“Že nekaj časa se mučim z vprašanjem, kako se izmojstriti v popolni predaji življenju. Zdi se, da je to najboljša, morda celo edina pot do sreče. Vedno bolj sem prepričana, da življenje v svojem bistvu ni mišljeno kot težko, naporno in stresno. Ampak kam, zlomka, smo založili to lahkotnost?
V kontekst mojega raziskovanja življenja se ves čas vriva camino. Ta unikatni vzorec premikanja skozi prostor in čas me je prevzel, ker se skozenj lahko toliko naučim. Tako zelo odstopa od vsega, česar sem vajena, da odpira številne nove poglede: na pokrajino, ki je z vsakim korakom nova, in na mojo notranjo deželo, ki se s prehojeno potjo ravno tako širi in spreminja.– iz knjige ČAKAJO NATE: camino – tovarna uvidov
»Knjigo zaznavam kot povabilo na pot. Preprosta (a ne lahka) je ta pot, ki odpira uvide, ki vodi v prodor v nova spoznanja (ta pa se ne pridobijo zlahka). V času, ki nas prebuja k preraščanju, je to pomenljiv zapis in je v njem aktualen izziv, da tudi sami iz ustaljenosti krenemo na pot, ki vodi v žlahtnejšo novost.«
- Karel Gržan
»Dve vzporedni zgodbi sta napisani lahkotno, pa vendar dajeta jasno razumeti, da so težki nahrbtnik na ramenih, mokre nogavice na ožuljenih nogah in vrtanje po neraziskanih in nerazumljenih delih nezavednega že sami po sebi težko delo. Eva temu početju med drugim reče tudi ›dopust‹, ko ni nič treba. Nagrada na koncu je tako osvobajajoča, da greš spet in spet na tak ›dopust‹. Knjiga je napisana v prvi osebi, povsem neintruzivno, čeprav ›piči‹ točno tam, kjer bralec to potrebuje, in kar naenkrat sicer lahkotno napisano postane zelo globoko in osebno.«
- Iza Sia Login
»Neskončno občudujem Evin čarobni, ritmični ples besed, ki
z navdušujočo lahkotnostjo slika svetove, zunanje in notranje,
v vseh njihovih barvah, oblikah, zvokih in okusih. Mojstrsko napisano; doživeto, pogumno, sveže. Zgodba te ugrabi že takoj na
začetku, spusti pa šele dolgo potem, ko je zadnja stran pomahala v slovo ... morda pa v resnici nikoli. Njeno sporočilo, preprosto in kompleksno hkrati, ostane zasidrano globoko, kot najdragocenejša
popotnica za življenje z velikim Ž. Kot fascinantno ogledalo duši so Evini iskreni zapisi krasen opomnik, da je vsak od nas več kot dovolj. V vsakem trenutku, v katerikoli družbi (tudi in še posebej lastni), kjerkoli v vesolju. Neprecenljivo.«
- Martina Zorc
»Z Evo sem prehodila del njene življenjske poti, najverjetneje del, ki ji je bil najtežji in najbolj izzivalen. Del, ko se poruši vse, kar si gradil desetletja in si predstavljal, da se bo gradilo in podpiralo samo od sebe še naprej. In ko ni mišljeno tako, kako naprej? Tu je draga Eva naredila pogumne korake v neznano, nepredvidljivo. Vse novo osvojene modrosti in miselnosti, ki so jo pri tem podpirale, so zbrane v tej knjigi, zato so za vse nas pomemben zbir in opomnik, ko se zgubimo in potrebujemo poravnavo.
Učenka je postala učiteljica.«
- Barbara Pinter Zupančič
»V srednjem delu knjige se moje branje zelo upočasni. Kakšnih 1000 aha-efektov doživim, počutim se kot v koncentratu vsega, kar je res fajn vedeti, razumeti, predvsem pa čutiti, da bi lahko sproščeno mislila. Počutim se kot romar na bližnjici čez privatno zemljišče, četudi na tabli piše »Prehod dovoljen«. Ali pa kot pred izpitom, za katerega bom uporabila plonkec, ki ga je napisal nekdo drug, ki mi hoče dobro. Ali pa kot v slaščičarni, kjer je vse pri roki, jaz pa ne morem pojesti vsega naenkrat. Dvomim pa ne prav nič. To so nepokvarljive tortice. Niso vse dobre, večina pa je. Danes bom eno in jutri morda še eno. Čutim, da je to tisto, kar verjamem in čemur zaupam.«
- Jasna Langerholc