/kdaj: 3. 2.–1. 3. 2022
/kje: Camino del Estrecho + Via Augusta: Gibraltar–Sevilja
/koliko: 142 km + 175 km, 20 dnevnih etap
/kdo: Eva Remškar
IN SEM ŠLA
/camino pred caminom/
Celo vesolje je hotelo, da grem.
Najprej je bil Ivar.
Velik zemljevid sveta pod Pireneji mi je poslal v rolici direktno iz Santiaga. Na njem so lično izrisane vse camino poti, podložene z reliefom.
Potem je bil Toni.
Zemljevid mi je mojstrsko nakaširal na kappa-ploščo in jo obrobil z belimi letvicami. Ta zadeva sedaj krasi steno ob moji postelji in pogled skoraj nima izbire. Hote in nehote uhaja na pisane nitke, ki prepredajo španske in portugalske pokrajine.
Potem je bila Manica.
Ona vidi v duše in to je silno lep dar. Še sploh če je pospremljen z živopisno in tekočo govorico, opisovalsko spretnostjo. Povabila me je torej Manica na srečanje, ker so jo srečali in nagovorili moji kvadratki, knjige o caminu. Izmenjali sva si knjige s posvetili, prejela sem njeno Libro, Manica pa me je tekom čudovitega soul-readinga dregnila tudi v točko … ki je čakala, da nekdo dregne vanjo. Nekam moraš iti sama, nekam na pot. No, ne moraš, ampak škoda bi bilo, če ne bi šla. Tam so čudovite energije, mmm …
Potem je bila Sanja.
Jaz vedno najprej vprašam Sanjo. A bi šla med zimskimi počitnicami hodit, kam na jug, kot smo šle na Vicentino …? “Ne vleče me preveč, ker so tam poti precej samotne, meni je pa všeč živ camino … Čak, a si šla ti že sploh kdaj sama??” me je dregnila v isto točko, ki je čakala, da nekdo dregne vanjo. “Pejd sama.”
Potem in pred tem je bila še crazy intenzivno delovna jesen, ki je hrepenela po prostosti, in vztrajno mrzla zima, ki je sanjala o toploti.
Le kako bi se torej lahko porodilo kaj drugega kot tole?
In če bi vesolje imelo kaj proti mojemu načrtu, bi mi na covid test zapisalo plus. Imelo bi vso pravico glede na zelo plusaste čase. Ampak ne. Pojdi, pojdi, šepeta.
In sem šla.
Z gorenjskega minusa na mediteranskih dvaindvajset nad ničlo. S (preveč) napolnjenim nahrbtnikom in z izpraznjenimi pričakovanji. Z veliko navdušenja in z malo treme.
Prvič z enosmerno karto.
Prvič sama.
THE ONLY WAY IS UP
/dan 1/Tržič-Benetke-Malaga-Línea de la Concepción/
Brez težav pred odhodom ne gre. Vse zastavljene projekte sicer lepo pripeljem do srečnega konca in se zadovoljno potrepljam po ramenu. Tudi moj covid test je negativen, čeprav virus kosi vsevprek. Zatakne pa se drugje. Med pakiranjem zadnji večer ugotovim, da me boli palec na nogi. Očitno sem preveč postrigla noht in se je ob njem zagnojilo. Za las lovim minute, ko je še spodobno klicati ljudi. Rešuje me Tatjana, moja zdravnica, in mi na kartico pritisne recept za just-in-case antibiotik, v dežurni lekarni v Kranju pa ob 5h zjutraj nabavim še jod in narezane koščke gaze za obkladke.
Boljše z jodom na pot kot brez njega. Boljše z antibiotiki kot brez njih. So far so good. Če se bo na koncu poti zapisala lista hvaležnosti, se mora Tatjana nujno uvrstiti nanjo.
V Ljubljano me odpeljeta starša. Tudi onadva si zaslužita uvrstitev na listo. Tako torej odpotujem v mrzlem jutru – v temperaturah okrog nule – z GoOptijem proti Benetkam. Z gorenjskimi zimami sem se v letih obstoja do neke mere sprijaznila, spoprijateljila pa v resnici nikoli.
V noči pred odhodom ne zatisnem očesa. Ves čas premlevam, če naj vzamem rdečo jopo, v katero sem se zatreskala ob zadnjem obisku Hervisa – je strašno udobna in topla, a tudi zelo voluminozna – ali tanjšo športno turkizno jakno, napolnjeno s puhom, ki se stisne v priročni buhteljček, ko nimaš oblečene. Vem, tebi je odgovor očiten. Pri meni pa čustva premagajo razum: z menoj gre jopica, moja ljuba mehka rdeča jopica. Če bo brezupna za prenašanje, jo še vedno lahko podarim kakšnemu brezdomcu.
Takole gorenjske zime vplivajo name, skoraj pogubno.
Ko se v Malagi sprehodim iz letala v navdušujočih dvaindvajset stopinj plusa, se počutim kot močerad, ki se prebudi iz otrplosti, ko ga obsveti sonce. Moje telo hvaležno prikimava: to mi deli.
Na letališču takoj spet trčim v trgovino Natura, ki je že v A Coruñi Mariši, Sanji in meni ukradla dušo kot morakvar. Izpustila nas je šele, ko smo bile pripravljene plačati ceno treh ventilatorčkov. V tej trgovini je vse tako zelo mehko. Potipati moraš vsak drugi artikel in če si romar, ga moraš hočeš nočeš pustiti tam. Tokrat zvozim brez nakupa, cela ponosna.
Še večji izziv je Desigual z velikim plakatom -50% al todo, na vse. Že kar nekaj časa me ni pri tej znamki nič zamikalo, danes pa so pred menoj sami sijajni kosi in znižani na pol …! Jaz pa s takšnim tovorom na hrbtu, da ga ne upam niti stehtati, ker bi me številka pahnila v depresijo. In s stotinami kilometrov pred seboj. Včasih pač ni namenjeno.
In potem ta moja mlečnozoba španščina. Enkrat v decembru sem prišla na idejo, da bi se vendarle naučila nekaj španskih besed. Razmišljala sem o Duolingo, brezplačnem treningu tujih jezikov. Sanja mi je rekla, da “cerveza”, “café con leche” in “vino tinto” pokrije sicer precejšen del komunikacije na caminu, ampak če se želim res kaj naučiti, mi priporoča Babbel.
Nisem čisto vedela, ali bom zadevo vzela za svojo ali bo bolj muha enodnevnica. Vseeno sem nabavila polletno naročnino na Babbel. Zagrizla sem v španske préglásé, kalodonte na ñ-jih in narobe obrnjene vprašaje na začetku stavkov. 45 evrov se mi ni zdela prehudo drzna investicija, tudi če neslavno propade. A Babbel me je potegnil vase, vsak dan z lekcijo, dvemi, tremi, pa četudi ob dveh ponoči, na koncu delovnega dne. Poleg lekcij, ki se zdijo bolj igra kot učenje, me je navdušil podcast A Zero to a Hero. A kljub vsemu veselju sem si morala priznati: nov jezik je zalogaj!
Preden sem šla v Španijo, mi je Sanja rekla: “Probaj se premagat, da se ne pogovarjaš angleško.” Ona točno ve, da je to največja skušnjava. Konec koncev me je spravila čez deset caminov brez velikih žrtev. Sanja tudi ve, da je immersion ali potopitev najboljši način za osvojitev veščine. Torej vržeš se na glavo v okolje, prepojeno s tem znanjem, in slej ko prej splavaš …
Zato si zdaj govorim: it’s now or never. Če imam težavo, ki je še ne znam ubesediti po špansko, si pomagam z Googlom. Učim se na pamet “kje je tukaj stranišče?” in potem grem s stavkom do natakarja, kar bo, pa bo. Zaenkrat sem še živa in nepolulana, tako da super. Hvala, Sanja, tvoje spodbude so neprecenljive.
Zdaj, ko sem torej potopljena v špansko besedišče, delam prve plavalne zamahe. Na večjezičnih napisih se najprej potrudim s španskim in potem preverim z angleškim ali nemškim, če sem dojela bistvo. Večinoma kar gre. Na malici se nalašč vsedem – ne v mirni kotiček, kjer ni nikogar, ampak zraven skupine ljudi. Da bi vlekla na ušesa melodijo jezika in sem in tja kakšno poznano besedo. Vem, da to ni vljudno, ampak bistven je motiv za dejanjem, ki pa je povsem časten in etičen, kajne? Ko sem prvič izvedla ta manever, sem se nekaj časa trudila izluščiti kak pomen, cela razočarana nad sabo … in nato ugotovila, da govorijo – francosko. Eh. V naslednjih poskusih je šlo bolje.
In zdaj sem tu, na južnem robu naše lepe celine. V kraju z zanimivim imenom La Línea de la Conceptión, takorekoč pred vrati Gibraltarske ožine. Pred menoj je velik vprašaj ali tisoč majcenih vprašajev. In pred menoj je pot, dolga toliko, kot bo določila sama.
Le nekaj je jasno: the only way is up. Čez en dan se napotim proti severu.
Še prej pa – Gibraltar!
OPIČJE KRALJESTVO
/dan 2/Gibraltar/20 km
Današnji zapis bi se lahko glasil samo: Uf, Gibraltar! Nametala bi zraven milijon fotk in nihče ne bi bil razočaran. Ampak ne zmorem. Besede so le besede.
Ti pa hkrati obljubljam, da naslednji zapisi ne bodo tako obsežni in da bodo fotke ponovno v zmernih dozah. Da te ne popade strah.
“Gíbraltar je čezmorsko ozemlje Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske. Leži v jugozahodni Evropi na skrajnem južnem koncu Iberskega polotoka in ima velik strateški pomen, saj Gibraltarska ožina povezuje Severnoatlantski ocean in Sredozemsko morje ter Evropo in Afriko. Poglavar države je kraljica Elizabeta II.” Tako pravi o tem imenitnem koščku zemlje Wikipedia.
Jaz pa pravim, da je to Mala Britanija. Ko se iz moje male sobice tik ob meji sprehodim čez letališko pristajalno stezo – postavljena je počez na najožjem delu kopnega in predstavlja eno najnevarnejših letališč sveta – me preseneti ta britanskost. Telefonske govorilnice so rdeče, avtomobilske tablice rumene, ljudje pa bledolični in britanskega naglasa. Cene so v funtih, imena ulic in ustanov so angleška, na prehodih za pešce pa piše “look left”, namenjeno seveda britancem, ki v matični deželi vozijo po levi.
Takoj me potegne vase Ocean Village, luksuzna obmorska četrt. Sem brez načrta, ampak itak bom šla mimo Tourist Office-a tam na sredini in povprašam za kak nasvet, si rečem. Pomikam se med plavajočimi hoteli v obliki ladij, spedenanimi lokali na morskih pomolih, mondenimi stanovanjskimi soseskami, zavijem spotoma v Costo na rogljiček in large kapučino, ves čas pa pogled uhaja tudi na mogočno kuliso za hrbtom: zajeten skalni masiv, na katerega nameravam zlesti. Nekoliko pozabim na čas in razdalje ter ugotovim, da je turistični urad že daleč zadaj. Nič ne bo torej z nasveti, gremo naprej za nosom,
mogoče je še bolje tako. Če ne veš, kaj zamujaš, ne boli. In čisto slučajno lahko korak zaide v prelep botanični vrt, eminentne stanovanjske soseske in še mnoge druge navdihujoče lepote … Kar se tudi zgodi. Na najbolj nenavadnih mestih srečujem kratico E II R, Her Royal Highness, kar me zanimivo poveže z mojimi inicialkami in mojim “drugim življenjem”. Včasih je pritaknjena še kakšna krona. Ne skazi.
Bom šla jaz kar lepo tule ob morju do skrajnega juga, do svetilnika, ki mežika Afriki, potem pa na goro. Tak je plan, ki ga naredim med svaljkanjem po zahodni gibraltarski obali. To morje je skoraj tako pogubno zame kot gorenjske zime, le na drug način. Uroči me, da pozabim na čas.
Ena razgledna cesta – imenuje se Buena vista road – me vrže na finto: ko bi se na koncu morala spet priključiti glavni cesti, me presenetijo železna vrata zaprte stanovanjske soseske, skozi katero ne morem. Treba se je vrniti precej nazaj in čas beži. Začnem gledati na uro in preračunavati … Ugotovim, da iz južne strani dostop na goro – rečejo ji Upper Rock – ni možen. Treba bo torej precej nazaj, jaz pa še vedno brzim proti svetilniku. Kako smo ljudje smešni. Hočem priti do svetilnika, ki mežika Afriki! In hočem priti na Upper Rock! Če sta se ti dve želji vsadili vame, morata nositi tudi možnost uresničitve, si govorim in stopam vedno hitreje. Tri študentke vprašam, če obstaja tu javni prevoz, da bi se pošlepala nazaj do vznožja Mediteranskih stopnic, ki vodijo na goro. Ne, pravijo punce, peš bo treba. Nočem kupiti njihove resnice, čeprav delujejo suvereno, in še vedno šibam proti jugu. Zagledam veliko telo in glavo svetilnika, ki zdaj-že-veš-kaj-dela, in ob njem – avtobus! Vprašam voznika, ja, lahko me zapelje do vznožja stopnic, ampak bo kljub temu še veliko za hoditi, mi pravi. Ob tem pomenljivo privzdigne obrvi. Odpelje čez dve minuti. Naredim tri fotke svetilnika, ki …, in skočim na bus. Da mi bo povedal, kdaj izstopiti, mi obljubi mladenič za volanom z vranje črnimi očmi. Sproščeno se vsedem v drugo vrsto in čakam. On pozabi. Ko me ponovno opazi, smo že naprej od izhodišča za v hrib. Ni mu vseeno, ampak zdaj ne more nič. Predlaga, naj grem dol in na gondolo, ki je ravno tamle. Jaz sem sicer skoraj gotova, da ona ta dan ne deluje, a vseeno izstopim.
Medtem ko ne vem, kaj bi, stopim v bližnji lokal in zaprosim za uporabo wc-ja in dotankanje vode. Je samo za goste, mi rečejo, zato naročim sok in postanem gostja. Zraven soka dobim dvanajst oliv, s čimer se nekoliko odkupijo. Posedim, si malo odpočijem, napolnim telefon. Razmišljam. Kaj naj zdaj? Prišla sem v bistvu zaradi gore, zdaj pa takole … Ura pa že tri.
Zunaj vprašam eno lady za nasvet. Pravi, da je do Mediteranskih stopnic pol ure hoda nazaj po cesti … Jaoooo! Da se mi splača iti na dvojko, na bus. Postavim se na postajo in razmišljam, koliko časa zna trajati … Po dveh minutah pripelje dvojka. Izza volana me gledajo iste črne oči, ki so me prej pozabile odložiti. Pospravim denarnico, ker vem, da je mladenič nemara dobil priložnost, da si opere vest. I’m back, mu rečem in verjetno se pod masko oba nasmehneva. Za vsak slučaj postojim kar pri njem in ko zapustim vozilo na pravi postaji, si pomahava kot stara znanca. Kako življenje včasih hitro poravna stvari.
V hrib se zaženem navdušeno, čeprav vem, da bo naložil precej dela. Čez pol ure pridem do vstopa v naravni park. Gospod nekaj okleva, ne ve, če bi mi prodal karto, ker je že toliko ura … Da je poti po gori za tri ure in pol. In stopnice so samo za tiste, ki so res res fit …
Nikoli, res nikoli za blagajniško okence ne bi smeli posedati ljudi, ki zbijajo moralo.
Ocenim, da je časa za imenitno pustolovščino še več kot dovolj, in pomolim kartico. Na goro pa se vseeno odpravim po cesti. Ne zato, ker nisem res res fit, ampak ker so stopnice vratolomne. Naužijem se najlepših razgledov z varne cestne širine, ošvrknem strateške vojaške postojanke, ob enem umetnem vojaku v vojaškem rovu se skoraj podelam v hlače, pozdravim Mediteranske stopnice z vrha navzdol – res so videti nevarno adrenalinske – in pomežiknem Afriki.
Ko se vračam po vrhu markantnega skalovja, ki je na vzhodni strani strmo odrezan, naletim na opico. Mirno počiva na betonski ploščadi. Menda so prava znamenitost Gibraltarja, znajo pa biti kar agresivne, svarijo. Rade kaj ukradejo in zadrga na nahrbtniku jim ne predstavlja ovire. No fletno, si rečem, eno za vzorec sem videla, ravno prav. In si premestim nahrbnik na sprednjo stran telesa, da ga objamem z rokami.
Komaj nekaj metrov naprej me pričaka “skywalk”, steklena ploščad nad prepadno globino. Opogumim se, a opazim, da srce na njej bije drugače. Oddahnem si, sijajen dosežek je tale vzpon, zdaj pa končno – hrana. Izvlečem težko pričakovani sendvič, ki ga nosim že od jutra in bo ta dan prva konkretna pojedina. Juhej, pojedla ga bom med spustom. Ampak še preden uspem prvič slastno zagristi, sendvič jadrno pospravim nazaj na varno. Pred menoj se namreč znajde pet opic. Druga drugi trebijo bolhe, poskakujejo, sedijo, delajo vragolije … Oh well. Pridem do mladega para, ki stoji sredi ceste, se nasmiha, okrog njiju pa vsaj deset opic. Vsaka bluzi po svoje. “Are you comfortable with that? Ali vama je udobno v tem …”, vprašam z manjšim nelagodjem. “V redu je,” rečeta in se namuzneta. V takem je težko ostati resen. Bolje, da tudi meni postane udobno, kajti opice se potem dolgo ne nehajo. Srečevati jih je treba čisto na blizu, okupirale so namreč vse ograje na stopnicah do mesta. Ena sedi direkt sredi ozkih stopnic, po katerih se spuščam, in razmišljam, kako se bova zmenili. Zakaj me ni nihče naučil, kako komunicirati z opicami?! Obiti je ne morem. Sedi in me gleda, dokler se ji ne približam na korak. Ko obstanem, le odskoči na ograjo. Ona ne bo, si verjetno misli.
Opice so strašno zanimive, igrive, posnamem nekaj luštnih videov, a si vseeno oddahnem, ko se poslovim od opičje dežele. Prometni znak sicer zdaj opozarja na kače, zaradi česar spremenim načrt in se po drugi, strmejši poti spustim do mesta. Še prej pa – sendviiiiič!
Stare mestne ulice me sprejmejo z živahnim utripom poznega popoldneva. So polne življenja, kot da covid ne obstaja. Maske se nosijo v trgovinah, nekateri jih imajo tudi zunaj, a vzdušje je imenitno. Sprehodim se skozi sproščeni vrvež, v katerem se meša toliko različnih kultur.
Spomnim se, da je moj palec okej in da je zadovoljen tudi gleženj, ki mi je delal preglavice zadnje mesece. Ko se vračam čez letališko pisto nazaj na špansko ozemlje, je v meni toliko radosti, da se na vseh robovih zliva čez rob.
Ampak brez tiste prešvicane majice ne bi bilo isto, treba je bilo prisopihati na vrh. Še prej zaiti in se vrniti. Ne vedeti, če se bo izšlo, in si nato oddahniti. Se približevati opici na ozkih stopnicah in se smešno bati. Se srečati s črnimi očmi. Dvakrat.
Cona udobja je čisto precenjena.
Včasih smo rekli: it’s not much, but it’s a start. Kaj naj rečem danes? It’s this much, but it’s only a start.
ROMARSKA IMPROLIGA
/dan 3/Camino del Estrecho/Algeciras-Tarifa/22 km
Romanje po južni Španiji začenjam s prekrškom, lepa reč.
Camino del Estrecho me je pritegnil zaradi svoje južne lege in prijaznih temperatur. A se je zapletlo že pri prvi etapi. Med Algecirasom in Tarifo ne uspem najti pametnega prenočišča. Alberg Inturjoven bi bil imenitna izbira, a se ne oglašajo na telefon in na nobeni platformi ni možna rezervacija. Sklepam, da je zaprt. Do Tarife pa bi morala prehoditi 32 km, kar je za prvi dan odločno preveč. Je proti mojim romarskim načelom.
Pohodniški forumi ne pojejo hvalnice temu začetnemu delu, zato se odločim, da bom Estrecho pristrigla na začetku.
Estrecho sicer v španščini pomeni ožina, prevajajo ga tudi kot “narrow way”, ozka pot. Sklepam pa, da je izvor imena v Gibraltarski ožini.
Zafuram se torej jaz z avtobusom do El Pelaya, od koder naj bi prehodila nekih 18 km do Tarife. Ampak se dan začne precej kaotično in kar nekaj časa takšen ostane. Šofer avtobusa – spet! – pozabi ustaviti na moji postaji, ampak tokrat reagiram in se s širokim nahrbtnikom na plečih prerinem med sedeži do njega, kakor hitro je mogoče. Oh ti španski šoferji, kje imajo glavo?! Tudi on se opravičuje in jaz ga tolažim, da je “everything okay”. Itak ne vem, kje poteka pot in koliko dodatnega dela mi je s tem naložil.
Odpravim se torej nazaj proti Pelayu, ker sem brez zajtrka, kave, informacij. Kmalu zagledam tablo za Oficino di Turismo, turistični urad, ki me pretkano zvabi s poti nekam navzdol. Ko pridem do Oficine, ugotovim, da je zaprta, med menoj in Pelayom pa je globel. Kaj zdaj, iti naprej ali nazaj? Ker naj bi bil v nadaljevanju poti nek eco-resort, se odločim nadaljevati. Pridem res do lične postojanke z alberškim vajbom, sredi neokrnjene narave in s tablo o nekakšnem rezervatu ptic. Prostor je čudovit. Ampak on mi ne bo skuhal kave. Edini človek, ki ga ves čas obiska uzrem, pa je možakar, ki mu je angleščina španska vas. In celo v svojem jeziku komunicira bolj šibko.
Kljub preprekam se dogovoriva za toast in kavo, pravzaprav za dva toasta in kavo, enega bom odnesla s seboj. Zamišljam si dvojni popečeni sendvič s kakšno šunko in sirom, dobim dva kruha, popečena malce preveč, mini margarinice in marmelado v stekleni skledici. Okej, bom že nekako. En kruh zavijem, dodam zavitku dve margarinici, v eno izpraznjeno posodico od margarine pa naložim marmelado. Vse skupaj zapakiram in pospravim, drugi kruh pojem. Ko rečem za račun, mi gospod namesto tri evre računa dva. Verjetno je opazoval moje manevre z marmelado in si mislil: uboga reva.
No, nekako bo vendarle šlo, vsaj za del poti sem preskrbljena. Pri Oficini srečam Nemko Sandro, ki je ravno tako kot jaz padla na finto. Čeprav je ona s kolesom, del poti opraviva skupaj – obe sva namenjeni v Tarifo. Sandra je trenutno po lastni volji brez stanovanja, živi v bivalnem kombiju in se že tri mesece fura po Španiji, vmes pa dela kolesarske izlete. V avtu ima celo lončnico, kar se meni zdi res zabavno. Ena ji je žal umrla, ker je bilo premrzlo, a je kupila novo.
Naključje hoče, da se s Sandro ves dan srečujeva. Čeprav je ona s kolesom, očitno dela dolge pavze. Povezuje pa naju tudi kaotični vajb. Obe se izgubljava – včasih izmenično, včasih skupaj – in tako nabereva kar nekaj plus kilometrov. Enkrat vidim Sandro v daljavi, kako poganja v hrib in grem za njo, itak greva v isto smer. Potem se ona vrne, da to ni prava pot. Skupaj se vrneva do mesta, kjer je bila oznaka skoraj nevidna – zaviti je bilo treba na stransko pot, puščica pa je bila za ovinkom … Če sem najprej že hotela biti jezna na Sandro, ker me “je zapeljala”, zdaj ugotovim, da bi to puščico tudi jaz stoprocentno zgrešila – torej mi je pot prihranila!
Angeli so včasih preoblečeni v zlodeje.
Drugi incident se zgodi, ko me pokliče Sanja, ki se vrača s tekmovanja v Razvedrilni matematiki. To deluje tudi name razvedrilno, ima pa določene stranske učinke. Med pogovorom ponovno zaidem oziroma površno izberem smer na križišču. Prijazen
domačin dojame mojo napako in me pospremi nazaj do križišča, da mi vse pojasni in pokaže. Vmes “klepetava” po špansko, Sanja pa posluša po telefonu, zaradi česar imam tremo. Ampak me potem otrok precej pohvali in jaz sem cela ponosna.
Skoraj ves dan prehodim v majici s kratkimi rokavi. Moja ljuba voluminozna rdeča jopica počiva na mojih bokih in obema je prav tako. Pot se prvo polovico dneva vije po zaobljenem gričevju, drugi del pa nekaj metrov nad morjem sledi obali. Lepa je. Vmes si pri stolpu, ki je nekakšen označevalec prostora, privoščim malico – še nikoli ni bil kos kruha z margarino in marmelado, ob katerim si skoraj polomiš zobe, tako slasten.
Srečujem tudi veliko kolesarjev, ki me spomnijo, da se danes vrača iz Španije Andrej, moj bivši življenjski sopotnik. Sanja je povedala, da greva istočasno tja, in rekla, da če ji šerava lokacije, naju lahko obvešča – če se slučajno hočeva dobiti ali izogniti.
Zadnji del poti si delimo z Madžaroma Luiso in Matyasom, tudi onadva z bivalnim avtom vandrata po svetu. “Do kdaj pa?” vprašam. “Dokler ne zmanjka denarja,” pravita. Da ne zdržita več kot dve leti na enem mestu, še povesta.
Ugotavljam, da ima družba med hojo dvojni učinek. Po eni strani te zamoti, da ne misliš na utrujenost, po drugi strani pogovor jemlje energijo – le redko namreč govorimo v materinščini.
V Tarifo pridem precej zmahana, čeprav je dan navrgel komaj nekajindvajset kilometrov. Tuš in sveže cunje me uspešno regenerirajo, da sem sposobna še nakupa in posedanja ob pici. Pravzaprav pici vseh pic! Barbecue in carbonara omaka sta se znašli na njen in jaz se med slastno pojedino sprašujem, ali je tako posebna pica ali moja lakota.
Noč tokrat preživim v simpatičnem hostlu Wake up in Tarifa, ki je poln mladega veselja. Ambient je izjemno prijeten – pokrit atrij, okrog katerega so nanizane sobe – ljudje so fletni in smeh ob družabnih igrah dolgo v večer ne utihne.
Dan je imel torej nekaj tovarniških napak, pripeljal me je pa vendarle v Tarifo, dejansko najjužnejšo točko celinske Evrope. “Dobrodošli v Maroku”, mi je med hojo sporočil Telemachov sistem. In zavedla sem se, da se pravzaprav nahajam na zelo posebnem prostoru: tjale čez lahko z evropskih tal pomaham Afriki, pred menoj pa si podajata roki Atlantik in Mediteran. Uau.
Nadaljevanje potopisa s poti Gibraltar-Sevilja si lahko prebereš v knjigi IN SEM ŠLA: camino – pot do sebe:
