Camino del Norte: 3. del

IZGUBLJENE & NAJDENE
sreda / dan 1

Ta Camino. Če se hoče izkazati s čarobnostjo, mora najprej poskrbeti za zaplete. Najbolje kar takoj.

Zakaj je potrebovalo letalo iz Benetk do Madrida skoraj uro več, kot bi moralo, nimam pojma. V nizkem štartu, da ujamemo drugo letalo, čakamo, da se kovinski ptič končno ustavi in da prve planemo proti boksom z nahrbtniki ter nato proti vratom. Dekletoma načrt imenitno uspe, pred mano pa se znajde nekaj oseb, ki se jim res ne mudi … Tako izgubim sled za mladičkama. Ob prihodu na ogromen terminal se znajdem pred dvema možnostma – levo ali desno? Oznak nikjer, njiju nikjer, do naslednjega leta tri minute. Izgubljeno stojim minuto, vrteč se okrog svoje osi, v upanju, da uzrem modri in lila nahrbtnik. Kličem eno dekle neuspešno, kličem drugo neuspešno, poiščem monitor, številko izhoda in stečem v ustrezno smer. Prisopiham do oznake W35, obstanem pred zaprtimi vrati in neomajno stevardeso: »Boarding closed, go to customer service.«

»But … my children are on the plane!« moledujem. Ženska je, menda ima srce … Ona pa nič. »Customer service,« vztraja in maha v ustrezno smer.

Očitno bom noč preživela drugje kot moji trinajstletni deklici. Zanimivo.

Znata angleško, znata s tehnologijo, skupaj sta … Vse bo v redu, si prigovarjam s sloganom Zavarovalnice Triglav. In telefon je še vedno mrtev.

Na okencu za pomoč strankam sem menda stota v vrsti. Ali stoprva. Z lističem z zaporedno številko D101 se sesedem na klop in razmišljam, kje je pravzaprav moj nahrbtnik. Je šel na naslednje letalo? No, ga bosta vsaj punci vzeli … In če bom spala tule na terminalu: imam telefon, denar in spalno vrečo. Nekako bo že.

Po dvajsetih minutah vdanosti v nenavadno usodo se izkaže, da je bila stevardesina trdosrčnost na mestu. V množici zbeganih potnikov, ki jim jo je dan mahnil po svoje, uzrem Sanjo in Marišo. »Omojbog, vidve sta tukaj!?« Menda sta še bolj izgubljeno kot jaz begali po terminalu in prav tako zamudili letalo. Objamemo se, skupaj smo. Je dan sploh lahko lepši?!

Številka D101 nam prinese nove vozovnice za večerni let in bon za kosilo v Eating pointu, bližnji restavraciji. Juhej. Obrok je tako zajeten, da ga pol zapakiramo v hladilno torbico in prenesemo v naslednji dan. Hvala, Iberia. V mavričnem gozdu arhitekta Calatrave – tako doživljamo madridski Terminal 4 – je pravzaprav kar prijetno. Sploh s polnimi želodčki.

A v Asturiji pristanemo šele po deseti zvečer. Brez prenočišča. »Letališče ponoči zapiramo, tu ne morete prespati,« povedo uradne osebe. Pocukamo še eno pelegrinko, Julio iz Nemčije, zajeten nahrbtnik jo izdaja, da je »naša«. A tudi ona še nima pojma, kje bo spala. Skupaj jo mahnemo na avtobus za Oviedo, Julia predlaga Pension Romero, ki naj bi bil odprt 24/7. A ko ob polnoči zvonimo in v reže ob vhodu govorimo Googlov španski prevod naše težave – predlog mojih nadobudnih najstnic – se vrata nikakor ne odpro. Ampak rešitev je tako blizu, vem, da je … V tistem se pred vhodom pojavi možak, ki pogosto prebiva v pensionu, odklene vrata in nas pospremi do receptorja. Zdaj se izkaže – kako prikladno – da sta po ugodni ceni prosti ravno še soba za tri osebe in soba za Julio. Zakaj nas receptor ni spustil noter? Verjetno smo zvenele totalno neresno, sredi noči s posnetkom španščine iz telefona … Zdaj to ni več pomembno. Prhanje. Spanje. Sladko spanje. In jutri bo nov dan.
–
Gledam nazaj na to čudno sredo. Najmanj trije angeli so nam pomagali na poti: stevardesa, ki me ni spustila na letalo, Julia, polnočni gospod s ključem pensiona. Najbrž tudi pilot prvega letala, ki si je vzel čas … in nam priskrbel brezplačno celodnevno kvoto hrane. Nekateri angeli so zamaskirani in jih ne prepoznamo takoj, to si moram zapomniti. Vedno je vse prav tako, kot je. Če ni dobro, samo še ni konec.
–
Camino je tokrat zastavil na polno, se nasmehnem, preden utonem v spanec: našle smo se že prvi dan!