/kdaj: 22. 4.–1. 5. 2023
/kje: Camino dos Faros: Malpica de Bergantiños–Muxía–Finisterre
/koliko: 197 km, 4390 v. m., 8 dnevnih etap
/kdo: Sanja Remškar, Eva Remškar
NIMAM BESED
Camino dos Faros / dan 0 / Treviso-Alicante-Santiago de Compostela
“Te plenice bodo dodale k izkušnji!” jo slišim izreči navdušeno. Ura kaže polnoč in obe s Sanjo čemiva na tleh vsaka v svoji sobi. Obdani sva s toliko stvarmi, da se komaj vidi sem in tja delček tal. Ob štirih zjutraj bo zvonila budilka, najina prtljaga pa je še v počasnem nastajanju.
Ampak imava plenice! Kupila sem jih nekoč z namenom, da postanejo praktičen romarski rekvizit.
Pogledam hčer. Na glavi ima čepico s šiltom, pod njo pa ji v stilu arafata čez lase in ramena pada bela bombažna plenica z modro sivim vzorčkom. V naslednjem hipu se pretvori v muslimanko in silno uživa v svojih preobrazbah. Da noč opazno izgublja svojo osnovno funkcijo, ki je spanje, je ne moti.
Ko se ob 2:50 le odpravim proti postelji, Sanjo najdem spečo na raztegnjenem fotelju, na njej leži Luna. Kmalu se bosta ločili za kar nekaj dni in prizor me gane. Pustim ju, da oddremata to kratko kitico na svoj način.
Po dobri uri spanja se zbudim presenetljivo sestavljena in prisebna, a moje funkcije na poti vendarle delujejo omejeno. Na vprašanje, če sem kaj napisala o odpravi, odgovorim: “Nimam besed.” V meni zeva velika praznina, posledica silno intenzivnih zadnjih dni. Zaključevanje službenih projektov se mi pogosto križa s pripravami na odhod, kar zna biti kompleksna zadeva. Poleg vsega je še živo prisoten v meni spomin na Knjižnico Domžale, kjer sem imela večer prej predavanje o čudesih camina. Kar ostala bi v tistih lepih občutkih, ki so greli moje hvaležno srce ob pogledu na polno dvorano in prisrčnem druženju ob zaključku. Ampak že prihahajo naproti nove pustolovščine, ki potrebujejo pozornost.
Sanjo zabava moj prazen pogled, tudi posledica ne-spanja. “Te izjave pol-Eve so tako dobre. Ti imaš danes same prvinske probleme iz ta spodnjih delov piramide po Maslowu. Jaz pa planiram samoaktualizacijo ta teden, samo da veš.”
V vozilih očeta, GoOptija in Ryanair-a poskušam ujeti koščke spanca in pol-Eva se počasi vrača v polno opravilnost. V Alicanteju naju razveselijo ljudje v kratkih hlačah in sončno morsko vzdušje. Odločiva se najino 8 ur dolgo pavzo izkoristiti v mestu.
O Alicanteju nimava pojma in ga tudi ne potrebujeva. Zafurava se z busom do kraja, ki je videti kot središče mesta in se prepustiva … palmam, jahtam, tržnici na sončni promenadi. V lokalčku z mondenim razgledom se počiva za mizico in zobava najine gorenjske sendviče. Natakar naju ignorira, a se nič ne sekirava, verjetno nama je s tem prihranil kak monden evro. Če bi prišel blizu, bi pač naročili pijačo.
Svaljkava se ob stojnicah in se komaj obrzdava, da ne kupiva ukulel in pobarvanih lesenih mečev. Inštrument bi se zaradi modre barve lepo podal k Sanjinemu nahrbtniku, meči so pa samo lepi. Ampak sva močni in odideva dalje.
Potem pa sprejmeva res neudobno odločitev. Trdnjava Sveta Barbara z markantne višine bdi nad mestom. Premagati bo potrebno veliko višincev, ampak pot obeta! Konec koncev sva že davno osvojili pravilo, da čarobnost biva izven cone udobja.
Zagrizeva torej v hrib, lepo urejena stopnišča in terase so namenjena temu ob vznožju. Še preden začnem zares sopihati, mi hči vzame iz rok mali nahrbtnik s hrano, za kar si prisluži moj hvaležni pogled. Sonce žge kot pri norcih in Sanja si že na prvih metrih namesti na glavo svoj nov romarski rekvizit. Plenico. Ker sva trenutno še brez kreme za sonce, ji ponižno sledim tudi jaz. Obe sva izjemno ponosni na najin izum – plenica plus čepica. Nisva vedeli, da bo tako kmalu prišel prav.
Na izgled se precej požvižgava, tako kot pravemu romarju pritiče. “Ima podoben ‘vibe’ kot šlape s štumfi,” ugotavlja moja hči. “Midve se zavedava bizarnosti situacije, ampak je to okej.” Sanja spotoma naredi študijo o tem, kakšne misli bere v očeh nasproti hodečih turistov. Takole gre:
1) Aha, so pač iz druge kulture.
2) Čakaj, samo onidve izgledata zelo klasično evropski…
3) A je to slučajno plenica??
4) Wtf
5) Okej no. *obriše kapljico švica in se končno počasi zave briljantnosti naju* Jaz bi tud.
Proti vrhu zmanjka stopnic in vzpenjava se po potkah in divjem terenu v smeri glav, ki zrejo preko obzidja. Dvakrat zaideva v slepo ulico, poti niso najbolje označene. Sanja je že tik pod obzidjem, a ugotovi, da tam ni vhoda. Vračava se po strmi peščeni stezi do ceste.
V prihodnjem dnevu se bo ta lekcija še večkrat ponovila.
Trdnjavo vendarle doseževa. Razgledi na vse strani vsekakor poplačajo trud! Malo mestece vrh gore je prostor vzdihljajev, še zlasti, ko odkrijeva tudi bife. Seliva se s terase na teraso, vsaka s svojo pločevinko v roki, in si zamišljava srednjeveške gospodične v sencah mogočnih krošenj. Ozirava se daleč čez morje in na drugi strani čez mesto, ki nima konca. O Alicanteju nisva do danes vedeli ničesar. Zdaj veva vsaj to, da je ogromno.
Ko se spuščava, že drugič v tem dnevu – nimam besed. Prevzeta sem od lepot, ki me obdajajo in so me našle tako nepripravljeno. Nikoli ne pričakuj ničesar!
Ene od stopnic so nenavadne, vsaka od njih ima skoraj dvojno običajno višino. Arhitekturni standard za višino in globino je tule brez dvoma usekal mimo in Sanji rečem: “Še dobro, da greva dol!” Kot se izkaže kasneje, bova morali izkusiti tudi obratno smer – spet sva se znašli v slepi ulici.
Otrok me uči metode OKSM, ki jo je pred kratkim izumila. Kratica pomeni “oksigenirana ko sto mater”. Od nas zahteva le globlje, hitrejše vdihe in izdihe že takoj ob začetku vzpenjanja, med njim in še nekaj časa po zadnji stopnici. Tako se menda vzdržljivost poveča in zmoremo vse.
Metoda se res obnese in jo bom vnesla v svojo mentalno beležko. Kakšen vzpon naju verjetno še čaka. Tudi ob Atlantiku!
Spustiva se med hiše ob vznožju te veličastne vzpetine, kjer ugotoviva, da sva za las zamudili avtobus. Odpelje nama izpred nosa. Ampak okej, vozijo na 20 minut in z naslednjim bova še pravočasno na letlišču. Med čakanjem veselo nakupiva hrano za prihodnji dan, ker bo nedelja in je dobro biti opremljen. Ponosni sva na to najino skrbnost, vse dokler … se Sanja na avtobusu ne spomni, da greva midve še na letalo. Ups. Tako sva padli v pohodniški vajb, da se nama je ta detajl malo izmuznil.
Med vožnjo torej intenzivno zlivava vase vse, kar sva za naslednji dan kupili tekočega: ledeni čaj, pivo, jogurt. Za hidracijo je poskrbljeno izdatno! Ni pa poskrbljeno za najino časovnico. Avtobus se svaljka bistveno počasneje proti letališču, kot se je prej v obratni smeri. Tako se zgodi, da na securityju baševa stvari v nahrbtnike z veliko naglico in nekaj adrenalina, ker do zaprtja gate-a manjka le še nekaj minut. Takoj zatem zagledava na semaforju obvestilo, da letalo zamuja za dve uri. Oddahneva si, se sprostiva v letališki vrvež in se še ne zavedava, da bo zamuda nakopala nekaj nevšečnosti prihodnjima nama.
Obvestiva lastnika najinih današnjih postelj, da se bova vanje zgrudili šele jutri. Gospod z imenom Angel tik pred letom pošlje navodila za vstop sredi noči. Berejo se kot šifre za Escape room, sobo pobega. S to razliko, da midve ne bova bežali, ampak pravzaprav vlamljali. Sanji se ob sporočilu zaiskrijo oči. Pustolovščina na vidiku!
V Santiagu de Compostela ponoči z letališča avtobusi ne vozijo. To si piši za uho. Nihče si ne žene k srcu, če je avion grdo zamudil. Na letališču je sicer nameščen nov sodoben objekt v obliki letečega krožnika, na katerem je možno udobno počivati. Sanjo zamika tudi okrogla viseča gugalnica iz mreže. Če bi se stisnila v položaj zarodka, bi lahko oddremala kakšno kitico. Ampak naju čaka Escape room in nekako se morava prežarčiti do mesta.
Napadem dva neznanca z nahrbtniki in tavajočim pogledom, če skupaj pokličemo taksi in – ga pocenimo. Romarja sta, z njima bo lahko najti skupni jezik. Ljudje z majhnimi fensi kovčki, pravi Sanja, imajo pa verjetno zunaj že sedem zlatih taksijev.
Denise in José se strinjata in čez dvajset minut sedimo v istem taksiju, stroške si delimo. Gospod taksist je res prijazen im počaka z nama, dokler ne vidi, da sva vstopili v hišo. Vstop pa je prva od najinih šifriranih nalog. Ko pokličeva na telefonsko številko, navedeno v sporočilu, se vrata samodejno odprejo! Tudi znotraj vse šifre delujejo in najin vlom je uspešen.
Sanja z nahrbtnikom vred pade na posteljo.
Iskrice
***
Še vedno vsa besedila tipkam na telefon, večinoma z enim prstom.
Sanja: “A misliš, da bo ta teden prelomen zate v tipkanju na dva prsta? Če hočeš biti vsaj malo razsvetljena – this is the way.”
***
Voziva se iz Alicanteja proti letališču in avtobus se premika po polžje. Velikokrat se ustavimo, ujeti v prometnem zamašku, enkrat stojimo tudi pred banko BBVA.
Sanja: “A B BVA ti že na letališču? Jaz B BVA!”
***
Sanja: “Ti imaš tako srečo, da imaš tako zabavne otroke, da se jih splača s sabo furat. Saj drugače pa, kaj je sploh fora imeti otroke, samo keš ti gre.”
***
Lezeva proti trdnjavi v Alicanteju, nenormalno je vroče in Sanji priznam, da imam pod hlačami še pajkice. Sva pač odšli v mrazu …
Sanja: “Smiliš se mi, samo tudi čist ne, ker noben drug ni kriv, da imaš ti gor dvojne hlače.”
***
Eva: “Ravno prav ljudi je v tejle trdnjavi.”
Sanja: “Res je. Ne sme se jih tret.”
***
Če jo hočem prevečkrat slikati, se punca upre.
Sanja: “To so privilegiji, ne pa pravice!”
PRIGODE ZAJČJEGA DOLA
Camino dos Faros / dan 1 / Santiago de Compostela-A Coruña-Malpica de Bergantiños-Niñóns
Ob izhodu iz najinega Escape rooma, ki se v resnici imenuje Ecorooms, naju pozdravijo dežne kapljice. Ravno toliko so redke, da v slalomu med njimi uspeva priti do železniške postaje brez pelerin. Spotoma nakupiva pijače za na pot – drugi poskus bo menda uspel, ker naju od izhodišča poti loči le vlak in dva avtobusa.
Vlak do A Coruñe je udoben. Na njem bi se dalo spodobno preživeti teden, ne samo pol ure. Za naslednje prevoze še nimava točnega plana, zadevo pa precej otežuje dejstvo, da smo sredi nedelje in da je Malpica de Bergantiños sredi ničesar. Precej odmaknjeno mestece ob Atlantiku je izhodišče najine poti.
Google nama v A Coruñi kar hitro ponudi opcijo prevoza do kraja Carballo, od tam pa naprej do Malpice. Šofer avtobusa, na katerega želiva vstopiti, pojasni, da njegovo vozilo ni pravo za naju, da morava počakati na zeleni avtobus.
“Kako lepo je vse razložil! Tale šofer je bil pa kar … šarmanten,” ugotovim s privzdignjenimi obrvmi. “Ti imaš pa res nizke standarde,” odvrne Sanja. “En te ne prekolne, ko ga nekaj vprašaš, ti pa že …/zasanjan samovšečen pogled/”
Naslednji šofer je manj šarmanten. Ko mu pomolim bankovec za 50 evrov, samo odločno odkimava: no, no, no, no. Sanji je takoj jasno, da bi morali priti z manjšim bankovcem. Začnem kopati izpod pazduhe moj skrivni tošelček, da bi poiskala papirček za manj evrov, ampak denarnica se mi je pomaknila za hrbet in zaradi nahrbtnika ne morem do nje. V naju zre skoraj poln avtobus španskih obrazov in neomajna strogost voznika. Med mojimi neuspešnimi manevri pol-slačenja trikrat streseva na stopnice avtobusa vse najine kovance. Enkrat jaz, dvakrat Sanja. Pobiranje je na ozkem prostoru z velikim nahrbtnikom svojevrsten izziv. Zadaj gospa, ki bi rada vstopila, spredaj nepopustljivi voznik, pa vse tiste oči v vozilu, v katere ne upava pogledati … Kovancev je premalo za vozovnici in preveč za pobiranje. 50 evrov ni plačilno sredstvo. Do denarnice pod pazduho ne morem. Med drugim pobiranjem mladenič v drugi vrsti seže v denarnico in nama pomoli pet evrov. Skupaj z najinimi junaškimi kovanci, ki so trikrat našli pot s tal, se približamo želenemu znesku 10,40 evrov. “Perfect!”, pohiti šofer in pomigne z glavo v notranjost avtobusa. Mislim, da je zmanjkal kak cent, ampak še eno pobiranje bi ga verjetno stalo službe.
Avtobus naju odloži v Carballu, od koder bi morali ujeti še zadnji košček prevoza do Malpice. Tam se začenja Camino dos Faros. Ob 15h pričakovanega avtobusa še ni, ampak bo že prišel, meniva. Mimo naju – edinih potnic na postaji – se sprehodi najin neizprosni šofer avtobusa, ki je očitno končal izmeno. Opravičuje se nama v šibki angleščini in jaz mu pokažem denarnico, ki sem jo zdaj že uspela izvleči izza hrbta. Razidemo se v prijateljskem vzdušju in skoraj bi rekla, da odide s šarmantnim nasmeškom, heh.
Ko želiva vstopiti na edini avtobus z živim voznikom, gospod odkima. Pravi, da pelje v Muxio, ne v najino smer. Ampak je v njem nekaj angelskega in nama pomaga dešifrirati vozni red. Izkaže se, da v nedeljo ob treh vozi avtobus v Malpico samo “on-demand”, po naročilu. Naročiti ga je potrebno 24 ur prej!
To je treba povedati Googlu. Nisem prepričana, če pozna kategorijo “bus-on-demand”, jaz je doslej nisem.
Znašli sva se torej bogu za hrbtom v nedeljo popoldne brez naročenega avtobusa. Ampak bogec pokriva tudi prostor za hrbtom s svojimi odposlanci. Najin dobrotnik ne pomišlja in zavrti telefon. V treh minutah je pred nama taksist, Luis po imenu, ki naju hitro in za zmerno ceno dostavi v Malpico.
V pristanišču poiščeva silhueto škrata Traskija, ki je maskota Camina dos Faros, Poti svetilnikov. Sanja ga poimenuje Cvergl in je v odločitvi neomajna. Za naju bo Cvergl in pika. Narediva nekaj posnetkov, pošljeva enega Marini in Marku Vuk (ki sta me prijazno oskrbovala z informacijami) in kreneva na pot.
Ura kaže 16 in 16 minut, ko ob rahlem rosenju narediva prve korake iz mesta vzdolž atlantske obale. Še prej nama domačin v bifeju, kamor greva na wc, ponuja uhane v obliki – mreže za lovljenje jastogov. Mrežo v obliki valja ima v naravni velikosti tudi ob sebi, da lahko pojasni zgodbo. Zamisel se mi zdi simpatična, cena 10 evrov ne pretirana, a uhanov žal ne nosiva. Kar pogumno, Felipe, zagotovo obstaja trg tudi za tvoje mini replikice!
Pot prve etape je prijetna in dežne kapljice se že po najinih prvih metrih poslovijo. Prijetno toplo je. Hodiva po Costi da morte, Obali mrtvih. Ime se je prijelo tega lepega delčka zemlje zaradi številnih razbitih ladij, ponuja pa obilo gradiva za Sanjin morbidni domišljijski segment. Osamele silhuete ribičev postajajo “Victor, ki je pred dvajsetimi leti utonil v brodolomu in se zdaj prikazuje, ko se mu približaš, pa je tam le kup kamenja”.
Zaradi lokacije prenočišča, ki jih tu ni na pretek, naj bi prvi dan prehodili 14 kilometrov, torej ne cele prve etape. Zadeva se kljub poznemu štartu zdi izvedljiva, dan je namreč že kar dolg. A naju prav pri koncu doleti presenečenje. Zgovorna priletna španska gospa pride iz svoje hiše, ko greva mimo, in nama začne nekaj vneto razlagati. Za njenim hrbtom za ograjo brez predaha laja velik pes in ne razumeva je niti besedice. Svojega tempa govorjenja ne upočasni, niti se ne potrudi poudariti glavnih besed. Poskusimo še z Googlom, a tudi to ne uspe. Zdi se nama, da verjetno opozarja na blatno pot, to bova že preživeli. Odideva dalje. No, ni bilo blato!
Tik pred koncem etape se pred nama pojavi reka, ki se izliva v morje in je ravno malo prezajetna, da bi jo prečkali. V vodniku piše, da je poleti prehodna, v aprilu pa ne nujno. Da bo “verjetno treba sezuti čevlje, zavihati hlače ali še slabše”, je zapisano. Sanja takoj zagleda mentalno sliko, kako v Evinem kostumu bredeva čez vodo, vse najino imetje drživa visoko nad glavo, v ustih pa slamica iz trsja …
Naj povem, na tvoje veliko razočaranje, da se to ne zgodi. Pa bi bilo nemara bolje, če bi se.
Spomnim se besed Marine, da je treba kar daleč okrog, če ne moreš čez reko. Kaj hočeva, podava se proti notranjosti ob ustju, ki se razširi v nekakšno močvirje in predstavlja še večjo oviro. Kar dolgo hodiva okrog, prideva do ceste, s katere kmalu spet zavijeva proti najini želeni končni točki. Google priporoča ta makadam, super bo. Kot se izkaže po naslednjih 15 minutah, sva zavili s ceste prekmalu in ponovno sva sredi močvirja. Nazaj se nama ne ljubi, med nama in potjo, ki bi naju verjetno pa končno pripeljala v Caso da Vasca, pa je potok oz. z vodo zalit jarek. Širok je kak meter in pol, težava pa je v tem, da sta oba bregova dokaj visoka in ne najbolj ravna.
Po ogledu situacije se Sanja skorajži ter vrže čez jarek jakno in palico – to sva ravnokar nabrali v gozdu. Potem preizkuša zalet, a se odloči za skok z mesta. Pristane na drugem bregu, a čisto na robu. Huh, če je ona komaj … Oba nahrbtnika sta še pri meni. Najprej ji z nihanjem pošljem na drugi breg manjše kose prtljage, da malo povadiva. Potem zalučam njen modri nahrbtnik. Uspešno! Zdaj je na vrsti moj, ki je precej težji, nemara ima kakšnih deset kil. Zberem vse moči in zaniham težko gmoto čez potok, z lastnim telesom jo pospremim tja čez, Sanja jo zagrabi, mene pa gibalna količina s takšno silo potegne za nahrbtnikom, da se ne morem vrniti na svoj breg. V trenutku sprejmem odločitev, namesto nazaj grem zdaj naprej in se poženem čez vodo. Pristanem skoraj uspešno na drugem bregu, le z levo nogo zajamem vodo in se hitro povzpnem na breg. Sanja sploh ne dojema, niti jaz ne, ampak midve sva tam in vsa najina prtljaga. Na onem bregu je ostala le druga palica. Še zdaj je tam. Mogoče pomaga komu, da se skobaca čez, čeprav se nama tehnika skoka s palico ni zdela uporabna.
“Tele H2O molekulce so nama pa kar zagodle,” si zamomlja Sanja, ko stopava čez enega od mostov.
Hodiva torej midve po vseh peripetijah končno proti najini Casi. Google nama jo je pridno poiskal in nisva več daleč od nje. Na naslovu, ki ji pripada, sicer ni videti, da bi šlo za turistični objekt. Pozvoniva in skozi kovinska vrata, vdelana v visok betonski zid, stopi gospod, ki govori samo francosko. Poveva mu, da imava rezervacijo pri njem, in to se mu zdi malo … čudno. Ugotovimo, da njegova hiša ni Casa da Vasca, ampak da je najin cilj približno kilometer naprej po tistem strmem klancu, potem pa navzdol. Hiša je čisto pri morju. Za razliko od njegove predhodnice se z gospodom brez skupnega jezikovnega imenovalca povsem lepo pomenimo. Govori z vsem telesom. Nariše v pesek. Pokaže. Čudovito, hvala gospod Francoz. Še malo, pa bova na cilju.
Med hojo po tem – res zadnjem! – delu okrog naju ves čas skakljajo zajčki. Majhni, igrivi, očitno je to njihov dom. Vnesejo nekaj lahkotnosti v najin zahtevni finiš. Namesto ljubkih 14 sva z vsemi daljšnicami prehodili 20 km, ti pa vsebujejo še skok v daljino in metanje težkih bremen.
Ko se spuščava proti morju, na najino Caso že lega mrak. Midve pa Vsakih petdeset metrov bruhneva v smeh. Ali je krivo brezupno iskanje denarnice pod majico pred šoferjem, ki mu ni nič jasno, nedavni spomin na letenje za nahrbtnikom ali pa predstava, kaj si je mislil francoski gospod, ko sva mu sporočili, da bova prespali pri njem.
Iskrice
***
Sanja vidi, da tipkam z novo tehniko. “Oooo,” se razneži. “Dvoprstnost Eve!”
***
Voziva se v vlaku. Sanja ima v enem ušesu že slušalko, da bi nekaj poslušala, ampak kar ne neha govoriti. Jaz bi pa pisala … Počasi in skoraj neopazno ji zataknem še drugo slušalko v uho. Obe umreva od smeha.
***
Eva: “Pa je fajn, da imam eno pivo s seboj!”
Sanja: “A da me boš preživela? Ko bova prišli domov, ti bom kupila nalepko ‘Sanja-survivor’.”
***
Včasih druga drugi kaj primeva.
Eva: “Še dobro, da imava skupaj štiri roke.”
Sanja: “A da lahko ene prevzamejo delo drugih? Temu se strokovno reče ‘cortical remapping’ – ko del možganov po poškodbi prevzame delo drugega dela.”
***
Sanja: “Upam, da aktivno začenjaš svojo razsvetljensko kariero. Jaz vem, da jo.”
V KATEREM GRMU TIČI SANJA?
Camino dos Faros / dan 2 / Niñóns-Ponteceso
Iz Case da Vasca s Sanjo odpotujeva z Adrianom, taksistom, ko spominja na Javierja Bardema. Preskočiti morava del etape, ker nama je potovanje vzelo preveč časa, dodatnih dni pa nimava.
Adrian naju torej zafura do Praie de Niñóns, Niñónske plaže, od koder pogumno zakoračiva na pot. Že po 15 minutah se ustaviva na kratki pavzi na okroglih kamnih z razgledom, lepote je pač treba zajemati sproti. Nato hodiva vsaka zase po lepih zelenih potkah nad morjem. Sanjin beli pulover izginja v gubah pokrajine in se spet prikazuje. Ko pot zavije v notranjost, vidim samo še modro piko nahrbtnika, nato niti te ne več.
Preko travnikov se povzpnem v deželo ploščatih kamnov in rjavega suhega grmičevja, lepa je. Najdem Sanjo, ki v zanimivi pozi bere svojo elektronsko knjigo in skupaj greva naprej. S koraki objameva čudovit zaliv, a na drugi strani se začenja kar težavna hoja. Dogovoriva se za malico ob določeni uri in moja gamsinja odskaklja naprej, jaz pa precej sopiham. Nahrbtnik pritiska, pot pa terja precej zahtevnih gibov. Ozka je, vzpenja se v strmih serpentinah, prestopati je treba skale. Visoke praproti segajo čezme, bolj ko se pomikam od zaliva proti nebu, več je ob meni nizkega bodičastega rastja. Razgledi so čudoviti, občutek samotne divjine visoko nad morjem pa dvoplasten. Pot je bolestno lepa, težka pa KSM. Ko sto mater.
Hvaležna sem za obe palici, ki mi pomagata prestopati visoke naravne stopnice, in sopiham dalje. Pikica na aplikaciji Lighthouse Camino dos Faros, ki kaže moje premikanje, stoji skoraj na mestu in vame se začenjajo zažirati dvomi, če bova midve tole zmogli.
Pokliče me Sanja, če živim. Njen veseli glas mi vlije moči. Prizna, da je “kar safr”, ampak da je ful lepo. Veliko mi pomeni, da ji je všeč, da sva, kjer sva.
Divjine pred menoj ni videti konca in gub, ki jih morava prelezti samo v prvem delu dneva, je še kar nekaj. Tempo pa polžji. Zaželim si civilizacije, bifeja, postelje, da bi še kdaj objela očeta in mamo. In sopiham naprej. Ujame me mlad par, prija mi družba, a se onadva kmalu ustavita za malico.
Tudi čas za najino malico je že minil, ampak če se je hči ustavila ob dogovorjeni uri, je to bogve kje … Več kot pol ure se oziram, v katerem grmu tiči Sanja, in pričakujem, da jo bom zdaj zdaj zagledala. A pojavljajo se samo novi in novi vzponi in prepreke.
“Ko pridem do civilizacije, grem samo direktno do Pontecesa, kjer sta najini naslednji postelji,” si govorim. Tako sem izmučena, da si ne predstavljam, kako bi lahko prehodila celo etapo. Naprej me vleče samo dejstvo, da je nekje pred menoj moja hči in da torej pot mora biti preživljiva.
Končno zagledam otroka. Razširim roke: “Pa kje si ti?!” Bosih nog sedeča v travi Sanja bere svojo elektronsko ploščico, opravila je že dolg telefonski klic, malo prigriznila in je sploh sijajne volje.
Nad nama, kake pol ure hoda oddaljeno, vidiva hišico. Yes! Znaki civilizacije! Mogoče preživim!
V mislih se mi že prikazuje podoba Adriana, kako me s svojim taksijem dostavlja do najinega današnjega doma. Google mi ponudi tudi peš bližnjico po cestah, dve uri bi nama vzela. To bi mogoče celo šlo. Fantaziram o tem, da bi se prestavili na Camino Ingles. Ko Sanji omenim svoje nakane, izstreli: “Pa saj nisva pussyja!” V prevodu to pomeni, da nisva reve, v podtonu pa berem vero v uspeh. Tudi moj.
Zdilava se za bližnjico, ki bo odrezala en ovinek najine poti, ostalo pa poskusiva oddelati.
Cestni odsek in Sanjina vedra družba mi povrneta voljo do življenja in drobtinice vere vase. Cesta je sicer tista dogovorjena bližnjica, ki z najine poti odreže odsek s svetilnikom. Ampak v tem trenutku mi je več do luči v meni kot do hišic z lučko.
Spustiva se v mestece Corme, kjer oprezava za odprtimi vrati bifeja, a jih ne najdeva. Psihično sem se sestavila, telo pa ima še vedno komentarje. In vem, da bom odslej pozorna na bližnjice. Vsaj tiste uradne. Niso za stran metat.
Ugotavljam, da me je ozdravil Sanjin “A dej no, a sva pussyja? To bova pa že!” Kot rada povem: če nekdo verjame vate, je to že pol uspeha.
Mesto pustiva za seboj po krotkih in prijaznih zelenih potkah, ki se morajo ponovno hočeš nočeš preleviti v gorske vzpone, če naju hočejo spraviti čez klife. Ampak zdaj se vendarle bližava cilju in psiha ni tako na udaru.
Ves dan se v mislih klanjam Marini. Kakšen križ že več nosi od mene, a je prehodila to pot. Moram se ji v resnici prikloniti, ko jo srečam!
Hčero najdem beročo na skrajni višinski točki vrh pečin, kjer mi oznaka za razgledno točko vlije upanje … Da bo šlo odslej navzdol. Spuščava se skozi Deželo Telebajskov, preko mivkastih plaž in novih gozdičkov, najin Ponteceso se kar odmika za nove in nove gube terena … Končno naju nasip, ki preči močvirni zaliv, dostavi v Pension Teyma.
Receptorka je silno prijazna, angleških besed ne pozna, a se vse odlično pogovorimo. Sanja pripomni, da nama moja baby-španščina kar koristi. Spodbuja me, da uporabljam tistih pet besed, ki jih upam izustiti. Dejansko včasih delajo čudeže.
Ko si v pripravi za prhanje sezujem nogavice, me na podplatih čudno peče. Vsak korak po mrzlih tleh pritisne na občutljive blazinice. Sanja, verjetno bodoča zdravstvena delavka, strokovno ugotovi, da mi je šel kakšen sloj kože adijo. Mivka in voda v čevljih naredita piling, za katerega ni treba plačati kozmetičarki. Ne morem ravno reči, da me moji zglajeni podplati navdušujejo, težko se bom komu pohvalila z njimi. Upam le, da ta občutljivost ne ostane z menoj na prihodnih kilometrih.
Na Sanjin predlog narediva desetminutni strečing pod vodstvom gospodične na Youtubu. Za to zamisel sem ji hvaležna, čeprav postelja ni najbolj primeren kraj za strečiranje in včasih moliva noge in ostale izrastke drugi pod nos.
Natakarica nama navdušeno obljubi naročene špagete, čeprav se pojaviva pred njo dvajset do enajste. In midve sva navdušeni nad njo. Dragocene bele vijugice izginejo s krožnikov v rekordnem času.
Ugotavljam, da nama je življenje samo sestavilo ogrevalni uvod kot po knjigi: prvi dan 10 km, drugi dan 20 in tretji dan skoraj 30 km. V zadnji etapi sva bili na nogah 11 ur in – vsaj jaz – brez resne, omembe vredne pavze. Toliko gorniških korakov je zalogaj! In po tistem, ko sem verjela, da ne zmorem nič več, sem hodila še šest ur.
Ob 11:11 se zvrneva v postelji in jaz poskušam pisati. Zaman.
Tale dan me je prekalil. Sanji je bil pa samo všeč.
Iskrice
***
Sanja: “Una bližnjica nama je rešila življenje, pa še semi-uradna je, tako da nama je rešila tud čast.”
***
Eva: “Tale dan je bil pa namenjen utrjevanju.”
Sanja: “Aha! Isto kot odraščanje s sorojenci.”
***
Sanja: “Luč na tvoji strani postelje res sveti manj kot moja.”
Eva: “Saj tud jaz svetim manj kot ti.”
***
Sanja: “Kaj pa ti počneš, kadar sama hodiš?”
Eva: “Molim!”
DOM ZA OBEŠANJE
Camino dos Faros / dan 3 / Ponteceso-Laxo
Ob odhajanju iz Pensióna Teyma na recepciji prejmeva nalepki s sličico Cvergla, maskote najine poti. Mogoče pridta še prav, trenutno pa ne veva, kaj bi z njimi.
Ustaviva se v kavarni na zajtrku, kjer sva postrežene spet sila prijazno. To obe opaziva povsod. Sanja sicer opazi na svojem kruhu dve plesnivi pikici, ampak se ne sekira. Naredi mi predavanje o tem, kako zanimiva bitja so plesni. Na mojo željo pikice odstrani in veselo je dalje. Jaz naročim nekaj, kar ne vem, kaj bo. Prejmem dobro zadevo: popečen kruh, olivno olje v mini plastenki in nekakšno omakico iz surovega paradižnika.
Nato se v trgovini opremiva za na pot. Sanja se ne more izogniti skušnjavi, pravi, da rabi nekaj za dušo, in nabavi šest škatlic Nestlejevih mini kosmičev, ki jih preostanek dneva nosi pripete na nahrbtniku. Potem pa že brziva čez most iz Potecesa.
Moja stopala se zdijo kar v redu in se ne pritožujejo zaradi izgubljenih celic povrhnjice, to je dobra novica.
Lepa potka naju vodi ob ustju reke, ki se globoko zajeda v pokrajino. Bar, edini na poti, nama ponudi udobno dvorišče s stekleno streho, po kateri škrebljajo mikro kapljice, in lep wc z dizajnerskim umivalnikom. Natakar pa nama poleg naročenih pijač postreže še z mini prigrizki, ob katerih izpustiva vsaka svoj “Ooooo!”
Pot kmalu zatem napravi velik ovinek v notranjost, ampak odcep zgrešiva. Ko to opaziva, sva že skoraj na koncu bližnjice.
Ta bližnjica je bila nekako tudi v načrtu, nobene drame ni torej.
Preostanek dneva namreč ponovno preživiva na hribovitih pobočjih nad morjem, kjer je svet lep, koraki pa niso tako urni.
Malico pozobava na počivališču nad eno od številnih belih plaž.
Dolgo plažo pred Laxejem, najinim ciljem, doseževa že precej pozno, a še vedno je dan zadosti mlad, da sezujeva čevlje in se prepustiva osvežilnim valovom. Ko se najine bose noge dotaknejo gledke mivke, vzdihujeva od ugodja. Ko pa se nato Sanja popelje bosa po peščeni sipini, jo zaslišim: “Orgazmično, bi rekel profesor Šorli.”
Mestu se bližava po meji med morjem in kopnim. Snemava slow-motion galebov, ki vzletajo. Vsak tretji val nama zalije noge. Vsak šesti val nama zalije hlače.
V hotelu VIDA Mar de Laxe nama namesto sobe dodelijo apartma. Znajdeva se v razkošju lastne dnevne sobe, kuhinje, kopalnice, spalnice z meter širokima posteljama in vzglavnikoma enake širine.
Kuhinjski niz krasi celo element, ki ima za romarsko srenjo posebno vrednost. Pralni stroj! Ročno oprane stvari nikoli ne dosegajo standarda strojnega pranja, tu pa imava kar svojega! Napolniva ga z vsem, kar lahko za kak dan pogrešiva, kajti stvari se morajo še posušiti. Mogoče bi vložili reklamacijo, ker ni sušilca, haha.
Ko po pranju pridem v kuhinjo, visijo oprane gatke, majice in nogavice na vratih vseh kuhinjskih omaric, mikrovalovke, na predalih za pribor in posodo. Moja hči se je poslužila pogojev, ki so na voljo. To je pomembna romarska kvaliteta! Kljub temu so moji občutki ob ovešeni kuhinji malo mešani. Cunjice so sicer oprane in glede tega se ne bi smela hudovati. Nekatere stvari začnem prestavljati z omaric na obešalnike, ker menim, da se bodo tako hitreje posušile. Sanja je ob tem malo užaljena, jaz pa ne vem, a ji res kaj ni prav ali samo glumi. Po mojem je to zadnje.
Razkomotiva se tako zelo v najinen novem kraljestvu, da se nama ne ljubi iti na večerjo. Lotiva se ostankov iz nahrbtnika in mini Nestlejevih kosmičev, Sanjinega mleka je ravno še za dve porciji.
Končno je za nama dan, ki je minil v prijaznem loku, tako kot bi morali minevati dnevi na caminu. Kljub bližnjici ali ravno zaradi nje.
Nemara sva se uglasili s potjo.
O tem razmišljam, medtem ko me meter široki vzglavniki že neubranljivo vabijo v svoj objem.
Iskrice
***
Zjutraj ne štartava zgodaj, včerajšnji napori so pač vzeli svoj davek.
Eva (se pošalim): “A misliš, da je najina kavarnica za zajtrk že odprta?”
Sanja: “A misliš, da je ŠE odprta? Oni bodo siesto imeli sedajle.”
***
Greva mimo ptičje opazovalnice, ki ima ob strani loputice za odpiranje.
Sanja: “A bi šla mal v spovednico?”
***
Sanja: “Danes mi je Tumblr post lajkala ena nuna!”
***
Sanja: “Btw, če se boš hotela nehat smilit, te lahko zamotim med hojo.”
DAN NEBEŠKIH LEPOT
Camino dos Faros / dan 4 / Laxo-Camelle
Mesto Laxe naju zjutraj kar ne izpusti. Ko odhajava, se dvakrat vrneva po isti ulici. Prvič, ker zgrešiva trgovino. Drugič, ker zgrešiva pekarno.
“Vsi, ki naju gledajo, mislijo da so ujeti v time loop,” pravi Sanja. Nekoliko misliva tudi midve, da sva v časovni zanki, ker isti gospod na isti način pride skozi ista vrata, ko se jim približava.
Končno zapustiva Laxe in se začneva vzpenjati proti prvemu svetilniku, ki ga bova obiskali. Prejšnji se nama je namreč zaradi bližnjice izmuznil.
Svetilnik Faro de Laxe stoji sredi travniškega tihožotja. Okrog njega bujno cveti na tisoče živorožnatih cvetov! Kar ne morem se nagledati te lepote, v ozadju podložene z morjem … Na vse strani sega ta čudovita cvetlična preproga.
Nad svetilnikom je prostor z mizami in klopmi v zanimivem razporedu. Očitno gre za priljubljeno izletniško točko, toda midve sva tam sami. Z nama je le spomenik matere z dojenčkom, ki zre v daljavo čez morje – verjetno pogosta zgodba tega prostora.
Najina pot je postala vsaj Pot svetilnika.
Pod pokopališčem, ki je edina grajena struktura sredi prostranih travnikov, naletiva na še eno čudo: Plažo kristalov. Gre za nekakšno kokreacijo človeka in narave na malce nenavaden način. Steklovino, ki se je odlagala v bližini, je morje obrusilo v zaobljene “kristale” in jih odlaga v ta zaliv. Vsi kamenčki so mehkih oblik, a vendar so to “glažune”. Prepovedano jih je odnašati, zanimivo doživeti.
Turistične atrakcije so vseh barv in oblik, da ne rečem izvorov.
V nadaljevanju je dan posvečen Sanjinim playlistam. Svojemu avtorskemu projektu je dodala glasbeno spremljavo in zdaj je odlična priložnost, da mi jo predstavi. Greva čez posamezen prizor, potem mi zatakne telefon v mojo torbico pri pasu in jaz poslušam komad, ki se vrti v podlagi. Vmes izusti kakšno kot: “Mislim, ni grdo, ane?”
V resnici ni grdo, obdajajo naju lepote brez primere. Terjajo pa nekaj truda in dela.
Po strmini se vzpneva na goro Petón do Castro. Oblaki se tik pod vrhom razmaknejo in dovolijo sončnim žarkom na plan. Sanja, ki hodi nekaj metrov pred mano, na vrhu pogleda čez rob, potem pa samo čaka moj izraz na obrazu.
Ko se ji približam, obstanem. Usta se mi široko razprejo in zenice razširijo. Nasmehneva se in Sanja reče yes.
Namesti si slušalke in se napoti navzdol v smeri plaže Praia de Soesto – ene najlepših, kar sem jih videla doslej. Dogovorjeni sva, da od zdaj hodiva vsaka posebej, ker sva počasni. Zelo počasni.
Lepote človeka upočasnijo. Mogoče je sploh to njihov glavni namen.
Sama si slušalk ne nataknem. Ne morem. Samo pijem te lepote z razširjenim prsnim košem in se zahvaljujem, da sem tu.
Dramaturgija tega dela poti je izvrstna! Poskrbljeno je za veliko metode OKSM in za vzpon na višino, s katere so razgledi najlepši. Spust v deželo belega peska in turkizne modrine je najsijajnejše plačilo za trud, kar si jih morem zamisliti. Milijoni rožnatih, belih in rumenih cvetov ob poti pa se zdijo kot preproga dobrodošlice. Kot bi se mojemu prihodu priklonilo vse stvarstvo in mi zapelo najlepšo pesem.
S plaže me odpeljejo deščice, moje ljube lesene deščice, položene ped ali dve nad nivo terena. Kot kačica vijugajo pod mojimi koraki in po njih švigajo martinčki.
V slušalke si povabim Michaela Gotta in njegove “Amazing things”, ki me ponesejo skoraj v ekstazo. Kombinacija vseh čudes mi privabi solze v oči.
“… You don’t have to work it out
Just stay in the here and now
Let your mind rest for a little while
Sometimes deepest answers come
When you’re out there having fun
So close your eyes and
Take a breath and smile …”
Sončni žarki blago božajo, ravno prav osvežilen vetrič mi mrši lase in lic se dotikajo redke mikro kapljice z morja ali z neba. Pravzaprav je vseeno. Vreme je že vse dni več kot popolno: obdaja naju kombinacija sonca, sapic in rosenja. Ničesar ni v pretirani količini, skupaj so najboljši par. Temperature so med petnajst in dvajset.
V nadaljevanju vijugava še skozi mnoge zanimive ambiente, najbolj pa navduši dežela kamnitih velikanov. Debelo uro se premikava čez in skozi gromne skalne masive rjavih odtenkov. Plezava, skačeva, občudujeva, si izmišljujeva zgodbe o teh nenavadnih volumnih in ugibava o nastanku tega osupljivega delčka Zemlje. S pogledom iščeva zelene pikice, ki kažejo pot in naju tudi varno pripeljejo do konca.
Znašli sva se v srcu Camina dos Faros. Pot svetilnikov naju je vzela vase, ker sva sprejeli njena pravila. Vrgli sva se iz cone udobja za kompletnih osem dni.
Pred menoj z beline naslednje plaže zleti jata ptic, kakih petnajst jih je. Spomnijo me, da je možno poleteti, če le dovolj verjamem. In da so še kako pomembni tudi “partners in believing”, tisti, ki verjamejo vate, ko ti dvomi želijo spodjesti načrte.
Hvala Sanji, da me je povlekla čez muke prvega dne in me dostavila v ta raj.
Če bi želela najlepše obdariti ljubo osebo, bi ji podarila najino etapo štiri.
Prijazna gospa Susana nama v mestecu Camelle odda apartma, ki sem ga ogledovala na Bookingu, a je bil za naju prevelik. Zdaj ga imava za isto ceno kot tistega manjšega, ki sva ga rezervirali. S tremi spalnicami sicer nimava kaj početi, a oprema je sodobna in všečna.
Točke stanovanjce izgublja le pri temperaturah. Je brez očitnih grelnih teles in brez tople vode. To je kar minus. Nekoliko se odkupi s številnimi plišastimi artikli v postelji in okrog nje: odeje, blazine, celo vzglavniki so oblečeni v plišasto oblekco. Vroča prha bi vsekakor dobro dela, a Suzane ne kličeva. Ne ljubi se nama in nimava časa.
Skočiva še na večerjo, kjer nama natakarica v izborni angleščini pojasni vse, kar želiva. Pomlativa porcijo hišne specialitete – lignje s krompirjem – pa padronske zelene paprike in rusko solato.
Pogreznjeni v mehek pliš načrtujeva naslednji dan. Zjutraj si spet želiva oditi prej na pot. Bo tokrat uspelo?
GREVA MIDVE PO SVOJE
Camino dos Faros / dan 5 / Camelle-Camariñas
Suzanin apartma zapustiva ob 9.30, kar je nekoliko prej, kot sva vajeni. Dan želiva še nekoliko zamakniti, ampak človek mora biti zadovoljen tudi z malim napredkom. “Progress, not perfection,” pravi Sanja.
Pri hčeri vložim uradno prošnjo za uporabo bližnjic. Na njen predlog prerazporediva tudi nekaj prtljage, tako da ona prevzame del mojih bremen. Tako bova bolj uravnoteženi.
Seveda nosim s seboj tudi stvari za skupno dobro, naprimer zdravila, kreme, marsikaj bi si pa dejansko zaslužilo ponovno presojo. Recimo rokavice. Ko Sanja sliši, da jih imam s seboj, njeno sočutje za trenutek doleti mrk. Enkrat sem jih oblekla na Primitivu, vse ostale romarske dni počivajo globoko na dnu nahrbtnika. Kaj ko bi se tega spomnila, ko bom naslednjič pakirala?
To prerazporeditev teže doživljam tudi metaforično. Preprosto pride čas, ko mora otrok več življenja prevzeti na svoja ramena. Mame bi jim kar vse nosile do nezavesti, čeprav s tem zaustavljamo sebe in njih.
Po hitrem zajtrku v kavarni spet hodiva po lepih koncih. Greva mimo plažice, ki bi jo imela doma. Arou – kjer bi moral biti konec etape, a nisva našli prenočišča – pa se ponaša kar z nekakšnim “troplaževjem”. Očarljiv je pogled na vasico, ki jo je pravkar obsijalo toplo sonce.
Fotografiram vse, kar me navduši, in Sanjin predlog je vreden razmisleka: “Zakaj sploh spravljaš telefon? S sekundnim si ga prilepi na roko.”
Hči mi tokrat govori o seriji Succession, ki z zadnjo sezono pridno skrbi, da se njeni privrženci ne dolgočasijo. Po skupnem začetku pa se njeni koraki spet odlepijo od mojih.
Hodim v tišini lastnih misli, ki so se že uspele sprostiti in prepustiti čarom poti. Blazinice belih cvetov stezici mehčajo robove in jo obrobljajo kot čipke. Pridem do lagune. Kako bi se vrgla v vodo svetlo turkizne barve! Ne glede na temperaturo. Ampak današnja časovnica je neizprosna, ne dovoli kaj dosti ustavljanja.
Pot je mojstrsko označena, ugotavljam. Pet prijateljev, ki jo je začrtalo leta 2012, si zasluži vse čestitke! Zelene pike in puščice so bogato posejane po kamnih in drugih elementih krajine in prav zanimivo je, kako se jih oko navadi razločiti. Kljub “varovalni” zeleni barvi.
Ravno med tem razmišljanjem me pokliče Sanja. Pravi, da je izgubila pike. Ne gre za to, da nima sto pik, ona nima niti ene. Znašla se je na ozkem rtu in na daljavo ji s pomočjo navigacije namignem, kako se spet vrne na pravo pot.
Ko bi bilo le vedno v življenju tako preprosto!
Yes, moj zaostanek se je zmanjšal in veseli vihrava dalje. Čez nekaj plaž se moram prebijati po velikih okroglih kamnih nenavadnih dimenzij. To je camino za velike otroke, pomislim. Predstavljam si, da se tako počutijo male nožice dveletnika, ko lovijo ravnotežje po navadni prodnati plaži v Dalmaciji. Ogromne skalne gmote ob poti pa so velikani, ki so davnega dne zaspali v kamnu. Z nekaj domišljije iz vsakega lahko potegneš zgodbo.
Prečim malo ribiško vasico z nekaj hišami in se ponovno čudim novemu barvnemu akcentu na naslednji plaži. Tokrat gre za preprogo oranžnih cvetov!
Pridem do križišča, kjer tabla govori o tem, da je ena pot v rekonstrukciji in naj uporabimo drugo. Vse okej, ampak iz table ne razberem, katera je katera. Naprej grem po ravni in položni. Izkaže se, da je Sanja razumela pa ravno obratno in jo mahnila v hrib, skoraj navpično navzgor. Pravi, da tam so zelene pike, pot pa je malo zabrisana. Po telefonu mi pove, da je na vrhu, jaz pa vidim štiri vrhove. “Čakaj, pridem na rob,” mi reče in čez nekaj sekund zagledam mini modro piko, ki krili z ročicami. Oh ja, pa spet malo zasopihajmo. OKSM. OKSM. OKSM.
Seveda je trud tudi tokrat bogato poplačan. Razgled je hrana za dušo, telo pa se tudi veseli razbremenilnega spusta.
Na drugi strani ob vznožju gore na hitro vrževa vase stopljene čokoladne krofe in poliževa prste. Namestiva zaščito za sonce, danes prvič nažiga brez sramu. Čaka naju nekaj peščene razdalje in če si hodil po Roti Vicentini, veš, da je to lahko manjša težava. Sanjini koraki se hitro oddaljijo, ampak ker hodiva v ravni črti vrh peščenih sipin, dolgo vidim svojo modro piko v daljavi.
Lepo jih je gledati, te naše izrastke, pa vendar tako samosvoje in močne mlade ljudi. Lepo je videti sebe v njih in lepo opaziti, kje nas presegajo. Lepo je tudi samo stati ob strani, nekako nevidno, in ponuditi dlan, uho ali evro, ko se jim zgodi živjenjski zdrs. Jim odpihati prah z ramen in potrepljati: zmoreš.
Ko razmišljam o teh stvareh, malo pojokcam. Toliko občutkov se meša v meni, da niti sama ne razločim, kaj zdaj v meni joče. Vem samo, da je to materinstvo tako kompleksno delovno mesto. In me naj bi ga opravljale kar tako spotoma …!
Mogoče pa je naloga mame samo ta, da vidi v mladem bitju tisti dragulj, do katerega ga mora življenje obrusiti, da ga zagleda tudi sam?
Ob meni se vrstijo šopi suhih trav. Kot ogromni kuštravci so. Neverjetni biotopi so tu!
Pridem do jarek, ki je kar globok, a brez stopnic. Kot po toboganu de popeljem po stopalih po mivkastem žlebiču in sem vesela otroka v meni. Hodim skozi tunele iz borovcev, ki ponudijo trenutke dobrodošle sence.
Sanja me počaka, sedeča na velikem kamnu vrh pokopališča. Gre za spomenik žrtvam brodolomov – sva pač na Obali mrtvih. Ugotavlja, da je “patetično, kako daleč imava še” in se pridružuje mojim bližnjičnim načrtom.
V nadaljevanju se pred nama vije široka makadamska cesta in tu bo šlo hitreje kot bredenje po mivki in balansiranje na ogromnih prodnikih.
Sanja ima na vsaki odpravi svoje knjige na Kindlu, jaz svojo muziko. Tokrat z menoj hodi Michael Gott.
“… I can not be content to just survive
I’m part of something infinite and free
and so alive …”
Z makadama, kjer se kolometri hitreje nabirajo, morava hočeš nočeš zaviti spet na potko ob morju. Prehod po cesti je prepovedan. Za vse! Prvič se opozorilu še izmuzneva, drugič so čez cesto postavljene barikade. Sanja to prevede v sporočilo, ob katerem naredi silno strog obraz: no!
Spet se morava dotakniti dveh silno lepih plaž, žal samo z očmi. Potem pa naju čaka še delec kalvarije: strm vzpon po potki, kjer z vseh strani v nožice dreza trnje.
Najine zmogljivosti še niso pri koncu, precej sva ojačali, a sva naveličani tega, da prideva so postelj šele zvečer, potem pa samo: tuš, večerja in padec v posteljo. Nobenega lajfa. Tokrat je odločitev složna in neproblematična: svetilniku se s pogledom klanjava že zadnje tri ure in res je na markantni poziciji. Ampak do njega ne bova šli, ker želiva preživeti. In ne samo to, imeti še malo udobja, prostega časa, lenarjenja. Se po desetih urah hoje temu še reče lenarjenje?
Narediva svoj plan s pomočjo strica Googla in se po notranjosti – po lepi cesti, ki vodi skozi gozdove – po dobri uri znajdeva v Camariñasu.
“Prav paše malo ne-morja,” ugotavlja Sanja, ko se počiva sredi borovega gozda na tla, posuta z ogromnimi iglicami. Šele zdaj sedeva k zasluženi malici, ker že ves dan tekmujeva s časom.
Zakaj delajo tako dolge etape, da se človek ves čas počuti neuspešen ali priganjan? Je jasno, tule so problem prenočišča, ki jih ni na pretek. Gre za dokaj redko poseljeno deželo. Ampak obstajajo pa taksiji …
Midve danes etapo zaključujeva po svoje. Mogoče zamujava nebeške lepote med svetilnikom Faro de Cabo Vilán in Camariñasom. Zato pa uživava dve urici blagega počitka in z mehkih hotelskih postelj gledava – morje. Večerna sončna svetloba očarljivo barva pročelja hišic Camariñasa.
V banjo z vročo vodo sva odložili vse napore tega dne. Prav počasi sva zaužili nekaj morskih specialitet. In mogoče sva končno doumeli čarobno formulo Camina dos Faros: lahko neboleče uživamo v neslutenih lepotah matere Zemlje, če smo pripravljeni katero izmed njih tudi izpustiti.
Iskrice
***
Sanja (pri zajtrku): “A bova vzeli putrčke za un kruh, ki sva ga pri večerji naropali?”
***
Eva: “A ni fajn, ker se ni treba nič odločati, kaj obleči za večerjo?”
Sanja: “Ja! Ponavadi imaš itak samo eno stvar, ki je mokra, eno stvar, ki je ogabna, in še tretjo stvar, ki je večerna obleka.”
***
Sanja (izpod prhe): “Bliža se konec moje lepljivosti! Veseli se tega!”
***
Sanja je v banji in posluša, ko jaz v sobi klikam upravljalec za klimo.
Sanja: “A vlamljaš v sef?”
Eva: “Ne, klikam klimo. Hočem pogreti, da se bodo cunje sušile. Pa še včeraj sva bili v mrazu in mi res ni bilo všeč.”
Sanja: “Če zdaj daš na ful vroče, te ne bo včeraj manj zeblo.”
***
Sanja (po prihodu iz nekoliko manjše banje): “Veš, kako sem zganjala origami udov, da sem se spravila pod gladino?!”
TRIDESETICA
Camino dos Faros / dan 6 /Camariñas-Muxía
Šesti dan je pred nama najdaljša etapa, tridesetica, a tokrat sprejemava izziv. Gre namreč za pretežno ravninsko pot, kjer je lažje raztegniti korake kot na gorskih stezicah. Skujeva načrt. Vsebuje hiter začetek in eno uradno bližnjico, ki nama bo prihranila en ovinek.
Ker domujeva ob koncu Camariñasa, se samopostrežni hotelski zajtrk zdi boljša izbira kot vračanje v mesto. Združiva torej zajtrk in trgovino ter se založiva tudi s hrano za na pot. Na koncu koncev je cena 7€ na glavo dobra naložba!
Kreativna prva domislica etape je vrv, s pomočjo katere splezava z nivoja plaže na pot. Luštna vaja celo za moj emšo.
Potem pa obe veva, da morava pohiteti. Ampak jaz sem z glavo še v stavkih. Skoraj vse minute pavz namreč porabim za pisanje. Da ti lahko tole bereš, se moram posluževati te taktike, in potem ne morem takoj izskočiti iz besed.
Sanja je tokrat spet moj poganjalček. Ucvre jo naprej, da za minuto vidim le še podplate, potem pa dolgo dolgo ničesar. Danes bova očitno imeli marš, ne hojo. Bog jo blagoslovi. Verjetno ji bom ob zatonu dneva hvaležna.
Med brzenjem skozi dimčke, ki so ostali za mojim otrokom, me spreleti: bližnjica! Poškilim na Google in ugotovim, da so moja stopala spet – nekako sama od sebe – izbrala bližnjico. Za razliko od Sanje. V svoji blisk-nastavitvi ji je ušlo, da je dogovorjena bližnjica že zdaj. Brzi ob morju, potka je ful lepa in zadovoljno kot Pat in Mat na koncu akcije skleneva, da je vse v redu.
Ko se meniva, kje se dobiva, slučajno odkrijeva O Ariño, kavarnico, za katero nisva vedeli, da obstaja. Prisrčno, tam se najdeva!
To je to! Ko smo v flowu, življenje poskrbi za to, da tudi znotraj ekipe vsakemu dodeli svoj kos pogače: enemu z orehi, drugemu s pehtranom. Sanja uživa v brzenju po lepi obalni potki, jaz pa cenim košček ravnega betona, na katerem lahko parkrat sproščeno vdihnem. Mogoče mi med čakanjem pripade celo pivo! Če bo čakanje sploh.
Zdaj ne brzim zaradi velikega dnevnega raztežaja, ampak zaradi piva. Kako drugačen občutek, heh.
Lahko bi poštopala traktorista, ki me prijazno pozdravlja, in nihče ne bi vedel za moj prekršek. Nasmehnem se svoji drzni domislici. Kar iznenada se pred menoj pojavi bar O Ariño. Traktor drugič! Bar ima stene iz plutovinastih zamaškov. Kreativno, kako škoda bi bilo to zamuditi! Komaj pridem iz wc-ja in na mizo prejmem kozarec zlatorumene tekočine s podarjeno tortiljo, že skozi okno zagledam Sanjo.
Modelka je obkrožila rt v enakem času, kot sem jaz opravila z bližnjico! Ledeni čaj, ki jo že čaka na mizi, ji bo dobro del, pravi. Žal je natakarica mislila, da sem sama, in še ene tortilje ne dočakava. Taktična napaka. Ne naročaj pijače v odsotnosti človeka.
Ko dvigujem nahrbtnik s stola v baru, ugotovim, da stoji v luži. Očitno sem ga postavila na cevko za pitje vode in če stiskaš ustnik, voda izteka. Neumnosti, ki ji še tako izkušen romar zmore zagrešiti, zlepa ne zmanjka. Hvalabogu se s kilometrino znižuje njihova pomembnost. Kruh, ukraden pri zajtrku, pomakneva višje, da ne zaplava. Ostalo bo preživelo tudi povodenj.
Potem pa spet na pot v hitrem tempu! Dobro nama gre, ampak ali bova uspeli obdržati to najino blisk-verzijo do Muxíe?
Dogovoriva se, da bova dve uri solirali, da bova hitrejši. Sanji pošljem posnetke ekrana aplikacije Lighthouse za orientacijo na poti, ki ji bodo v pomoč poleg zelenih oznak.
Brzim skozi vasice, gozdove in travnike, čas si krajšam z muziko in presenetljivo hitro sem v Ponte do Porto, ki je ena skrajnih točk. Skozi prometni kaos mesta letim v zanosu, na krilih glasbe, novopridobljene kondicije in lažjega nahrbtnika. Oko lovi zelene oznake, z nasmehi pozdravljam ljudi, iz torbice na pasu pa mi odmeva Oliverjeva Cesarica.
In moj otrok leti pred menoj na krilih svojih stvari.
Nato se korak spet preseli na gozdne stezice, moj balkanski melos s poti prežene veliko srno, zato spoštljivo ugasnem zvok.
Evkaliptusi dišijo. Skozi njihova vitka slečena debla gledam ustje reke Ria do Porto, olepšano z belo plažo. Spet se znajdem v deželi praprotnih vilincev, ki me komaj kak meter nad vodo zibajoče pozdravljajo.
Sanja me pričaka v njeni značilni bralni pozi na travničku. Malico začiniva z nekaj ležanja, kako da se tega nisva spomnili že prej?
Ves preostanek dneva med brzenjem čez vodo gledam najin začetek in najin cilj, Camariñas in Muxío. Oba tako blizu, pa vendar tako daleč. Za svetilnikom, ki stoji nekje na sredini, se spustim do morja.
To je pa plaža, preko katere je greh iti obut, razmišljam. Ker vidim Sanjine obute stopinje, sem tudi jaz pridna in hitim naprej v čevljih. Ampak očitno so moje misli prišle pred božje obličje in na koncu zaliva že prejmem pokoro: pregaziti moram rečico ali iti precej okrog, čakajo pa me tudi visoke stopnice na drugi strani.
Izberem osvežilno nožno kopel. Tokrat se ni treba sleči do … in dihati s slamico. In nadvse prija! Postane mi žal, da sem prej grešila.
Potem pa moje že kar utrujene tačke čaka nekaj ceste. S španskim kolesarjem istočasno prisopihava vrh brega, ki je že kar blizu bara, v katerem sva zmenjeni s Sanjo. Javier je kolesarski romar, po Caminu del Norte je prispel iz Avilesa. Vpraša, če me slika ob câminu, kaminskem kamnu, in rečem ja.
Ko pridem v bar Pataca, je Sanja tam že čisto udomačena. Sedi sicer pri prazni mizi in svoji knjigi. Ob mojem prihodu ugotovi, da je lačna in naročiva krompirjevo tortiljo.
Zadnjih pet kilometrov do Muxíe prehodiva v živahnem pogovoru. Na deščicah, ki spet vodijo preko plaže, srečava invalidko na vozičku.
Hoja je sreča, pomislim in se hvaležno ozrem na svoje zdravo in vitalno telo.
V albergu Bela Muxía naju gospod za okencem pozdravi z besedami:
“Reservation? Two beds? Eva?” Sva v najinem prvem albergu na tej odpravi in Sanja je navdušena: “Ljudje!”
Ker bo naslednji dan brez oskrbovalnih postaj, načrtujeva pa tudi zgoden odhod, morava biti takoj po vselitvi zelo učinkoviti. Po hitri prhi odbrziva v trgovino, kjer v zadnjih 10 minutah pred zaprtjem nakupiva vso hrano za prihodnji dan. Potem pa v alberški kuhinji sedeva k brezplačni romarski juhici — kako lepa gesta! Vanjo je padlo precej testenin in narezanih trdo kuhanih jajc. Ni treba omenjati, da naloživa več kot enkrat.
Spotoma kujeva načte za naslednji dan. Pred nama naj bi bili še dve najzahtevnejši etapi. Enako kilometrov kot slavni drugi dan, ki me je skoraj ugonobil, in dvakrat več višincev. Poleg tega zaraščena pot in izpostavljeni deli … Ne, hvala.
Sanja prevzame projekt načrtovanja, kar ji postane zanimiv izziv. Ugotovi, da je prvi del etape najlepši, tega bova oddelali, potem pa bova po notranjih cestah nadaljevali do Liresa. Pot natančno izriše v aplikaciji Komoot, kjer so razvidne vse težavnosti in podlage: asfalt, makadam, potke …
Hvaležna sem ji za ta trud, še bolj pa za razumevanje mojih stisk. Kako lepo sodelujeva!
Ponoči sva v veliki pretežno zasedeni spalnici deležni znanih zvokov, ki jih takšno sobivanje prinaša. Ampak vseeno nabereva dovolj moči za dan, ki bo v mnogo pogledih poseben.
Iskrice
***
V sobi imava avtomat za kavo z dvema kapsulama, ki ga zjutraj preizkusim. Ker avtomata ne poznam, se skodelica napolni in začne teči čez rob. Najprej problem rešujem s srkanjem, potem se le spomnim ugasniti.
Sanja: “Res so nelogični ti avtomati. Kakor lonček kuhaj. Kdo rabi neskončno kavo?”
***
Sanja (pride iz wc-ja v baru): “Samo tri besede. Luči! Na! Senzor! Sem mahala s papirjem, pol sem pa ‘embracala the darkness’.”
***
Sanja: “Ko nekaj glasno zavzdihne zadaj, točno vem, da je za mano Eva Blisk Remškar.”
MUXÍA, MUCÍA, MUŠČÍA
Camino dos Faros / dan 7 / Muxía-Lires
Prva posebnost najine sobote je jutro. Ob 7:36 je v Muxíi napovedan sončni vzhod in želiva ga doživeti vrh slavnega rta, kjer veliko romarjev zaključi svojo pot. Zgodnejše vstajanje je v albergih lažje, ker prostor začne zgodaj živeti. Vedno se najdejo duše, ki odhajajo sredi noči, in to izkoristiva tudi midve. Ob 7.20 sva zunaj in zadovoljni korakava proti cerkvici. Skoraj sva že mimo nje, ko Sanja uzre stopnice, ki vodijo direktno do križa vrh vzpetine. Sama ji ponižno sledim, ker tega področja še ne poznam. Prvič sem v Muxíi.
Nad stopnicami se vzpenjava po nekakšni planinski potki proti križu, di sončnega vzhoda so pa le še tri minute. Tik pod vrhom prideva do skale, pri kateri bi se jaz obrnila in šla iskat drugo pot. Je nevarno nagnjena, res pa je, da ima umetno dodanih nekaj oprimkov iz kamna. Sanja jim reče ‘stopničke’. V dveh gamsjih skokih je moj otrok pri križu vrh skale, preden jaz uspem zapreti usta. Zbiram korajžo in razmišljam, če bo oprijem mojih čevljev premagal naklon. Poleg tega pa še nahrbtnik in palice … Saj je čisto kratko, spodbuja Sanja. Sekunde pa gredo … Zaprosim tistega zgoraj, ki bdi nad našimi življenji, naj popazi name, in srečno zlezem za hčero. Takrat še ne vem, da bi lahko prišla gor naokrog po povsem normalni poti.
Trenutki na vrhu so magični. Sanja zmagoslavno stoji na skali, nebo in morje za njo pa žarita v oranžnih barvah.
Sedeva na to isto skalo, povlečeva nanjo vrečko iz Supermercadosa in uživava v enem najlepših zajtrkov najinih življenj. Tako preprost je, pa vendar tako veličasten.
Pod nama leži Muxía kot na dlani, sonce barva nebo in morje pod njim, na hribu pa ni nikogar razen naju in … gospoda z oranžno jakno in oranžno čepico. Kar nekaj časa kroži okrog naju. Mogoče želi fotografirati križ ali mesto, ugibava in se mu spoštljivo umakneva.
Vendar ni to. Gospod pojasni, da išče sličico, ki jo je pred štirimi leti potisnil pod eno od skal. Ko mu je umrl sin zaradi raka na možganih, je šel na camino. Del do Burgosa je prehodil sam, od Sarrie naprej pa skupaj z ženo. V Muxíi pod skalo sta pustila kartico z mislijo Medvedka Puja, ki je bila sinu zelo pri srcu. V obesku za vratom tudi nosi s seboj delček sinovega pepela. “Sean je tako ves čas z menoj,” pove Ben. “Ime mi je Ben. Ben camino. Lahko za zapomniti,” se zasmeje.
Letos je Ben pehodil manjkajoči košček francoske poti in občutek je lep. Skupaj iščemo skalo na podlagi fotografije in jo tudi najdemo. Spominčka sicer ni pod njo. Nekdo ga je našel ali pa ga je preraslo ruševje. In Benu je tako čisto všeč. Prav je, da je nekdo vzel!
Ben nama pove, da je bila med sončnim vzhodom mavrica čez celo Muxío, midve pa sva sedeli pod njo. Pokaže fotografije. Da to pomeni srečo za naju, še doda.
Naredimo še skupni posnetek in se poslovimo. Topel občutek nama ostane po tem nenavadnem druženju, čeprav zgodba nima samih lepih sestavin. Življenje piše zgodbe vseh sort, naš odziv nanje pa je tisti, ki barva naše dni v sivo, oranžno ali zlato.
Pomakneva se nižje do svetilnika, svetišča in velikega spomenika Miradoiro Jesus Quintanal. Sanja nadaljuje s svojim “očesnim vandalizmom”, ki sta ga pred letom začeli z Marišo, in nalepi učke nad luknjo v odtoku, tik ob mogočnem spomeniku. V ogromno kamnito razpočeno gmoto zdaj zre obrazek z odprtimi usti.
Medtem ko zapuščava Muxío, naletiva na muco s kosmato kepico v gobčku. Najprej misliva, da gre za plen, potem pa se Sanja razneži: “To je njen baby!” Nekaj časa zasledujeva skrbno mater, česar si verjetno ne želi, in spuščava zmehčane “oooo-je” v visokih frekvencah. Prispodoba “prenašati kot mačka mlade” je dobila verodostojen prikaz.
Po cestnem odseku, ki si ga “farosovci” delimo z navadnimi romarji Muxía-Finistera, naju zelene puščice potegnejo na plažo. V prvem delu dneva jim bova še dali možnost, čeprav veva, da bo šlo navkreber.
Pomikava se po lepem delčku pod mondenim letoviščem Parador de Muxía. Na Bookingu me je navduševal s svojimi slikami, s cenami manj. Vesela sem, da ga lahko doživljam od blizu, čeprav se do njega ne povzpneva.
Potem pa pride na vrsto tisti del, ki ga Komoot označuje s črno barvo, torej je najtežji. Ob vznožju najine današnje kalvarije Sanja počepne k potoku, si umije roke in mi zaželi: “Srečno, soldier!”
Avtor te mazohistične opcije je bil ljubitelj minimalizma. Vzpon je zarisal z ravno črto, verjetno z ravnilom, pravokotno na gosto stisnjene izohipse. To bo torej grizenje kolen. Medtem ko izvajam psihološko pripravo, je Sanja že visoko nad menoj. Modra pika sredi nizkega grmičevja se pomika, kot bi šla z dvigalom.
Ta direktna nadloga traja kakšne pol ure – za mojo rojstno letnico. Na sredini te ravne črte se name začnejo vsipati kapljice, ki sprva dobrodošlo osvežujejo, potem postanejo nadloga. Dež sporoča, da tokrat misli resno. Navlečem pelerino, jo po najboljših močeh potegnem čez prtljago in grizem naprej. Med tem kaj-mi-je-tega-treba delčkom poti mi zvoni telefon nekje tam daleč spodaj pod plastmi. Odločim se, naj kar zvoni. Verjetno je Sanja, ampak ne morem. Pridem do vrha in ugotovim, da to v resnici ni vrh. Sanjo zagledam na robu naslednje vzpetine, skozi sive deževne meglice vidim, da nima pelerine. Le zakaj ne, otrok? Potem se me lotijo še naravne potrebe, situacija je precej groteskna. Takšna, iz katerih se rešiš edino z dobro mero humorja.
Ko se sestaneva, združiva moči, potegneva druga drugi pelerino čez stvari in v konkretnem deževju preverjava lokacijo. Nekoliko prej bova midve zavili na cesto, kot je bilo v planu! Cestni ovinek je razmeroma blizu, huh. Ko se mu približujeva, se Sanja obrne, mi skozi kapljice pošlje hudomušen nasmešek, ki nekaj obeta, in izjavi: “Muščía.”
Široki asfalt prinese nekaj olajšanja. Ampak dež ne neha in ne neha. Če sva imeli drugi dan v čevljih blejsko jezero, imava zdaj bohinjsko. Čmokava po cesti, ki ima sicer lepo okolico, ampak do najinega Liresa je še daleč. Sanja si zamišlja, da ima noge v plastičnih vrečkah, napolnjenih z vodo, v vsaki pa po eno zlato ribico. Ta predstava vnese nekaj vedrine v trenutno turobnost.
Kapljice vztrajajo in se razmaknejo le toliko, da spodobno potolaživa najino lakoto. Med prvim poskusom malice sem jaz takoj polna mravelj, očitno sva zabredli na njihovo ozemlje. Drugi poskus je uspešnejši. Počiva se na kolovozno pot ob seksi travničku in se začneva slačiti. Z vsakim slojem ugotoviva, da bo treba še naprej – mokri sva do kože. Niti stvari v nahrbtniku niso pretirano suhe.
Tam ob robu travnika slačim vse in
Sanja pripomni: “Upam, da se vsujejo trume.”
Zabavava se ob misli, kako bi bilo, če bi pripeljalo vozilo. Najino prepojeno imovino sva namreč raztresli vsenaokrog v upanju, da se vsaj kanček posuši. Sanja ožema nogavice in to jo zabava. Pozobava konkretno količino dobrin iz Supermercadosa, čeprav takrat še ne veva, da bo to najina edina malica. Z grimasami gnusa obuvava mokre čevlje na suhe nogavice in ugotavljava, da po petih metrih hoje gnus izgine. Preprosto te pot spet posrka vase.
Pere naju vse do Liresa. Kavarna, ki jo obljublja tabla čez 50 metrov, je zaprta. V čevljih nama čmoka in že drugi komplet cunj doživlja svojo mokro verzijo.
Ampak camino je pač camino. Za nevšečnosti se hitro odkupi, kot rada rečem.
Hotelček Liresca naju pričaka v vsem svojem sijaju. Prijazni gospodič Kenny prepojeni romarki pospremi do sobe ali še pomembneje do prhe. Vsaka od naju jo okupira za količino časa, s katero se ekologi ne bi strinjali. Medtem ko Sanji privoščim njene ekstatične minutke, se dogovorim za pranje oblačil. Že med potjo sem pošiljala v nebo želje po pralnem stroju, zdaj ga imava! Celo sušilnega! Skoraj vse, kar premoreva tekstilnega, zberem v košaro in oddam. V zameno za osem evrov med večerjo dobiva pred vrata košarico dišečega in zloženega perila, nebeško!
Kot kasneje izveva na večerji, je Kenny rojen Američan, ki je pred dvema letoma prišel v Španijo poučevat angleščino. Na telefonu nama ponudi menu, preveden v slovenščino. Drzno naročiva galicijsko juho in zelenjavni wok, oboje je super.
Zvečer kupujem karti za avtobus iz Finistere do Santiaga, najina pot se namreč bliža koncu. Doma sem ta opravek odložila, med potjo bo čas, sem si rekla. Ampak med potjo časa pravzaprav ni. Pot te vsrka vase in zapolni vsak dan od jutra do noči.
Iščem torej jaz na monbus.es, ki je tukajšnji glavni prevoznik, vozovnice. Vsi dopoldanski avtobusi so že polni, popoldanski prepozni za naju. No, fletno. Grem še na spletno stran Flixbusa in tam ima eden od petih avtobusov še štiri proste sedeže, ostali so že vsi polni. Ura prostih sedežev nama ravno ustreza. Sanja pripomni: “Hitro piši!” Nakup uspe. Uf.
Avtobus iz Finistere v Santiago rezerviraj prej kot dva dni pred odhodom!
Večer zaključim z neslavnimi poskusi pisanja, kjer mi telefon vsakih nekaj sekund omahne. Dan ni bil tako naporen po razdalji, kot je bil po vremenu. Na konici nožnega kazalca odkrijem tudi najin prvi žulj, davek na zlate ribice v čevljih. Zanj bo poskrbel jutrišnji dan!
Razglasim dokončno kapitulacijo glede pisanja in odplavam v sanje, moja hči pa še dolgo v noč bere svoje knjižne poslastice. Prihodnji dan bom deležna navdihnjene pripovedne verzije tudi jaz.
Iskrice
***
Sanjo pobaram, kako gre kaj z njenim razsvetljenjem in samoaktualizacijo. Omenim, da to pride včasih po caminu, z zakasnitvijo.
Sanja: “Prvič, ko bom po prihodu domov prišla k tebi, boš morala dat gor sončna očala, ker bom tako svetila. Ampak jih boš morala dat še malo višje, ker bom še lebdela.”
***
Greva po cesti med visokimi olupljenimi evkaliptusovimi debli.
Eva: “Tako izgledajo kot eni razcapanci.”
Sanja (si ravno jemlje čepico z mokrih las): “A veš, kdo še?”
UTONILO JE SONCE
Camino dos Faros / dan 8 / Lires-Finistera
Spletna stran Gronze o rtu Finistera pravi takole:
“Cilj poti do Finistere ni doseči mesto, moliti pred grobom ali pridobiti potrdilo, temveč nekaj tako preprostega in globokega, kot je pogled na morje s skal rta, kjer ni več mogoče hoditi onkraj. Mistični kraj, ki je do pred samo 500 leti veljal za konec sveta. Prišel je čas, da prehodimo zadnje kilometre našega potovanja, da opazujemo sončni zahod nad oceanom in naredimo inventuro dni, tednov ali mesecev potovanja, ki so nas pripeljali sem. Da smo ganjeni, se zjokamo in objemamo druge romarje ter potrdimo, da se bomo na camino brez dvoma še vrnili. Saj je camino že neločljivi del vsakega izmed nas.”
Finistera je neke vrste končna točka. Dan, ki vodi do nje, zato nosi posebno energijo. Tudi če na poti nismo tedne in mesece, ampak le deset dni.
V krasni Liresci, kjer je za naju vse popolno, si dodobra obnoviva moči. Sanja podaljša spalne urice, jaz pišem. Veva, da naju čaka razmeroma nezahtevnih dvajset kilometrov, ker bova šli po navadnem caminu in ne ob obali.
Za zajtrk si izbereva krompirjeve tortilje, to okusno špansko kulinarično posebnost. Pripravijo nama tudi sendviče za na pot. Liresca se je res odrezala: ambient, hrana, ljudje, pranje. Navdušuje naju tudi socialni vidik: tu so spet romarji. Čeprav se z nikomer eksplicitno ne poveževa, je lepo biti del velike romarske družine.
Pred odhodom mi Sanja, nadobudna zdravstvena pripravnica, sanira žulj. Pravi, da ga “sanjira”. Navdušena je nad tem, da se je pravočasno spomnila, da mora z vžigalnikom razkužiti šivanko, ne žulja. Diskutirava, ali pustiti v žulju nitko ali ne.
“Generalni princip je, da je fajn imeti v sebi čim manj stvari, ki niso ti,” mi reče. Odločitev ji prepustim, čeprav verjamem, da je tudi nitka v žulju lahko uspešna rešitev.
Pred odhodom dobim simpatično Matejevo sporočilo: “Še maraton odtečem.” Matej je šef Knjižnice Zagorje, trenutno pa na Caminu Francés. Na priloženi sličici je kâmin, ki ga od Santiaga loči 42 kilometrov. Izmenjava nekaj kratkih sporočilc in se virtualno potrepljava po ramenih: buen camino!
Pot od Liresa do Finistere je lepa in ravno prav dolga. Sanja nadaljuje z “očesnim vandalizmom” in na enega od kâminov prilepi učke. Školjka oživi.
Ves dan hodiva z ramo ob rami. Hči šteje srca psov, mačk in oslov, ki jih je osvojila na poti. Števec se ustavi okrog dvanajstice in se spotoma še povečuje. “Jaz pa tudi če sem osvojila samo svojega, je že nekaj,” pripomnim. “In da tvojega ohranjam …” – “… na fleksiju?” me prekine. “Pripneš za aorto in gremo.”
Dan v svoji umirjeni pohodniški maniri ponudi veliko možnosti za govorjenje in poslušanje. Sanjina pravkar prebrana trilogija se raztegne od prvih korakov do magičnega potopa v morje na plaži Mar de Fóra.
Da lahko res razumem psihološka ozadja knjižnih junakov, se najprej potopiva v Sanjine otroške spomine. Imajo namreč veliko vzporednic s knjigami. Izvem nekaj podrobnosti o fazi, ko je bil Sanjin karierni načrt biti ninja. “Saj če bi me danes vprašal, če bi bila ninja v unih uniformicah – in a heartbeat! Mini jaz je čisto vedela, kaj hoče, nisem jaz kriva, če svet nima tega,” razglablja.
Prejmem poglobljeno analizo Sanjinih plišastih igrač, ki so seveda prihajale k hiši z vseh vetrov in še sedaj živijo z njo. Bela sovica in samorog sta od nekdaj snežni ninji, rdeča nilska konja ognjeni, modri zajčki so vodne ninje, rjava veverica in pes pa zemeljske. Njihove osebnostne lastnosti se navezujejo na te kategorije in tudi to v detajle obdelava: njihov karakter, krizne odzive in podobno. Vsi ubogi pajacki so do neke mere travmatizirani, Sanjin bogat domišljijski svet pa te stvari poskuša urediti skozi množico zgodb.
Ponovno se spomniva tudi na Društvo za zaščito plišastih igrač, ki ga je Sanja s sošolkami ustanovila v prvih razredih osnovne šole. Zgodilo se je zaradi nespoštljivega ravnanja s plišastim medvedom. Naredile so celo izkaznice!
Potem se le posvetiva trilogiji Shadow and bone. Kilometri izginevajo pod najinimi koraki in greje naju prijetno toplo sonce, čeprav je bila napovedana oblačnost. Gozdne stezice si zaslužijo odlično oceno, so iz najvišjih romarskih kategorij. Sem in tja zavijejo skozi vasico.
Nekaj kilometrov pred ciljem se znajdeva pred donativo postojanko Mi Mansion. Za prostovoljne prispevke si romar lahko postreže s čajem, kavo, bananami, mandarinami, presnimi kroglicami … Za plačilo pa se dobijo še druge stvari. Posluživa se obojega in se razkomotiva na udobni viseči klopi na zgornji terasi. Sanja nadaljuje z osvajanjem pasjih in mačjih src. Z lastnico te zanimive okrepčevalne enote Chielo se zapleteta v pogovor o Luni in Mii, Sanjinih domačih živalih. Smejeta se ob fotografijah, kako Mia leži na Sanjinih zvezkih, ko je treba delati nalogo.
Jaz pa občudujem, koliko duše premore ta postojanka. Vse je prežeto z lepo podporno energijo, ugotavljam in vržem dodatnih pet evrov v skrinjico za prispevke. Na mizi je tudi škatlica z lističi, kaj nam sporoča “multiverse”. Izvlečeva vsaka svojo.
Chielo nama pove, naj se okopava na plaži Mar de Fóra v Finisteri. Tam naj bi romarji odložili bremena, ki jih nosijo, a jih ne potrebujejo več.
Poslovimo se s srčnimi objemi in do konca poti, prav do omenjene plaže se raztegne Sanjina pripoved. Na koncu sem nagrajena z “Zlato zvezdico za poslušanje” in to ni kar tako!
Na deščicah, ki vijugasto vodijo do plaže, srečujeva zadovoljne obraze. Sproščeni, osveženi in radostni nama kažejo, da se lahko veseliva prihodnjih minut. Odvrževa nahrbtnike, se slečeva do spodnjega perila, Sanja obdrži še majico, in se vrževa v valove. Jaz kompletna, Sanja do pol, ampak valovi pljuskajo obnjo. So kar divji in nevarni, tako da si zaplavati ne upam, ampak osvežitev je odlična.
Ko se po desetih minutah vrnem k Sanji, vprašam: “No, kaj si ti pustila tu?” “Čistost očal in suhost gat,” odgovori brez globokega razmišljanja. Oh, ta moja modelka!
Čarobne vibracije slavne plaže naju posrkajo vase in na toplem pesku pustiva uro in pol svojega časa. Opazujeva dogajanje, sproščena prepuščanja soncu, vodi, svobodi. V kotičkih plaže so nagci, nekateri tudi na sredi, zadaj levo je kitarist, nekdo dela sklece. Večinoma gre pa za zelo zasluženo delanje niča.
Zdaj morava pa že kar pohiteti do alberga, ker imava še načrte! Sanji ostaja še toliko energije, da se povzpne na ograjo in hodi po njej.
V albergu Oceanico za vselitev porabiva precej časa. Diego je sicer prijazen, ampak zelo temeljit in počasen. Naju pa čaka še rt Finistera in sončni zahod, my man!
Spet skoraj tečeva, do konca zemlje je več kot tri kilometre in sonce bo kmalu utonilo v morje. Sanja mi med hitenjem nalepi na čelo svoj vandalski uček. “Tretje oko!” poudari.
Dobre pol ure pred sončnim zahodom se fotografirava pri nultem kâminu, zakroživa ob svetilniku med množico, ki se nabira z istim namenom, kot je najin. Povzpneva se na skrajno višinsko točko rta, kar prinese spet nekaj sopihanja. Sedeva na skalo nasproti sonca. Sanja si privošči cimetove blazinice, zadnje iz Nestlejeve zbirke, jaz majceno vince v tetrapaku. Dekle poišče muziko za vzdušje in vtakne eno slušalko v moje, drugo v svoje uho.
Sonce tone v morje. Od popolnosti trenutka naju loči le nekaj meglic nad obzorjem in mraz, s katerim nisva računali.
Vračava se po lepi stezi nad morjem na zahodni strani rta. Delava inventuro poti in se trepljava po ramenih, da sva se pametno odločali. Nebo na koncu sveta se barva v čarobno mavrico in ko doseževa prve hiše, mrak že pada nanje.
Zdaj se lakota oglaša že tako očitno, da je ne gre preslišati. Poiščeva restavracijo, ki je odprta dovolj dolgo in v kateri je dovolj ljudi za prijetno vzdušje. Za pico bo čakanja eno uro … ah, tudi špageti bodo v redu! In tortica Fererro Rocher za povrhu!
V alberg se vtihotapiva, ko vse že spi in potihem opraviva z večerno rutino. Tokrat v postelji Sanja piše, jaz pa prepustim vse besede jutru. “Kako lep dan, kakšna pustolovščina! Jutri pa le še pot domov …” še uspem pomisliti, preden zatisnem oči.
Da zgodb še ni konec, mi bo prišepnil šele naslednji dan.
Iskrice
***
Sanja ugotavlja, kako ji paše plenica, zavezana na glavi v stilu babice, ker ji drži lase z obraza: “To sem pač resnična jaz. Upokojenka po duši.”
***
Greva mimo kmetije.
Sanja: “Ta vonj je pa tako gost, da ga okušaš!”
***
Obe greva istočasno lulat v gozdu nekaj metrov narazen.
Sanja: “Scandem!”
***
Sanja: “Spoštujem tistega random tipa s kitaro v kotu plaže.”
***
Sanja: “Imeti otroke je hudič. Toliko načinov za zasrat!”
KOMEDIJA ZMEŠNJAV
Camino dos Faros / dan 9 / Finistera-Santiago de Compostela-London-Ljubljana
Pred nama je potovalni dan, ki se začenja z lagodnim jutrom. Do 11.45, ko imava avtobus za Santiago, morava opraviti edinole z zajtrkom.
Med zadnjimi se tako skobacava iz alberga Oceanus, pomahava Diegu in se razkomotiva v prijazni svetli kavarni. Nisva še niti dobro postreženi, ko v isti prostor prisije široki Benov nasmeh. To je najin stari prijatelj, “Ben Camino”, gospod z oranžno čepico. Rezveselimo se drug drugega in Ben se namesti dve mizici desno od naju. Na nasprotno stran te zgornje kavarniške terase pa sede četrta romarska duša, Kanadčanka Clara. Sedimo nekako v trikotniku in najprej se vsak ukvarja s svojo hrano. Potem začneta čebljati Ben in Clara. Ker je tema camino, se pogovoru pridruživa še midve s Sanjo in Clara počasi razbere: “Aha, vi se že poznate?”
Gre za pogovor, katerega bi si želela imeti posnetega. Gre za navdušenje in navdih in odprta srca. Gre za soglasno hvalnico caminu, ki prihaja iz grl popolnih neznancev različnih generacij, narodnosti, kontinentov.
Ben uporabi izraz, ki bo verjetno ostal z menoj za vedno. Camino je “the best of humanity”, združuje najboljše od človeške izkušnje. Govori o tem, kako je njegov sin Sean v zadnji fazi bolezni doživljal nenavadne stvari, ker se takrat naš um umiri, utihne in nas lahko dosežejo drugi nivoji. Na caminu se zgodi nekaj podobnega. Gre za drugačno povezovanje, odprtost, solidarnost, skupno prehranjevanje. To, kar človeštvo potrebuje.
Clara ugotavlja, da nas camino nauči zaupati. Neznancem. Ljudem na splošno. Na poti se začnemo počutiti del nečesa večjega, mogočne sile življenja. Pove, da od prvih romarskih izkušenj naprej hoče vsem govoriti o caminu. Ob tem stavku Sanja poudarjeno prikimava in z obema kazalcema kaže name.
Ben govori o tem, da so v Španiji v preteklosti zapornike pošijali na camino. In da bi morali to izkušnjo pridobiti vsi politiki in predsedniki.
Pogovarjamo se o klasičnem turizmu, katerega romarji radi opuščamo. Američan me seznani z izrazom “ABC-potovanje”. ABC pomeni “another bloody cathedral”. Veliko več kot nabiranje znamenitosti v album dosežkov nam namreč pomeni upočasnitev, utišanje in doživljanje življenja v svoji prvinski preprostosti.
Ko se vrnem iz wc-ja, Sanja in Ben govorita o Benovem “prejšnjem življenju”, karieri častnika mornarice in inštruktorja letenja. Američan moji hčeri polaga na srce, da lahko doseže vse, kar si želi, če se za to odloči. Govori o tem, česa vse je sposoben človeški um, če se več ljudi poveže v enaki viziji. Pripoveduje o svojih dveh prijateljih astronavtih, ki sta nekoč sanjala o skoraj nemogočem, zdaj pa ju on hodi gledat, kako vzletata v vesolje. Mogočni trenutki!
Pomislim na karto, ki jo je Sanja potegnila v Mi Mansionu, sporočilo multiversa:
“Bodi realistična. Ustvari nemogoče.”
– Che Guevara
Hvaležna sem, da se nikomur pretirano ne mudi in si lahko vzamemo čas še za zadnjo Benovo zgodbo.
Petinsedemdesetletnik se razgovori o tem, da ga vedno bolj nagovarja zamisel, da bi imel alberg v Španiji. Ne kakršenkoli. Tak, v katerem bi ljudje po končani poti ostali tri, štiri dni in samo ponotranjali učinke poti, urejali vtise, prisluškovali svoji novi tišini. Poudarek bi bil na jogi, meditaciji, umiritvi. Poklicala ga je že ena od vasic v bližini Negreire, to je kraj med Santiagom in Finistero. Dogovoril se je z nepremičninskim agentom in si ogledal hišico, ki je naprodaj. Pred ogledom je zaprosil pokojnega sina, naj mu pošlje znamenje, če gre za pravo stvar. Med ogledom ga je v nogo ugriznil pes lastnikov hišice. Ne enkrat, dvakrat! Ob tem nam pokaže rani na obeh nogah, iz katerih je nedavno krvavel. Sicer ni bilo kaj res hudega, pravi. Lastnikom je bilo sila nerodno, on pa je iz dogodka razbral, da to ni prava stvar. To ni bilo znamenje za nakup.
Potem pa se mu med obiskom Muxíe zariše mavrica čez celo nebo. Sean je imel zelo rad mavrice, se spomni in posveti se mu, da je to tisto znamenje. Hišica mora stati v Muxíi!
In pod to mavrico sediva midve. Eva in Sanja iz Slovenije. Tista Eva, ki so ji bile v dušnem zapisu prebrane “šepetalnice”. Manica, ki zna z dušami, je med soulreadingom nekoč na poti moje duše zagledala “mesta ob poti, kjer romar ostane dva, tri dni in prejme večje darilo kot le kamenček – večji kos zavedanja.”
Vizija, ki mi je bila nekoč predana o moji prihodnji poti, zdaj prihaja iz ust donedavnega neznanca z oranžno čepico iz Severne Karoline. To, da sva se s Sanjo znašli pod Benovo mavrico tistega čarobnega jutra, da se po dveh dneh znajdemo v isti 30 kilometrov oddaljeni zajtrkovalnici in da nama Ben zadnje najine španske minute govori svojo zgodbo, se zdi nekoliko “out of this world”, mistično in nadrealistično.
Ko omenim to nenavadno povezavo, pohiti Sanja nekoliko užaljeno: “Zakaj pa ti tega nisi meni nikoli povedala?”
Clara pa doda še svoj kamenček v ta pisani mozaik usode in ponudi Benu: “Bom lahko prostovoljka v tem albergu, prosim?”
Jutro, od katerega sem pričakovala golo potovalno rutino, postaja zanimivo kot le kaj.
Zdaj se kazalci na uri že bližajo najinemu odhodu. Ben nam preda še kratko različico iz tečaja objemov – vsaj 30 sekund naj bi trajal objem, srce na srce, da se pretoči vse dobro v obe smeri. Tehniko dodobra povadimo in midve se posloviva.
Postaja, na kateri smo se prejšnjič z Marišo vkrcale v avtobus, je le minuto stran. Sanja gre direktno tja, jaz pa za nekaj minut zavijem še v trgovino z romarskimi spominki. Ko pridem do hčere, ima v rokah cvet – po domače mu rečem “škrnicelj”, za knjižni izraz ne vem. Podaril ji ga je skupaj z razglednicami za neko dobrodelno akcijo starejši gospod z dolgo sivo brado, ki stoji zraven nje. Hči me zaprosi za nekaj drobiža, ki mu ga strese v dlan. V tistem pride mimo Clara in vpraša, če že imava karte. Imava, suvereno pokimava. “Ampak avtobus ima postajo tamle gor, tu se samo kupijo karte,” naju razsvetli. Ura kaže minuto do odhoda. Poženeva se v tek, Clara nekaj metrov teče z nama in zraven razlaga, kje točno je postaja.
Hvaležna sem Sanji za njene dolge noge in izvrstno kondicijo. Upam, da vsaj ona ujame vozilo, potem bo počakalo tudi mene. Upehani prispeva do krožišča vrh klanca, kjer stoji zeleni Flixbus. Huh, to je šlo na tesno. Ker se potniki še vkrcavajo, prispe do avtobusa še Clara in za njo tudi Ben. “Bila si najin angel,” rečem Kanadčanki s hvaležnim pogledom. Izročiva ji rožo, tisto od sinjebradca. Zdaj je ganjena še Clara.
“Kakšne zgodbe piše camino!” si mislim, ko maham prijateljema z zgornjega nadstropja zelenega vozila. Poslavljamo se, kot bi se poznali tisoč let.
“To je bilo tako wholesome jutro! Najprej smo sedeli vsak za svojo mizo, potem smo pa kar lezli skupaj s svojimi stolčki …” je navdušena Sanja. In jaz sem navdušena nad njo.
Na glavni postaji v Santiagu naju zamikajo hamburgerji. Pokimava si, da je itak čas za kosilo, in se razkomotiva na mehkih zunanjih garniturah z razgledom. Izkaže se, da se svetovljanski hamburgerji bolj cenijo od zaplankanih, cenik ima namreč zunanje in notranje cene. Pa naj bo, razlike niso pretirane. Sanja razmišlja, da je “najina prehranska prihodnost negotova” in se najeva več kot do sitosti. To se izkaže za modro odločitev.
Na informacijah prejmeva letak s shematskim tlorisom postajališča in voznim redom. Premakneva se na postajo, kjer ustavlja avtobus, ki vozi na letališče. A ob obljubljeni uri avtobusa ni. Okej, pač počakava naslednjega čez pol ure, to se bo časovno še izšlo. Sanja bere, jaz pišem, čas hitro mineva. Mimo naju pride dekle v oranžni majici z napisom “We run for a reason”, a takrat se mi še ne posveti. Žarnica zažari nad mojo glavo dve minuti pred naslednjim avtobusom: midve sva si narobe razložili tloris! Postaja je zasnovana tako, da če načrt zasučemo za 180 stopinj, dobimo skoraj identično sliko. Poševnice, ki označujejo postajališča avtobusov, so obrnjene enako, ovinki cest in celo pozicije postaj so kot preslikani preko središča. Stojiva torej na napačni strani – ob enakem cestnem ovinku, kjer je tudi postaja! Pičiva torej po diagonali na drugo stran in že drugič v dnevu “tečeva z razlogom”. Presneta preroška majica!
Najin drugi avtobus vidiva le še v zadek. Naslednji pripelje čez 22 minut, sporoča semafor na pravi postaji. Khm, zdaj bo že malo na tesno.
V tistem trenutku prileti sporočilo Kiwi-ja, kjer sem kupavala vozovnice, da ima najin avion dobro uro zamude. Skomigneva z rameni in se pat-in-mat-ovsko nasmehneva. Life is good. Ko sediva v težko pričakovanem avtobusu, prejmem še en sms: dodatnih 35 minut zamude. Lagodno se prepustiva vožnji. Ob vstopu v letališko zgradbo jaz skočim na wc, Sanjo pa se zlekne na goseničasto klop po vzoru enega od potnikov. Na elektronski displeju najdeva najin let, ampak ob njem ni posebnih oznak, niti navedenega gate-a. To še pride, saj je itak zamuda, si rečeva. V Sanjinem podaljšku zaležem še jaz in zadremam za 20 minut, časa imava vendar na pretek. Potem se počasi premakneva skozi varnostno kontrolo in precej v detajle pregledava ponudbo nama ljubih trgovinc. Kupim mini darilca za starše, Milko bubbly za sladkanje in počasi se odpraviva proti gate-u. Tam nekaj časa sediva, potem začneva ugotavljati, da je vse čudno prazno. Sanja poklika telefon in zagledava skico najinega letala, ki je trenutno v zraku nad Francijo.
Ampak kako …!?!
Stopim do stevardese, ki me pošlje na check-in mesto družbe Vueling, najinega nesojenega prevoznika. Avion je pa šel, ja, potrdi.
Narediva celo pot do izhoda, ki je kar zapletena, če izstopaš iz terminala za odhode. Ponovno se znajdeva v avli najinega presnetega počitka in druga dama v uniformi nama pojasni sledeče pravilo: tudi če družbe Kayak in Kiwi pošiljajo obvestila o zamudah, bodi na letališču in sledi obvestilom na displejih.
Dobili sva 4 sporočila o zamudi! Kdo bi dvomil o njih?
Premakneva se do okenca Ryanair-a. Če bi uspeli priti na kak drug način v London pred jutrom, bi ujeli vsaj najin drug polet. Ura kaže devet zvečer. Na Ryanairu gospe klikajo po ekranih, najprej ni nič prosto, potem najdejo možnost na poletu ob 23.30, ki naju bo stala 350 evrov. Bova razmislili, se zahvaliva in sedeva na že poznane goseničaste klopi. Na telefonu preklikava vse, kar poznava, in v desetih minutah kupiva karti na istem avionu za 280 evrov.
Zadovoljni sva, da sva vsaj nekaj prihranili z lastno iznajdljivostjo. Sicer pa vsaka šola nekaj stane. Nehava se bičati za ta najin kiks, situacija je bila res absurdna.
Sanja me nauči iskati vozovnice na Google Flights, na katerega prisega. Google tu karte le poišče, potem jih kupiš direktno pri prevozniku. Glede na izkušnjo bo to kar koristno znanje.
Pred ponovno varnostno kontrolo – vse postopke morava namreč opraviti znova – pozabiva izprazniti steklenice, ki sva jih prej že napolnili za polet. Hvala bogu obe do polovice, ne do vrha. Pred tekočim trakom s pladnji simultano zlivava v grla 6 dl vode in precej nama je smešno. Druga možnost je samo še odvreči steklenico.
Polet mine normalno, nama pa londonska logistika naloži precej nočnega dela. Premakniti se morava s Stansteda na Luton, kar pomeni triurno potovanje. Ne pritožujeva se, ampak sva hvaležni, da obstajajo nočni prevozi. In da bova zelo verjetno ujeli drugi let.
Tu se najini potovalni zapleti bolj ko ne končajo, dragi bralec. Luton je ob štirih zjutraj kot mravljišče poln vrveža, zanj noč očitno ne obstaja. To je odlično, ker je na voljo tudi hrana. Mora pa tudi ta lokacija poskrbeti za kakšno burlesko. Na varnostni kontroli se nama ponovi isti film – obe prideva tja ponovno s pol-polno steklenico in spet goltava požirke pred trakom s pladnji. Tokrat zraven umirava od smeha.
Te časovne zanke so res od vraga!
IN SVA ŠLI!
Camino po caminu
Pred nekaj dnevi sva se s Sanjo vrnili.
“Camino dos Faros je eden najtežjih,” je zapisala Staša. Poleg težavnosti mu jaz pripenjam še plaketo odličnosti, podeljujem certifikat za gostoto naravnih lepot in dodajam: če si ga ukrojiš po svoji meri, lahko pusti prav lep spomin.
Vozim se v poznih večernih urah v postojanko ob morju in stvari niso take kot vedno. Nobena muzika ne paše, vsak radijski govor je odveč. V tišini torej prevozim vso pot in temu niču zares nič ne manjka. Niti misli ne begajo, prav udobno so zleknjene v naslanjač. To je (po)polna tišina. To je radosten mir.
Doživljam milino te posebne dimenzije, ko je duša polna doživetega.
Ko vzide dan, v svoji oazi uživam ob Cesarjevi solati, naši priljubljeni španski malici, na katero sem naletela v tržiškem Hofru. V visečem stolu se sprehajam čez spomine preteklih dni. Berem dragocene odzive in spodbude na FB, za katere na poti ni bilo časa. Potapljam se v petnajst morskih stopinj, ki se mi zdijo božanske.
Moja “šepetalnica” odlično deluje. Daje mi prostor in čas za to novo stanje. Na golo kožo mi pošilja sončne žarke in me ziblje ob spremljavi ptičjih pesmi. V naročje mi polaga A Return to Love, mojo novo najljubšo knjigo. Nosila sem jo s seboj ves camino, ker je nisem mogla pustiti doma. Odprla niti enkrat.
Po trinjstem caminu prvič doživljam to razkošje: čas brez takojšnjih nujnosti, priganjanja, služenja. Vedno tako hitimo nazaj v svojo rutino, da pozabimo zaužiti najslajše: okus po pustolovščinah, doseženih ciljih, spoznanjih. Pozabimo objeti svoje novo žarenje in drobtinice nove modrosti.
Svet potrebuje šepetalnice! Oaze v prostoru in času, kjer se lahko poklonimo poti in njenim blagodejnim učinkom. Kjer pijemo radost in hvaležnost. Kjer naš novi okrepljeni jaz poda roko stari negotovosti, da bo prihodnjič znala vreči srce čez ovire.
Kjer ponotranjamo učinke poti, kot je rekel Ben. Kjer prejmemo večje darilo kot le kamenček, kot je rekla Manica. Kjer smo ganjeni, kot je zapisal Gronze.
Danes sebi in tebi polagam na srce: dokler šepetalnice zares še ne obstajajo, si jih napravi sam. Poišči miren kotiček in si podari čas. Povzpni se ponovno na osvojene vrhove, zabredi v mivkasta tla, okusi prve slastne požirke po prihodu na etapni cilj. Naslikaj si razglede, ki so ti vzeli dih. Opazi odnose, ki so jih skupne preizkušnje prelevile v novo kvaliteto.
Kajti v tebi pot še traja … in šepeta.
Sanja mi z MEPI odprave sporoča, da že pogreša Španijo, čeprav je od vrnitve minilo komaj šest dni.
Lepo mi je to prebrati. Za nama so dnevi, ki bodo trajno odtisnjeni v njeno in mojo časovnico. Čeprav me Sanjin pustolovski duh ne preseneča več, vsakič na poti odkrivam nove razsežnosti njene osebnosti.
Na Poti svetilnikov me je najbolj presunila neverjetna harmonija med nama. “Dve generaciji, ena najstniška,” je zapisala Marina. Lahko bi bilo marsikaj.
Z menoj pa ostaja samo spomin mile blagodejne dvojine. Dvojine, ki podpira, spoštuje, sodeluje. Kjer vsak prispeva svoje najboljše dele, a tudi šibkost ni ovira. Kjer vsak člen lahko zajadra malo po svoje in to ne povzroči drame. Kjer se življenja ne jemlje preresno in preveč nadzorovano. Kjer se izmaže iz zagat. Dvojina, ki se zna smejati, tudi sama sebi.
In to je tisti trinajsti delček, ki ga bom dodala svojemu novemu predavanju o caminu. Predstavitev “Camino – dom tisočerih čudes” združuje misli o tem, česa me je naučila vsaka od odprav.
“Vidve ne hodita zaradi dosežkov,” pravi Barbara. “Hodita zaradi doživljanja.”
Ima prav. In to doživljanje je z mojo Sanjo strašno fajn. Kjer se egoti ne trkajo med seboj, je sobivanje preprosto. Takšen odnos malo jemlje in veliko daje. Enkrat ji bom povedala, tej moji romarski posebnici, koliko žlahtne širine so pridobile moje pohodniške zgodbe, odkar ob meni hodi njeno neustrašno srce.
–
“Kdo nas tašne je napravu
res ku šuolni smo ljudje
če si sam korak se ustavu bo
če u dveh si pej kar gre
ni te strah poti nobene
strmih klancov blatnih cest
glih taku ku ni strah mene
kar te mam ob sebi jst …”
(Iztok Mlakar: Šuolni)
