Camino je hvaležnost

Ko po deset ur dnevno merimo korake, obteženi z nahrbtnikom, ki si ga komaj zavihtimo na ramena, je vsak mali luksuz ob poti darilo.

Klop ali štor, ki pomaga pri natovarjanju. Jagode ob poti. Pohodnik iz druge dežele, a enakih misli in nazorov. Pohodnik drugačnih misli in nazorov. Škatla doma spečenega peciva pred vrati zaprtega lokala, kjer smo nameravali zajtrkovati. Informacija o zaprtem albergu, v katerem smo želeli prenočiti, natanko v pravem trenutku, da prihrani odvečne korake.

Seznam bi se lahko nadaljeval v neskončnost.

Albergue je prenočišče za pohodnike za nizko ceno, večkrat samo za prostovoljne prispevke. Takšen, ki ponudi več kot osnovni paket, beri posteljo in mrzel tuš, je prežet s hvaležnimi mislimi utrujenih nomadov. In če prvo noč preživimo v prostoru s 30 posteljami (ja, zamaški za ušesa so del nujne opreme), ki še najbolj spominja na nedokončano klet ali garažo, in ob vstopu tesnobno požremo slino, smo pravzaprav zadeli glavni dobitek na loteriji. Prag pričakovanj se je spustil na poden in hvaležnost za vsak nadstandard na nadaljnji poti zacveti na polno.

In celo nočitev v takšni nenavadni atmosferi nosi s sabo mala darilca, če smo jim pripravljeni odpreti vrata in pogledati na življenje s humorjem. Moj prvi jutranji pogled s spodnjega pograda uzre le meter od sebe pet parov golih moških stegen, v katera njihovi lastniki vtirajo gel za mišice. No, tudi prav, si rečem. Mojca pa v istem trenutku pride z WC-ja, ki se nahaja sredi prostora, oddeljenega samo z lahno stenco: “Še nikoli si nisem umivala zob v takšni bližini pisoarja, mmm …” Pisoar je namreč kar v skupnem prostoru, ob umivalniku.

“Imaš pa izkušnjo,” zaslišiva s postelje nad mano Sanjin glas.

Očitno je lahko zbujena že zelo zgodaj, če se dogajajo stvari, ki jih nikakor ne bi smela zamuditi.

Shopping Cart