Camino je igra

Študiram ta Camino. Kaj ima v sebi tako čarobnega, da nas posrka vase in s težavo spusti nazaj v ‘normalno’ življenje?

Camino je igra. Definitivno. Rumene puščice, ki so na ključnih točkah posejane ob poti, so motivacija za male in velike. Vsaka najdba je mala zmaga. Vlečejo nas naprej tudi v stanju največje utrujenosti. Občasno se zgodi, da nas pot nekaj časa pušča v negotovosti, a potem smo naslednjega znamenja toliko bolj veseli!

Puščice celo v enajstletnem otroku prebudijo željo, da bi ves dan hodil sam. In zadeva je resnično izvedljiva!

Dogajanje ima še eno lepo lastnost: camino ne pozna zmagovalcev in poražencev. Tekmuje samo vsak sam s seboj. Z razdaljami v sebi, z odmerjenimi koraki in s količino lepot, ki jih je pripravljen sprejeti v srce.

Na nek način se tekmuje le za proste postelje v albergih, ki jih včasih zmanjka. Niti prijatelj ti je ne more rezervirati – ko se pojaviš tam, je tvoja. Tak je zakon. A še tu se pokaže, da bolj kot zgodnja ura k uspehu pomaga – popolno zaupanje.

Vedno smo dobile posteljo, kjer smo želele, čeprav se dneva nismo nikdar lotile tekmovalno in smo sledile lastnemu ritmu. Ponekod so nas prenočišča pričakala na zelo specifičen način. Za Castro Urdiales, mondeno obmorsko mestece, smo denimo slišale, da je v albergu malo postelj.  Obstaja pa možnost spanja v šotorih. Punci sta se zagreli za platneno streho, mami ne ravno … In zgodilo se je natanko tako. Z Mojco sva ujeli zadnji dve ležišči v hiši – resda rezervne jogije v sprejemnici pod mizo – Sanja in Marja pa sta se veselili šotora.

In kar je najlepše, količina odločitev je na caminu okleščena na minimum. To življenje zelo poenostavi. Pot je bolj ko ne ena, puščice kažejo v eno smer in na nas je samo odločitev o prehojeni razdalji. Telo nam pošilja sporočila o utrujenosti in lakoti, to je pa pravzaprav vse, čemur je treba prisluhniti. Pravila so torej zelo jasna in preprosta. Bolj ko se prepustimo poti, da nas vodi sama, bolj uživamo.

Se slučajno spomniš dneva, kdaj si se nazadnje moral odločiti samo to, kdaj boš jedel in počival? Jaz se ga ne. Neštete odločitve običajnega vsakdana so za ramena večje breme kot osemkilogramski nahrbtnik. To spoznanje prinese camino.

In za rumeno puščico, ki bi mi na ključnih življenjskih razpotjih suvereno pokazala pravo smer, bi včasih dala življenje.

Shopping Cart