Camino je jok

Življenje je večna gugalnica, s to mislijo se tolažim zadnji dan. Sveženj neverjetne harmonije, humorja in sreče, s katerim nas je vse dni na poti obdaroval camino, mora nekje dobiti protiutež.

Zadnji večer me spravi v čustveni krč, ki ga poznam z zadnjega potovanja po Skandinaviji. Aarhus in ves zahodni del Danske je ostal moja neizpolnjena želja, ujeta v času. Rainbow-walk na strehi Aros Aarhus Kunstmuseuma pa poslastica, ki je ostala nezaužita. Skrajšanje poti me je pahnilo v zoprnijo in mi naložilo veliko dela, tega se moji najbrž dobro spominjajo. Se opravičujem.

Zadnji delček poti po caminu se ponovi ‘danska situacija’. Skupina se odloči nastaniti v predzadnjem albergu, energije so povsem identične in moj cilj bo spet ostal nekako nedosežen. Razmišljam o solo podaljšku in se sprašujem, kaj je tu moja naloga: spremeniti zorni kot, zrahljati lastne koncepte ali preprosto odreagirati v skladu z notranjim glasom, ne glede na ostali trop.

Oliver, zelo poseben danski mladenič, ki z nami preživlja zadnji teden, prihaja iz Aarhusa … Vem, da je tudi on del enačbe, ki si jo je camino namenil razrešiti. Morda je samo namig, kretnica, geslo. Pogovarjava se sama v sobi. Nekje se rahlja, drugje zateguje … Notranjim monologom se pridružijo še nova bremena: situacija, ki obudi spomin na davno stisko, teža zadnjega dneva, slovo od prijateljev, stres v zvezi s potovanjem, vrnitev v življenje, ki nas določa bolj, kot mi določamo njega. 

Med zajtrkom se količina tegob nakaplja do roba vek. Ne želim še dodatno oteževati obupno melanholičnega vzdušja. Vzamem sendvič z jajčno omleto, skodelico s kavo in pohitim ven. 

Očitno je tudi zame pripravljen zdravilni napoj, čeprav je do zadnjega izgledalo, da bo pot čista zabava. 

Pot do avtobusa prehodim sama, solze tečejo v potokih iz vseh naštetih in neznanih razlogov in vrtijo se notranji filmi z – verjamem da – zdravilno vsebino. Velika črna ptica zakroži tik nad menoj in se oddalji v smeri juga, kjer kot mala pika izgine v senci gora. Sporočilo razumem simbolično in rečem hvala.

Nekoliko si opomorem, a dan ostaja v znamenju solz tudi, ko se skupina spet zbere in nato dokončno razide. Z Mojco jočeva izmenično in včasih hkrati, na avtobusu in letalu, enkrat z razlogom, drugič kar tako, ker puščava občutkom prosto pot. Ne znava vsega pojasniti, niti razumeti, samo veva, da je za nami veličastno doživetje brez primere. Ne zavedava pa se še – v tem s solzami prepojenem dnevu – da camino s končnimi prehojenimi metri še ni rekel zadnje.

’First you walk the Camino, then Camino walks you,’ je misel, ki jo glava pozna že dolgo. Izkušnja, ko to nenavadno bitje lomasti po naših notranjih deželah, pa je povsem druga zgodba.

Shopping Cart