Camino je klic

Zakaj Camino? Razlogov, ki povlečejo na Jakobovo pot, je nešteto. Tudi globokih, travmatičnih, religioznih. Moji pa so bili pravzaprav zelo preprosti: veselje do hoje, spoznavanje novih krajev in izstop iz rutine. Pa menda je bil zadaj tudi kanček skrivnostnega magnetizma …

Namesto takozvanega ‘trpljenja’ z Mojco večino časa neizmerno uživava. V naravnih lepotah, ob katerih medliva skoraj redno in neprestano. V družbi sorodnih duš. V pogledih na hčeri, ki sta veliki in samostojni, a še vedno tako majhni, da želita biti z nama. Uživava v spoznanju, da dež pri hoji ni problem. Da blato in umazanija nista problem. Da zgodnje vstajanje ni problem. Da utrujenost ni problem. In da se bolečina da prenesti.

“Mogoče camino potegne ven tisto, kar v tem trenutku nosimo v sebi?” razmišlja prijateljica.

Pot naše četverice torej ni kalvarija ali klic po razodetju. Ni iskanje smisla ali boga ali Boga. A prejemamo v določeni meri prav vse od naštetega. Med drugim zelo uporabno Luisovo definicijo “1000 people, 1000 religions.” In bog se na svojstven način oglaša tudi v naših opazkah, ko si težke nahrbtnike pripenjamo na boleče mišice na pasu: “O moj bok …!”

Camino je tehnično gledano preprosto sistemsko urejeno pohodništvo in dostopno skoraj vsakomur. Drži pa se ga poseben atribut, ki nekomu predstavlja mik, drugemu nelagodje. Ne vedeti, kje boš spal, kaj jedel in s kom preživel večer, je za marsikoga strašljiv občutek. A ko uspemo tej negotovosti sleči njeno temno suknjo in pod njo odkrijemo sij svobode in svežine, pridobimo veliko.

Ves svet postane naš dom in Zaupanje zvesti prijatelj.

In takole se človek uči. Tudi kanček skrivnostnega magnetizma velja vzeti resno. Imam ga namreč na sumu, da v svoji mali malhici nosi mnogo več, kot obeta površen pogled. Kdor še hrani spomin na torbico Sport Billyja, bo vedel, o čem govorim.

Shopping Cart