Camino je lahkotnost

Camino tako brezkompromisno vrže naš svet s tečajev, da z lahkoto verjamem, da spreminja življenja.

Luis, novi španski prijatelj, je pri 45-ih pustil redno službo, hišo oddaja za 700 evrov in hodi. Trenutno po Caminu del Norte. “I really don’t need much,” pravi. Z njim sem delila obliže, ki so nama s Sanjo hvalabogu razkošno ostajali, in v zameno dobila obilico koristnih prevodov iz Španščine.

Ne mislim, da bi morali tako radikalno kot  Luis presekati z rutino. A med hojo po caminu dejansko ugotovimo, kako enolične in revne so naše siceršnje poti. Kako omejeni so naši odzivi. Kako strašno predvidljiv je naš dan. V zatohli natrpanosti vseh načrtovanih ‘nujnosti’ ne zmore sprejeti neštetih drobnih presenečenj in darilc, ki vsakodnevno trkajo na vrata naših hiš.

Tako danes, po vrnitvi, stojim pred pomembno nalogo: prezračiti lastne koncepte, izprazniti polico ali dve v natrpani garderobi navad in odškrtniti polknice vsemu, ki v moji glavi še nima imena in podobe, a vem, da z najboljšimi nameni čaka name.

In ko sem ljubi Alenki Rebula te dni ob poslovnem pomenku in ananasovem smutiju omenila svoj izziv – kako delček camino-lahkotnosti pripeljati v  svoj dan – mi je svetovala v svojem toplem in ustvarjalnem slogu: “Vsak dan si podari pol ure. Daj dan v oklepaj in pojdi na camino.”

Daj dan v oklepaj …

Če me torej srečaš in sem videti nekoliko odsotno, je možno le dvoje. Ali je ura še prezgodnja ali pa moj dan trenutno zleknjen v oklepaju čaka, da se vrnem s poti. Buen Camino!

Shopping Cart