Camino je ljubezen

Na Caminu nastajajo pari, seveda. Začasni, tudi stalni. Če se tvoja pot križa z osebo, ki se zlije v tvoje dušne praznine, si ‘gotov’. Koroška absolventka medicine in nemški mladenič sta se nam denimo zdela popolna kombinacija in smo bile ves čas na preži, če že ‘kaj dogaja’.

Spletejo se tudi številne vezi, ki jih ne moremo umestiti v predalček romantike, a so ravno tako lepe in dragocene. Skoraj z vsakim pohodnikom lahko najdemo skupno temo za pogovor – če ne drugega, teče beseda o poti – in vsak nam preda delček svoje unikatnosti.

Predvsem pa je camino priložnost, da se ponovno zaljubimo – v življenje. Življenje v tisti svoji prvinski preprostosti, z vsakim dnem novo in sveže. Sprejeto z neobremenjenim umom brez prednastavljenih programov in objeto s srcem malega otroka, ki zna bivati v trenutku.

“Svet je dober,” si večkrat rečeva s Sanjo in je neka najina privatna fora. Na caminu so dokazi za to pogosti in očitni.

Po povratku pa se lahko znajdemo v stiski.

Ali obstajajo planeti sreče v razmiku koraka? Da ne bi bilo treba vmes stopiti v nič namreč. Preplezati globeli. Prebresti reke. Se prebiti skozi gosto podrast. Stopiti v nič, ki boli, ker je tako prazen. In ker je bil srečni planet tako poln … ljubezni.

Je treba srečo pustiti tam ali jo lahko v nahrbtniku pretihotapimo na drugi breg?

“Nič ni strašen. Nič je nič,” s Sanjo radi citirava razmišljujoče globine Toona Tellegena. In mogoče je treba grozečo praznino razumeti tako, po toonovsko.

Kajti zgodi se, da je srce stisnjeno v krču ob spoznanju, da planet sreče ugaša. Novega planeta ni v oddaljenosti koraka. Bomo zmogli stopiti naprej v strašljivi vakum nekega trenutka – v slepem zaupanju, da je to le pot do novega brega, novega planeta? In verjeti, o kako zelo verjeti, da na njem rastejo najslajše jagode, ki si jih je mogoče zamisliti.

Kajti oko jih bo uzrlo šele, ko bomo že čisto blizu. Zorijo pa vendarle že sedaj.

Shopping Cart