Camino je množina

Naša na-caminu-osnovana družina deluje složno. Funkcioniramo v vseh kombinacijah: po dva in dva, vseh pet na kupu ali solo v razmaku nekaj sto metrov. Mami si predajava poslovna in osebna znanja. Klepetamo o kužkih in konjih. Oliver in Mojca kopljeta globoko po literaturi in filozofiji. Pojemo gayatri mantro. In včasih samo – smo.  Pripomočkov, ki jih po nomadsko prenašamo od alberga do alberga, imamo manj, kot je oseb, a jih razumevajoče šeramo po potrebi. Palice, slušalke, dežnik, … Vsega je ravno prav.

Po nekih teorijah je glede vzdušja v skupinah tretji dan kritičen. A Sanja večer pred tem razmišlja tako: “Tretji dan se ne bomo skregale. Zakaj bi se? Kako bi se sploh lahko?!”

Srečnim zvezdam se imamo zahvaliti, da tega do zadnjega dne nismo izvedele. In da je edini zadržek pred ponovno odpravo ta, da “še enkrat zagotovo ne more biti tako dobro.”

Duše, ki jih na caminu povežeta isti čas in prostor, imajo veliko svobode. Če obstaja obojestranski link, se druženje podaljša in spletejo se močna prijateljstva, tudi ljubezni. Če ni magneta, se z “buen camino” z lahkoto razidemo brez najmanjše drame. Gre za nekakšno pretočnost energij in odnosov, ki je nismo pogosto deležni, kajti običajno smo vpeti v bolj trajne sisteme. Ti imajo svoj smisel – z vlaganjem v odnose navsezadnje rastemo in se gradimo – a resnično blagodejno je izkusiti tudi to lahkotnost druženja brez obveznosti in prilagajanj. Ko smo samo tisto, kar smo v tem trenutku, in ne seštevek vseh svojih preteklih in prihodnjih zgodb. Ko ni pokroviteljskih sodb, ne ocen. Ko ni pogostih velelnikov. Ko ni besede moraš.

Ta nova dinamika druženja nas z veliko žlico uči tudi poslušanja sebe in odzivanja v skladu z našo trenutno resnico. Daljše prilagajanje in “žrtvovanje” bo zanesljivo prineslo težave.

A na caminu se itak zgodi natanko tisto, kar je prav. Morda ne dobimo vedno tistega, kar želimo, a vedno tisto, kar potrebujemo.

Shopping Cart