Camino je odločitev

Dve mami in dve hčeri. Marja v osemnajstem, Sanja v dvanajstem letu – prvič skupaj. Z nahrbtniki, vsaj dvakrat večjimi in težjimi od vsega, kar smo si kdaj oprtale na hrbte (in nosile morda uro, dve do prve planinske koče). Na začetku 270-kilometrske poti Irun–Santander, prve tretjine Camina del Norte. Brez najmanjšega pojma, kje bomo spale, jedle, kako prenašale napore, druga drugo in lastne nečimrnosti. A z veliko mero otroške radovednosti in jasno namero – da uspemo.

Takšne smo krenile na pot.

V resnici nimam pojma, kakšni so bili Mojčini, Marjini in Sanjini razlogi za Camino. A zagotovo so obstajali, sicer ne bi bile deležne takšne harmonije in sprejemanja vsega, kar nas je našlo.

Ker če želimo na caminu uspeti, nas mora tja nekaj povleči in ne nekdo potisniti.

In začnejo se dogajati osupljivo lepe stvari, ko nehamo čakati. Čakati, da bo okolica razumela vsak naš korak, se strinjala z njim ali nemara celo sodelovala. Ko si upamo iti na camino brez očitno podrte življenjske zgodbe, brez jasnega zakaja in brez goreče verske osnove. Samo vemo, da bi šli. In to je dovolj.

Tako damo življenju priložnost, da nas poveže s samim sabo in s sorodnimi dušami – medleti od lepega je namreč lepše v dvoje ali v četvero kot v samoti.

Pa se pozanimam pri Sanji – že med domačimi stenami po povratku – zakaj je rekla, da bi šla na camino. “Ker si me vprašala,” mi odgovori v njenem jedrnatem slogu in naprej maže svoj kruh z nutelo. 

Tako preprosti so otroci. Odločitve sprejemajo lahkotno kot pomladni piš vetra. Kaj pa otrok ve, kaj je trideset kilometrov na dan s težkim nahrbtnikom … A vendarle se zdi, da je moja mala pogumna sopotnica že ob tistem ‘ja’ vedela nekaj, česar drugi še nismo. Videla onkraj prehojenih kilometrov, zgodnjega vstajanja in bolečih stopal – direktno v srce vsega lepega in magičnega, ki nas je čakalo ob poti.

Shopping Cart