Camino je raj

“Misliš, da je takole v raju …?” razmišlja naglas Mojca, ko prečkava mostiček in obema hkrati zastane korak. Ob vijugastem potoku se v stanju zamaknjenosti prav počasi premikava skozi zeleno travnato oazo sredi gozda. Zna biti, Mojca. Zna biti.

V visoki travi se sredi jase paseta dva konja v takšnem miru, da se ga vidi, sliši in čuti. Kobila in žrebe. Pravzaprav stojita nepremično v najlepšem kompozicijskem odnosu, ki si ga umetnik more zamisliti. Žarki jutranjega sonca se poigravajo z vsemi odtenki zelene in v ozadju vidnega polja se kot beli puhasti oblački pasejo desetine ovac.

Ta in cel niz idiličnih živalskih prizorov tisti dan nahrani naša srca – kot bi se oblekel v kodo družinske povezanosti na živalski način. Nad mladički ter njihovimi ožjimi in širšimi družinami sta seveda navdušena tudi najina mladiča, ki jo ta dan popihata naprej in ju ujameva proti koncu dnevne etape.

Pogledi na številne žive jaslice so poseben čar camina in nanje se v mojem spominu veže mnogo trenutkov osupljive lepote.

Ko smo v nevtralni poziciji, v stanju ne-uma, lahko svet doživljamo veliko bolj polno, nekaj tednov kasneje razloži Zoran. Ko pa je zavest zapredena v materijo, ne vidi nič drugega. Hm. Zelo mogoče je torej, da so nam podobni zlati prizori na voljo tudi na obronkih gozda za domačo hišo. A človeško srce je mišica s svojo modrostjo, modrostjo narave. Če jo priganjamo, nam bo predala le malo tega, za kar je bila ustvarjena. In okrog domače hiše se čas vedno vrti hitreje …

“Ego says: once everything falls into place, I’ll feel peace. Spirit says: find your peace, and then everything will fall into place.”

Medtem ko tuhtam o zakonih camina, me lopne po glavi tale misel in kaže, da sem na sledi velikemu odkritju: camino je preporod ali nova jasnost ali vsaj velika osvežitev življenjskega toka ravno zato. Ker tam ego mnogo lažje pustimo ob strani, narava večji del dneva blagodejno boža in potem – kako preprosto – delčki sestavljanke sami padejo na svoja mesta.

Hvaležna sem za klic camina in vseh njegovih jaslic. Odslej bo torej z mano takole. Objela bom vso svojo veličastno zmešnjavo, kadar mi pride na pot. Jo ljubeče položila v košarico zaupanja, pokrila s prtičem notranjega miru in se s pogledom Alice v čudežni deželi sprehodila skozi rajske vrtove svojih prihodnjih zgodb. Greš zraven?

Shopping Cart