Camino je smeh

Začetek je bil bolj klavrn.

GoOpti nam sporoči uro odhoda: “Ob 5.00 iz Ljubljane. A bomo to preživele, brez da bi klele?” mi sporoča Mojca v SMS-ju.

Na dan odhoda na camino nastavim budilko na zgodnjo uro in ne zvoni. Kako??? Zbudi me Andrej pol ure kasneje, vso robo, še razloženo po tleh, zmašim v nahrbtnika in odbrzimo v Ljubljano, kombi ne bo čakal. Med potjo ugotovim, da sem namesto na 3.45 nastavila uro na 15.45 … Jah!

Mojca ima svojo uvodno prigodo. Med postankom na OMV-ju polije po trgovini svojo jutranjo kavo. S skupnimi močmi briševa štalo in usmerjava nič hudega sluteče stranke stran od poplavnega območja.

Na takšen obetaven način greva dve odgovorni mami za dva tedna z najinimi otroki v neznano.

Po prvi noči:

Mo: “Zdaj pa razumem, zakaj ljudje tako srečni domov pridejo. Ker lahko spijo brez zamaškov za ušesa. In jih ne zebe. Potem pa temu rečejo razsvetljenje.”

E: “Če z 8-kilogramskim ruzakom padeš na rit, se težko pobereš. Zdaj razumem želve!”

V prvi uri hoje po caminu dvakrat zalutamo s poti.

E: “Ja lej, zdaj bova morale pa puščice gledat.”

Mo: “Saj za to mava otroke!”

E: “Aja, midve se odpreva vesoljni modrosti, punce pa gledata puščice?”

Mo: “Pa kruh nafehtata!”

Sanja po šestih urah hoje: “Zakaj nismo šli mi raje za 10 dni v lunapark?”

S Sanjo zagledava napis na kombiju: Karakate. Otrok se zaljubi v besedo in ta postane najin pozdrav:

S: “Karakate, mami!”

E: “Karakate, Sanja!”

Obe: “Karakate!”

Ne veva niti še danes, ali beseda karkoli pomeni. Ali pač ne.

Sanja me večkrat kara, ker je moja pisava v zvezčiču zapiskov na meji berljivosti, večkrat tudi pod njo.

S: “A si to med potresom pisala?”

Sanja vedno želi, da ujameva skupino, če preveč zaostaneva. Včasih spodbuja zelo kreativno:

“If you hurry up, the god will award you and the sun will come and take all the darkness away from this world!”

Ne moreš, da ne bi pohitel.

E: “Kako sta se pa z Marjo kaj ujele?”

S: “Zdaj sva že čist na ti.”

Ma: “A ni to res čudno, da ljudje pijemo kravje mleko? A si predstavljaš, da bi eni vesoljci tebe privezali nekam in molzli?”

E: “Kako si organiziraš dan, zdaj ko delaš doma?”

Mo: “Ko se zbudim, grem mal na facebook … Ja pol je pa že noč!”

Z Mojco naju pri fotografiranju vodi podoben estetski čut in pogosto hkrati uzreva dragocenost, vredno ovekovečenja. Hodimo tako nekega toplega dne po očarljivih vinogradih, ožarjenih s soncem. Midve pogumno ureževa Kekčevo pesem, nakar med petjem zagledava biser med vinogradniškimi vedutami in hkrati seževa vsaka v svoj desni žep po telefon.

“Kot John Wayne,” reče Mojca in nakaže gesto s pištolo.

In jaz se skoraj polulam.

Zaradi našega danskega prijatelja večina pogovorov teče v angleščini. Nekega dne, ko imamo nekaj več težav z orientacijo, Sanja prijavi: “It’s so weird, but we ask everyone: where are we?”

Kot vse na caminu, so tudi večerje običajno presenečenje. In ribja juha, ki jo kot sredstvo za gretje naročiva z Mojco, Sanji izgleda, “kot bi kravo dal v smoothie-maker.”

Izgled gor ali dol, juha ni bila slaba.

Na vrhu kar dolgega vzpona se Sanja razkomoti na skladovnici hlodov: “Nisem vedela, da mi bodo kakšni drugi odmori kdaj bolj všeč kot šolski.”

Četrti dan prvič prespimo v samostanu in – roko na srce – izkušnja ni najboljša reklama za božje služabnike. Mož, ki nas sprejme in spremlja naše bivanje, ima ob občasnih prijaznih gestah tudi nekaj hitlerjanskih potez. Kara nas, ker se grejemo na sončnem, a prepovedanem travnatem dvorišču. Natanko ob 22.00 zaklene vrata samostana, da še z zadnjimi grižljaji večerje v ustih in pripadajočo sladico v žepih v zadnji sekundi smuknemo noter. Luči v sobah ugaša tako, da odškrtne vrata in samo z roko seže do stikala. In zjutraj nas spet pünktlich ob osmih dobesedno pomete pred vrata. Red je red.

“A je on nuna?” s hudomušnim nasmeškom vpraša Sanja, ko po stresnem jutru uspemo zadihati.

Mojca pa v svojem stilu komentira dogajanje: “Pain goes with camino, but stress doesn’t!”

Poleg Oliverja nas na poti nekaj dni spremlja tudi večni nasmešek Nemca Kaia. Zaradi njegovega ležernega pristopa k potovanju se za počasnejše premike uveljavi izraz “he did it the Kai-way”.

Fanta sta si nekoliko podobna po izgledu. In ko Oliver po pranju v skupni žehti pogreša majico, mu Sanja priskoči na pomoč: “Maybe Kai took it, because he thought he was you.”

Po prvih dveh kilometrih hoje, ko iz mesta prispemo v zeleno predmestje, mi Sanja zaupa: “Danes se še nisem začela.”

A če prej ne, se mora pošteno začeti nekaj minut kasneje med bližnjim srečanjem z – merjascem. Opisano v poglavju o ‘naključjih’.

“Sanja, vstani, pozno je. Ne vem, kako bomo danes naredili 28 km,” jo zbujam.

Ona še vsa zalimana in pogreznjena v spalko: “Namo.”

V lokalu, kjer si za zajtrk, kavo in wifi (pre)razkošno vzamemo čas, čez pol ure pridem do otroške mize in vidim, da je pol Sanjinega toasta še nedotaknjenega, pol kakava še v skodelici, ima pa sezidan čudovit albergue na Minecraftu na tablici. “Še nisi pojedla?!” ugotovim osuplo in ne ovinkarim: “Jezna sem.”

“Vem,” reče Sanja, brez odvečnih besed zapre iPada in nadaljuje z zajtrkom.

“Ti si tako fajn,” komentira Marja. “Z eno besedo razorožiš vsakega, da ne more biti jezen nate.”

In ko mi naslednji dan otrok poleg Guggenheimovega muzeja v Bilbau na opozorilo “ne mi s hrano namastiti ruzaka!” odgovori “namaste”, vem, da ima Marja prav.

Približno na sredini naših pohodniških podvigov Sanja sklene, da si bo krajšala čas z muziko na iPadu. A slušalko zatakne samo v eno uho: “Rada zraven poslušam življenje.”

“‘Enlightenment’ je res lepa beseda,” razglasi Mojca. “Predstavlja nasprotje od ‘dark’ in nasprotje od ‘heavy’.”

Med razmišljanjem o tej besedni umetnini me Sanja opomni, da na nahrbtniku prenašam samo en čevelj mojega rezervnega para. No, lepa reč. Nazaj se na Caminu ne hodi in podplati čevljev so bili pravzaprav že zlizani … Pogled na kanto za smeti le nekaj korakov od mene mi pojasni situacijo: stran mora tudi drugi čevelj. “Now that’s enlightenment!” naznanim Mojci.

Naprej stopam lažja in – domišljam si – nekoliko razsvetljena.

Bilbao. Slavni Guggenheim muzej, kovinska krpanka, me nikakor ne navduši.

E: “Ta hiša je kr neki. Ne moreš narediti lepe fotke …!”

S: “Don’t judge stuff by its post-ability, mama.”

Sanja nekoliko oddaljenemu konju:

“Ola! … Buenos dias, caballo!”

Spominja me na Piko Nogavičko, ki se je po naključju znašla v Španiji. Po nekaj sekundah: “Nima tri čiste. Če bi imel eno čisto, bi me pogledal. Če bi imel dve čisti, bi prišel k meni. Če bi imel tri čiste, bi pridirkal.”

Zaradi danskega prijatelja večinoma govorimo angleško in to preide v navado, včasih pa kar malo zmiksamo:

S: “Boš navdušila očija za psa, prosim?”

E: “You know him. It takes time with him …”

S: “It takes a lifetime, mama!”

S: “Potem bi pa oči psa povsod jemal s sabo in bil najbolj kulski gorski zdravnik … mislim vodnik!” se zmoti nalašč.

Sanja mi med hojo vztrajno ponuja ‘sok’. Seveda vem, da gre za prazen tetrapak, ki bi se ga rada znebila. Po četrtem poskusu ji res nekoliko nestrpno, a čisto resno predlagam: “Zatakni si ga nekam!”

“ … To se je zdaj res čudno slišalo,” glasno ugotovi Sanja in obe bruhneva v smeh.

Stvari niso vedno, kot izgledajo.

Ko se zvečer vračava v alberg s skromne večerje na ‘rivi’, mi dete začne govoriti v pristni ‘nederlandščini’. Pravzaprav govori ‘nedehlandiš’. Ker mi ni totalno nič jasno in samo umiram od smeha, mi razloži samoosnovani recept: “Lej, saj je čist easy: govoriš angleško, namesto ‘c, z, s’  uporabljaš ‘č, ž, š’, namesto ‘r’ pa požrti ‘h’.  Potem pa samo še vse skupaj izgovarjaš bolj nasilno. No probaj! Daj no!”

Recept se je menda oblikoval med gledanjem Rudolf’s Bakery na 24kitchen. Če ti jo uspe prepričati v prikaz te veščine, bo trud brez dvoma poplačan.

Na poti skozi manjše naselje se k našim nogam zapodita dva mlada kužka. Dekleti brez pomisleka odvržeta nahrbtnika in se začneta navdušeno valjati po pločniku s kosmatima kepicama: “Sorry, mami, od tu me pa ne boš pregnala. Pojdi povedat Mojci, da ne bova nikol prišle!”

Letalo iz Santanderja pristane v Milanu. Odpenjamo pasove, in ko je treba vstati, glasno ugotovim, da sem totalno ‘low-energy’. “Se vidi – iz aviona!” komentira Sanja.

Zapisi predstavljajo le tisočinko promila vseh zabavnih trenutkov na poti. In ja, najina otroka sta preživela, menda celo več kot to. Odmik po časovni premici utegne pokazati, da sta prejela eno najbolj dragocenih izkušenj v življenju.

Odgovornost v starševstvu je totalno precenjena.

Shopping Cart