Camino je življenje

“How many roads must a man walk down
before you call him a man?”

Camino je odličen poligon za zorenje in tu bi Dylanov junak lahko ubral kakšno bližnjico. Pot pred pohodnika polaga številne izzive, nevsakdanje obremenitve in na nahrbtnik skrčena lastnina pa spodbujajo kreativnost v iskanju rešitev.

Eksperimentiramo z obutvijo in nogavicami. Sproti oprana maloštevilna oblačila sušimo med hojo, s ščipalkami pripeta na nahrbtniku. Ob dežju čez nogavice nataknemo vrečke. Kremo, ki pušča, zakrpamo z obližem. Natikače, ki jih ob večerih obujemo čez nogavice, nosimo brez zadrege. So celo nekakšna modna klasika camina!

Ustvarjalno odzivanje na težave je med romarji najbolj pričakovano vedenje. Pohodnik se posluži vseh sredstev, ki so na voljo, in izumi tiste, ki niso. Zna prisluhniti drugemu, podeliti prigrizke, obliže. Prepustiti opremo, ki je ne potrebuje. Zna poslušati in ne soditi. In zna pomoč tudi sprejeti.

Camino je učilnica življenja, ki v uk sprejme vsakogar in ga ne ocenjuje. Je hitri tečaj preživetja in osvežitve notranje naravnanosti.

V življenju namreč mnogokrat trmasto vztrajamo v istih čevljih, ker so ‘preverjene znamke’, in v istih nogavicah, ker ‘smo dali zanje 25 evrov in ma da so dobre’. Zaprašene navade imajo prednost pred ustvarjalnim iskanjem novega in ‘žulji’ na podplatih naših projektov nas hitro odvrnejo od dosege cilja. Celo marsikatera večerna zabava se nam zna izmuzniti, ker nas je sram ‘štumfov in papuč’.

Je škoda.

Nasprotno pa popotnik na caminu zna videti preko trenutnih težav. Vrže srce čez oviro. Ne hodi nazaj, tudi če izgubi čevelj. Ne vrača se v bolečino preteklih žuljev, ki so že zdavnaj zaceljeni. Hodi naprej, ve za svoj cilj in če se znajde pred tremi slepimi ulicami, kakor denimo jaz danes, zna pogledati v nebo. Tam je vedno zanj odprta – Rimska cesta.

Poznam ga, tega popotnika, in vem, da se bom v njegove čevlje še vračala. Ali bodo ob tem zaživeli tudi občutki tega srečnega časa?

The answer, my friend, is blowin’ in the wind, je odmevala Oliverjeva pesem na čudoviti plaži v Noji, kjer smo se po spustu z vročega razglednega hriba kot mali otroci zapodili v valove. Bil je dogovor brez besed, slekli smo hlače in v spodnjicah in majici stekli v vodo. Bila je sproščenost in igrivost in lahkotnost in brezčasje. Bil je izbris generacijskih razlik. Bile so bose noge in vroč pesek. Bilo je vrtenje sufijev, preskakovanje peska, ki ga nosi veter, in romarsko ‘pranje’ majic in hlač v pišu vetra. Bile so tri pločevinke piva. In bil je občutek, da bi tam lahko ostali za vedno.

Shopping Cart