Camino Portugués: južni del

MI TRIJE SMO NAJBOLJŠI PAR
/ dan 1 / Lizbona–Alverca do Ribatejo /

Začetek ni nič kaj spektakularen: lizbonske ulice prvega jutra so polne smeti. Ampak kaj bi to: v zraku je vonj po novi pustolovščini, juhej, temu pa pritiče nekaj radovednega vznemirjenja in nekaj treme.

Ponovno sem na poti skupaj z Andrejo – najin Camino Primitivo je namreč test pred letom imenitno prestal. V Sé Catedral de Lisboa nabaviva romarske listine in jo mahneva za puščicami.

Hoja skozi portugalsko prestolnico niti v naslednjih kilometrih ni presežek. Puščice se verjetno izognejo najlepšim delom mesta, kar je škoda. Navduši me šele Parque das Nações, zgrajen za Expo 1998, ki me s futurističnim videzom popelje v prihodnost, in Most Vasca da Game, elegantno lebdeč nad morsko gladino. Na drugačen način me razveseli prehod iz betona med trave in samotne stezice. Ravno pravi čas – ko se mi zahoče palic – se ob poti pojavi bambusov gozd. In hladna pijača ob koncu vročih puščavniških ur ne bi mogla biti bolj osvežilna. Dan je vendarle dal od sebe kar nekaj kakovosti, si mislim.

Zatakne pa se že pri prvem prenočišču.

Na koncu prvih 23 kilometrov z Andrejo razočarani ugotoviva, da je edini alberg v kraju že zaseden. Upraviteljica Tania je sicer poosebljeno sonce, ampak postelje ima vendarle polne. Svojega zgovornega prijatelja afriškega porekla naprosi, da nas dostavi do naslednjega prenočišča nekaj kilometrov naprej. Ne upiramo se – trije utrujeni brezdomci, ki smo se znašli v enaki zadregi na istem mestu. Pustimo se natovoriti v malo vozilo in odložiti, kjerkoli bo že naneslo. Znajdemo se pred vrati hostla Alfa 10, ki se nam vsem trem zdi predrag. Midve bi dobili posteljo za 20 evrov, bradati neznanec bi jih moral odšteti 45. Mislim, da sva prav zaradi njega z Andrejo složno odkimali: Too much. Odidemo ven in staknemo glave: Kaj zdaj?

Tako smo z Giorgiem postali tim.

Google nam ponudi lokacijo, kjer je žal le restavracija. Tabla, ki daje novo upanje, se izkaže za prevaro: pripelje nas na zapuščeno dvorišče.

Andreja se že ozira za primernimi travnatimi kotički, enega si skoraj rezervira. Jojme, a bi ti to res? Potem vendarle predlagam: Grem nazaj v Alfo in vprašam, ali nas vzamejo za 15. Kaj pa lahko izgubim? V tistem mi pozornost pritegne stavba z napisom Moto Center – že na Googlu mi je to ime skočilo v oko in ta sinhronost me opogumi, da rečem: Pojdimo tjale. Dva očitna pripadnika motoristične vrste sta izjemno prijazna. Nimata sicer postelj na odmet, a vesta za hišo, kjer jih imajo. Po nekaj dodatnih metrih se privlečemo na dvorišče k prijazni gospe, ki naju z Andrejo prenoči za 15 evrov, gospoda pa – spet v ločeni sobi – za 25. Zdaj obe v en glas izstreliva: »Kaj pa, če smo v isti?«

»Potem pa 15,« odvrne gospa. »Se poznate?«

»We’ve just met. But who cares,« pojasnim.

Solidarnost je med romarji na visoki ravni. Camino spirit pa tudi nekaj šteje.

Georgio je videti hvaležen. Na večerji izveva, da je učitelj joge in maser. In da vsako jutro ob 5.00 meditira.

Ko pridemo z večerje, so naša oblačila že oprana in visijo na štriku. Ta mala dobra volja oskrbnikov me vedno zelo gane.

Ko se proti jutru obrnem v spanju, tik ob svoji postelji zaznam postavo v lotosovem položaju. Čez nekaj minut se brez besed v postelji posede Andreja in kmalu jima sledim tudi jaz. Po najzgodnejši meditaciji v mojem lajfu se vsi trije spet brez besed zavalimo nazaj med rjuhe – vsak med svoje! – in odspimo še sladki dve kitici.

Ugotovimo namreč, da zunaj dežuje in da nam včerajšnja smola z albergom pride danes zelo prav. Namesto hoje po dežju dodatni dve uri spanca!

Stvari niso nikdar tako črne, kot so videti. Le da včasih to izvemo šele naslednje jutro.