/kdaj: 27. 7.–10. 8. 2021
/kje: Camino Portugués obalna pot: Porto–Santiago de Compostela (via Camino Espiritual)
/koliko: 306 km, 11 dnevnih etap
/kdo: Beatrika Vidmar, Igor Vidmar, Aleksandra Berger, Erica Johnson Debeljak, Eva Remškar
MERCI, HVALA, KER SI
Camino Portugués: the Endgame | pred odhodom
Vedno si dal vse od sebe. Ko si vedel, da potrebujem smeh, si mi pripeljal Mojco in Marjo. Ko si ocenil, da moja duša potrebuje vrhunsko oskrbo, si mi dostavil Andrejo. Ker so ti od nekdaj poznane vrline Mariše in Sanje, si mi ju pogosto določil za družbo. In obdaril si me s šopkom Vijolic, ki razumejo camino spirit in dehtijo širom naše dežele.
Vedno sem se od tebe vrnila močnejša in hkrati ponižno hvaležna. Hvaležna, da sem del mogočne sile življenja, ki ji je vse jasno. In ki poskrbi zame, če se ji le predam.
Dragi Camino, morali bi te predpisovati na recept.
Desetič odhajam na ta trening zaupanja in verjamem, da boš tudi tokrat pokazal svoje najlepše barve:
Da bodo puščice posejane ravno prav na gosto.
Da bodo potovanja prijetna in preprosta.
Da bodo poti odprte, srca pa ravno tako.
Da bodo albergi gostoljubni ter postelje mehke in čiste.
Da bo pivo hladno, voda v tuših pa vroča.
Da bodo tortilje slastne, bocadillosi pa na pravih mestih ob pravem času.
Da bodo naša telesa zdrava in vitalna.
Da bo družba zabavna.
Da bo morje čarobno valovilo ob levem boku in vreme ljubeznivo podpiralo naš korak.
Da se bo svet pokazal kot prijazen kraj.
Najbolj pa bo moje srce pelo, če se bo tudi mojih sopotnikov oprijel tvoj magični prah s sporočilom, da je življenje lepo kot le kaj.
Dragi Camino, predrugačil si me do te mere, da tokrat že od doma odhajam ponižno hvaležna. Da lahko grem! In da imam možnost tvoje čare predstaviti tudi ljubim ljudem. Prosim preberi nas, kot znaš le ti, in nahrani kotičke naših hrepenenj. Naj na Polje zvezd nekega ponedeljka vkoraka četica močnih, zdravih in pogumnih!
ROOM NEAR THE AIRPORT
Camino Portugués: the Endgame | dan 0
Vse se je začelo iz heca.
Igor in Beatrika sta prekaljena romarja. Povabila sem ju k sodelovanju med pisanjem knjige o otrocih na caminu in njune zgodbe so navdihnile mene, “navdihovalko”. Med dopisovanjem je Igor razgrnil svoje smele romarske načrte za še vedno negotovo leto 2021. V odgovoru nanje sem elektronsko zavzdihnila, da bi šla kar zraven, ampak seveda ne za toliko časa.
“Kdor izziva, dobi izziv,” se je glasilo naslednje sporočilo in priložen je bil dodaten mini načrt: pridite s puncami poleti v Španijo in pripelji še mojo hčer.
Hm.
Potem se je zgodil Mark. Moj nečak Sanjinih let ima že kakšni dve leti željo iti na camino. Ampak corona … Sestavili sta se torej ti dve zgodbi v eno skupno zamisem: Camino Portugués Porto-Santiago. Sanji, prvotno predvideni članici ekipe, je bilo dodatnih 15 dni camina (poleg 16 dni Norteja) za ene počitnice preveč. Nadomestila jo je Saša, Markova mati. Nato se je pridružila Erica, prevajalka mojih knjig. In tik pred zdajci se je Mark odrekel izkušnji, ker ga je doletela druga, tudi dragocena.
Šlo je za prištevanja in odštevanja, s katerimi se nima smisla obremenjevati. Ker camino itak ve več kot mi vsi skupaj.
–
In tako se zgodi sončno julijsko popoldne, ko prevzameva s Sašo v Ljubljani desetletno deklico skupaj z bomboniero Merci. Zavihtimo se v bel kombi z oznako GoOpti in nato v modro-belo letalo. Beatrika bo prvič letela, izvem šele po varnostni kontroli na letališču. In dobim tremo. “Ampak zakaj?” mi reče deklič nasmejano. “Saj ne greš ti prvič na avion.” Navdušuje me s svojim enostavnim razmišljanjem, čeprav je zelo redkobesedna. Na letalu jo posedem ob okno in ko jo pred vzletom preplavi nekakšna mešanica med vznemirjenjem in strahom, ji povem: “Mene je bilo zelo strah letenja. Potem sem si začela predstavljati, da se letalo samo pelje čez most v obliki krožnega loka.” “To pa res pomiri,” ugotovi Beatrika. “Most iz oblakov?” še doda in se nasmehne. Potihem si čestitam, da moja metoda deluje tudi pri drugih, in ko prvo vznemirjenje po vzletu mine, ponudim svojo ramo, če želi zaspati.
Preseneti me, kako z lahkoto zabarantam svobodo premikanja za to milino: spečega otroka, ki zaupa moji bližini. Ganljivo lepi občutki ob tem so nenavadno darilo tega poleta.
V Portu pristanemo ob polnoči in pol ure hoda od našega prvega prenočišča. “Room near the airport” se imenuje, prav zares, in Erica komentira, da je ime tako … dobesedno. Literal, reče. In meni se zazdi, da je lahko tudi literarno, kot naslov knjige.
Sredi noči se tako v velikem mestu ob Atlantiku znajdemo v sosednjih posteljah: prekaljeni romar, ki je že več kot mesec dni na poti, strokovnjakinja za optiko z velikim srcem, pisateljica in prevajalka z rekordno prodajo, trpežen deklič, ki ve veliko o netopirjih, in jaz.
Zgodbo kakšnega žanra bo z našo pomočjo spisal camino, bo pokazal čas. A po prvem spoznavnem večeru je nekaj že jasno: dolgčas ne bo.
Iskrice
***
Sredi noči z letališča hodimo proti sobi. Sama sledim navigaciji in se čudim Beatriki, ki navdušeno šteje netopirje: “Glej ga! … Dva! Trije! Še eden! …” Prešteje do devet!
Eva (začudeno): “Pa kako, da jih toliko vidiš?!”
Beatrika: “Prvo pravilo je – ne glej v telefon.”
***
Beatrika: “Noč je tako lepa. Rada jo imam. Mi da energijo!”
***
Malo zaidemo s poti.
Beatrika (tolažeče): “Celo noč imamo časa! Šele pol mi bo zmanjkalo energije.”
NEBO NAD ATRIJEM
Camino Portugués: the Endgame | dan 1
Jutro razkrije tudi tiste čare naše sobe z literarnim imenom, ki so ob polnočnem prihodu ostali skriti: mizo za bilijard, trampolin, dve gugalnici, sveže skuhano kavo in prijazno gostiteljico. Naš novoosnovani romarski tim si prvič zavihti nahrbtnike na rame in se prepusti Igorjevemu vodstvu. Fant je v teh koncih že čisto domač, jaz še ne. Za začetek nas čaka zmernih dvajset kilometrov, lahko bi jih bilo tudi manj. Vsakogar bodo preizkušali na svoj način.
Za prvi dan izberem hojo po notranjosti, ker se z razdaljami lepše izide. Nočem preobremeniti naših tačk, prenočišč pa ni na pretek. Veliko državnih albergov je še vedno zaprtih in precej telefonskih naporov je bilo treba vložiti v rezervacije prenočišč. Camino v času covida ni običajna spontana dežela, kjer človek položi glavo na blazino tam, kjer mu zmanjka moči. S tem je romar prikrajšan za nekaj magičnosti, manj lahko vadi prepuščanje. Zato pa v nahrbtniku potuje z njim sveženj gotovosti, da postelja z njegovim imenom že stoji. Imamo torej pluse in minuse. Še vedno pa verjamem, da večina caminske dobrobiti kljub čudnim časom ostaja z nami. Naj se izkaže tudi tokrat!
Kilometri hitro izginjajo pod našimi stopali. Čeprav pot ni spektakularna, prej bi rekla, da gre za enega dolgočasnejših odsekov, je vzdušje v ekipi na zgledni ravni. Nastavljamo nahrbtnike, zategujemo jermene, usklajujemo hitrosti, pojasnjujemo tehnične podrobnosti naših družin in se učimo “povezane hoje v lastnem tempu”.
On camino we walk together alone, sem prebrala nekoč misel, ki je ostala v meni, vir pa je žal zbledel. Menim, da je takšna hoja srečna hoja. Poslušanje sebe je pogoj. Sodelovanje z drugimi je bonus.
Pred Vilo do Conde zasedemo edini dve plastični mizi na neromantičnem pločniku, ki se zašibita pod množico kav in kokakol. Na pol poti smo že, dobro nam gre!
V drugi polovici poti Beatriko že zaloti znana romarska zadrega: žulji. Čevlji so postali premajhni ali noge prevelike. Poznavalca izkušeno poflikata stopala in zamenjata čevlje za sandale. V mestu bo treba v nakupe!
V zenitu vročega dneva, ki ga blagodejno dopolnjujejo piši vetra in avtomatski zalivalci koruze, dosežemo prvi etapni cilj. Sredi živahnega utripa mestnih ulic, ki slišijo na ime Povoa de Varzim, se v naši domišljiji začnejo izrisovati silhuete piva. Navdušeno ugotovimo, da smo od hostla oddaljeni natanko pol minute! Ostane samo še vprašanje: svetlo ali temno?
Hostel Sardines & friends prostorsko ni razkošen, a vseeno se v njem ne počutim kot sardina. Celo navdušuje me sodobna zasnova, materiali in najmanjši lastni atrij, s katerim je kdajkoli razpolagala moja sobica. Velik je natanko enkrat en meter in ima svoje nebo. Malo za človeka, veliko za romarja. Vanj lahko obesimo vse naše oprane cunje! Potem pa otrok hop v morje, velike punce pa na spoznavno večerjo. Losos na žaru je sočen, pogovori še bolj, o čem teče živahna beseda, pa zgodovina molči. Še dobro!
Iskrice
***
Beatrika želi, da ji gre Igor kupit sladoled, on pa vztraja, naj se gre zmenit kar sama.
Erica: “A grem jaz s tabo, ker je oči zloben?”
MED NEBOM IN ZEMLJO
Camino Portugués: the Endgame | dan 2
Ni narobe, če začnemo camino z etapo, ki ni spektakularna. Tako mu damo možnost, da počasi razvija svoj potencial.
Povoa de Varzim je mesto, v katerem se jutranje kofetkanje občuti kot razvajanje. Prebuja se okrog devete, kar se meni zdi strašno fajn ura za to. Stari del mesta je urejen in čist, izložbe mikavne, sončni žarki pa prav prijazno božajo naša poletno odeta telesca.
Saša in jaz premierno oblečeva pohodniško krilo in pozabiva sprehod po rdeči preprogi ovekovečiti na posnetku. Gre za kos garderobe, ki ima spodaj vgrajene kratke hlače, kar bistveno pripomore k sproščenemu nošenju. Po prvem testnem dnevu ti ga absolutno priporočam, draga pohodnica. Ko kakšen dekagram izpuhti z mojih bedrc, ga bom pa še bolj. Imeniten dan je za preizkus tega oblačila: nebo je brez oblačka, vetrič vztrajno osvežuje ozračje in vse oči, ki me poznajo, so daleč daleč stran. Gre torej samo za to, kako se v tej krpici – ki je celo romarsko zoptimizirana – počuti moje telo. Počuti se fajn!
Povoa de Varzim je tudi mesto, ki se dolgo dolgo ne neha. Ampak tega mu ne moremo zameriti, ker se nehuje na očarljiv način: z brezkončnimi peščenimi plažami. Sprva jih naseljujejo cela naselja plažnih platnenih hišic, za katere se sprašujem, čemu točno služijo. V nadaljevanju jih nadomesti potka iz lesenih deščic, razmaknjenih ravno toliko, da moji palici ne zahajata v reže. Pot se iz pritlehnega nivoja počasi dviga nad neravna tla in enako se dvigajo kotički mojih ustnic. Kakšnih deset kilometrov (!) te čudovite lesene mojstrovine, ki se kot kača vije ob oceanu, peščenih plažah, golf igriščih in tudi skozi območja velikanskih borovcev, se v moje srce zapiše z zlatimi črkami. Igor in Beatrika sta ostala v mestu, ker še vedno rešujeta zadrego s čevlji, tri “camino ladies” (Sašin izraz) pa se po potki sprehodimo v razmiku nekajdeset metrov in v spoštljivi tišini.
Heaven, I’m in heaven … se mi v ušesih znova in znova zbujajo zvoki znane melodije, ko se cele ure predajam tej nenavadni meditaciji. Ali je sploh mogoče nekomu pojasniti to srečo? Lahko človek brez podobne izkušnje doume globino te radosti, sestavljene iz tako izmuzljivih sestavin, kot so morje, pesek, veter in svoboda?
Medtem ko plešem z njimi ta čarobni ples lice ob licu, se potka iz nebes spusti nazaj na zemljo. Tri camino dame se začnemo ozirati po lažje razumljivih vrednotah: kavarni. V prizadevanju nas podpre tudi češka pelegrinka Tereza. Z Erico takoj najdeta skupni imenovalec: njena hči je študirala v Pragi. Ampak to nam ne pomaga priti do kave. Kot fatamorgane se nam na Googlu prikazujejo okrepčevalnice druga za drugo, ki izginejo, ko bi morale trčiti vanje. Potem pa se ponovno prikažejo za našim hrbtom. V naravi je to videti kot hoja skozi mesto duhov – zapuščeno in brez hišnih izveskov nad plastičnimi mizami.
Tereza se odloči za pogumno nadaljevanje do 3 km oddaljenega mesta Fão, me pa vse uvele – vsaka s svojo eksistenčno stisko – priznamo romarski poraz in se vrnemo 10 minut nazaj do črpalke z lokalom. Tja nas usmeri gospa, ki parkira pred našimi sesedenimi telesi in zna nekoliko francosko. Hvala, gospa, za parkiranje. Hvala, Erica, za znanje francoščine.
V tej oazi pod velikim rdečim senčnikom dočakamo naših pet minut. Ali bolje rečeno šestdeset. Hrana, kava, božji čas in iztegnjene bose noge na stolih – vse si vzamemo kot osnovno romarsko pravico.
Pot v nadaljevanju je povprečna. Lepa je bolj ko ne zato, ker se bliža koncu. Ampak dan je navrgel presežek brez primere in očitki ne bi bili na mestu. V skupni sobici butičnega Hostla 11, ki ga takoj posvojimo, se ponovno srečajo čevlji petih prijateljev, “Markovo” posteljo pa zasede Tereza. Večer zaužijemo vsak na svoj ljubi način, mistično pa ga barvajo zvoki violine, ki se širijo po hodniku do naših postelj iz ene od sosednjih sob. Zdijo se tako out-of-this-world, da se sprašujem, če so nas tiste deščice res vrnile nazaj na isti planet ali odložile nekje med nebom in zemljo. Kakorkoli, zaslužile so si čisto desetko ali bolje rečeno – enajstko. In občutek imam, da še niso rekle zadnje.
–
Heaven… I’m in heaven,
And my heart beats so that I can hardly speak.
And I seem to find the happiness I seek,
When we’re out together dancing cheek to cheek.
Heaven… I’m in heaven,
And the cares that hung around me through the week,
Seem to vanish like a gambler’s lucky streak,
When we’re out together dancing cheek to cheek.
(Song by Fred Astaire)
CAMINO GRE SKOZI ŽELODEC
Camino Portugués: the Endgame | dan 3
V Hostlu 11 nam zvečer pripravijo na kuhinjski pult preprost zajtrk, ki naj bi romarjem polepšal jutro. Ampak jaz ga med pisanjem bloga napadem že zvečer, Erico pa lakota zagrabi ob šestih zjutraj in krožnik s kolačem pretihotapi v posteljo. To pove zjutraj s pobalinskim nasmeškom, kot bi prelisičila učiteljico na maturantskem izletu. Izpraznjen krožnik vtakne v predal za čevlje pod posteljo.
Ker nas čaka najkrajša od vseh etap, si tudi za zajtrk vzamemo čas in se potem prestavimo še v najbližjo kavarno na “pravo” kavo. Iz mesta Esposende se podamo po širokem obmorskem lesenem sprehajališču, ki ga od ceste loči palmov drevored. Lep prostor za hojo je to. Potem pa nas puščice usmerijo v notranjost, ki je večino dneva zelo povprečna.
Pot vijuga od ene do druge vasice in ker nima veliko ponuditi, se kratkočasimo s pogovori o slovenskem šolstvu in razlikah med ameriškim in slovenskim jezikom ter kulturo. A dnevi na caminu so vendarle pravični in tokrat smo presenečenj deležni v obliki hrane in pijače. Poleg podarjenega zajtrka se nam ob poti ponudi pelegrino kosilo: za pet evrov je na voljo gosta zelenjavna juha, sendvič poštene velikosti, pijača in kava. Hrana je tu res poceni. Zvečer se za enako ceno veselimo bogato obloženega krožnika, na katerem se druži vsaj osem okusnih jedi. Vmes pa nam trem pelegrinkam v vaški gostilni časti rundo družba fantinov, ki sedijo vsak za svojo mizo.
Pot pa tudi ta dan ne želi ostati čisto povprečna. Ob reki Neivi, do katere se spustimo in po prečkanju spet povzpnemo, se vije skozi hladen gozdiček in postreže z nekaj pravljičnimi prizori.
Naš delovni dan se tokrat prvič zaključi v albergu, romarskem prenočišču. Albergi so po svoji kakovosti, pojavnosti, opremljenosti lahko zelo različni in ta je tisti iz starih časov. Sprejme nas apatičen najstnik brez energije in emocij, celo za osnovne stvari, kot so žig in rjuhe, moramo zaprositi. V spalnici je temačno in misel, da bi v njej preživeli preostanek dneva, se zdi nesmiselna. Nekoliko mi je žal, da sta moji dve romarski vajenki prve dni prespali v nobel hostlih in zdaj ob prvem srečanju z alberško sceno doživeli to žalost. A ko se vrnemo z večerje, v spalnici že gorijo luči in na majhnem atriju pred vhodom ima party skupina Avstrijcev. Stanje ni več tako žalostno kot prej. Erica se z avstrijsko skupino hitro ujame in zabava bi verjetno kar trajala, če ne bi hospitalero ob 22h ugasnil luč in zaklenil vrata.
Učenci življenja se moramo tako pokoriti sistemu in se pospraviti v postelje. To je malo smešno, malo absurdno in malo koristno. Če bi vedeli, da bomo naslednji dan jemali lekcijo izgubljanja, bi hvaležno pokljukali zadnjo možnost.
JAKOBOVA KAZEN BOŽJA
Camino Portugués: the Endgame | dan 4
Iz alberga v Castelo do Neiva se odpravimo zadnji, z izpraznjeno zalogo hrane in s praznimi želodci. Da o kavi ne govorimo. Zato ni čudno, da nas premami tabla za kavarno, ki se sicer nahaja kar nekajsto metrov izven poti. Tam se udobno posvetimo toastom, krofom in kavnim skodelicam, tisti bolj previdni napolnimo tudi male nahrbtničke v bližnji trgovini.
“Jaz v tem času naredim že 15 km,” ugotavlja Igor, ko se odpravljamo naprej, čeprav v njegovem glasu ni zaznati očitanja. Vsak ima na poti svoje preizkušnje. Nekateri iz vzdržljivosti, drugi iz potrpežljivosti.
Hoja v skupini ima svoje čare, zahteva pa iskrenost do sebe, do ljudi in nekaj spretnosti komuniciranja. Pa ni treba, da se ves čas držimo skupaj! Želim si, da smo vsi sproščeni v odnosu do sveta, tudi ko se oddaljimo od skupine. Zato na poti vadimo tudi navigacijo z Googlom, vsak od udeležencev pa ima pri sebi Gronzejeve zemljevide z oznakami, v katerih krajih spimo, in seznam prenočišč z naslovi.
Vrh klanca, na katerega se povzpnemo, stoji Jakobova cerkev. Saša in Erica ne vstopita vanjo, jaz samo pokukam in pritisnem žig, Igor in Beatrika pa nekaj časa ostaneta. Ko nadaljujem s hojo, rumeni kažipot nad cerkvijo pokaže desno v gozd. Pot v nadaljevanju je čudovito džungelska, navdušuje me ptičje petje, da poleg fotografij posnamem celo video te lepe izkušnje. Ob koncu gozda opazim na telefonu Sašin zgrešeni klic. Onidve z Erico sta šli od cerkve tam naravnost v hrib in zdaj prišli ven iz gozda, že dolgo pa ni nobene puščice. Ker je bilo pri meni polno oznak, je takoj jasno, da sta punci zašli.
“To je pa kazen za to, ker nista šli v cerkev,” v šali komentira Igor, ki me takrat ravno dohiti. “Naj gresta nazaj do zgrešene puščice in prideta za nami, tako bo najbolj ziher.”
In tako se zgodi, da moji romarski vajenki 40 minut delata popravo. Počakam ju v senčnem gozdičku in prav nič mi ni hudega. Izkušnja izgubljanja je nujen gradnik romarske samozavesti.
V Viano de Castelo nas pripelje turkizno zelena konstrukcija velikanskega mostu, čez katerega hodimo vsaj deset minut. V urejenem in cvetočem mestu si privoščimo kavo, Beatrika pa se razveseli posebnega Igorjevega presenečenja: vaflov!
Pot iz mesta se vleče. Kakšni trije ali štirje kilometri predmestja niso neka kvaliteta in včasih malo podvomim, če je prav, da smo se pustile Igorju speljati proti obalni različici poti. Potem pa pogled na kupček ivanščic pred značilnim okroglim stolpom ob obali zavrže vse pomisleke in pot se v nadaljevanju odkupi za vse odseke betonskih muk. Prelepa je.
Erica med razkošjem čudovitih prodnikov najde tri, ki bodo šli na Alešev grob. Vsak je svoje barve, gladko so obrušeni in dovolj majhni, da jih romarski nahrbtnik prenese.
Preden zavijemo v notranjost k našemu albergu, nas za prijetno urico ugrabi še plaža. Končno se je naravna konfiguracija sestavila tako, da pesek vodi do morja. V majhnem zalivčku se namočimo tri utrujene pelegrinke, ki nam ni mar za kvaliteto vode. Z jadransko bistrostjo se ne more primerjati, alge se ovijajo okoli telesa, a osvežuje neizmerno. Ko se naša telesa raztegnejo po vročem pesku, Beatrikino celo zakoplje vanj, je sreča popolna. Še dobro, da smo že prav blizu cilja!
Med približevanjem mestecu Carreço ponovno naletimo na rumene puščice. “Yes, doma smo!” se jih razveseli Erica. Albergue Casa de Sardao nas navduši z imenitno sobico, ki je samo naša in v katero občasno pogleda konj, ter s pojedino, ki nam jo v desetih lončenih posodah dostavijo iz 500 m oddaljene restavracije. Pomlatimo skoraj vse!
Igor si privošči šalo z Beatriko in ji reče, da v albergu ni wifija. Njeno reakcijo zamudim, ampak menda je bila vredna ogleda.
Iskrice
***
Beatrika že spi, vsaj tako je videti.
Saša pride v sobo: “A ste videli, na vrtu imamo bazen.”
Beatriko izstreli iz postelje kot vzmet: ”A je kdo rekel bazen?!”
NEPOPOLNE STVARI
Camino Portugués: the Endgame | dan 5
Iz mesta Carreço se zjutraj ponovno spustimo do morja. Pot do tja se kar vleče. Tik pred obalo le naletimo na stezo, ki teče vzdolž ocena, juhej. A glej ga zlomka, Igor takoj spet zavije s stezice – na brezpotje proti plažam. “En meter smo bili na ta pravi poti!” ne more verjeti Erica, a se vseeno prepustimo Igorjevim pretkanim domislicam. Fant pozna to obalo in nekako si domišljamo, da nas ne želi ugonobiti.
Premikanje po dolgih peščenih sipinah nam potegne čevlje z nog: lepše je čutiti pesek pod bosimi stopali. Hoja po skoraj praznih plažah je lepo meditativno doživetje, lahka pa ni. To ni tista zbita mivka, ki nudi nogi čvrsto oporo. Ugreza se, ne glede na to, ali je mokra ali suha. Na ramena pritiska še nahrbtnik, da se ugrezamo še bolj. Spotoma se Igor vrže v morje in uspe mi posneti video, ko ga zalije val. Namesto da bi me skrbelo za njegovo življenje, sem vesela “športne sreče”, heh.
V skromni postojanki vrh sipin si priskrbimo sendviče in kavo, potem pa marš naprej po pesku. S Sašo v zadnji vrsti utrujeno sopihava, zato se odločiva poskusiti srečo izven plaže. Ni nama žal. Potka kar nekaj časa vijuga ob robu gozda skozi drevesne tunelčke in je prav prisrčna, le tega ne veva, ali so ostali trije pred ali za nama. Kmalu zaslišiva klice zadaj: potka nama je prinesla prednost. Yes, spet športna sreča! Mogoče se v meni prebuja olimpijski duh?
Skupaj nato merimo korake po enem najlepših odsekov tega camina, dokler se čez pol ure Igor ne spomni, da je nekje pozabil palico. Ker gre za palico s poreklom, ne pa kot so moje – nabrane ob poti – je treba nazaj.
Ta točka označuje prelomnico, ko začnemo namesto ljudi izgubljati stvari. Igorja imam sicer na sumu, da si ob našem svaljkanju želi nekoliko pretegniti noge. Sam prehodi po petdeset kilometrov dnevno, crazy man, in pred našim prihodom ga je skrbelo, kako bo shajal samo z dvajsetimi. Kolikšen odstotek je bilo v tej skrbi šale in koliko resnice, tega ne vem. A pozabljena palica bo zagotovo poskrbela za nekaj ravnotežja.
Punce torej odkorakamo naprej in med kosilom v Vila Praia de Âncora nas Igor že dohiti. Kasneje pozabi palico še enkrat, pomotoma pusti sandale v albergu in Erica v Hostlu del Mar pozabi steklenico z vodo. Veliko priložnosti za dodatne kilometre in celo za dobrodelnost!
Mogoče pa vse to samo pomeni, da so odvečna bremena začela padati z nas in da je končno napočil čas, da se življenja znebijo balasta?
Ta dan nas tudi vreme ne uboga povsem. Naš že utečeni ritem hoje prekinjajo dežne kaplje, ki nas našemijo v tiste smešne pajacke v pelerinah. Ves dan se vreme šali z nami, tako vlečemo tisto plastiko nase in jo slačimo znova in znova.
Posebna dogodivščina je tudi Taxi-boat, ki nas v Caminhi prepelje čez reko. Reka Minho je hkrati tudi meja med Portugalsko in Španijo. Ker uradni trajekt neuradno ne deluje, se zdi taxi takorekoč edina možnost. Prvi del Taxi-boata predstavlja prevoz v zmahanem kombiju z zastrtimi stekli, ki prikliče v spomin film Ko to tamo pjeva. Potniki z nejevernimi – in malo prestrašenimi – nasmeški smo posedeni v zadnji del avta na vzdolžno postavljeno klop, ki se privzdigne, ko oseba na drugem koncu vstane. O kakšnih pasovih seveda ni sledu, o voznikovi veseli samozavesti pa je je veliko. Erica srečnica edina od nas petih sedi spredaj ob vozniku in ne ve, kaj zamuja. Gre za eno tistih voženj, ki je zabavna, a sem res vesela, ko je je konec. Ampak to je šele pol izkušnje, z istim človekom bo treba priti še čez vodo! Upam, da je čoln v boljšem stanju kot avto, khm …
Špansko obalo dosežemo živi. Gospod nas med vožnjo ljubeznivo fotografira, da mali motorni čolnič medtem samovoljno vijuga sem in tja, veter v laseh pa je prav prijetno osvežujoč in vožnja ravno toliko adrenalinska, kot je moj emšo prenese. Spet sem vesela izstopa – in nove države. Vesela sem, da me ves čas bivanja na Portugalskem nihče ni vprašal za covid test. Imela sem sicer opravljenega z negativno oceno, a je seveda po dveh dneh potekel. Še najbližje preverjanju je bila hospitalera v Hostlu 11, ki nas je sprejela, popisala, požigosala, pobrala denar … Ko smo udobno raztresli ude po svojih posteljah, pa je privihrala v sobo: “Saj imate covid certifikate, kajne? Ker policija preverja.” “Imamo, imamo …” smo pokimali in gospa je spet odvihrala. Verjetno naredi enako vsak večer.
Smo torej v Španiji, juhuhu, čeprav tudi Portugalska ostaja v lepem spominu. Pozdravi nas gozd s poslikanimi drevesi, nadaljujeta pa se lepa pot ob obali in muhasto vreme. Deževni oblaki prestopajo meje brez covid testov in tudi tu oblačimo in slačimo pelerine kot za trening.
Mesto A Guarda je videti kot barviti kolaž hišic, ki spominjajo na Cinque Terre, ko se mu približujemo. Žal razočarani ugotovimo, da je naš Hostel del Mar šele na izhodu iz mesta, treba bo torej odhoditi še kilometer ali dva. Gospod za pultom nam zaračuna pol več od pričakovanega zneska – za staro in slabo vzdrževano prenočišče, ki se šlepa na seksi plažo direktno čez cesto. Ampak v deževnem dnevu niti te ne utegnemo izkoristiti. Erica naredi par zamahov v morju, nakar se vlije dež. Večerja v sosednji restavraciji je sicer okusna, a cene spet skočijo v nebo. Sprašujemo se, ali bodo te razmere odslej naša realnost ali gre samo za “bad karmo” tega dneva.
Hvala bogu je pravilen odgovor B.
POPOLNE STVARI
Camino Portugués: the Endgame | dan 6
Na pot nas v novem jutru pospremijo galicijski camino-kamni, kâmini po Sanjino. Izkušenim romarjem so že poznani in prijazno odštevajo kilometre do Compostele. Seksi plaža ob vznožju našega hostla žal ostane nedotaknjena, ob čemer še vedno začutim malo grenkobe. Če bi se zorganizirala in vstala prej … Hostel se za visoko ceno nekoliko odkupi s podarjenim zajtrkom, vendar ne moremo pojesti toliko, da bi se račun srečno izšel.
A dobra plat camina je med drugim tudi ta, da pot hitro ponudi nove okuse. Ni se treba dolgo mučiti z grenkobo.
Tudi ta šesti dan, ki ga preživimo med A Guardo in Porto Mougasom, ne skopari z lepotami. Pot se živahno dviga in spušča od oceana do ceste in spet nazaj k vodi, vijuga med hišami in valovi po travnikih – z občutkom za romarja, ki ga želi obvarovati monotonije. Spotoma predstavi zbirališče poslikanih kamnov, ki raste samo od sebe, a ga odlikujeta estetska urejenost in bogastvo domislic.
Bolj ko se dan preveša v večer, več popolnosti je v njegovih minutah. Alberg Aguncheiro je takšne vrste, da bi ga jaz namnožila ob vseh poteh: ambient je preprost, a udoben in čist, hospitalero je umirjeno prijazen, pralni in sušilni stroj imata velika bobna, ki ju zavrtijo evrski kovanci, ob albergu je kavarna s senčnimi mizami, v nadstropju pa terasa s pogledom na morje in izvrstnimi kalamari s kuhano čebulo. Cene so ponovno zmerne. Čez cesto komaj nekaj metrov proč pa se ponujajo prizori, ob katerih naš camino obuje pravljične čevlje: rjave skale zaobljenih oblik, ki svoje noge namakajo v morje, so množice galebov vzele za svoje. Vzletajo, pristajajo, stojijo in se zavedajo svoje pomembnosti.
V ugašajoči svetlobi popolnega dne ob tej osupljivi lepoti pomignem Beatriki: “A ni čudovito?” “Kar ostala bi tle,” brez pomisleka izstreli dekle.
Iskrice
***
Med potjo ugotovim, da so Beatriki (tako kot moji Sanji) všeč filmi Marvel, še bolj pa serija Star Wars. Ob razlagah zažari in zacveti kot roža. Potem mi omeni še risanke Anima, ki so menda tudi strašno fajn.
Beatrika: “Jaz se včasih sprašujem, če odrasli sploh poznate kakšne dobre stvari.”
***
Beatrika in Igor vstopita v prisrčno kapelico, ki zvabi vase tudi naju z Erico. Ogledujemo si kipec Marije in Beatrika pojasnjuje, da obstaja več vrst Marij in kakšne so razlike npr. med lurdsko in fatimsko Marijo.
Beatrika: “Nimam jaz izobrazbe samo iz Star Wars-ov.”
***
Beatrika: “Jaz rabim še eno Coca-colo danes. Drugače ne preživim!”
TRIKRAT HURA ZA (AM)ERICO
Camino Portugués: the Endgame | dan 7
Se je treba odpočiti po naporni hoji, se šali Igor, ko sedemo k zajtrku po prehojenem komaj enem kilometru. Ampak na caminu se moramo prilagajati okoliščinam in ta kava na vhodu v kamp je ena redkih na današnji etapi.
Saša in Erica sta prvi gotovi z opravki in kar stopita na pot. Ko si jaz zavihtim nahrbtnik na rame, imata že takšno prednost, da se ju ne trudim več uloviti. Konec koncev sta po tednu dni že caminsko odrasli in sposobni preživetja. Dobro jima bo delo, če izkusita nekaj samostojnosti. Ravno se že sprijaznim s samotno hojo, ko iz grmovja kot iz zasede plane Heike, romarka iz Nemčije, ki se nam redno “prikazuje” zadnje dni. Običajno spregovorimo nekaj besed, potem gremo vsak po svoje in naslednji dan se iznenada spet pojavi.
Torej mi je namenjeno del poti prehoditi s Heike, izkaže se, da bo to kar pol dneva. Puščice naju vodijo sem in tja po obmorski pokrajini, ki je tu bolj zelena in manj “kalifornijska”, kot je prejšnji dan ugotovila Erica. Pot občasno sledi odseku glavne ceste, ravno toliko, da se vsakič znova razveselimo puščice vstran.
S Heike imava precej skupnega in v treh urah obdelava glavne orise najinih zasebnih in poslovnih življenj. Ugotoviva pa tudi, da naju kličejo iste poti: Norte, portugalski camino, Rota Vicentina. Povzpneva se čez hrib z razgledom na svetilnik skozi čudovit gozd in vzdihujeva od očaranosti, četudi je treba napeti kakšno mišico več. Med zatopljenostjo v pogovor tudi zaideva s poti in se po učinkoviti akciji kar hitro vrneva nanjo.
Ko prispeva v Baiono, je to za Heike konec etape, zame pa počitek sredi dneva. V prvi kavarni najdem tudi svoje prijatelje. Sašo je tako očaral tisti hrib, vajena jih je, da si je pred vsemi pridobila pol ure prednosti, videti pa je tudi nadvse zadovoljna.
Za kosilo izberemo lokal ob Playi America, ki si jo po jedi tudi nekoliko prilastimo. Plaža je tako gigantska, da si vsaka rodbina z lahkoto prisvoji svoj košček peska in svoje valove. Tu se zdi, da covid ne obstaja in da je v vseh ljudeh privrela na površje radost, ki se je dolge mesece skrivala za štirimi zidovi.
Beatrika se prva zapodi v valove, sledimo ji ostali in preseneti me, da je ocean dejansko tudi morje za kopanje. Temperatura je prijetno osvežujoča, voda čista, valovi pa malenkost manj predvidljivi, kot smo jih vajeni z Jadrana.
Med poležavanjem na plaži, ko je govor o jogi, Erica naredi stojo na glavi, da meni zastaja dih. To je zares impresivno. Pa tudi sicer punca ni od muh. Suvereno opravi z vsemi kilometri in klanci, kot bi bil camino od nekdaj njen dom. S Sašo premagujeta izzive junaško in res sem ponosna na ta moj romarski podmladek. Odlično nam gre!
Ko se sprehodimo otovorjeni in bosi čez celo dolgo plažo, ta širni prostor sproščenega veselja, se počutim kot v časih pred covidom. Svet je igriv in radoživ, žoge se kotalijo k našim nogam in otroci uživajo v poletni svobodi. Niti na odraslih obrazih ni mrkih senc.
Še obstajajo oaze, kjer je vse, kot je bilo!
Naša telesa so po kopanju prijetno osvežena in še dobro, da je tako. Mercado ob koncu plaže nam bo občutno obtežil nahrbtnike, do današnjih postelj pa bo treba pošteno zagristi v kolena. Alberg San Xurxo je na lepem kraju, ampak visoko nad vodno gladino. Mehke postelje bodo pošteno prislužene!
Iskrice
***
Beatrika: “A veš, oči se ponudi, da nese moj nahrbtnik, še preden ugotovim, da sem utrujena. To mi je res všeč. Pozoren je!”
***
Beatrika (Erici): “Če bo Slovenija igrala proti Ameriki v finalu, za koga boš navijala?”
VIJUGANJE PO VIGU
Camino Portugués: the Endgame | dan 8
Pred nami je najdaljša etapa tega camina, ki jo začnemo v pelerinah in v za nas zgodnjem jutru. Alberg moramo zapustiti do 7.30, ampak glede na dolgo pot bo to kar prav.
Vreme gre na roko Beatriki, ki ji je všeč oblačnost z nekaj kapljicami. Sonca ne mara. Počasi se spuščamo med hišami do obale in oprezamo za kavarnami. So, a vse še zaprte! Kar 5 km torej prehodimo do prve kave in ta je res težko pričakovana.
Tempo tega jutra je blizu Igorjevim standardom. Dobro brzimo vsi po vrsti, razdalja preko 30 km ne dovoli svaljkanja.
Etapo zaznamuje mesto Vigo. Če bi vseh 10 km skozi mesto morali premeriti po betonski džungli, bi bilo za romarja to kar mukotrpno. Tako pa v mesto vstopimo po lepi senčni poti ob strugi, ki privablja veliko domačih rekreativcev. Ko nas puščice usmerijo na mestne ulice, s Sašo izgubiva tri prijatelje izpred oči. Nekaj časa še slediva puščicam, ki se pojavljajo nenavadno – v izložbah, potem izginejo tudi te. Naprej hodiva samo še po občutku v smeri severa, kar ni najbolj prijetno, a vsi nama zatrjujejo, da sva na pravi poti.
Med pavzo, ki jo telo že odločno zahteva, pokukava na Gronze. Tam najdeva na zemljevidu izpisani imeni dveh ulic, po katerih se moramo povzpeti iz mesta. Podatek, ki je v tem trenutku ključnega pomena! Hvala, dragi avtorji Gronzejevih zemljevidov, ponovno ste se izkazali.
Z malico sicer predolgo odlašava, ker hočeva jesti čim bolj ob koncu mesta. Naslednjih 14 km namreč na poti ne bo hrane. Tako namesto razkošne izbire slastnih mestnih specialitet na koncu hvaležno zagrabiva edina stola na pločniku zelo preproste kavarne in jeva, kar je pač na voljo.
Prijatelji skozi mesto pridejo na prijetnejši in hitrejši način. Igorjev poznavalski korak jih vodi skozi mestne parke. Vigo zapustijo skoraj uro pred nama.
Pot v nadaljevanju vodi skozi vasice in nato po odmaknjenih gozdnih makadamih z lepimi razgledi na zaliv in mesto, ki ga zapuščamo. Njegovo razsežnost človek dojame šele, ko se skozenj sprehodi peš.
Dolga razdalja zaradi lepega zaključnega dela kar hitro mine, a ob strmem spustu v Redondelo noge dajo vedeti, da so hodile veliko. S Sašo se veseliva preprostega udobja v albergu A Conserveira, polnem mladine, kjer imava vsaka svojo “sobico” – pograd z zaveso. Medtem so prijatelji že povečerjali in tudi midve se odpraviva na svoj pelegrino menu. Zabavajo naju galebi, ki napadejo vsako mizo z ostanki hrane. Natakarjev pa najbrž ne.
Zvečer sedimo na lesenih pručkah med pogradi in delimo vtise. Najdaljša etapa je za nami in zmogli smo jo vsi, čeprav žulji na nekaterih nogah trmasto vztrajajo. Bravo, družba, junaki smo.
PRIGODE DEŽEVNEGA GOZDA
Camino Portugués: the Endgame | dan 9
V Redondeli Igor stopi na pot, ko četverica žensk še drnjoha. V Pontevedri, kamor bomo prispeli danes, je namreč kriza s posteljami. Smo že na delu, kjer se združita centralni in obalni camino in tudi tam, kjer iščejo svojo priložnost romarji v boju za “compostelo”. Romarski certifikat prejmeš že, če prehodiš zadnjih sto kilometrov pred Santiagom ali prekolesariš zadnjih dvesto.
Poklicala sem najmanj deset albergov in hostlov v Pontevedri – vse zasedeno. Nato sem rezervirala 3 postelje v 2 km oddaljenem predmestju Poio, več jih ni bilo. Naš plan je torej, da Igor pohiti in poskuša sebi in hčeri priskrbeti postelji v državnem albergu, ki je sicer odprt, a deluje po starem sistemu: ne sprejema rezervacij.
Načrt deloma uspe. Igorjev marš obrodi posteljo, ampak za Beatriko je ne more rezervirati. Red je red: kdor prej pride, prej melje. Oziroma spi. Taka je običajna ne-covidna romarska logika in težko jim jo zamerimo. Pokličem torej naš hotel Los Tulipanes v Poio in pojasnim težavo: prišli bi štirje, ne trije. Za dodatnih deset evrov nam dovolijo, da Beatrika prespi na sredi dvojne postelje. Odlično.
Igor se je torej danes nekoliko spočil od našega drobencljanja in pretegnil noge, očitno pa mu to še ni dovolj. Odloči se priti naproti nama z Beatriko, ki sva si, kako naj rečem, vzeli čas. Med potjo se meniva o filmih, ki jih gleda, in tistih, ki jih snema v svoji glavi. Žigosava romarske listine na vseh stojnicah ob poti, ki so se tu namnožile kot gobe po dežju. Beatrika je moja izvlačevalka credenciala, da mi ni treba vsakič sneti nahrbtbika. Na Valu 202 poslušava olimpijski polfinale med Slovenijo in Francijo, ki naju tako zamoti, da spregledava razcep, na katerega so naju opozarjali. Midve kar greva. Ko Igor pokliče, pogledam na kamen ob poti, na katerem piše Complementario. Spet ta Complementario! Kadarkoli obstajata dve opciji poti, se nekaj zaplete. Šli sva torej po levi, ki vijuga ob reki. Je daljša od desne sestre, a tudi strašno lepa. Beatrika ji pravi Deževni gozd. Igor naju torej ne bo srečal, ampak ujel. In še malo bolj pretegnil noge, heh.
V košarki sicer izgubimo za 1 točko, kar je tragična resnica. A doživimo jo vsi trije v enem najlepših ambientov pred Pontevedro. Če boš kdaj tam, prosim zaidi na Complementario, levo pot, ki vijuga ob reki. Ne bo ti žal. Lepa je celo v deževju, ko ti cmoka pod nogami.
Zvečer se iz naše edine hotelske nastanitve štiri utrujene ženske odpravimo na lov za hrano. Večer simpatično popestri postaven temnopolti natakar, ki Saši med sprejemanjem naročila pomoli listek z napisom “I like you. You are awesome.” Vsakič, ko pride k mizi z vprašanjem ali ponudbo, lovi njen pogled. Me se ob tem zabavamo, Saši pa je malo nerodno.
“On je bil ves očaran NA njo,” ugotovi Beatrika, ko se vzpenjamo proti našemu tulipanskemu hotelu. In meni je njena otroška besedna zveza strašno všeč.
Iskrice
***
Beatriki razlagam, česa vse me Sanja uči.
Beatrika: “Včasih moraš stare ljudi kaj naučit.”
***
Beatrika: “Star Wars jaz priporočam veliko ljudem. Vsaj probat moraš!”
***
Beatrika: “Ne it za drugimi. Pejd za sabo.”
***
Beatrika: “… Nisem vedela, kaj naj naredim. Un človek mi je samo nekaj rekel. Pripeljal me je do čiste rešitve! Pa je bil samo smetar.”
KO KUPUJEŠ SPODNJICE, PAZI NA BARVO
Camino Portugués: the Endgame | dan 10
Jutro začnemo v ipsilonu: punce se podamo na pot iz naše tulipanske rezidence v Poio, Igor pa iz alberga na začetku Pontevedre. Pošlje nam lokacijo kavarne, ki je že na caminu in v kateri se dobimo. To bo stičišče, kjer se naši dve poti stakneta v eno. Kar se mene tiče, je to super začetek dneva. Rada hodim pol ure do uro pred prvo hrano in kavo, ne velja pa to za vse člane ekipe. Ampak camino nas dela prilagodljive, upogljive in spravljive s situacijami. Camino nas dela močne in hvaležne. Plus minus kilometer, dva, tri, pet – praktično vse se preživi. Potrebe postanejo bolj zrahljane in človek sproščen v sprejemanju življenja, hvaležnost pa stalna spremljevalka njegovih korakov.
Po kavi ali dveh, odvisno od osebe, po rogljičkih in Beatrikini klasiki “coca cola con hielo”, kokakoli z ledom, smo pripravljeni na nove pohodniške avanture. Pravzaprav je kar v redu, da ne vem, da nas čaka prehod čez 600 metrov visok hrib. Namenjeni smo zaviti na Camino Spiritual, ki ga ni prehodil niti Igor, in za tega na Gronzeju ni podatkov. Moj mogočni pomočnik, kjer najdem vse ključne informacije, me torej za tri dni pusti na cedilu. Prepustiti se moram poti z nekaj skopimi opisi in to je zanimiv izziv.
Križišče, kjer se Spiritual loči od osnovnega portugalskega camina, je označeno z veliko info-tablo in majhno puščico. Ni težko spregledati odcepa, bi rekla. “Camino Espiritual”, kot mu rečejo v originalu, je označen z malimi stebrički – ličnimi in lepo obdelanimi za kušnit, a včasih so preprosto premajhni. Prvega spregledava s Sašo, ko ona brzi pred menoj in za v hrib res nima mere – pospeši ko hudir. Jaz pa avtomatično za njo … Ko drago dete Beatrika ugleda našo zmoto, jaz še slišim opozorilo, Saša je pa že daleč spredaj. Na telefon se ne javi in Igor je že v nizkem štartu, da jo gre lovit.
Ampak povsod se nahajajo dobri ljudje. Tako nas kot Sašo višje v hribu gospa v avtomobilu usmeri na pravo pot. Igor se kljub temu večkrat pošali, da v Sašino optiko ne bo šel po očala. Ker če ona ne vidi puščic …
Prvi “spiritualni” dan nas podpira popolno vreme. Kapljic je zjutraj le za vzorec, nekaj vročine pa moramo prebaviti le na prvih kilometrih vzpona, ko je pod koraki asfalt. Beatriki s pomočjo zadrge odstranim spodnji del hlačnic in razlika je očitna, pravi dekle. Prva orientacijska točka v prostoru je Samostan Poio, kjer požigosamo knjižice. Tu je mogoče tudi prenočiti, ugotovimo, ampak za nas bi bilo to prekmalu. Naslednji kraj, eden redkih na tej etapi, je Combarro. Pozdravi nas lepa energija turistične obmorske vasice, kjer vse kipi od življenja. Na terasi tik ob morju igra čelist, ki mu z Erico darujeva nekaj kovancev. Combarro je sicer edini kraj, kjer ob vstopu v središče visijo oznake, da je maska obvezna. Temu se nekako ne čudim. Gostota ljudi na ozkih ulicah je res nadpovprečna, čas kosila pa tudi ustvarja živahen vrvež v restavracijah. Tu moramo pojesti kosilo, ker se potem podamo v divjino. Čaka nas vzpon, ki “ne bo strm, bo pa dolg”. Zadosten razlog je to, da se razkomotimo ob razkošnih solatah in tortiljah s ponovnim pogledom na morje, ki me vsakič tako navduši. Opraviti je treba tudi z wc-ji, natočiti vodo in použivati ob kavi.
Nasmeje nas Beatrika, ko pride iz stranišča, vsa zaprepadena: “So mi trkali na vrata vsi živčni! Pridem ven in pred vrati milijon Špancev …!?”
V nadaljevanju nas pot vodi mimo svečanenega dogodka – poroke. Meni se zdi to še vedno tako lepa stvar. Odpre mi srce. Situacija je precej absurdna: štirje romarski romarji zanimivih statusov – če odmislim mlado dekletce – smo od blizu priče trenutku, ko oče pospremi nevesto iz spedenanega starodobnika do cerkvenih vrat. Kakšno doživetje je to zanju! In kaj šviga skozi misli vsakega od nas …? Preteklost ali prihodnost? Bolečina ali mir? Sprijaznjenost ali vera? Strah ali upanje? Kakšni občutki preplavljajo naša srca, ko poravnana dolga bela vlečka zasleduje nevestino popolno postavo proti cerkvi?
Transformacije naših življenj so korenite in ob takšnih dogodkih splava na površje tudi tisto, kar spi globoko v nas. Camino pa zdravi, zdravi. Zdravi s povezovanjem in izmenjavami, zdravi s časom, ki si ga podarimo, zdravi s tišino. Zdravi z drevesi in z morjem in z zrakom, zdravi z vsakim pišem vetra, z nasmehom neznanca. Zdravi tudi z napori, ki jih moramo vložiti v to, da preživimo dan. Postajamo močni, samostojni, pogumni. Postajamo bolj mi.
Preko strmih mestnih ulic, ki “naj ne bi bile strme”, se pot zlagoma res pretvori v široko gorsko cesto blagega nagiba, tako da se ne počutimo preveč opeharjeni. Z Beatriko hodiva zadnji in se pomudiva še na razgledni točki, ki se nama zdi vredna najinega časa. Krasijo jo lesen pomol, zaobljene skale, na katere je nujno zlesti, in čudovit pogled na morje. Sprašujeva se, zakaj le so drugi odbrzeli tu mimo, in se ne obremenjujeva z zaostankom.
Cesta nato preide v čudovito gorsko pokrajino s sredozemskim rastjem, po kateri uro ali dve hodiva sami. Obirava sladke robide, se meniva o stvareh, ki jih imava radi, in se sproščeno predajava čarobnosti poti. “Gore so lepe,” reče Beatrika in meni se zdi ta preprosta poved iz ust desetletnega otroka kot bleščeči biser. Res so lepe. In lepa je otroška duša, ki jih vidi.
Na razcepu, kjer pot doseže najvišjo točko, zagledava Igorjevo oranžno majico. Skupaj se spustimo do Armenteire po ozkih stezicah, ki jih kot rahla tančica obdajajo zavese iz svežezelenih lističev. Tam v gostišču ob samostanu najdemo Sašo in Eriko ob zasluženem pivu, potem pa se skupaj podamo naprej do edinega alberga. Le Beatrika počaka pri samostanu: z Igorjem bosta šla tja na romarski blagoslov.
Po maši se dobimo v gostišču na večerji, le Erica se odloči ostati v albergu. Ni preveč lačna in počitek bi ji dobro del. S Sašo pomlativa vsaka svojo mogočno porcijo, za katero bi glava rekla, da je nisva sposobni. Ampak telo ima svojo logiko, ves dan je delalo in si jemlje svoj delež. Njami!
Ko Beatrika in Igor pojesta, pustita nama denarnico in se odpravita v alberg. Punco je treba dati spat. Midve naročiva še pomfri-to-go za Erico, jo bova presenetili. Kmalu za tem začne deževati. Kaj zdaj? Od alberga sva oddaljeni 700 metrov ali 8 minut hoje. Vse dolge majice in hlače, ki bi jih lahko uporabila za spanje, imam na sebi in vse bo mokro. Preverim barvo spodnjic … Temno sive, to bo kul. Pred restavracijo slečem vse razen gatk in majice brez rokavov, zbašem cunje v nahrbtniček in ga stisnem k sebi. Saša pospravi v svoj nahrbtniček porcijo pomfrija in stečeva. Seveda v natikačih za plažo, večernem romarskem obuvalu, ki ne omogoča šporne elegance. Obe tiščiva k trebuhu najina nahrbtnička. Po desetih metrih brez zavetja pred dežjem že čepiva na tleh v smejalnem krču, da se ne bi polulali. “Saj v takem bi bilo vseeno, če bi se,” kasneje komentira Erica. Ustaviva se pod vsakim drevesom, da malo predahneva, čeprav ne vem, ali je bolj naporen tek ali smeh. “Jaz bom prinesla pire, ne pomfri,” se ne more zresniti Saša in v alberg, ki je tokrat nenavadno poln, se zlijeva držeč za trebuhe.
“Vas pa res ne morem nikjer pustiti samih,” kot izkušen učitelj na maturantskem izletu zmajuje z glavo Igor. Erica nama poda zapestnice iz blaga z natisnjenimi rumenimi puščicami, ki smo jih prejeli ob vstopu v alberg. “Če vaju slučajno zebe,” še doda in se loti svojega pomfrija.
Oh ja. Življenje je lahko takšen hec. Če si maturant na pragu življenja ali premočen romar pri petdesetih sredi španskih gorskih planjav.
Iskrice
***
Dan po natakarjevem osvajanju v Combarru Saša opazi zanimivo frizuro temnopoltega turista in pomigne, naj pogledava. Erica se nagne k meni in šepne: “Once you go black, you never go back.”
KAMEN, VODA, ZRAK, SVOBODA
Camino Portugués: the Endgame | dan 11
Tudi drugo tretjino Camina Spiritual zaznamuje nekaj lepih naravnih potez. “Pot kamna in vode” je tista, ki nam takoj v štartu upočasni tempo. Drveti skozi lepote se ne da in tudi ne bi bilo smiselno. Senčna gozdna stezica, ki se vije skozi čarobno vodno kraljestvo, nikogar ne pusti ravnodušnega. Nekdaj je tu delovalo preko 30 mlinov in žag, danes so to le ostanki kamnitih hišic, poraščenih z mahom. V tem gozdičku z neštetimi tolmuni in brzicami bi z lahkoto snemali film z gozdnimi škrati in vilami v glavnih vlogah. In to brez posebnih priprav, vse je že urejeno!
Z Erico se spotoma pomenkujeva o intervjujih, sodelovanju z mediji, pa o tistem gostovanju na televiziji, ko sta bila z Alešem povabljena na televizijo ob obisku Clintonove družine v Sloveniji. Erica je med odmori še dojila Lukasa in vse je bilo zelo kaotično kot v kakem Almodóvarjevem filmu. Uživam v teh zgodbah, ki se dotikajo mojih spominov, ki odkrivajo nekaj medijskega zakulisja in ki dišijo po ustvarjalnosti. Uživam ob razlagah, kako je nastajala ena najboljših knjig, ki sem jih prebrala. In uživam ob stiku s pogledi, ki svetovljansko širijo obzorja mojega malega sveta.
Ko sedemo za veliko okroglo leseno mizo, se Beatrika potrudi z naročanjem v Španščini. Natakarja tako navduši, da se ji še sam za trenutke učiteljsko posveti in nato celo obdari s kapo. Na njej je logotip “Poti kamna in vode”, darilo bo uporabno!
V nadaljevanju nas čaka 6 kilometrov “Poti reke Umie”. Je bolj dolgočasna kot “Pot kamna in vode”, to je dejstvo, a zdaj smo pohodniško razvajeni in to je treba vzeti v zakup. Ta del poti pač ponuja več svobode mislim. Ni se treba ozirati za puščicami in večinoma hodimo vsak zase.
Razmišljam o odnosih, ki jih nenadoma zagledam kot geometrijske pojme. Na premice naših življenj so položene daljice odnosov s svojimi začetki in svojimi konci. Sprašujem se, zakaj so nekatere vezi takšne sorte, da človek skoraj neha obstajati, ko se postavi končno krajišče. Zakaj določene daljice tako prekrijejo premico, da misli, da je nehala obstajati?
A vendar smo ljudje premice in ne daljice. Rojstvo ni začetek, ampak nadaljevanje. Smrt ni konec, ampak nadaljevanje. Tako me uči Tečaj čudežev in to so silno uporabna dejstva. Odganjajo strahove in upočasnjujejo življenjski tok. Delajo ga bolj prijaznega in raztapljajo panično drvenje skozi čas. Bolj ko razmišljam o tej geometriji, bolj se mi zdi, da pri odnosih ne gre za daljice, ampak za poltrake. Kajti vsak odnos, ki sem ga živela, bo za vedno del mene in tudi del tistega, ki ga je živel z menoj. Zato določenih prelomnic ne bi smeli jemati tako tragično, ker končno krajišče ne obstaja. Poltrake pa bi bilo dobro zarisovati bolj rahlo na naše premice, da ne prekrijejo bistva, esence.
Takšne misli mi poraja reka Umia. Mogoče ima njeno ime kaj veze z umom? Proti koncu poti pa se začne oglašati tudi želodec s svojimi zahtevami. Med kosilom, ki si ga zapomnimo po dragih solatah, ponovno prisluhnemo Valu 202 in žalostnemu dejstvu, da s košarkarsko medaljo ne bo nič. Sanja me po telefonu tolaži, da bo ob zmagi Avstralije veliko več ljudi na Zemlji srečnih, kot če zmaga Slovenija. Njen poskus preganjanja malodušja kar nekako deluje in že smo ponovno na poti. Palica, ki jo pozabim v gostišču, nima astronomske vrednosti, a Igor se spet prijazno ponudi, da se vrne ponjo.
Pred zadnjimi nekaj kilometri pošljem družbo naprej in se lotim iskanja prenočišča v Santiagu. Le za zadnji dve noči nimamo rezervacij in z vsakim klicem bolj obžalujem, da je tako. Albergi, ki jih po Santiagu mrgoli, so vsi po vrsti zasedeni. Ali ves romarski živelj ravno zdaj zaključuje romanje?! Med hojo pokličem menda okrog 15 prenočišč v in blizu Santiaga, vmes poskušam loviti rumene puščice, da ne zaidem. Povsod se klic konča brez uspeha. Končno se mi nasmehne sreča pri Albergu Fin del Camino, v katerem smo tudi s Sanjo in Marišo prespale zadnjo noč. “Za pojutrišnjem ne bo problema,” mi reče gospodič, ki izvrstno govori angleško. “Za jutri pa samo, če koga od prijavljenih ne bo. Ker ne pobiramo predplačil, je to zelo možno,” pravi. Ko sliši moje ime, takoj vpraša, če sem iz Slovenije. Je mogoče, da si nas je zapomnil? “Če ste bili že pri nas in podprli naše delovanje (ki ima noto dobrodelnosti), potem bomo vsekakor poskrbeli, da dobite postelje,” me potolaži. Uf, še ena skrb manj. Postelje bodo.
Zadnje puščice me spet pripeljejo k morju in to je zame vsakič lepo snidenje. Prijatelji se že namakajo v valovih, ki se spet izkažejo kot prava dežela užitka. Ocean je v tem delčku prav prijetno temperiran, plaža pa prazna in skoraj samo naša. Po celodnevni hoji pravi zaklad!
“To je blo pa … morjaško!” reče Beatrika, ko se odpravljamo naprej. Nekaj časa ugibam o pomenu te besede, nato sklenem le, da o predznaku ni dvoma: velik plus!
Zadnje korake tega dne naredimo po pravem turističnem paradižu: peščenih plažah, ki se kopljejo v večernem soncu. Preko elegantnega mostu vkorakamo v mesto Vilanova de Arousa, kjer nas čaka alberg posebne sorte: spali bomo v športni dvorani. Pogradi, ki stojijo vrh tribun, so žal zasedeni, a tudi naša sobica ob igrišču dobro služi. Nasmehnem se ob vstopu v umivalnico, ki spominja na vojaško – osem tušev v ravni vrsti brez pregrade.
Sprehodimo se še do gostišča, ki slovi po dobri morski hrani, in ugotovimo, da upravičeno. Potem pa hitro v spalne vreče našega Multisport Hostla. Noč bo kratka. Romarska ladjica, ki nam bo prihranila 28 km hoje, namreč izpluje že ob 7h!
OTROCI MORJA
Camino Portugués: the Endgame | dan 12
La Barca del Peregrino ima na romarje v Multisport Hostlu čudežen vpliv. Ko ura odbije 6:00, se začnejo v temačnem prostoru ob športni dvorani druga za drugo dvigati postave. V tišini in mraku vsak od nas molče sledi svoji jutranji rutini, dokler Erica ne zašepeta: “Kaj če bi prižgali luč, saj smo vsi pokonci?”
Zasledila sem podatek, da se posluži ladijskega prevoza 99% romarjev na Camino Spiritual. Izbira imena – La Barca del Pelegrino – je strašno dobra marketinška poteza in romarju ne vzbuja občutka, da greši. Posel mora brez dvoma cveteti!
Hospitalero v Vilanovi de Arouso ima silno lahko delo, ugotovim. Navsezgodaj so že vse romarske postelje prazne in ključi oddani na mizo, postave pa se v poltemi pomikajo proti pristanišču. Natanko ob 6:30, kot dogovorjeno, je tudi nas pet postrojenih pred vrati. Niti Beatrika nima težav z zgodnjo uro. “Bili smo kot vojaki,” kasneje komentira Erica. Precej impresivno.
Naša ladja ima zaprto kabino in ob obodu klopi za 28 ritk. Nihče ne ostane brez sedišča in nobeno sedišče ne ostane prazno – spet dobro umerjen biznis. Sprejme nas kapitan po imenu Santiago. Sprašujem se, ali mu je to ime zares dala mati ali gre za nov spreten marketinški prijem. Zaspanim potnikom se namreč razlezejo nasmehi čez obraz, ko se gospod predstavi. Kakorkoli, Santiago ali “Santiago” odlično opravi s svojo jutranjo izmeno. Kljub temu, da govori samo v španščini, si moram na koncu priznati, da sem razumela skoraj vse. Potihem čestitam sebi ni njemu. Nazorne kretnje in jasen govor opravijo svoje in zdi se, da v delu uživa. Poleg tega je možakar čeden in urejen, žal mi je le, da maska zakriva njegov verjetno šarmanten nasmeh. Erica se bolj poglobi v spodnji del postave in oceni, da čevlji ne pašejo k njegovemu športno mornarskemu slogu. Sprašuje se tudi o njegovi življenjski zgodbi in moralnih vrednotah – plovba vendarle traja poldrugo uro – in občutek imam, da je v glavi o njem spisala že pol knjige.
V moji glavi pa se že vse jutro vrti melodija, za katero nisem mislila, da bo še kdaj priplavala na površje. “Otroci morja” je bila himna v moji edini počitniški koloniji. Vsako jutro smo jo peli, postrojeni v vrstah, in nekako se je ohranila do danes v možganskih vijugah. Medtem, ko se zibljemo na valovih, ugotovim, da ima pesem zelo romarski vibe:
“Če tvoj obraz ni bil bel od soli,
če ne poznaš vetra z juga,
če te je strah neugnanih valov,
pogumno le z nami na krov …”
Santiago nam spotoma razkaže ploščadi za gojenje školjk, kjer v komaj rojenem jutru delavci že vlečejo iz morja velike črne grozde. Pojasni tudi povezavo tega prostora s svetim Jakobom in pokaže številne križe, postavljene na obalah. Saša, Erica in jaz pogosto pogledujemo v vrečko ob kapitanovih nogah, iz katere gledata termovki in plastični kozarčki. Mogoče tudi zato vse tri opazimo čevlje, o katerih kasneje naredimo strokovno razpravo. Le kaj bi bilo lahko drugega v termovkah kot kava? Kava za nas?
Šele ko zapuščamo ladjo, prejmemo v roke rogljiček in majhen lonček tople tekočine, ki sliši na ime čaj. Še dobro, da je takoj čez most kavarna. Rešene smo.
Med izkrcanjem spoznamo tudi prva dva slovenska romarja. Prav nihče nas na caminu do zdaj še ni presenetil s slovensko govorico. Sara in Gašper sta priromala iz Porta in nadaljujeta proti Finisteri. Izmenjamo nekaj besed in Facebook kontakte ter podatke o lokacijah, kjer se je v Španiji možno testirati. Izkaže se, da tudi onadva nista cepljena in da sta imela nekaj manj sreče kot jaz: v treh albergih na Portugalskem sta morala nabaviti hitri test in ga opraviti pred vstopom. To sicer ni tragično, če so pri roki lekarne, in cena za test je na Portugalskem nizka: dobre tri evre. Vseeno je bolje, če se ni treba ukvarjati s temi ceremonijami. Ponovno me preplavi hvaležnost, kot se mi pogosto dogaja zadnje dni mojih odprav. Guardians, thanks a lot!
Ko se odpravljamo iz Farrucan bara, me prijazno preseneti natakar, gospod Manuel. Opazi mojo navadno leseno palico, nabrano v gozdu, in s kretnjo pokaže, da je taka palica “samo za tepsti”. Odide v sosednji prostor in mi prinese pravo romarsko palico! Razlika je res očitna, a žal bo ta palica preromala z menoj le zadnjih 27 kilometrov. Na letalo ne bo mogla, smrk.
Kar nekaj dogodivščin je torej že za nami ob rani uri. Zdaj pa pogumno a pot, ne bo kratka! Hodimo skozi Padrón, ki si ga zapomnim po razkošni tržnici, potem pa po precej navadnih poteh skozi vasi in tudi ob cestah. Dogovorimo se, da se ustavimo šele, ko bomo od Santiaga oddaljeni 12 kilometrov. Dobro je opraviti s čim večjo razdaljo pred prvo pavzo, tega smo se že naučili. Ampak glej ga zlomka, ravno ko začnemo oprezati za primerno kavarno ali restavracijo, se nam zgodi kavarniški mrk, ki po Gronzeju traja 6 kilometrov. Zakaj nismo pogledale prej na zemljevid?! Saša je celo brez konkretnega zajtrka, z Erico sva nekoliko na boljšem, a se tudi že oglaša želodec, vse tri pa haluciniramo o pivu. Igor je z Beatriko ostal nekje zadaj – verjetno sta se poti lotila bolj pametno in se ustavila že prej.
Takšne situacije rade prikličejo kakšna nesmiselna vprašanja, kot na primer “zakaj mi je treba tega?”. Pa hitro se v domišljijo prikradejo udobni kavči in kratka pot do hladilnika v domačem tlorisu. Ampak zdaj sem že velika punca in vem, da je včasih treba glavo izklopiti, jo s čim zamotiti in preprosto – hoditi. Ker spotoma rešujem še neko drugo uganko, za katero bom bržkone potrebovala pomoč, se ponovno lotim stotih očenašev. Čas ob njih hitreje mineva, metri ravno tako, glava pa naredi prostor novim rešitvam. Tako imam manj časa, da se smilim sama sebi, ko pred seboj zagledam ravno cesto brez sence, dolgo kot ponedeljek, ki vodi navkreber. Sonce pa ravno najbolj žge. Saša in Erica sta kot majhni pikici na njenem koncu, toliko sta hitrejši od mene.
Jaz pa klepam te očenaše in natanko pri stotem skoči predme človek z letakom v rokah in nekaj dopoveduje v španščini. Ne da se mi ukvarjati z njim, verjetno nekaj prodaja, v tistem pa zagledam sto metrov za njim na stranski poti Sašino rožnato majico, ki skače, in roke, ki mahajo: “Evi, Evi!” Rešene smo, že drugič. Pivo sta mi že naročili.
Strinjamo se, da je bilo to težaško delo dobro opraviti pred kosilom. Zadnji kilometri so vroči in betonski, ampak so – zadnji. Igor in Beatrika nas prehitevata za dva kilometra, seveda, za kosilo si nista vzela ure in pol. Ampak tu itak ne gre za tekmovanje. Ne gre za tekmovanje z nikomer, le s samim seboj.
Prvega ne pozabiš nikoli – prihoda v Santiago namreč – a tudi drugič so občutki strašno fajn. Na trgu pred slavno katedralo je ob našem prihodu silno živahno. Beatriko najdemo ležečo na tleh z glavo na nahrbtniku in s prsti na ekrančku. A kdo bi ji zameril? Tam pravzaprav vsi ležijo po tleh in opravila je veliko delo.
Tlesknemo drug drugemu v dlan in pocukamo za rokav dekle z majico “voluntario”. Ta poznavalsko naredi nekaj fotk iz ležečega položaja. Katedrala je velika … Mi pa smo veliki na drugačen način. In srečni, srečni.
–
Če tvoj obraz ni bil bel od soli,
če ne poznaš vetra z juga,
če te je strah neugnanih valov,
pogumno le z nami na krov.
Mi otroci morja poznamo pot
med čermi in med otoki,
odplujmo v daljni, pisani svet
s to ladjo želja.
Za vse luke sveta vemo le mi,
vsak zaliv je naš prijatelj.
Na vsakem bregu čaka dekle
nas otroke morja.
Veter se večkrat obrne čez noč,
zdi se podobno kot sreča.
Toda vsak dan ta naš brod brez nezgod
valove kroti povsod.
Mi otroci morja poznamo pot
med čermi in med otoki,
odplujmo v daljni, pisani svet
s to ladjo želja.
Za vse luke sveta vemo le mi,
vsak zaliv je naš prijatelj.
Na vsakem bregu čaka dekle
nas otroke morja.
(Edvin Fliser: Otroci morja)
PET PRIJATELJEV
Camino Portugués: the Endgame | dan 13
Še nikoli si nisem ob koncu camina podarila prostega dneva. Tokrat pa se je zgodil sam.
Romarska ladjica nam je prihranila cel dan hoje in sedaj imamo za prestolnico Galicije ves dan in dve noči. Na prvo večerjo v bližini našega alberga Fin del Camino Erica prinese svoj zvezek z zapiski. Sprehodimo se še enkrat na fast-forward skozi naše dneve in se pospominjamo zanimivih trenutkov. Dogodki in lokacije si na caminu sledijo tako bliskovito, da spomin ohrani le delčke dogajanja. Zapiski in fotografije pomagajo, da več substance odnesemo s seboj v prihodnje dni in kdaj kasneje najdemo še kak podatek.
A tudi če stvari ne dokumentiramo, verjamem, da camino opravi svoje plemenito poslanstvo. Tudi če tam samo smo.
Naslednje jutro Beatrika in Igor vandrata po svoje, Saša, Erica in jaz pa dan začnemo z dolgim posedanjem ob kavi. Zraven izpolnjujemo Passenger Locator obrazce za države, preko katerih bomo potovale, in urejamo potovalno dokumentacijo. To dolgo “posedanje ob stvareh” postane nekakšen vzorec, ki ga kasneje ponavljamo na številnih lokacijah. Compostela je polna ljudi in prazno mizo je kar težko najti, zato je treba dragocenost držati, ko si jo enkrat prisvojiš. In tako lepo je uživati življenje počasi …
Privoščimo si tudi nekaj shoppinga, ob katerem Erici najbolj veselo igra srce. Jaz pa uživam ob njenem uživanju.
Ko smo s Sanjo in Marišo v juliju zaključile Camino del Norte, sem se želela v Santiagu simbolično obdariti s kakšno ogrlico. Nisem našla nič zares “mojega” in odšla domov brez darila. Tokrat pa Erico dobesedno posrka vase trgovina z oblačili: na zunaj majcena, a znotraj se razteza še v dva prostora. V tretjem takoj zagledam ogrlice, ki mi ukradejo srce. Ena za Norte, druga za Portugués, yes! Erica uživa v pomerjanju, s Sašo sediva ob manekenski pisti in komentirava. Lepi spomini!
Ko se sonce spusti nizko in greje ravno prav, Erica, Saša, Igor in jaz še zadnjič sedemo za skupno mizo. Ob kozarcu belega vina in nekaj prigrizkih naredimo krajšo analizo in se potrepljamo: odprava je absolutno uspela. Naključno sestavljena zasedba je delovala neverjetno harmonično. To je zame veliko priznanje in spodbuda, da tudi v bodoče zaupam svojim občutkom. Da spodbujam ljudi, naj poslušajo sebe, ravnajo skladno s svojo naravo ter komunicirajo sproščeno in iskreno. Da oživljam “romarske zapovedi”, ki so se mi zapisale na kazalo ene mojih knjig. Da se zanesem na veliko oko, ki bedi nad nami in skrbi za našo dobrobit.
Z Igorjem – do nedavnega popolnim neznancem – sva znala držati prostor pogumnim korakom romarskih pripravnic, ki niso bili brez izzivov. Prostor varnosti in prostor svobode, za srečo sta potrebna oba. V mentorski vlogi sva imenitno združila moči in se učila tudi sama. Kot so nas lesene potke ob portugalski obali dvigale nad vse nepravilnosti terena, smo uspeli s pravo notranjo naravnanostjo – ponižnim zaupanjem in hvaležnostjo – premostiti vse ovire.
Presečne množice nenavadne skupine so bogatile naše svetove in širile obzorja. Ob grenkih požirkih naših zgodb, ki smo si jih dajali v okušanje, je valovalo sočutje in prinašalo delčke novega razumevanja vsakemu od nas.
“V naslednjem življenju bom hodila sama,” je nekega dne kar na lepem med hojo izustila Erica. Napoved sem razumela kot najavo njenega nadaljnjega opogumljanja. Nemara se nekoč za ta samotni koncept odločim tudi sama. A zaenkrat mi še za nobeno izbiro sopotnikov ni bilo žal niti za kratko sekundo. Camino provides. Camino priskrbi, tudi prave ljudi.
Zato pojdi, dragi popotnik skozi prostor in čas. Odpluj v daljni, pisani svet s to ladjo želja. Če te camino kliče, ti zraven šepeta, da te bo varoval čeri. Pot med valovi se bo risala sama in te vodila od luke do luke. Vsak zaliv bo tvoj prijatelj, veter z juga pa ti bo vsak dan bolj neustrašno mršil lase.
