Camino so naključja / ki to niso

Samostan v Laredu. Beseda teče o ladjici, ki naj bi nas prihodnje jutro prepeljala čez zaliv, a ne poznamo voznega reda. Wi-fi ne dela. Samostan je ob 22.00 že zaprt in ven ne moremo. Hm … Odprejo se vrata naše sobe in hitro tudi zaprejo. Kdo je bil? Stopim ven in ravno še vidim hrbet španskega prijatelja Luisa:

L: “Sorry, zmotil sem se … napačna soba.”
E: “Ni problema. Hej Luis, mogoče veš, kako je tule z ladjico?”
L: ”Seveda. V teh krajih sem živel od 8. do 12. leta. Voziti začne ob 9.00 in vozi v gostih intervalih.”

Luis, nisi se zmotil in soba je bila prava. Prava za nekaj drugega.

Hodita dekleti z našim danskim prijateljem Oliverjem spredaj, obe mami nekaj metrov za njimi. Marja mlajši ekipi vneto razlaga o filmu, v katerem eno glavnih vlog igra strašni merjasec. Midve z Mojco pa zadaj v najini dvomljivi kakovosti prepevava Necin Internat: “Vsi ljudje hitijo …,” nakar spredaj zavlada neke vrste preplah, zaukazana je tišina, ker se skozi ograjo na našo pot prebija nihče drug kot – divja svinja. Dva metra od mene rine skozi veje in v tistem dolgem trenutku je slika, kaj naj si mislim o njej, zelo meglena. Punci prvi preletita možne opcije razvoja dogodkov: začneta teči kot blesavi, midve z Mojco brez pomisleka slediva vzorcu, Oliver pa gentlemansko počaka na koncu vrste, pripravljen na napad. Če bo treba. S palico.

Menda je bilo tako, nisem gledala nazaj, čeprav je mikalo slikanje. Sem imela preveč dela s skakanjem čez potok in plezanjem čez nekakšno ograjo iz hloda. In z brzdanjem srčnega utripa. In smeha, ko sem bila čez. Kajti če se vse to dogaja v četvero pod težo štirih velikih nahrbtnikov, ne moreš, da ne bi umrl od smeha. Ko si enkrat na varnem.

Ko se utrip umiri, začnem razmišljati o nenavadnem redosledu dogodkov. O filmu in pesmi … O zakonih, ki veljajo … samo na caminu ali … pravzaprav … povsod?

Zvečer v pubu ob večerji naša novoosnovana družina skupaj s Heike, Samiro in Kaiem prepeva znova in znova isti verz:

“In the jungle, the mighty jungle the lion sleeps toniiiiight,
In the jungle, the mighty jungle the lion sleeps toniiight,
In the jungle, the mighty jungle the lion sleeps toniiiiiiiiiiight …”

Oliver vztraja, da se je treba na enem verzu uglasiti, ga spiliti v nulo in šele potem iti s pesmijo naprej. ‘Jungle’ odzvanja v glavah tudi še zjutraj pri hoji, ko Marja zavrti posnetek večernega koncerta. In ne mine pol ure, ko se pot začne nevarno ožati, ampak smer je približno prava in kar rinemo naprej. Vse dokler stezica popolnoma ne izgine. Znajdemo se na brezpotju strmega hriba v neprehodnem podrastju. Oh my god … v džungli!!!

A nazaj se na caminu ne hodi. Še sploh, ker smo ravnokar trmasto premagali že kar nekaj zoprnih zaraščenih višincev. Oziramo se okrog, vsak korak je izziv za ravnotežje, o poteh pa ne duha ne sluha … V skrajni sili se poslužimo tehnologije. Z navigacijo in nekaj zdrave pameti se prebijemo do gozdnega roba, prečimo podobno neprehoden strm travnik in z nekaj praskami – in še več olajšanja! – dosežemo podlago, ki si zasluži ime pot.

Tokrat več ne oklevam. Prvič, odkar smo na poti, si nataknem slušalke in možgane zamotim z drugim Oliverjem, tistim iz Vele Luke. ‘Sunce mog života’ bo v redu besedilo.

Nič me namreč ne mika srečati še leva.

Manifestacije misli so na caminu tako jasne, hitre in nedvoumne, da je včasih strašljivo. A velja jim vsa moja ponižna hvaležnost: bolj nazorne lekcije iz “what you think is what you get” skoraj ne bi mogli prejeti.

Kolikokrat v življenju odpiramo vrata ‘napačnih’ sob? Samo zato, ker mi majhni zemeljski pajacki še ne vidimo onkraj?

Camino je odlična učilnica v naravi. Sprejemnike imamo tu nastavljene na širše frekvenčno območje. Odsotnost pričakovanj in odprtost za vse novo in neznano prinaša drugačne rezultate kot kalup vsakodnevne rutine. Vzročno-posledične povezave so jasneje razvidne in lažje razumemo lasten vpliv na dogajanje.

Tudi zato, ker je naša trenutna lastnina omejena na prostornino enega nahrbtnika? Ker so opravila skrčena na hojo, hranjenje in spanje? Tudi zato. S krajšim delovnim nalogom namreč podelimo mislim redko razkošje: prostor in čas za svobodno in lahkotno vandranje onkraj znanih horizontov.

Kakšen blagoslov!

Shopping Cart