Camino so Sanje / in Marje

Obe z Mojco imava v svoji zbirki otrok netipično najstnico. Ena je na začetku, druga proti koncu nerodnih let. A z nerodnostjo nima v resnici nobena kaj dosti opraviti.

Marje in Sanje ni bilo treba navduševati za camino. Vse štiri smo motiv privlekle iz sebe in to je naša izjemna popotnica. Zaradi tega izhodišča, se zdi, stvari potekajo gladko.

Ne samo, da se kljub precejšnji starostni razliki odlično ujameta. Punci na poti izkazujeta neverjetno zbirko kakovosti, ki v domačem okolju nimajo priložnosti zasijati:

Samostojni (“Kar pusti, bom svoj ruzak sama rihtala”), spoštljivi (“Ti imej ta boljšo spalko, saj si mama”), vzdržljivi (“Tukaj na vrhu vas čakava že eno uro”), zreli (“Mami, ne moreš vpričo desetih ljudi za mizo viseti na Facebooku”), in odprti za čudeže se premikata skozi špansko deželo kot mladička divje vrste, ki se jima je prvič odprl svet zunaj ograde.

Iskreno in iskrivo navdušenje nad psi, konji, polži, gosenicami in čisto pravimi orli, ki krožijo nad nami, odpravo res pogosto upočasni, a prižiga hkrati notranji ogenj vsem pričam čarobnih najdb. V polnosti pride na svoj račun materinska želja po nepriganjanju otroka, tako prisotna v ozadju vseh časovno občutljivih dejavnosti. Čudenje pa nehote postane najljubši izbirni predmet v tej dobrotljivi učilnici v naravi.

Marjine orglice, ki bi jih doma v najboljšem primeru sprejemali z razumevanjem in nekaj dobrohotne tolerance, so na caminu najbolj mila zvočna kulisa. Konji, ki jim preigrava Sveto noč, so očitno očarani, ne zmoti jih niti napačni termin. In desetine polžev, ki jim Sanja posveti svojo reševalno misijo z odmikanjem s ceste, so zagotovo prežete s hvaležnostjo.

Prepuščanje potem camina je drugačna oblika počitnic, dopusta, druženja. Je drugačna gradnja odnosov. Je drugačen skupni čas. Je stanje, kjer konstantni prepih spremenljivk opravlja svojo čistilno nalogo, kjer lepote delujejo povezovalno in napori na nek čudežni način ravno tako.

A ni nujno potovati v španska prostranstva, čeprav so vredna našega časa. Ustavimo se za hip, tukaj in zdaj, ozrimo se okrog sebe in morda ugotovimo, da ob nas raste najboljša družba za potovalne avanture. Kar se tiče mene, sem namreč domov pripeljala čisto drugega otroka: mogočno bitje, ki stoji na svojih nogah in ga nosi lastna hrbtenica. S krepkim telesom, bistrim umom, izostreno intuicijo. In z velikim srcem.

To pa so sanje vsake dobre mame, kajne?

Shopping Cart