Camino del Sur
/kdaj: 20. 3.–1. 4. 2024
/kje: Camino del Sur: Huelva–Zafra
/koliko: 226 km, 10 dnevnih etap
/kdo: Karin Zakrajšek, Eva Remškar
VSAKA IMA SVOJ FAKTOR
Camino del Sur / camino pred caminom
Dva dni pred odhodom se začne, klasika: življenje ugotovi, da grem na pot in da bo ponovno lahko spregovorilo skozi moje pohodniške zgodbe. Lijak besed, ki drsijo skozi možganske vijuge, odločno razširi svoj fi. Med pospravljanjem, pripravljanjem in zaključevanjem projektov lovim dele povedi kot žongler svoje rekvizite in upam, da mi jih preveč ne popada na tla. Hej hej, easy, man. Jaz sem še sredi vsakdana!
Ugotavljam, da sem našla svojo frekvenco odklopov in na nek način tudi svojo amplitudo. Če dvakrat letno za teden ali dva stopim na pot, me to odlično podpre. Ravno prav me zaposli, da spravim skozi še dobršen del navadnega življenja. Priprave so v veselje, hoja in pisanje zračita duha, odmevi grejejo. Vsaka duša ima svoj faktor, zame ima pač polletni cikel ravno pravi ritem. Več bi bilo preveč, manj bi bilo premalo.
Pomembno je najti svojo formulo sreče. Potem je vse zares preprosto. Samo greš.
Dva tedna odsotnosti je tudi ravno prav, da ti ni vseeno, kakšno boš pustil domovanje. Jaz recimo rada pustim čedno, ker se je v takšno lepo vrniti. Porabim hrano, ki se zdi pokvarljiva, ampak če me pot ne bi pognala v inventuro, bi z lahkoto vztrajala v shrambi še mesece. Jem zanimive kombinacije, da spravim v promet, kar je potrebno. Spotaknem se tudi ob marsikaj, kar ima sicer pred menoj blažen mir. V spodnjem predalu hladilnika denimo srečam dve čebuli, na kateri sem malo pozabila in hvalim boga, da nanju ni naletel nekdo drug.
Podobni kotički se nahajajo tudi v naših dušah. Dobro se jim je posvetiti nekje na samem, kjer plesnive dele lahko odstranimo brez sramu.
Camino je pri tem najboljši sluga in … danes se spet priklanja meni! Južna pot bo moj dom in veselim se žarkov sonca na koži. Veselim se andaluzijskih barv in temperamenta. Veselim se vetra v laseh, ki prečeše tudi možgane. Veselim se neznanega, ki bo postalo znano, in svojih svobodnih misli. Veselim se sebe brez spon.
Učimo se lahko skozi bolečino ali skozi veselje in užitek. Tokrat bi, dragi camino, predlagala drugo možnost. Naj koraki vodijo iz pravljice v pravljico in brez prestanka rišejo nasmehe.
Naj bo vse še bolje kakor prav.
TRAVMATIČNI ŽLIKROFI
Camino del Sur / dan 0 / Tržič-Treviso-Sevilja
S Karin se poznava zelo površno. Na messengerju beleživa petletno dopisniško zgodovino, pred odhodom na skupni camino pa sva se srečali natanko enkrat.
V sončnem jutru, ki v žarkih nosi obet pomladi in v svežini še prijem zime, se objameva na pumpi v Šentvidu. V objemu je olajšanje, da so priprave končane, veselje, da je pustovščina pred vrati, in kot vedno tudi nekaj treme. Pa obljuba naju nama: mava to! Tak objem torej opravi veliko dela in ne more biti kratek, niti cagav. Pogumen in srčen začetek poti je to, juhej!
Natovoriva se v skupni avto in že do vzleta jeklene ptice v Trevisu izmenjava glavna dejstva najinih zgodb. Ne prav površno, čeprav bo za podrobnosti na voljo še dosti časa.
Podeliva, kje nama je življenje podkurilo in kje naju blago podpira. Nastaviva tempomat najinim romarskim dnevom. Ne bova na vsak način tiščali skupaj, prišli sva zajet vsaka svoj mehurček zraka. Predvsem nobene prisile, prosim lepo. Živeti sebe na najbolj udoben način.
Karin me je na nek način kupila s stavkom: “Jaz s tem najinim Caminom del Sur nekako ‘premagujem svoj strah o hoji v večji zasedbi’.” Punca ima zgleden romarski staž in se ne boji samote, sem si njeno skrb prevedla v skupno prednost.
Seveda pa se tudi najina dvojina ni zgodila brez razloga, to se ve. Le kakšne plane ima z nama camino?
Znajdeva se torej dve vedno manj bežni znanki v Hostlu Hub v Sevilji. Obupava nad restavracijami, ki nudijo hrano šele od osme zvečer, in se zadovoljiva s približkom večerje: s kitajskimi rezanci, ki jih nabaviva v trgovini čez cesto. Na drugi strani najinih skromnih obedov za najini mizo v hostlu sedi tudi azijska deklina in prireja prave kuharske orgije. Krožnik si oblaga s kitajskimi žlikrofi, rezanci, omakcami, spet z žlikrofi in v njenih ustih s pomočjo palčk izginejo vsaj štirje polni krožniki azijskih dobrot. Še dobro, da sva tako zatopljeni v pogovor, da ogenj fovšije ne zajame najinih duš do nepopravljivosti. Oplazi pa jih, sori zdej. Žlikrofi so od naju oddaljeni manj kot za iztegnjeno roko. In dolgo trajajo.
Tej izkušnji bi moja hči rekla trauma-bonding, zbliževanje preko skupnih nevšečnosti. O kako bova povezani odšli na pot!
Pokliče me Sanja in na kratko poroča o svojem dnevu. “Bodita kaotični, ne se preveč resno jemati,” zaključi kratek pogovor s poznavalskim nasvetom nama s Karin. Ona to navrže tako spotoma in verjetno niti ne ve, da je sproducirala pomembno romarsko načelo. Pišem si ga za uho, kakor si moram pisati svoje ime na vrečke hrane, ki jo odložim v hladilnik. Vsi nepodpisani artikli bodo odstranjeni, piše na vratih. Flomaster visi zraven na vrvici.
Noč je precej nemirna za tiste, ki si ne zagrnemo oči in ušes. V dekliško spalnico, ki naj bi veljala za spokojen kraj, se seviljske žurerke vračajo v takšnih intervalih, da se ves čas prižigajo luči in ropotajo vrata. Ko se ena spravi v posteljo, pride druga in ponovi vse postopke. Tako nekajkrat. Karin zjutraj o tem ne bo nič vedela, ker si je na postelji pod mojim pogradom pametno poveznila zastor čez veke in se odklopila tudi slušno. Zjutraj bo naspana kot rožica, ko bova še v poltemi lovili avtobus za Huelvo. Vsaj ena.
FOR YOU AND ME, FOR LIBERTY: FERNANDO
Camino del Sur / dan 1 / Huelva – Trigueros / 20 km
Huelva je špansko mesto, ki si noge umiva v Sredozemlju. Njegovo ime se mi vedno bolj dopade in si ga včasih mrmram v brado, kadar me nihče ne gleda in ne posluša. Brez začetnega H, ki ga tule ne izgovarjajo, se sliši tako … špansko. Mesto je sodobno, čedno in urejeno, meni všečno, kolikor ga uspem ošvrkniti. V njem se začenja najin camino.
S Karin hitro najdeva klop z naslonjalom v obliki rumene puščice, pa tudi tablico na fasadi ene od hiš, ki označuje štart. Naprej je s puščicami križ. Sklepam, da jih je pogoltnila nasičenost mestnega prostora.
Na tej točki velja omeniti, da Camino del Sur ni projekt za romarskega novinca. Poti so zgledno predstavljene na mojem ljubem Gronze.com – če se lotimo najprej plusov. Uvrščenost na Gronze jim podeljuje neke vrste legitimnost. Vedeti da, da se nekdo s potjo ni samo malo šalil. Oznake na terenu prav tako pričakujeva, vprašaj me čez deset dni, če sva bili zavedeni.
A ta camino je reven z albergi, tudi z naselji in organizacija poti je pravi spektakel.
“La Asociación de Amigos del Camino de Santiago de Huelva” je društvo, ki ima nerodno ime, a člane, ki se znajo obrniti. Bolje tako kot obratno! Gospod Fernando nama s Karin stoji ob strani od začetne zaroke s Caminom del Sur in občutek je, da ga lahko pokličeva ob treh ponoči, če bi bilo treba. Upam, da te ugodnosti ne bova izkoristili.
Zakoračiva torej midve po ulicah Huelve – zdaj že veš, da moraš H pogoltniti – in po nama malce prši dež. Karin se obleče po pameti, jaz pa po liniji najmanjšega odpora. Ne ljubi se mi vleči ven pelerine, zato poveznem samo plahtico čez nahrbtnik. Dežja ni bilo niti v napovedi niti v mojih načrtih, torej gre za lažni preplah, si govorim. Ne more trajati. Krmarim med kapljicami, medtem ko se s pomočjo Fernandovih izčrpnih opisov prebijava čez mestne ulice.
Vase naju potegne katedrala, ki zre v naju z odprtimi vrati. Beli mogočni svodi se pnejo visoko nad nama, zdijo se zadostno plačilo za opravljene korake in porabljene minute. Poleg tega ne škodi, če pot položimo tudi v božje roke in tu so te roke blizu.
Kljub Fernandovim napotkom Karin veliko sprašuje za smer in jaz veliko poslušam. Uživam v njeni lahkotni komunikaciji in moj sum se potrjuje. Stavek “Malo govorim špansko” bi prvo besedo lahko mirno zabrisal v smeti in prihranil pri črnilu.
Jaz se s svojo “baby-španščino”, kot ji ljubkovalno reče Sanja, ne trudim pretirano. Uporabljam jo brez pravila: če pride v glavo španska beseda, jo izustim, sicer podtaknem angleško. Uživam pa v občutku, da razumem mnogo več napisanega in povedanega, kot sem ob svojem prejšnjem obisku te lepe dežele. Počasi se daleč pride. Če si romar, še sploh.
Fernandova imena ulic naju namesto manjkajočih oznak dvignejo nad mesto. Od tam zajemava lepe razglede na daljave, v katere sva namenjeni. Kmalu se puščice začnejo pojavljati in ves preostanek dneva naju bodo zvesto spremljale. Ne bo treba slaboumno zreti v ekran med vsakim premikom!
Ko začutim na vodi, da se bliža rob civilizacije, je čas za kavo, čaj in sok. Ponosna sem na ta svoj vodni mehanizem: hiše se res takoj za najinim postankom začnejo redčiti in kmalu popolnoma izginejo. Nadomestijo jih drevoredi in nato cvetovi maka, ki se ob poti očarljivo priklanjajo najinim korakom.
V glavi si vrtim Dežanov Šopek maka, ki me je nekoč prevzel zaradi besedila Milana Dekleve. Zlil se je z mojo dušno substanco.
“Spominjam se, kako si v luč stopila,
posuta z vonjem borov in pomladi.
Nemirna si bila kakor nomadi,
nosila si skrivnost na robu krila.”
In v nadaljevanju ta beseda “minevava”, ohhh … Verjetno v celem svojem obstoju ni bila velikokrat izbrana, ampak po krivici. Nekaj lepega je v njeni otožnosti, pa ta eksotična slovenska dvojina, izvirna nedovršnost … in še moje ime objeto na sredi.
“Minevava, ker naju nič ne čaka,
kot miza sredi sobe in vaza,
v njej spomin na šopek maka …”
“Zdaj bi pa že prav prišle kake palice za hojo,” komaj dobro pomislim in že ob poti zagledam majhen bambusov gozdiček. Kot bi nekdo zamahnil s čarobno paličico in gozdiček zrastel ravno zame. Bambusove palice kotirajo visoko, ker so lahke in enostavno jih je skrajšati na želeno mero. Zadrega s palicami je torej rešena. Camino, fant od fare si!
Takoj ko ostanejo za nama zadnje sledi mesta, se Karin lopne po čelu: pozabili sva žigosati credencial! To mene ne preseneti pretirano, ker ta detajl večkrat zamočim. Zbiranje žigov jemljem zmerno resno in ne travmiram, če se zgodi kak “ups!”Mogoče nekega dne zdizajniram svoj žig za takšne primere, heh, da ne bodo zevale luknje v mojih listinah.
Romarki med hojo nadaljujeva spoznavne procese, desetletja so naplavila marsikaj. Karin si naglas zaželi “kako bi imela zdaj tu eno klopco …” in zraven zavzdihne, kot da sanja neuresničljivo. Res sva sredi ničesar, okrog naju so samo cesta, polja in nasadi sončnih kolektorjev. “Pokliči jo,” rečem. “Klooopcaaa!” res zazveni iz njenega grla. Ona misli, da se jaz hecam, ampak čez sto metrov zagledam ob cesti dve betonski kladi in samovšečno pomignem: “Izvoli.” Celo vsaka svojo “klop” imava in se imenitno razkomotiva. Ta camino ga pihne!
Prvič jem tuno iz tetrapaka, kar je zanimiva pogruntavščina.
Naslednji kilometri naju približajo Triguerosu in zaključijo najino ogrevalno etapo. Dvajset kilometrov vendarle ni tako malo za prvi raztežaj. Z največjim veseljem se prepustiva udobju kraljevske sobice Hostla Ciudad Trigueros z romantičnim balkončkom, ki se steguje nad bazen. Škoda, da spodaj ni kakšnih postavnih Carlosov z zagorelimi telesi.
Večerje ne dočakava pred osmo zvečer. Očitno bo to dejstvo treba posvojiti brez spremljave temnih občutkov. Med trki s kozarci in rožljanjem s priborom Sanji sporočim, da imava naslednji dan najdaljšo hojo in da sva se dogovorili, da jo premaga vsaka zase. Karin namerava na pot že ob šestih, jaz uro za njo. Telefon trikrat zacinglja:
“Sozalje”
“Ob sedmih in to sama se mors spravt”
“Ta bo pa kr grda”
Ko gre za zgodnje ure, se vedno najdeva v sočutju.
NOVO ŽIVLJENJE VIE VERDE
Camino del Sur / dan 2 / Trigueros – Valverde del Camino / 27 km
Danes je pred nama najdaljša etapa, kar sva si jih nakopali. Ker se ceniva, je to še vedno zmernih 27 km.
Karin odide ob dogovorjeni zgodnji uri in me pusti samo v nesreči. To pravim malo za šalo, malo pa tudi zares. Med pakiranjem namreč ugotovim, da je moj nahrbtnik vso noč ždel v luži in jo srkal vase, kolikor ga je bila volja. Enkrat na odpravo moram očitno oddelati to tlako, da začnem res skrbno ravnati s cevko in steklenico za vodo. Sinoči sem pri pritrjevanju cevke po pomoti nagnila še odprto steklenico in pozabila pobrisati. Ampak hujše drame ni, pelerina na dnu nahrbtnika je prevzela vlogo tampon cone in preprečila večji kaos.
Ko se skoraj ob dogovorjeni uri – kaj pa je dvajset minut v primerjavi z večnostjo – odpravljam v svet, je nebo belo. Takorekoč zlije se s hišami. Mestne luči v obliki oranžnih krogel v zadnjih zdihljajih izgubljajo bitko z dnevno svetlobo. Spremlja me veliko ptičje pesmi, ki me spomni na Anthonyja de Mella. Njegova lepa misel, da ptica poje zato, ker ima pesem, me vedno opomni, da je treba pisati, če imaš besede.
Karin orje ledino novega jutra in mi pošilja opozorila. Slikce, kje zaviti. Razloge, zakaj kje ne. Vremensko sliko.
“Tukajle občutneje toplejši veter piha. Gremo do 27 počasi … km in stopinj 😉 Buen camino”
Nobel. Zdaj moram samo skrbeti, da se ne zasanjam toliko, da ves ta trud odleti v tri krasne.
O nasadi sončnih kolektorjev ni več sledu, ob poti me zdaj spremljajo prave kmetske slike. Oljna repica … oljke … baby-trte … Skoraj na milimeter natančen raster zasaditve priča o delu človeških rok, sicer pa smo v tem belem jutru samo rastline in jaz … ki hvala bogu v tem trenutku še nisem rastlina. Prav strumno ubiram korake proti 27. Kot rečeno, ne letom.
Nekdanja trasa železnice, po kateri je danes speljana pot Via Verde, bo moj dom naslednjih 50 km. Pravkar se začenja vgrezati pod nivo okoliških polj in nekaj časa hodim po nekakšni naravni bob stezi. To ima svoje prednosti. Opravljanje potreb postane sila preprosto.
Nato hodim po nasipu, na katerega je nekdo razvlekel ostanke asfalta, tako je vsaj videti. Ko mimo mene pribrzi trop kolesarjev, od katerih vsi brez izjeme prijazno zaželijo srečno pot, se zavem, da je bil ta nekdo dobrega srca in zdrave pameti. Biciklom je privoščil njihov del nebes, pohodniškim čevljem pa mehek korak. Šlamparija z razlogom torej.
V mislih si slikam klopco, ki bi mi ponudila nakaj udobja za zajtrk. Ker se, kot že rečeno, cenim. Divjina vseh divjin spet ne obeta. Ti pa si optimistka, me provocira dvomljivka iz temnih kotičkov mojega uma. Ampak klop spet pride! Lesena, z naslonjalom, popolna. Camino provides. Školjke, žemljica, jogurt, njami. Dvomljivki je nerodno in bo mogoče naslednjič držala jezik za zobmi. All good, missy. Vem, da me hočeš samo varovati pred razočaranjem.
V nadaljevanju poti šlampasti asfalt vztraja, očitno je bilo ostankov veliko. Okolica pa postaja vedno lepša. Vstopam v naravni park, kot preberem na tabli, prvi tabli Camina del Sur.
Izmenjam nekaj besed s stvarnikom in pohvalim njegovo delo. Tu namreč ne dvomim o njegovi prisotnosti. Okrog mene je vse lepo! Drevesa in rože. Jezerca in mlake. Vetrič, ki blago pihlja in češe krošnje. Počutim se počaščeno, da sem lahko del tega živopisnega obstoja in “kreativnemu direktorju vsega” to tudi povem. Primaknem še nekaj svojih sebičnih prošenj, ko sva ravno na zvezi.
Asfaltnih ostankov naposled le zmanjka. Obljubim, da si z njimi ne bom dala več opraviti. Nadomesti jih lepa makadamska siva pot, ki me vodi, kamor hoče srce. Upam, da k temu sodi tudi vroča kava in mrzlo pivo, čeprav vem, da prvo oskrbovalno postajo lahko pričakujem šele po 18 kilometrih.
S Karin se v dopisovanju strinjava, da je pot silno lepa. Zraven pa si tudi priznava, da obe že malo tenko piskava. Deliva si nekaj skupnih tegob, vsaka pa je ponosna lastnica še kakšne edinstvene zadrege.
V obratni smeri se vrne moj kolesarski trop, ki pozdravlja še bolj glasno in navdušeno. Fantje dajejo vtis, da so osemnajsti kilometer že dosegli. In ne takoj obrnili.
Karin me pokliče s slavnega osemnajstega kilometra in razočarano naznani, da se kuhinja odpre šele ob pol dveh. Jaz si bom torej že lahko privoščila špagete bolonez, ona se mora pa zadovoljiti s sendvičem z jajčno tortiljo. V naslednji uri in pol, ko me utrujenost že kar zdeluje, se mi slika špagetov tako vtisne v možgane, da sploh ne poslušam, kaj mi natakarica našteva kot opcije. Samo čakam, kdaj bo prišla do špagetov. Ker jih ne našteje, povprašam. Imajo! Bele vijugice v rdečih srajčkah mi padejo v slepič.
Nadaljevanje poti je lažje, kot sem pričakovala. Hidrati in kava so naredili svoje, na pumpi kupim še ledeni čaj, ki mi najprej služi kot hladilno sredstvo, potem kot pijača. Iz zasanjanega samozadovoljstva, ker se pot bliža koncu in ker nisem rastlina, me zdrami telefon. Karin sporoča, da jo je na cilju etape pobrala Anabél, žena angela camina, pri katerem danes spiva. Prevaža jo domov, jaz pa naj bi prišla najkasneje v eni uri – to je hitro, sicer gospa ne bo mogla priti pome do devete zvečer, ker gre vmes v službo.
Oh ja. Pa ravno toliko krasnih občutkov se je namnožilo v meni in hoteli so si vzeti čas. Lepo lagano sportski sem nameravala ob žarkih poznega sonca vstopiti v Valverde del Camino, zdaj pa tole.
Ampak če je izgubljena bitka, ni nujno, da je tudi vojna. Karin mi pošlje naslov, na katerega je bila pravkar pripeljana. Ugotoviva, da imam do tja 40 minut hoje, torej prevoza ne potrebujem. In tako se zgodi, da jaz lagano sportski ob žarkih poznega sonca vstopim na dvorišče Juan Carlosa, kjer me razširjenih rok sprejme njegova Anabél.
Karin je že oprana, dišeča in mi suvereno razkazuje hišo, kot bi tam živela desetletja, ne desetminutja. Predstavi mi Wilsona in Curra. Mačka, ki je dobil ime po žogi Toma Hanksa, in papagaja, ki namesto letenja govori. Paziti moram, da zapiram vrata, ker Wilson rad zaide v sobo, Curro pa v kopalnico. V nadaljevanju se res dogodi, da me ptič zaloti nepripravljeno pod omaro z umivalnikom in se skoraj podelam. Saj vem, moj problem. On je samo doma.
Ko se Anabél odpravi na delo, jo Curro pozdravi: Hasta luego! S Karin ostaneva sami v hiši in sami v nesreči – s toliko skuhane hrane, da vseh jedi niti poskusiti ne moreva. Od polnih posod se šibijo pečica, štedilnik, hladilnik, pa še vrečka za kruh in pecivo ter posoda za sadje …! Karin mi spet vse poznavalsko pojasni, kot bi sama vihtela kuhalnico zadnje tri dni. Zraven se navdušeno pogovarja s Currom, ki pa je malo trmast – bistveno bolj je zgovoren s svojimi ljudmi kot s tujci. Mogoče bi spregovorili z njim še kakšno o bontonu.
Ko se nadegustirava, se na teraso z bazenom in vihrajočo zaveso že spušča noč, na najine veke pa teža dneva. Lastnika najinega začasnega doma slišiva vstopiti, ko sva že v posteljah. Nič ne de, Juan Carlos bo najin jutranji gostitelj in jutro bo kmalu. Po gostoljubnosti prav nič ne bo zaostajal za ženo in jaz bom spet lahko uživala ob španskih frazah, ki valujejo okrog mojih ušes. Pa če Curro reče kakšno ali ne.
DARILA EL CAMPILLA
Camino del Sur / dan 3 / Valverde del Camino – El Campillo / 24 km
Kmalu po šesti zjutraj se iz kuhinje že sliši ropot posode, ki poleg budilke drami v nov dan. Na mizi naju ob dogovorjeni uri pričaka vse, kar romarki ta trenutek potrebujeva: popečene štručke, maslo, med, marmelada, salama, kava, čaj. Vsaki od naju Juan Carlos izroči še dva sendviča za na pot, skrbno zavita v folijo. Med jedjo prisrčno kramljamo o njegovi družini, vremenu, papagaju, poteh. V hiši tega “angela camina” – ob tem nazivu Juan Carlos samo skromno zamahne z roko – letno prespi približno 40 romarjev.
Okrog sedme naju gostitelj naloži v avto in dostavi na začetek etape. Spotoma pokaže še knjižnico, kjer dela, zadovoljen s svojim poklicom arhivarja. Nekaj metrov stopi z nama v smeri puščic in nama opiše najino današnjo pot. Če kaj ne bo jasno, kar pokličita, še pristavi. Prijeten mož!
Via Verde naju prijazno vodi tudi skozi najin tretji dan. Pot je za spoznanje manj pravljična kot včerajšnja, ampak še vedno čedna. Praktično se ne dotika hiš in je redko poseljena, srečanj je le za vzorec.
S Karin kmalu naletiva na kamen, ki označuje razdaljo 1000 km do Santiaga de Compostela, in narediva nekaj posnetkov. Zanimivo se mi zdi, da že tu merijo oddaljenost od slavnega cilja, kdo bi rekel.
Pot je občasno precej blatna in se komaj prebijeva čez luže. Včasih se pa tudi ne. Zadnji korak na kritičnem terenu mi zdrsne in v desni čevelj zajamem blatno brozgo, bljak. Hitro sezujem čevelj in vanj namestim nekaj papirnatih robcev, preoblečem nogavice, potem pa veselo naprej, kaj pa češ. Blatna kopel je kmalu pozabljena.
Prideva do prve od šestih ograd, ki naj bi nama danes stale na poti. Ne se jih ustrašiti, pravi Juan Carlos, gre za ograjo za govedo, samo pojdita skozi, pri zadnji pa bosta našli ključ desno zgoraj. Počutim se kot v računalniški igrici, čeprav se ne spominjam več, kdaj sem igrala zadnjo. S prvima dvema ogradama opraviva, potem pa naju zmede širok makadam, na katerega se pravokotno priključi najina pot. Nikjer ne najdeva puščic in ne veva, ali iti levo ali desno. Po destminutnem tavanju ugotoviva, da se na nasprotni strani makadama nadaljujejo najine ograde! Kako je človeški um včasih ozkogled: ograde z vrati sploh ne zazna kot možno opcijo, če sta zraven dve odprti široki poti. Oh ja, bučki sva midve!
Za malico si izbereva skupni kraj, za naslednji počitek pa vsaka svoj kotiček. Sama se ustoličim na robu travnate ponvice, kjer rastejo najbolj nežne travne bilke, kar sem jih kdaj videla. Nekakšna travnata porodnišnica je to. Karin samo pomaha moji idili in gre mimo, ampak ne zdrži dolgo brez moje družbe. Ustavita jo dva psa, ki svobodno in glasno branita svoje ozemlje. Skupaj se sprehodiva mimo kritične točke z namišljeno belo zastavico na najinih palicah. Draga kužka, prihajava v miru in na enak način bi želeli tudi oditi. Hvala vama in lp. Psa se pohlevno umakneta za ogrado.
Sanja mi pošlje sporočilo, da se je med matematiko tako dolgočasila, da je narisala logotip “za moj kult”. Sličico s kreativno zasnovo najdeš med fotkami, če je ne pozabim pripeti. Ponudim ji prakso v svojem podjetju, kajti skica kaže na potencial. Potem se med nama zvrsti nekaj simpatičnih sms-ov, ki jih s hčerinim dovoljenjem prav tako dodajam med sličice.
Ob prihodu v El Campillo s Karin ugotoviva, da sva prišli ravno na “fiesto”, na nekakšen sardinji praznik. Na trgu pred mestno hišo se zbirajo klape, otroci rajajo, na voljo je hrana in – kako dobrodošlo – tudi pivo. Kajti glej ga zlomka, ravno na klopi zraven šanka morava počakati najinega današnjega gostitelja, župana mesta.
Juana Carlosa št. 2 – očitno je to ime v deželi popularno – spoznava po štampiljki, ki jo prinaša, in po pozdravu: “Imata credencial?” Sprehodimo se do “ayuntamienta”, mestne hiše, kjer nama pojasni, naj jutri skozi tole kovinsko ograjo zabriševa ključe, ko bova odhajali. Ker ga nejeverno gledava, vrže ključe skozi mrežo pred vrata na tla. Nato ograjo odklene in pobere ključe. Da bo jasno. Naloži naju v avto in zafura po mestu. Tule imata pekarno, tu kavarno, tu slaščice, tule bosta zapustili mesto, klop s puščico se vidi čez celo dolžino ulice … Pelje mimo vseh ključnih točk in videti je, da je človek dobro seznanjen z romarskimi potrebami. Ker je mesto polno življenja, le kdo želi zamuditi sardinski praznik, župana vsi pozdravljajo, mahajo, prijazno ogovarjajo … in midve žariva kot celebrities sredi tujega mesta.
Končno se jekleni konjiček ustavi pred najinim bivališčem, o katerem se nama niti sanja ne. Menda naj bi spali v “pavillonu” … Kaj je to paviljon?
Med vožnjo v avtu sklenem, da uglednemu gospodu ne bom težila s selfijem, že tako si je vzel lep kos časa za naju. Sicer si rada shranim obraze dobrih ljudi.
Juan Carlos naju pospremi v športno dvorano. Heh! Dodeli nama dve športni blazini, odpre garderobe, umivalnice, tu se ugasne luč … Ja, voda v prhi je topla. Lahko se zakleneta, lahko spita sredi telovadnice … Ključe pa vesta kam … Koliko dolgujeva, Juan Carlos? Brezplačno!
Akcija je tako hitra in učinkovita, da ostaneva s spuščeno čeljustjo, ko gospod odvihra. Take rabmo! In ja, preden se poslovimo, naju zaprosi za selfi in jaz skoraj bruhnem v smeh. Drznem si prositi za protiuslugo. Pa res nisem hotla …
Juan Carlos menda poleg županovanja dela tudi v bolnišnici. Po energiji me spominja na Sanjo, ugotavljam. Tudi ona zna biti učinkovita ko marija in čuti se, da ji je mar. Zlije se s situacijo kot kameleon in izvleče iz sebe funkcijo, ki je razmeram najbolj v korist. Dar, ki ga nima vsak!
Karin si svoje ležišče namesti na klopi v garderobni prostor ob velikih žogah, jaz pa se spravim ob gol v telovadnici. Bolj mi ustreza parket kot mrzle ploščice, v garderobi pa je prostor le za enega … In konec koncev: bog ve, kdaj bom naslednjič lahko spala v tako ogromnem praznem volumnu, kot je telovadnica. Kot tančico si okrog blazine namestim zaščitno mrežo, ki visi poleg gola, in ta mi ponudi neke vrste intimo. Heh, pred kom?
S Karin se v znani romarski opravi sprehodiva do prizorišča praznovanja. Večer je topel in lahko si prihraniva blamažo, ki jo skoraj obvezno prinašajo šlape s štumfi. Šlo bo brez nogavic! O kakšnih ribah ni sledu, so pa ljudje nagneteni kot sardine okrog odra, kjer se vrši tombola. Prikladno za učenje španskih števil! Trčiva s plastičnima kozarcema, v katerih se je znašlo vino tinto, in se kar kmalu pobereva nazaj proti … khm, posteljam?
Karin pravi, da bi jo bilo strah spati v telovadnici. Jaz si pa – če me slučajno hoče obiskati tesnobni občutek – prikličem v spomin brezdomko, ki je spala počez na pločniku v Huelvi, da smo vsi stopali čeznjo. In se takoj počutim neverjetno svobodno in zaščiteno.
“Eva?”
“Hotela sem samo vprašati, če si še živa,” me za dobro jutro pozdravi Karin. Ampak to je že začetek druge zgodbe.
PETDESET ODTENKOV RJAVE
Camino del Sur / dan 4 / El Campillo – Nerva / 12 km
Za nama so trije dnevi hoje, ki običajno pomenijo nekakšno uvajalno obdobje. Telo se privaja novi dinamiki, glava se osvobaja, običajno pa ti procesi prinašajo tudi nevšečnosti.
Vesela ugotavljam, da s Karin v prvih dneh nisva doživeli večjih izzivov, preizkušenj, kot sem jih bila vajena v preteklosti. To spremembo je vsebovala tudi moja letošnja prošnja “režiserju”, ki se mu na tem mestu zahvaljujem za prilagoditev scenarija.
Treba pa je omeniti dejstvo, da naju je prvi dan pravzaprav prekalil. Zrenje v nedosegljive žlikrofe je utrdilo najino osebnost. Veva, da sva sposobni stati inu obstati tudi, ko naju življenje premetava.
Na drugi strani športno obarvane noči se torej s prijateljico poslavljava od dvorane, ki sva jo imeli samo zase. Žal mi je, da sem zamudila, ko si je Karin dala duška in šla pet na sredo telovadnice. Jaz pa ravno pod prho, oh! Ne vem, če dočakam drugo priložnost.
Zazreva se torej midve zjutraj v drugi obraz El Campilla. Med najinim ranim odhodom mesto spi. O živahnem večeru pričajo le ostanki človeškega razvrata na trgu pred mestno hišo. Vanjo morava namreč zalučat ključe, heh. Hkrati se domisliva, da bi zapisali še kratko zahvalo in ključe zabriševa skozi mrežo, zavite v sporočilo.
Kavarna, ki mi je ob misli na jutranjo kavo lepšala večer, nama vrat ne odpre. Google sicer pravi, da se odpira ob sedmih, in takrat stojiva pred njo. Ampak Google nima ključev in včasih tudi ne pojma. Zgodnje ure so za Špance taka abstrakcija kot … zame. Kadar nisem na caminu s Karin. Prav zanimivo je opazovati obraze gostincev, ko vprašava, če bi recimo lahko dobili zajtrk ob pol sedmih. Nekateri se niti ne trudijo skriti, da jih vprašanje zabava. A vidve to resno, govori njihov izraz.
Karin pravi, da je Španščina jezik njene duše, jaz pa trdim, da je Španija dežela, ki razume moj obratovalni režim. Kar lahko storiš zvečer, ne odlagaj na zjutraj. In Špancev je veliko, torej se počutim zelo razumljeno.
Vseeno pa cenim ljudi, ki me znajo spraviti zgodaj v pohodne čevlje. Običajno imajo razloge za to in moj popoldanski jaz jim je na cilju hvaležen.
No, zdaj pa že končno na pot. V jutro s Karin zakoračiva po zaključnem delu Víe Verde de Riotinto. Zadnji trije kilometri te markantne pohodniške trase se odrežejo, da je kaj. Eden najlepših pohodniško-rekreativnih odsekov je odličen kraj za jutranjo meditacijo. Široka urejena peščena podlaga, odeta v zeleni objem, je zares lep uvod v četrto etapo. Dodatne točke pridobi še ob samem zaključku: izteče se namreč v naročje bencinskega servisa, kjer strežejo dobro kavo. Bog ni pozabil name.
Minas de Riotinto je mesto, poznano po najstarejši rudarski tradiciji v Evropi. Tega ni mogoče spregledati. Vse je v znamenju rudarstva, celo v logotipu fitnesa je mačo z rudarsko čelado. Opazim tudi veliko ponudbe pirotehnike.
Po mestu s Karin kolovrativa zelo izgubljeno, kajti puščice se nama izmikajo. Škoda, da ne greva v noben jedilni obrat. Mogoče bi nama hrano servirali v rudarski čeladi in bi zrezek razrezali z mini dinamitkom, kdo ve.
S puščicami končno sklenemo premirje in prijazno naju pospremijo iz mesta proti Nervi. Ta pot je spet malo posebna in priznati je treba, da je bilo takoimenovanih brezveznih odsekov doslej silno malo. Camino del Sur, dobro ti gre!
Nervi se bližava po asfaltirani cesti, ampak prometa skoraj ni in oko ima ves čas kaj početi. Cesto na obeh straneh obdajajo borovci, ki so zračni kot čipka. Lepi prizori hranijo dušo, telo pa ima s prosojnostno nekaj zadreg, kadar potrebuje košček intime. Prvo je verjetno pomembneje.
Cesta vodi mimo opuščenega rudnika, ogromnega področja z ostanki zgradb, ki ga gledamo pod seboj kot na dlani. Razgledi ponujajo obilo možnosti za ugibanje, čemu so bile določene oblike namenjene. Vrtim čas nazaj in si zamišljam delujoč rudniški mehanizem kot v risanki o Guliverju – z množico malih človečkov.
Celo področje, skozi katerega prehajava danes, je odeto v mavrico rjavih odtenkov. Zemlja je drugačnih barv, kot sem jih vajena, predvsem pa razkriva svoje številne raznolike plasti, ki so prava estetska poslastica.
Pod mestom Nerva, kjer sta najini naslednji postelji, s Karin naletiva na dilemo: najin današnji pohodniški dan naj bi bil po Fernandovem planu dolg največ 11 kolometrov, puščice pa usmerjajo na dolg ovinek, ki bi to razdaljo krepko raztegnil. Izbereva Googlov predlog in se vzpneva do Nerve po bližnjici.
Ta najina izbira vodi mimo gore, ki se je kar ne morem nagledati. Gre za hrib stopničaste oblike v “petdesetih odtenkih rjave”. Verjetno je prizorišče dnevnega kopa, ki v teh krajih še živi. Gre za naravo, združeno z geometrijo, delo človeških rok in božje domišljije. Presunljivo lep prizor.
Karin sem hvaležna za podatek, da ima najin bodoči hotel samo eno zvezdico. To dejstvo namreč najina pričakovanja zelo oklesti, tista ena repatica pa se potem odlično odreže. Nahrani naju z okusnim kosilom in večerjo, osreči z vročo kopeljo in preskrbi s krepčilnim spancem.
Zatakne pa se drugje.
NI TREBA, DA VSE RAZUMEM
Camino del Sur / dan 5 / Nerva – Campofrio / 10 km
Peta etapa je ena sama misterija. Že od vsega začetka.
Kot prvo si ne morem zapomniti imena mesta Nerva. Karin se vedno zabava ob tem, če se bom spomnila ali ne. Zafra … Negra … poizkušam. Nazadnje si vbijem v glavo, da je to tisto mesto, “ki me ves čas nervira”.
Potem med pripravami izveva, da so za peto etapo potegnili novo traso, ker je stara prenevarna. Stara gre iz Minasa de Riotinto direktno v Campofrio, nova z enakim začetkom in koncem naredi ovinek čez Nervo.
Vse okej, torej čez Nervo. Ker potrebujeva kak dan za počitek, torej z manjšo kilometrino, se odločiva prenočiti v Nervi. Fernando pravi, da bova do tja prehodili največ 11 km.
Ko sva tik pod mestom, puščice zavijejo vstran. Ker je na Gronzeju objavljena še stara etapa, zemljevida za to pot nimava. Stric Google pa najde samo eno pot, ki naredi velik ovinek do Nerve in seveda doprinese dodatne kilometre. Odločiva se za cestno bližnjico.
Karin zvečer poskuša dogovoriti s Fernandom, kje naslednji dan začneva s hojo. Pove nama, da tam, kjer sva prišli v mesto in se križata dva camina. Sedaj morava priznati najin greh, da na koncu nisva šli po puščicah. Fernando, ki kot božje oko bdi nad nama – včasih se sprašujem, če je sploh resničen – naju v posnetem sporočilu malo okara. Doda še, da po tej poti ne bova mogli priti do Campofria in nama je naročil taksi za ob 9h zjutraj, ki naju bo zafural v Minas de Riotinto. Da bova šli po stari poti. What?! Ali ni prenevarna?
V Campofrio bi morali priti pred 15. uro, tako nama veli Inma, ki ureja najino prihodnje bivališče. Inmaculada – to je njeno originalno ime – je prav tako angel Camina del Sur. V prevodu ime pomeni “brezmadežna”, zato ugibam, če gre za nuno ali kak podoben profil z malo madeži. Bomo videli.
Čeprav so mi stvari nenavadne, nelogične in nejasne, nočem preveč utrujati s podvprašanji. Telefonska dogovarjanja je prevzela Karin in jaz sem ji za to silno hvaležna.
Obema se zdi, da se nima smisla boriti z mlini na veter. Torej taksi ob devetih, skomigneva z rameni. Čeprav Španci kar radi zamudijo, najin galanten gospod z do pike urejenim avtom stoji pred hotelom dve minuti do devete. Svojo galantnost kar bogato zaračuna in naju odloži pred bife Riotinto kraj poti do Campofria. Ker še nisva spili najinega dua – cafe con leche in té verde – se ustaviva v baru. Notri pa trije domačini, ki bi se seveda radi pogovarjali. A camino da hodiva? Pa ja na misliva iti do Campofria? Peligroso! Muuuy peligroso! Zadeva izgleda kot vaja za utrjevanje besede … Zelo nevarno! S široko razprtimi vekami zmajujejo z glavami vsi trije hkrati. Ozko je in avti hitro vozijo, kažejo s kretnjami in zelo se trudijo, da bi jih midve razumeli. “On je pot prehodil dvakrat,” namigne mlajši od trojice in pokaža na kolega s kratko pristriženo sivo brado.
“Obstaja pa ful boljša pot čez Nervo …” hitijo razlagati. Karin nekoliko naraste pritisk: “Ampak od tam sva ravno prišli!” In to s taksijem za 15 evrov. Nič, greva od tu v Campofrio. Pika.
Ne vem. Mogoče je pa to tisti pripadajoči ščepec kaosa, o katerem govori Sanja. Odločim se, da ni treba, da vse razumem.
Spijeva najini pijači in si oprtava nahrbtnike, medtem je sivobradec že poravnal najin račun. Hvala, gospodje, iz srca hvala. Stopiva na pot po cesti, ki je “muy peligroso”, ampak to storiva s spoštovanjem in veliko mero previdnosti. Večinoma je res treba hoditi po cesti za belo črto, ponekod se lahko umakneva ob cesto. Avtomobili res vozijo hitro, ampak z vsakim vzpostavim stik, neke vrste očesni kontakt. Hoja, ob kateri um ne more prosto vandrati po širjavah. Sprva sva s Karin veseli suhega vremena, čez kako uro pa je treba seči po dežne plašče.
V zadnjem delu poti naju puščice povabijo s ceste v objem narave, velika razlika je to! V Campofrio se spustiva ob pršenju dežja in pred nama ustavi črn avto, ki nama je potrobil že na poti. Iz njega stopi José, eden od “svarilcev” iz bifeja. Če je vse v redu, se pozanima in ob tej priliki ga vprašam po imenu. Nato gre za kratko v bližnjo trgovino, nakar hitro odpelje nazaj. Bi šla stavit, da se je pripeljal v sosednje mesto samo v skrbi za naju dve. To so te angelske zgodbe, ki jih piše camino.
Gospa v rdeči jakni, ki jo vprašava za pot, začuti priložnost, da ji dan mine nekoliko drugače kot vsak drug. Pospremi naju do Doma starostnikov, kjer nama dogovori topli obrok. Potem naju vodi do trgovinice, ki je tako mini, da se v njej ne upam obračati, da ne bi z nahrbtnikom klatila s polic. Gospa v rdečem počaka zunaj, da nabaviva, vetjetno je seznanjena z volumnom trgovine. Nato gre z nama še do “ayuntamienta”, ta izraz za mestno hišo bova s Karin dobro zvadili! Tu bova dobili ključ alberga.
Inma ne izgleda prav nič nunsko, po madežih pa je tudi ne vprašam. Krasijo jo krasni negovani lasje, kakor tudi njeno kolegico v pisarni. Obe s Karin opaziva to krasoto, eno gladko, drugo skodrano, in jima odkrito zavidava. Gospe naju zelo verjetno ne razumeta, ker dobiva v dar vsaka svoj bel zložljiv dežnik z logotipom.
Grehi pa se nama vendarle nabirajo, tako da morava zvečer opraviti nekaj pokore. Mestni alberg je v zares slabem stanju: sobe so dotrajane, voda v prhi je mrzla. Takrat ko bi človek najbolj potreboval kopalniško udobje, ima wc brez deske in brez papirja. Karin uspe usposobiti radiator, meni ne.
Nase navlečem vse, kar imam suhega, torej tudi jakno, in zlezem v spalko. Čez noge dam še brisačo, čez boke jopico. Odej ni.
Campo-frio v prevodu pomeni “mrzlo polje”, ugotovim zjutraj, ko se že ob pol šestih pripravljam na nov dan. Temperatura zunaj se nama je v enem dnevu spustila s spodobnih 11 na pičle 3 stopinje. Pokora je bila torej temeljita!
–
Še zdaj ne vem, zakaj nisva mogli iti po novi trasi iz Nerve.
Ne vem, ali problem predstavlja dež, čas hoje, prometne ceste ali kaj četrtega.
Ne vem, zakaj sva morali priti na cilj pred tretjo uro.
Ne vem, kakšen ovinek bi naredili, če bi v Nervi zvesto sledili puščicam.
Ne vem. Domnevam pa, da je bila najina 5. etapa vaja iz predaje. Glede ne to, da mi še do danes ni nič jasno, bi rekla, da sem jo opravila z odliko.
NA KRILIH HERMESOVIH SANDAL
Camino del Sur / dan 6 / Campofrio – Aracena / 25 km
Zbudiva se v mrzlo jutro, tako znotraj kakor zunaj. Pičle 3 celzijeve stopinje in polmrak naju spremljajo pri prvih korakih skozi mesto do klopce-puščice pri cerkvi. Nato naju oznake usmerijo na ozko stezico, ki vodi v dolino. Nekaj časa sva kar suvereni v jutranjem spustu, nato puščice presahnejo. Zoprno bo, če bo treba nazaj po tej mokri zaraščeni strmini, ugotavljava. Posluživa se drugih orodij, Googla in Maps.me. Z njima ugotoviva, da po tej poti lahko prideva do ceste, torej nadaljujeva.
Razveseliva se kâmina, kaminskega kamna z oznako poti, ko sva že preko najnižje točke. Čez potok, ki je pred nama, vodi čuden most. Ampak čuden most je mnogo več kot nič mostu! Prečiva torej midve potok po porozni kovinski konstrukciji in počutiva se nekoliko pustolovsko.
V nadaljevanju se menjajo cestni odseki in poti, ki vodijo skozi čudovite naravne ambiente. Zdi se, kot bi življenje želelo v nama utrditi zavedanje, koliko nam nudi narava. Gre za dve povsem različni obliki obstajanja: na cesti previdnost, pozornost, nesproščenost, v naravi svoboda in zen.
Ko prečkava most čez reko Odiel, si privoščiva malico, nato pa povzpneva za precej višincev po prelepi “stari cesti”. Ta del poti predstavlja umik od vsega hrupnega in umetnega, ponuja imenitne razglede na okoliške hribe in se odkupi za vse “muy peligroso” odseke prej in potem. Sončni žarki prebadajo sicer sveže ozračje. Takšne hoje ni težko imeti rad.
Kot rečeno sledi nekaj cestnih kilometrov, kjer večina fokusa velja avtomobilom. Bankine tu niso tako ozke kot pred Campofriom, a pravih užitkov si v takšnem okolju ne moremo nadejati.
Ko puščice ponovno zavijejo na deželo, v kotičku brez vetra počakam prijateljico, da se prepričam, če je zaznala kažipot. Hojo nadaljujeva vsaka v svojem ritmu, tudi mimo treh konj, ki privezani ob poti delujejo kakor stražarji ob vstopu v lep planinski svet.
Karin gledam v hrbet, že precej majhna je, ko se pred menoj znajde
potok, ki me sezuje. Dobesedno! Zavidam prijateljici, ki je z visokimi pohodniškimi gojzerji samo dvakrat stopila v nizko rečico in potok je bil v njeni zgodbi že preteklost. Zame in moje “copatke”, nizke salomonke, potok pomeni sezuvanje, knajpanje, brisanje s sušečimi se nogavicami, ponovno obuvanje. Cela procedura!
Ampak se splača. Nadaljevanje poti doživljam kot pure magic. Vzpon proti mestu Arasena je navdušujoče sosledje čudovitih nasadov in pašnikov, podložim pa jih še z glasbo Michaela Gotta.
“ … The beauty flows right through me
and I’m a part of everything I see …
So alive!
Astounded by the majesty I see.
So alive!
Awake to all the possible in me.
So alive to the magic,
so alive to the dreams,
discovering that life is so much more than what it seems …
I can not be content to just survive,
I’m part of something infinite and free …
and so alive!”
V meni se razrašča tista blažena vznesenost, ki je camino ne dostavi takoj, jo pa zagotovo. Pride z dnem, ko telo že lahkotno preskakuje višince tudi ob koncu dneva, ko se zlijem s potjo in prazna vsega dopustim, da me lepote preplavijo. Ko postanem eno s to prekrasno tkanino življenja, ki jo tkem tudi sama. V tem svetlem zanosu ni prostora za noben strah, bolečino, negotovost, za noben temačen občutek. Hvaležnost je prelita čezinčez in v takšnem sijaju se približam Araceni.
V mestu me pozdravi živahen turističen utrip. Telesa so sicer zavita v bunde in kmalu ugotovim zakaj. Medtem ko sedim ob kavi in pivu, se nebo spremeni vsaj štirikrat in vsebuje vse vremenske pojave.
Karin najdem v Casi Manolo, ki bo najin dom za eno noč. Napotiva se na lov za špageti bolonez, o katerih prijateljica sanja že od Triguerosa, torej dolgo. Povprašava gospo v poštarski uniformi, če pozna kakšen kraj s špageti, in poskus se dobro obnese. “Moj brat ima restavracijo Jesus Carrion, lazanjo tam zagotovo dobita. In ja, odprto je,” pove prijazna Španka. Torej veva kam. Jesus, prihajava!
Lokal je bolj nobel, kot si ga romarska duša slika v domišljiji, a naju to ne prestraši. Končno sva na sledi špagetom in ta srečna misel prežene vse predsodke. Beli oblazinjeni stoli se prilegajo tudi utrujenim peregrinskim ritkam, v najin zagovor pa naj povem, da na nogah tokrat nimava slavnih šlapic z nogavicami.
Temnopolti mladenič Hermes je najin gostitelj. Prihaja iz Ekvatorialne Gvineje, menda edine afriške države, kjer govorijo špansko. Najprej naju osreči s svojo sončno osebnostjo, takoj zatem pa s kupico hišnega vina, o kateri se bo med nama s Karin še dolgo govorilo. Vino je tako dobro, da mi je še danes žal, da je ostalo samo pri eni kupici. Fant pa je tudi takšne sorte, da dve samski bejbi kar malo privzdigneva obrvi, ko odide od mize.
Karin naroči otroško porcijo špagetov s paradižnikovo omako, jaz pa lazanjo, lokalno specialiteto. Ker je v moji jedi meso v veliki prevladi nad ostalimi sestavinami, ga deloma odstopim prijateljici in tako draga Karin zmanifestira svoje špagete bolonez. Hura!
Sicer pa je Hermes bog prehodov in meja, kot mi kasneje pojasni gospod Google. Opisan je kot hiter, tudi prebrisan in se prosto giblje med svetovoma smrtnikov in bogov. Najinega Hermesa bi prej uvrstila med slednje.
Če se še malo zadržim pri grškem Hermesu: med drugim je razumljen kot zaščitnik in pokrovitelj literature in poezije, govorništva in duhovitosti, športnikov in športa, izumov in trgovine, cest, mej in popotnikov. Jasno mi je, zakaj mi je danes stregel ravno ta mladenič, in upam, da mi krilca na njegovih sandalih prinesejo poleta na vsem od naštetega.
Casa Manolo, v katero se vrneva nahranjeni in napojeni, je malce poseben kraj. Ob vstopu naletimo na babico v postelji, za katero se zdi, da ima vse pod kontrolo. Spominja na prizore iz Alo alo. Ko gre Karin plačat najine nočitve, pa mora prebuditi mladeniča, ki spi na zofi, če hoče dokončati opravek.
Hiša ima še eno posebnost, oziroma dve. Vsebuje maksi kopalnico, v kateri bi lahko organizirali plesišče, in mini kopalnico, kjer je na en kvadratni meter stisnjen wc, umivalnik in banja. Oba prostora znata priskrbeti vročo vodo, kar je za pohodnika velika reč, prostor za izboljšave pa tiči v ogrevanju soban. Že drugič spim oblečena kot medved: v dvoje hlače, dvoje nogavice, dve dolgi majici, jopo in jakno. To ni moj ideal.
Ampak seštevek pod črto je vendarle precejšen plus. Dan je vtisnil vame mnogo dobrega in tudi toplega!
KAKO RASTE VREME
Camino del Sur / dan 7 / Aracena – Cañaveral de León / 28 km
Iz Aracene naju pospremi rosenje iz megle, da že na prvih metrih oblačiva dežne plašče. Pohodniško stezo, ki se v soncu verjetno zelo izkaže, dež dela manj lepo. Karin ves čas obhajajo dvomi, če sva na pravi poti. Mene ne. Smer je prava, naklon tudi. Vem, da naju za zajtrk čaka 10 kilometrov spusta, in se sproščeno prepuščam gravitaciji.
Vse dopoldne naju spremlja muhasto vreme. V enem loncu so zmešani žarki, kaplje in sapice, božja roka pa vsakih nekaj minut zavihti kuhalnico. Kot otroci vremenskih bogov so: dež droban, žarki plahi, vetrič pohleven.
Na sijajnem prostoru za piknike si umisliva kratko malico. Mize s klopmi so raztresene po pobočju z razgledom na široko razlito Ribero de Huelva. Žal je težko najti suho mesto, kamor bi prislonili ritki, in na glavo nama kaplja, zato potenciala lokacije ne moreva izkoristiti.
V nadaljevanju hodiva po novem asfaltu, zdi se kot včeraj položen. Prehitita pa naju v nekaj urah le dva avta. Ne pritožujeva se.
Proti koncu etape – podobno kot prejšnji dan – puščice naredijo ovinek po širokem podeželskem makadamu. Spet bi bila to lepa dežela za sprehod s svojimi vandrajočimi mislimi, ampak ga nebo vedno bolj biksa. Mali Eolček, Heliosek in Uranček so tekom dneva zrasli v razigrane pobaline, v končnici etape pa že v trmaste najstnike.
Kilometri se vlečejo in moja govorica telesa pravi: dost mam. Glava se domisli brownie-ja s Hermesovega menuja, ki sem ga pojedla samo četrtino, ostalo pa shranila v nahrbtnik. Kocko gostega rjavega zlata si bratsko razdeliva in Karin reče, da je bil to najboljši brownie, odkar pomni. Vrne nama vero v življenje, da zmoreva še zadnje metre.
In kako še povečati romarju veselje ob prispetju? Tako da zaključek poti privihaš navzgor. Če ob koncu človek skoraj spusti dušo, se na cilju tudi kotički ust zavihtijo višje. Ustvariš neke vrste ekstazo. Če je zraven še naliv, kot bi se utrgalo nebo, dobiš ekstazo na kvadrat.
In takšni prispeva midve v Francescov bar na začetku Cañaverala de León. Srečni na noter, na zunaj pa: zmahani do amena, mokri kot cucka in s prošnjo na ustih, da bi jedli nekaj … toplega! Človek bi moral imeti kamen namesto srca, da ob takšnem prizoru ne bi ponudil najboljšega, kar premore. Pri Francescu so to makaroni carbonara. Čez pol ure! Hura, hrana bo.
V baru me osreči tudi pogled na ognjene zublje v odprtem ognjišču, okrog katerega stoji nekaj mladine. Tu je že druga rešilna bilka nocojšnjega večera, za katero se navdušeno zagrabim: pobožna želja o suhih čeveljcih bo prav kmalu meso postala. Ogenj je preverjeno najboljše sredstvo za sušenje.
Francisco nama požigosa romarske listine in preda ključe alberga. Nekaj minut naprej po ulici bova našli nizke hišice, pravi. Srednjo od njih odklene ta ključ.
Z novim upanjem v srcu, da se bliža srečna ura suhosti in sitosti, pohitiva proti hišicam. Prav blizu niso in še vedno neusmiljeno dežuje. O hišicah nisva prepričani, če jih bova prepoznali. Ko na eni od njih zagledava Jakobovo školjko, je to naslednja zmaga. Karin poskusi z obema ključema, a se vrata ne odprejo, tako da obupano zavzdihne. Stojiva pod močnim nalivom brez dežnikov in hiše so brez najmanšega nadstreška, situacija pač ni rožnata. Sama se nočem tako hitro vdati in še jaz poskusim srečo. Manjši ključ ne ustreza. Večji ključ gre v ključavnico, a se ne vrti. Potisnem še bolj in gre za spoznanje globlje. Še vedno nič. Končno ključ lahko še do tretje stopnje potisnem v ključavnico in, ko ga zavrtim štirikrat (!), se vrata odpro. Huh!
Cela hiška je najina, super. Cela hiška je mrzla, manj super. Voda je topla, super. Mudi se nama na carbonaro, manj super. Na hitro se stuširava in preoblečeva. V omari najdem malo infra peč in skleneva, da žrtvujeva razkošje ločenih sob za eno skupno ogrevano. Dveh sob ne bova mogli ogreti.
Pohitiva nazaj k Franciscu, kjer najprej priveževa čevlje ob ognju, potem pa duši ob kozarcu vina tinto. Dokaj navadni makaroni že dolgo niso tako teknili. Lahko je biti kuhar za romarje, ki jih je 28 kilometrov maltretiralo vreme.
Zadovoljno se pomenkujeva, da sva našli optimalen način hoje: štartava skupaj, potem pa se drživa največ toliko narazen, da se lahko skupaj odločava, če so na poti kakšne zadrege. Karin izprosi repete in jaz se delam, da ga ne potrebujem. Veliko porcijo, ki prispe na mizo, pa si veselo razdeliva. Kaj čem, ne morem zapustiti prijateljice v nesreči.
V Cañaveralu se nama izpolni tudi tretja želja: prav blizu na Calle de España ima lokalna trgovina še zvečer odprta vrata. Opremiti se morava s hrano za prihodnje dni, ko Španci praznujejo Semano Santo.
Lepo je nekdo tam zgoraj zaokrožil najin dan!
Okrog malega žarečega kvadra v skupni sobi razpostaviva stole in nanje navesiva vse, kar bi želeli osušiti. Temperatura v prostoru je skoraj spodobna, s pisanjem pa že drugi večer ne bo nič. Telefon mi omahne pri vsaki drugi besedi.
Ko se Karin na postelji zraven moje zabubi v svojo rdečo spalko, zaspi v trenutku. Na moje vprašanje, če pustim peč prižgano, odgovori samo spokojna tišina.
CAMINO KOT ADRENALINSKI ŠPORT
Camino del Sur / dan 8 / Cañaveral de León – Segura de León / 24 km
Tudi osmi romarski dan začenjava zgodaj, ob sedmih. Ta ura je postala presečišče Karininih želja, dnevne svetlobe in mojih jutranjih zmogljivosti.
Dogovorjene obveznosti naju najprej vodijo nazaj v središče Cañaverala. Ključe alberga in najin prospevek hvaležnosti spustiva v nabiralnik mestne hiše. Potem pa si že navsezgodaj nakopljeva vzpon.
Nad mesto se dvigava ob nasadih starih oljk s črnimi debli. V lužah se zrcali modro nebo z milimi belimi oblački, kar nama je v veliko veselje. Izza gub prebujajoče se pokrajine vzhajajo meglice in ustvarjajo mistični moment, ki caminu vsekakor pritiče.
Karin raztegne korak in pobegne mojemu pogledu. Preplašim čredo debelušnih ovc, ki se zaženejo v dir, nato vse hkrati obstanejo kot vkopane in me gledajo. Naletim na zanimivo razpotje, kjer je nekoč puščica kazala v napačno smer in je prebarvana z rumeno barvo. Pravilno smer označujejo štiri nove puščice – da ja ne bo dvoma. Bravo. Dvoma ni.
Pot na obeh straneh zamejujejo temno rjavi kamniti zidovi. Vse okrog mene je pravzaprav rjavo-zeleno, le rožnati cvetovi svetijo v svoji barvni niansi. Čez nekaj ovinkov in višinskih metrov jih zamenja rumenilo in takrat rožnata presahne. Kot bi stvarnik zaukazal ekonomično ravnati z barvili: en barvni akcent na livado in nič več!
Spoznam se s številčno kozjo rodbino, ki uživa v svojem odmaknjenem naravnem raju. Oljke, med katerimi so raztreseni nizki črni balvani, sestavljajo edinstveno kuliso poti, na kateri se oko z lahkoto odpočije.
Pot vijuga po vertikali in horizontali. Ponovno hodim samo v spremstvu flore in favne. Žal pa jasnina ne zdrži – škoda zanjo in predvsem za naju s Karin – in že se učim, kako zalučati pelerino čez nahrbtnik, ko sem sama. Imam nov dežni plašč in moram osvojiti tehniko.
Dež ima pravzaprav tudi lepo funkcijo, ugotavljam, in ta je pogosto prezrta: pelerina obzorje zameji do te mere, da usmerim pozornost navznoter. Medtem ko mi škreblja po glavi in pred nosom kaplja s šilta, s stvarstvom spiševa nekaj pogodb. Mogoče je dan vzpona do Segure de León namenjen tej administraciji.
Starejši gospod, ki je pravkar ob poti hranil ovce, pripelje za menoj in povpraša, kam grem. Verjetno je opazil, da sem na križišču malo izgubljeno iskala puščice. Pojasni, da sem na pravi poti in da samo pogumno naprej. Zmenim se po špansko od prve do zadnje pike, cela ponosna. “K nč!” bi rekli s Sanjo, če bi bila hči zdaj ob meni. Gospod se kmalu vrne v obratni smeri in veselo pomaha v pozdrav. To mi da vedeti, da je v avto sedel samo zaradi mene. Hvala, Juan Carlos ali karkoli že si, prijazna gesta!
Fuentes de León je mestece, ki se kiti z najvišjo nadmorsko višino najine poti in s številnimi bofori, ki naju skoraj odpihnejo. 800 metrov nad morjem so sezidali mesto in ulice ponosno razkazujejo svojo strmino. “Le na čem so bili?!” spet zaslišim Sanjine besede, ko s Karin sopihava navkreber po strmi ulici, ki ji ni konca. Očitno je hči danes v duhu z menoj.
Prav pa je, da noben napor ne ostane brez nagrade. Camino to pravilo dobro pozna. V baru onkraj najinih naporov si privoščiva kavo in čaj, da nekoliko obnoviva moči.
Po izhodu iz Fuentesa naju caminski kamen iz starih časov – očitno tu poteka pot že dolgo – napoti s ceste na stransko pot. Za takšen signal sem vedno hvaležna, a ni nujno, da prinaša samo dobro. Idilične podeželske stezice so lahko v obilnem deževju čezinčez prekrite z blatom. S Karin tako prideva do točke, s katero lastnica visokih robustnih gojzarjev opravi kot za šalo. Jaz z mojimi nizkimi “copatki” pa moram izbrati – potop ali alpinizem.
Če bi vedela, kaj me čaka v nadaljevanju, bi pogumo zakoračila v vodo, ker bi bil izid ob koncu dneva enak. Ampak kaj, ko človek ne ve.
Izberem plezanje na zidec ob poti. Ta zid ima slabo plat ali dve: namesto ravne zgornje ploskve ima zaokroženo in tik ob njem raste drevo, ki ovira prehod. In jaz ima slabo plat ali dve: zajeten nahrbtnik in mokre podplate. Karin, rešena vseh muk, molče opazuje operacijo in hvaležna sem ji, da z menoj zadržuje dih. Koncentracijo bi namreč zmotil vsak zvokec in angelci, ki v takšnih situacijah prhutajo ob meni, bi se preplašili.
Z olajšanjem pristanem na tleh, na drugi strani blatne prepreke. Zahvalim se vidnim in nevidnim pomočnikom, ki so me prežarčili čez.
V zadnjem delu poti se že veselim, da so moje noge preživele na suhem, kljub temu da naju ves dan po malem zaliva dež. Vreme je namreč tudi ta dan sila muhasto, zato ti na podlagi izkušenj polagam na srce: če si na zgornjem robu Andaluzije in je v nekem trenutku okrog tebe sončni raj, vdihni takoj to milino z vsemi pljuči! Kajti čez dve minuti bo vse drugače.
Kmalu prispeva do oznake, ki romarja vabi v zaraščeno blatno skoraj-brezpotje. Ampak puščicam ne upava ugovarjati, da ne bova spet okarani. Čevlje mokra trava premoči v prvih metrih, sledi pa jih še kakih tristo. Goščave ni konca! Ko končno prispeva do ceste, se ulije še z neba in do Segure de León se vzpenjava v nalivu z vetrom.
Na tej točki je meni že vse smešno. Moja stopala takorekoč domujejo v blatni brozgi. Hlače mi hladna deževnica lepi na kožo, hkrati pa se bliža ura, ko bodo po lokalih zaprli kuhinje in jih odprli šele zvečer.
Pod arkadami mestne hiše – uganil si: ayuntamienta – čakava Jose Antona, da naju pospremi v Caso rurales La fuente, kjer naju čakajo postelje. Pripeljeta pa dve dekleti v zgodnjih dvajsetih, ki naju v vsej najini prelestni mokroti naložita v avto, nato pa oddrvita po ozkem mokrem klancu, vijugata med parkiranimi avti, da nama na zadnji klopi ledeni kri v žilah. Še dobro, da je najina Casa blizu! Tam olajšano izstopiva.
Dekleti sicer delujeta poznavalsko in suvereno. Verjetno s Segurskimi klanci bivata od nekdaj in zagotovo nista namerno povzročili že drugega adrenalinskega vložka v mojem dnevu. Predstavita nama hišo, pojasnita, kam oddati ključ, in ne pozabita prešteti najinih evrov.
Del včerajšnje zgodbe se ponovi. Spet imava svojo hišo. Spet imava mrzlo hišo. In spet nama en mali radiatorček rešuje večer. Spet si posteljeva v isti sobi in okrog radiatorja razobesiva stvari.
Le s hrano gre tokrat drugače. Vrniti se morava cel kilometer nazaj, tam najdeva odprt lokal. Mize se šibijo od dobrot vseh vrst, veseliva se tudi bodočih najinih. A natakarica pojasni, da je kuhinja že zaprta in da lahko hrano naročiva šele zvečer. Najini pogledi razočaranega obupa bi jo verjetno preganjali še v onostranstvo, zato se kmalu vrne z obetom tople juhe. To je edino, kar lahko priskrbi.
In to je veliko! Namesto v šnicle in krompirčke na sosednjih mizah se rajši zazirava v popečene krušne kocke, ki plemenitijo najin obrok. V kozarcih pa se namesto vina tinto tokrat znajde viski. Trčiva na odtajanje, na suhost, na preživetje, na vroče požirke juhe, na premaganje novih prostranih razdalj. Razlogov za dobro mero, mar ne?
CESTA NI CESTI ENAKA
Camino del Sur / dan 9 / Segura de León – Valencia del Ventoso / 27 km
Zvečer pred predzadnjim dnevom camina gledam vremensko napoved. Na najini začetni in končni točki bo vse dopoldne deževalo, popoldne pa ne. “Jutri bi jaz izbrala popoldansko izmeno. Ne da ne bi hotela zgodaj vstati, ampak ne predstavljam si celodnevne hoje v takih pogojih, kot sva jih imeli danes na koncu. Lahko greva tudi ločeno, če ti tako bolj odgovarja …” iskreno izrazim svojo željo. “Veš kaj, vse dni se ti že tako prijazno prilagajaš meni, za kar sem ti res hvaležna. Naj bo jutri po tvoje,” mi sopotnica pride naproti, preden zatisne oči.
Ko okrog desete dopoldne zapuščava najino Caso, dobim še dodaten odmerek lepih besed. Karin pravi, da ne čuti bolečin prejšnjih dni, ker se je super regenerirala, in da mi je hvaležna za ta časovni zamik. Tudi meni podaljšan spanec dobro dene, kaj bi tajila.
V nov dan pa ponovno zakoračiva v dežju. Le katero karmo morava oddelati preko teh kapljic? Kapuco si zategnem ob obraz in skozi ozko linico gledam v deževni svet. Vsaj cunje in obutev sva uspeli posušiti, to nama nekako čudežno uspe prav vsak večer. In to je ena večjih zmag na caminu. Veselja so tu povsem druge sorte. Kdaj si se nazadnje doma z dna duše radostil, da imaš vse cunje suhe?
Hodiva torej midve spokojno med kapljicami dobra dva kilometra, ko nenadoma obstaneva pred nepremostljivo oviro. Potoki so narasli do te mere, da deroči prestopajo bregove in se zlivajo tudi po poteh. Na dveh straneh nama onemogočajo prehod. Ne samo mojim copatkam, tudi Karininim odpornim šolnom, ki zmorejo vse.
Ni druge, kot da se obrneva in se po isti poti vrneva do mesta. Najbolj bedno se je vračati po isti poti, ti povem. Zaradi “sprehoda do deročih potočkov” bova v tem dnevu zabeležili vsega 26 kilometrov namesto prijaznih 20.
Tu se torej začenja najin prilagojeni cestni camino. Nanj je opozarjal že Fernando, ampak je mislil, da naju bodo nevšečnosti doletele kasneje. Avtocesta, po kateri hodiva tokrat, pa ni tako “muy peligroso” kot tista pri Campofriu. Prav prijetno široka in pregledna je, ima tudi “odstavne pasove” za lahek umik.
Po dveh urah hoje še vedno kroživa okrog najine Segure de León, da Karin že obhajajo dvomi, če se nisva ujeli v kakšno časovno zanko. Verjetno morava mesto obkrožiti zato, da si dodobra ogledava markantno silhueto gradu, na katerega nisva zlezli. Skrb za potrebe z nižje stopničke piramide po Maslowu nama je vzela ves čas.
Dež počasi le pojenjuje, kakor je bilo tudi v načrtu, in moja linica za pogled v svet se širi. Bližava se mestu Bodonal de la Sierra, ki sicer ni bilo v planu najine poti, in se začneva veseliti možnosti, da srečava odprt bar. Ampak danes je Semana Santa in se nič ne ve. Večina zadev je zaprtih.
Dobro je, da ima romar poleg pogumnega srca v malhi tudi nekaj sreče. V gostoljubnem in odprtem gostišču nama obložijo omizo s toastom z olivnim oljem in paradižnikom, pa s sirom, maslom, marmelado, pivom, čajem, kavo. Imenitno.
Še 18 kilometrov ceste naju čaka. Ne bova več tvegali in se podajali v naročja deročih potokov. Zunaj sije sonce in vse se zdi zares preprosto. Včasih ta občutek prinese ena sama trdna odločitev: cesta in pika.
Ko prideva ven, pa spet naliv! Pa čez deset minut spet sonce. Saj ti pravim, vdihni vsak sončni žarek s polnimi pljuči, ker …
Popoldanska izmena pa se imenitno odreže in preostanek hoje je prava milina. Modra lisa na nebu se sedaj razrašča, obrobljajo jo snežno beli puhasti oblački. Ceste so prazne, kot kaže šoferji praznujejo za domačim zapečkom. Ob straneh moje korake spremljajo narasle vode, prava močvirja, in jaz se počutim dvignjena nad vso to vodo silno varno.
Danes se cesta zdi prav imenitna izbira. Ni treba bresti čez potoke in plezati na zidove. Vse je torej stvar perspektive.
Dokončam korespondenco s “kreativnim direktorjem vsega”, kajti camina bo kmalu konec in ne bi rada odšl domov brez podpisane pogodbe. Ob cesti se pokrajina spreminja in dobiva pravljične razsežnosti. Travniki so posejani z balvani, zaobljenimi kamnitimi gmotami raznih velikosti in oblik. Kot bi se kamniti velikani igrali skrivalnice in zamrznili v času.
Ob cesti se v štirih urah popoldneva zvrsti toliko lepot, da jih srce komaj zmore vzeti vase.
Cesta ni cesti enaka. Nekatere so položene v takšen svet čudes, da sem samo hvaležna, da lahko po njih hodim peš. Moj vandrovski duh v takšnih pogojih pride na svoj račun. Oko pije lepote in noge sploh ne vedo, da hodijo. Daleč.
Sanja se mi med sprehodom z Luno po domačem kraju javi po telefonu in skupaj prehodiva zajeten del poti. Pravi, da sta našli potko, na kateri še ni bila, to si je vedno želela. To bo njun sprehod malo raztegnilo, ampak nič ne de. Navrže še razmislek o ljudeh, mladih in zdravih, ki jim je odveč vsak korak. Povsod bi se peljali, pravi. “Bestie, če si bil ti narejen za eno stvar, je to za mal pošetat,” komentira v njenem slogu. Všeč mi je, da moja hči za to funkcijo ve. In da vem tudi jaz.
Uro in pol pred Valencio spet naletim na rumene puščice. Doma sem! Rumeni od drobcenih zlatih cvetov postajajo tudi travniki, ki me obdajajo.
Karin, ki je spet v vodstvu, me pokliče vsa navdušena; “Eva, kačo sem videla!” Nekajkrat mi je že omenila to svojo nenavadno željo in zdaj … sem vesela, da se je uresničila v moji odsotnosti. Hja. Uboga žival sicer ni več živa in nanjo kasneje naletim tudi jaz. Karin zares privoščim to veselje, omenim pa vendarle: “Zdaj pa pazi, please, kaj si želiš.”
Sence se daljšajo in v daljavi zagledam naslednji kupček belih hišk, ki naju bo nocoj vzel vase. V Valencii del Ventoso morava najti v neki hiši nek ključ. Do mesta se vzpnem – spet ti zaključni višinci! – ko je modrine na nebu le še za krpico. Dan se je nagnil k svojemu koncu in oblaki spet spreminjajo barvo. Ponovna grožnja dežja me požene v višjo prestavo in zadnjo uro sem ponosna na res učinkovit finiš. V zatočišče za romarje prisopiham srečno utrujena, hkrati s prvimi kapljicami z neba.
Alberg je v Valencii del Ventoso tiste prvinske sorte: en prostor s tremi pogradi, kopalnico in mini pisarno. In kar je še pomembno: s kaloriferjem! Celo noč bo brenčal, ta dragoceni pihalec toplega.
Sprehodiva se do La Bodege. Tam se dobro jé, pravi Fernando in župan mesta mu potrjuje, da je lokal odprt. Zaužijeva odlične krokete z bakalarjem in šparglji, pod okroglo mizo pa naju – kako fantastično – greje pladenj z žerjavico. Čez kolena potegneva gosto tkan prt in se prepustiva vzdušju v tem posebnem temačnem prostorčku, ki postane prizorišče najine najljubše večerje.
Po takšnem dnevu se zdi, da je moja avra počesana z zlatim glavnikom. Moji lasje pač ne, ker jih ni bilo možno oprati že skoraj en teden, ampak verjamem, da me stvarstvo ne sodi po tem malem detajlu. Ljubko žarenje iz vseh čaker po moji oceni šteje mnogo več!
Če sem bila narejena za eno stvar, je to za mal pošetat.
NA SEVERU JUŽNE POTI
Camino del Sur / dan 10 / Valencia del Ventoso – Zafra / 25 km
Za zadnjo etapo Camina del Sur s Karin ponovno vstaneva s soncem. Pozdraviva gradič tik ob stavbi alberga, potem pa že doživiva prvo motnjo. Bar, mimo katerega greva na prvih metrih, je odprt! To je nepričakovana okoliščina in me zvabi v skušnjavo. Kave bi, Karin. Prenosni cafe con leche ni v ponudbi, zato si nekoliko opečem jezik, da se ne bi preveč zadržala. Tako lepo sobivava s prijateljico na tej poti, da nočem izzivati usode. Karin namreč stoji pred vrati. Velik del uspeha mi predstavlja lepa energija med člani odprave. Ožgane brbončice v tem kontekstu niso velika žrtev.
Ko zapuščava mesto, sonce šele leze čez obzorje in razliva svojo zlato svetlobo preko najinega jutra. Senci dveh romarskih silhuet sta raztegnjeni čez celo cesto in se na drugi strani vzpenjata na žitne klase.
Pot naju vodi mimo “Ville tres hermanas”, vile treh sester, ki me spomni na moje tri deklice. Pri vsaki od njih se pomudim v mislih, jo objamem in pošljem v nebo zahvalo, ker sem lahko njena mama.
Ponovno hodiva po cesti. Za prvo polovico poti sva dobili toplo priporočilo, da je cesta boljša izbira v primeru dežja. Po izkušnji devetega dne, ko so naju deroči potoki obrnili nazaj, nisva potrebovali veliko prepričevanja. Itak! Cesta ni nadležne sorte, prav lep meditativni pohod omogoča im vame se že plazi otožnost. Ta občutek poznam in verjetno ga pozna vsak romar. Mešanica zadovoljstva ob dosežku in žalosti, ker je konec poti blizu. In s tem vrnitev v svet, za katerega s Sanjo radi rečeva: “I wish everything was quieter, softer and less often.” Ko bi le bilo vse tišje, mehkejše in manj pogosto.
Preobložena so naša življenja, camino pa pokaže, da ni nujno, da je tako. Da dnevi lahko zelo pridobijo na kakovosti, če odvzemamo, ne dodajamo.
Karin pridobiva prednost pred menoj, ker se tokrat med hojo precej ustavljam in pišem. Oglaša se z odlično vestjo, da je v Medini našla odprt bar. Yes! Hodim mimo stolpa Medine de las Torres, ki se je ponosno ustoličil v imenu mesta. Sprašujem se, kaj je narekovalo izgradnjo tako nenavadnega gradu. Širok in visok valj na enem od vogalov, hm … Kdo bi vedel.
Ob kažipotu za mesto zagledam tudi prvi znak za Via de la Plato. Kmalu bova prispeli v Zafro, kjer se Camino del Sur priključi bolj znani romarski sestri. Zgoščati se začenjajo tudi puščice in oznake za alberge.
V Medino prisopiham po širokem nenavdnem vstopnem klancu, ki ga predlaga Google. Če bi šla še enkrat, bi izbrala daljšnico po cesti naokrog. Karin je že pri kraju s svojim poznim zajtrkom, ampak je odločena, da me počaka. Poravna oba računa, tudi mojega, kar sicer prakticirava zgolj izjemoma. Pri teh stvareh se hitro zaplete, romarji pa želimo čim bolj poenostaviti življenje. “Častim zajtrk v zahvalo za to pot,” pojasni Karin. Darilo hvaležno sprejmem im ga razumem tudi kot kompliment in kot potrditev mojih lastnih občutkov: uspeli sva!
Zaradi Fernandovih besed, da je “v Medini res lepa cerkev”, stopiva na kratko še v božji hram in se v misih zahvaliva vsem angelcem, ki so prhutali ob najini poti.
Ko pridem na prosto, mi gospod v družbi žene in hčerke pove, da je šla moja prijateljica v trgovino čez cesto. Tako začnemo prijeten pomenek z Eleno, Juanom in Marto. Elena je romarka in učiteljica Angleščine, zato hitro preklopimo na angleški register. Oba z možem se v maju odpravljata na camino, zato ju midve navdušujeva. Povabijo naju celo v svoj hotel, ker prav tako kot midve prenočujejo v Zafri. Ampak midve že veva, da zvečer ne bo volje za party. Še selfi ali dva in: buen camino, friends!
Pred nama je le še 10 km ciljne ravnine. Tudi za zaključni del izbereva cesto, ker spet dežuje in dvomiva v prehodnost poljskih poti. Srečujeva vedno več romarskih oznak in tudi ljudi z nahrbtniki, verjetno se že priključujeva Vii de la Plata. Izkoristiva prednost cestne trase, ki naju vodi skozi Pueblo de Sancho Pérez in se greva pogret s čajem in kakavom.
Potem se naju nebo končno usmili in na cilj Camina del Sur prispeva v soncu. Albergue Convento de San Francisco leži skoraj na koncu Zafre, tako da v finišu nabereva še nekaj mestnih kilometrov. Iz številnih odprtih vrat prihajajo omamne vonjave, španski urniki pa ponovno grozijo, da bodo kuhinje kmalu zaprle vrata.
V albergu poskušava čim hitreje opraviti s sprejemno proceduro, ampak to je težko, ker je Alexandra tako prijazna in ustrežljiva, da se predano posveti vsakemu prišleku. Išče nama karte za prevoze, priporoča restavracije, razlaga alberške jedilnike. Ta odstavek ni kritika, ampak hvalnica Alexandri, čas pa vseeno beži.
V izbrano kitajsko restavracijo pribrziva zadihani deset do četrte in dobiva namesto pozdrava: žal zapiramo. Vstopiva skozi prva odprta vrata v bližini, kjer se sliši rožljanje pribora. Tam se oddahneta tudi najina želodčka: hrana bo! Ponovno naju premamijo ocvrtki z bakalarjem in solata, ki sva jo obe že precej pogrešali. Pa seveda trk z velikima kozarcema na pecljih ne sme manjkati:
We did it, yes!!! Desetdnevna pustolovščina je za nama. Ni bila lahka, se strinjava. Bila je lepa, sva si prav tako enotni. Zgodilo se je veliko sijajnih izmenjav in ponovno je tu občutek, da je pot povezala pravi osebi ob pravem času.
Med najinim kosilom deževje že prispe do Zafre in dvodnevno zalogo hrane iz trgovine pritovoriva v alberg pod pelerino. Za nedeljo in praznik. Sobico z nenavadno kopalnico – ima prho in umivalnik, nima pa stranišča – je med najino odsotnostjo uspel majčkeno ogreti dotrajan radiatorček. Zaradi odpadlega kolesa stoji postrani in ga ne upam premikati, vtičnica je napol izpuljena. Ampak greje! In posušil je vse moje cunje.
Ko se Karin že zaziblje v spanec, se pri stikalu radiatorja blizu moje glave dvakrat zabliska. Reveža ugasnem, da ne bi on ugasnil mene.
Karin je na boljšem. Sladko sanja v veri, da bo sobica do jutra ostala topla. Jo pa malo grize vprašanje, kako bova naslednji dan prišli v Seviljo, ker avtobusnih kart nisva mogli kupiti. Nedelja in praznik, vse je na kupu in vsi poskusi so se izjalovili. Jaz to vprašanje odložim v varstvo jutrišnjemu dnevu in se zavijem v mehko puhasto odejo, verjetno za stoletje mlajšo od vsega ostalega v sobi. Glede na vse odeje in ne-odeje preteklih noči je tale pravi mali blagoslov. Če pa bi vedela, kako junaško bo standard narastel do prihodnjega večera – to bi šele bilo veselja!
NA DRUGI STRANI CAMINA
Camino del Sur / camino po caminu
Šele čisto na koncu najine poti, v Zafri, s Karin doživiva prvi pravi “romarski” zajtrk, kot sva jih vajene z drugih poti. Za mizo sedi dvanjast romarskih duš z vseh koncev in krajev. S samotarskega Camina del Sur sva prestopili v svet, kjer romar ni več eksotična vrsta.
Midve se v glavah že prestavljava v domače okolje, pri drugih je še zelo živ tisti camino spirit na pragu novega dne. Večinoma gre za kolesarske vandrovce, kar sklepam iz njihove opreme in oblačil. Poleg mene sedi dekle srednjih let iz Barcelone, ki ji tega jutra na zavidam: nekdo, verjetno eden od prijateljev, jo požgečka od zadaj, medtem ko drži v rokah polno skodelico kave. Zdaj je mogoče to bivši prijatelj, a gospa zelo stoično prenese pretres v njenem jutru: kava je namesto v skodelici na vseh njenih oblačilih, torbici, čez celo mizo … in nikjer ni pripomočkov, ki bi zadevo pomagali sanirati. Nobenega papirja, brisač, osebja. Oh ja, tudi to je camino. Dobri nameni se včasih zelo izjalovijo. Ji hočemo pomagati, pa ne vemo s čim. Kar dobro, da ni vroča tekočina prestopila tudi v moje območje, ni manjkalo veliko.
Potem pa se midve odpraviva najinim pretresom naproti. Danes morava priti v Seviljo in zadeva je še v božjih rokah. Avtobusi so na voznem redu, ampak kart ni mogoče kupiti. Mladenič na postaji nama s sočutnim pogledom in besedico “sorry …” pokaže ekranček, ki pravi, da na avtobusu ni prostih mest. Postaviva se v prve bojne vrste in sva dejansko prvi pred vrati, ko avtobus pripelje na postajo. Ker nimava karte, naju šofer prijazno odstavi: počakajta tamle, če bo prostor. Mimo naju se premika dolga kača ljudi z vozovnicami. Na listkih ali telefonskih zaslonih imajo bogastvo: QR kodo, ki jim zagotavlja sedež. Mukotrpne so te minute in Karin obupuje: nič ne bo.
Jaz si v mislih ponavljam: “It’s not over till it’s over.” Bodrim prijateljico, da bo za obup še dovolj časa … potem. Ko vrsta končno presahne, se šofer sprehodi med potniki in opogumljajoče pomigne: pridita! Nahrbtnike navdušeno zabriševa v prostor za prtljago in se olajšano zlijeva na sedeže. It’s not over till it’s over.
Vožnja po takšnih dnevih je vedno meditacija. Je mešanica preteklih izzivov in zmag, ganjenosti, hvaležnosti, utrujenosti, ponosa, veselja, vse to pa se preliva z bodočim prehodom v vsakodnevno rutino, ki je tik za vogalom. Vanjo nikoli ne vstopimo enaki, kot smo bili, ko smo jo zapustili. Karin med to vožnjo na jug še ne ve, da mi bo zelo kmalu zapisala: “Človek bi lahko rekel, da je šlo življenje v stare tirnice, ampak jaz sem se res mentalno spočila in vse lažje prenašam, moja vžigalna vrvica je daljša, kot je bila …”
V Sevilji naju ponovno pričaka najin stari prijatelj – dež. Nekaj ur se svaljkava po postajah in avtobusih ter končno znajdeva v obljubljeni deželi – v hotelu Apartamentos Sevilla Este. Izbrali sva ga zaradi bližine letališča, ker Karin ponoči že leti v Slovenijo, jaz pa ostanem še nekaj dni na družinskem pohajkovanju.
Najin apartmajček ima vse, kar imajo veliki in kar sva zadnje dni močno pogrešali: sveže dišeče rjuhe, nastavljivo temperaturo, čisto prostorno kopalnico, vročo vodo, ki traja, ročko za tuš, ki ne škropi na vse strani, sušilec za lase, pralni stroj, stojalo za perilo, kuhinjo z vsemi aparati, sodoben dizajn. Najini nahrbtniki pa imajo hrano in pijačo za dva dneva. Bi si lahko želeli še več? Da ne bi prehitro pozabili, od kod prihajava, pa so senčniki za luči izdelani iz stotin malih školjk.
Razkomotiva se na vse mogoče načine in ob tem ne skrivava navdušenja. Zasluženo degustirava španski whiskey – menda se izgovori “uihki”- ki na naju deluje zelo različno. Jaz zelo kmalu potonem v spanec in spim dve uri kot ubita, Karin pa medtem polna energije uživa v levitvi iz romarke v snažno depilirano bejbo. Le kdo bi razumel to pijačo?
Čas med uživanjem hitro beži in že je tu večer, ki kliče k iskanju nočnega prevoza do letališča. Študirava Uber, Karin kliče taksi službo, sprašuje receptorje. Nekaj bo že. Spiva izmenično, kot bi bili na ladji. Zvečer Karin oddrema kitico ali dve, jaz pa pišem.
“Lep spomin bo!” se strinjava, ko se pred slovesom objameva sredi noči.
Izmenjali sva si precejšnje deleže najinih duš in spet verjamem, da se je druženje zgodilo z namenom. Domov odhajam bogatejša tudi zaradi nje, moje sopotnice. Verjamem, da se nekega dne srečava s širokimi nasmehi in z besedami: “Ej, stara, kar sva na caminu natuhtali, to zdaj živiva!” Takrat seveda še ne bova stari, le Karin bo ohranila svoj simpatični naziv za prijatelje.
–
Zbudim se kot v drug svet, sama s svojimi stvarmi, zgodbami, mislimi. Nekam prazno je, Karin je ponoči odšla. Imam natanko eno dopoldne časa, da pogladim v sebi dogodke zadnjih dni in se prelevim v hčer, sestro, turistično vodičko. Moji ljudje že letijo proti Sevilji.
Prav počasi pospravljam svojo romarsko esenco v žepe nahrbtnika in uživam negovalno udobje zlate sobice do zadnje dovoljene minute. Z make-up-om se povabim v vlogo turistke in zadovoljno zakoračim pod sončno nebo, ki se je končno nehalo muhasto sprenevedati. Ulica “Adan y Eva” me pokliče v svojo smer in zdaj si te impulzivne spremembe smeri še lahko dovolim. Naletim na prijeten park, podležem skušnjavi lesene klopi, nastavljam kožo sončnim žarkom in poslušam živahni zbor ptic.
Napišem pismo Fernandu, gospodu, ki je angelsko bdel nad najinimi koraki, komuniciral pa predvsem s Karin. Pošljem mu svojo zajetno dozo hvaležnosti, ki seže onkraj besed, pohvalim čudovite poti Camina del Sur in prilepim še “velik objem srečne romarke”.
V meni se razrašča ganjenost, da solze silijo na oči. Tako veliki so ti občutki po opravljenem caminu! Toliko dela in tudi neželenih stanj je šlo skozi moje dneve, a tudi neznanske količine lepega. Moja denarnica je za spoznanje tanjša, a sem bogatejša za mnogo več, kot je stala odprava. Vame se je vtisnil nov delček našega lepega planeta in tam bo ostal za vedno.
–
Nato se odpravim proti trgovskemu centru Carrefour, kjer me poberejo prišleki, starša in brat. V treh dneh doživimo seviljske “leteče vafle” Metropol parasol, ki je največja lesena skulptura na svetu, katedralo in mestno ikono La Giralda v nočnem sijaju, okrožja Triana in Santa Cruz, največjo špansko bikoborsko areno, mogočno Plazo de España. Povzpnemo se na slavni The Rock v Gibraltarju, zabavamo ob opicah, občudujemo botanični vrt kraljice Elizabete, s skrajnega roba celine zremo proti Afriki in z letalske piste v sončni zahod. Prekrižarimo ulice Cádiza, najstarejšega evropskega mesta, in ob kilometrih sončnih plaž vsrkavamo poletje. Spoznavamo tapase, argentinske empanade, špansko besedišče in nas same, ki smo po dolgih letih spet skupaj na poti. Obujamo spomine in na mize drobimo neznane drobce naših preteklih zgodb.
Gre za dneve, ko ne misliš, da se je raztegnil čas, ampak to veš. V pičlih dvainsedemdeset ur je nemogoče zajeti toliko vsega!
“Meni dobro je,” večkrat zapoje oče in dobro je tudi ostalim. Kaj ko bi šli takole vsako leto?
–
Letalo se spušča proti slovenski zemlji, na tržaško letališče. Za menoj sta dva tedna resetiranja in dve izkušnji, zelo različni. Obe priporočam! Prva češe avre z zlatim glavnikom in daljša vžigalne vrvice. Druga gladi družinske odnose in tke nove nitke povezanosti.
“Maribel, te quiero para siempre,” sem prebrala na zidu pred Cañaveralom de León in pomislila: Maribel, dobro zate. Ali še bolje za avtorja grafita, ki bo “vedno nekoga ljubil”.
Po nekaj dobro prespanih toplih nočeh spomini na špartanske izzive že tonejo v celovitost mogočne izkušnje. V meni ponovno vzhaja tisti znani občutek: camino je vreden vsakega koraka in vsak korak je vreden mojega časa. V svet, ki zahteva veliko, me pot vedno vrne močno, mirno in pogumno.
Camino, te quiero para siempre.
