Camino del Norte: 1. del
kdaj: 25. 4.–6. 5. 2017
kje: Camino del Norte: Irun–Santander
koliko: 270 km, 10 dnevnih etap (celotna dolžina Camina del Norte znaša 815 km, 32 dnevnih etap)
kdo: Marja Grešak, Mojca Grešak, Sanja Remškar, Eva Remškar
Na prvi odpravi se ni pisalo, delali so se samo zaznamki v mali blokec. Besede pa so se v slapu vsuvale na zaslon po vrnitvi domov. Nastalo je 16 tematskih zapisov, ki so našli pot med bralce v knjigi »IN SMO ŠLE: Mame in hčere na caminu«. Vsaka s svoje strani sva jo z besedo in sliko zapolnili obe mami, Mojca Grešak in jaz. Svoj del zgodbe predstavljam v nadaljevanju.
Camino je delo
Prvi dan bolijo palci na nogah – zamenjam čevlje. Drugi dan tišči desni prstanec – zamenjam še nogavice. Tretji dan od osemkilogramskega nahrbtnika bolijo boki in ramena in “na podplatih celice množično odmirajo”, kot pravi Sanja. Ob koncu deseturne hoje se prve dni premikamo kot “največji pingvini”. Dizaster.
A po petih dneh smo že fit, smeha je največ možno in poti že vse dni vodijo skozi same pravljične dežele.
Španski camino je izkušnja, kjer se vse obrne na glavo. Udobja je skoraj nič in telo srečuje svoje meje. A vendar je daril ob poti toliko, da z lahkoto preglasijo vse tegobe.
In ko me zvečer enajstletno dekle, podvrženo enakemu režimu, pokliče k postelji in šepne “mami, hvala, ker sva šle”, se vprašam, zakaj ne gremo. Na camino. Vsi. Kdaj.
Camino je odločitev
Dve mami in dve hčeri. Marja v osemnajstem, Sanja v dvanajstem letu – prvič skupaj. Z nahrbtniki, vsaj dvakrat večjimi in težjimi od vsega, kar smo si kdaj oprtale na hrbte (in nosile morda uro, dve do prve planinske koče). Na začetku 270-kilometrske poti Irun–Santander, prve tretjine Camina del Norte. Brez najmanjšega pojma, kje bomo spale, jedle, kako prenašale napore, druga drugo in lastne nečimrnosti. A z veliko mero otroške radovednosti in jasno namero – da uspemo.
Takšne smo krenile na pot.
V resnici nimam pojma, kakšni so bili Mojčini, Marjini in Sanjini razlogi za Camino. A zagotovo so obstajali, sicer ne bi bile deležne takšne harmonije in sprejemanja vsega, kar nas je našlo.
Ker če želimo na caminu uspeti, nas mora tja nekaj povleči in ne nekdo potisniti.
In začnejo se dogajati osupljivo lepe stvari, ko nehamo čakati. Čakati, da bo okolica razumela vsak naš korak, se strinjala z njim ali nemara celo sodelovala. Ko si upamo iti na camino brez očitno podrte življenjske zgodbe, brez jasnega zakaja in brez goreče verske osnove. Samo vemo, da bi šli. In to je dovolj.
Tako damo življenju priložnost, da nas poveže s samim sabo in s sorodnimi dušami – medleti od lepega je namreč lepše v dvoje ali v četvero kot v samoti.
Pa se pozanimam pri Sanji – že med domačimi stenami po povratku – zakaj je rekla, da bi šla na camino. “Ker si me vprašala,” mi odgovori v njenem jedrnatem slogu in naprej maže svoj kruh z nutelo.
Tako preprosti so otroci. Odločitve sprejemajo lahkotno kot pomladni piš vetra. Kaj pa otrok ve, kaj je trideset kilometrov na dan s težkim nahrbtnikom … A vendarle se zdi, da je moja mala pogumna sopotnica že ob tistem ‘ja’ vedela nekaj, česar drugi še nismo. Videla onkraj prehojenih kilometrov, zgodnjega vstajanja in bolečih stopal – direktno v srce vsega lepega in magičnega, ki nas je čakalo ob poti.
Camino je hvaležnost
Ko po deset ur dnevno merimo korake, obteženi z nahrbtnikom, ki si ga komaj zavihtimo na ramena, je vsak mali luksuz ob poti darilo.
Klop ali štor, ki pomaga pri natovarjanju. Jagode ob poti. Pohodnik iz druge dežele, a enakih misli in nazorov. Pohodnik drugačnih misli in nazorov. Škatla doma spečenega peciva pred vrati zaprtega lokala, kjer smo nameravali zajtrkovati. Informacija o zaprtem albergu, v katerem smo želeli prenočiti, natanko v pravem trenutku, da prihrani odvečne korake.
Seznam bi se lahko nadaljeval v neskončnost.
Albergue je prenočišče za pohodnike za nizko ceno, večkrat samo za prostovoljne prispevke. Takšen, ki ponudi več kot osnovni paket, beri posteljo in mrzel tuš, je prežet s hvaležnimi mislimi utrujenih nomadov. In če prvo noč preživimo v prostoru s 30 posteljami (ja, zamaški za ušesa so del nujne opreme), ki še najbolj spominja na nedokončano klet ali garažo, in ob vstopu tesnobno požremo slino, smo pravzaprav zadeli glavni dobitek na loteriji. Prag pričakovanj se je spustil na poden in hvaležnost za vsak nadstandard na nadaljnji poti zacveti na polno.
In celo nočitev v takšni nenavadni atmosferi nosi s sabo mala darilca, če smo jim pripravljeni odpreti vrata in pogledati na življenje s humorjem. Moj prvi jutranji pogled s spodnjega pograda uzre le meter od sebe pet parov golih moških stegen, v katera njihovi lastniki vtirajo gel za mišice. No, tudi prav, si rečem. Mojca pa v istem trenutku pride z WC-ja, ki se nahaja sredi prostora, oddeljenega samo z lahno stenco: “Še nikoli si nisem umivala zob v takšni bližini pisoarja, mmm …” Pisoar je namreč kar v skupnem prostoru, ob umivalniku.
“Imaš pa izkušnjo,” zaslišiva s postelje nad mano Sanjin glas.
Očitno je lahko zbujena že zelo zgodaj, če se dogajajo stvari, ki jih nikakor ne bi smela zamuditi.
Camino je igra
Študiram ta Camino. Kaj ima v sebi tako čarobnega, da nas posrka vase in s težavo spusti nazaj v ‘normalno’ življenje?
Camino je igra. Definitivno. Rumene puščice, ki so na ključnih točkah posejane ob poti, so motivacija za male in velike. Vsaka najdba je mala zmaga. Vlečejo nas naprej tudi v stanju največje utrujenosti. Občasno se zgodi, da nas pot nekaj časa pušča v negotovosti, a potem smo naslednjega znamenja toliko bolj veseli!
Puščice celo v enajstletnem otroku prebudijo željo, da bi ves dan hodil sam. In zadeva je resnično izvedljiva!
Dogajanje ima še eno lepo lastnost: camino ne pozna zmagovalcev in poražencev. Tekmuje samo vsak sam s seboj. Z razdaljami v sebi, z odmerjenimi koraki in s količino lepot, ki jih je pripravljen sprejeti v srce.
Na nek način se tekmuje le za proste postelje v albergih, ki jih včasih zmanjka. Niti prijatelj ti je ne more rezervirati – ko se pojaviš tam, je tvoja. Tak je zakon. A še tu se pokaže, da bolj kot zgodnja ura k uspehu pomaga – popolno zaupanje.
Vedno smo dobile posteljo, kjer smo želele, čeprav se dneva nismo nikdar lotile tekmovalno in smo sledile lastnemu ritmu. Ponekod so nas prenočišča pričakala na zelo specifičen način. Za Castro Urdiales, mondeno obmorsko mestece, smo denimo slišale, da je v albergu malo postelj. Obstaja pa možnost spanja v šotorih. Punci sta se zagreli za platneno streho, mami ne ravno … In zgodilo se je natanko tako. Z Mojco sva ujeli zadnji dve ležišči v hiši – resda rezervne jogije v sprejemnici pod mizo – Sanja in Marja pa sta se veselili šotora.
In kar je najlepše, količina odločitev je na caminu okleščena na minimum. To življenje zelo poenostavi. Pot je bolj ko ne ena, puščice kažejo v eno smer in na nas je samo odločitev o prehojeni razdalji. Telo nam pošilja sporočila o utrujenosti in lakoti, to je pa pravzaprav vse, čemur je treba prisluhniti. Pravila so torej zelo jasna in preprosta. Bolj ko se prepustimo poti, da nas vodi sama, bolj uživamo.
Se slučajno spomniš dneva, kdaj si se nazadnje moral odločiti samo to, kdaj boš jedel in počival? Jaz se ga ne. Neštete odločitve običajnega vsakdana so za ramena večje breme kot osemkilogramski nahrbtnik. To spoznanje prinese camino.
In za rumeno puščico, ki bi mi na ključnih življenjskih razpotjih suvereno pokazala pravo smer, bi včasih dala življenje.
Camino je pot
Povezav med zunaj in znotraj, med metaforo in resničnostjo, med mislijo in manifestacijo je na caminu kot listja in trave. K premikanju skozi naše notranje pokrajine – obvezen del vsake caminomisije – pa prav mogočno prispevajo imenitne poti.
Na običajnem dopustu pod znanim borovcem povprečen predstavnik delovnega ljudstva potrebuje vsaj dva dni, da se miselno odklopi od službene rutine. Na caminu s prvimi koraki pademo v nov svet in tam ostanemo še … nekaj tednov po povratku domov.
Razkošje raznolikih poti, ki jih izkusimo v kratkem času, med drugim zelo jasno pokaže, kako pomembna je podlaga, po kateri stopa človeška noga.
Dvakrat tako punce izberemo krajšo od dveh možnih poti in obakrat bližnjica pomeni hojo ob robu asfaltirane ceste. Po desetih kilometrih asfalta pod utrujenimi nogami z velikim veseljem zavijemo na ozko, a mehko gozdno stezico. Obeta sicer nekaj dolžinskega pribitka, a korak steče lahkotno kot nov. Vzpon na hrib v čudoviti gorski pokrajini pa po naporu niti približno ne doseže dolgih kilometrov asfaltnega terorja.
Zasmilijo se mi vse številnejši prebivalci mestnih biotopov, obsojeni na večne pločnike, ceste in ploščadi. Po urah, dneh, tednih v pohodniških čevljih se takšno urbano življenje zdi nepredstavljivo … Nič več bližnjic torej, sklenemo.
Izbiramo gorske kolovoze in travniške stezice. Obmorska nabrežja in lesene brvi. Peščene plaže in mestne promenade. Skrivnostne gozdne labirinte. Razgledne cestice po valovitih deželah vinogradov. Poti na prvi tretjini Camina del Norte – gre za enega lepših odsekov – so večinoma tako slikovite, da se z Mojco večkrat začarani sprašujeva: “A naju tule eden zaje … ?!” In če ni otrok zraven, besedo izrečeva do konca.
Camino lahko v krajšem intervalu doživimo tudi s kolesarskega sedeža ali s konjskega hrbta. A počasen ritem korakov ima svoj smisel, mi sporoči petkilometrska peščena plaža v Laredu, ki nekega magičnega jutra popolnoma prazna čaka na nas.
Ljudje smo ustvarjeni za hojo. Šele ko se sprehodimo skozi lepote, jim resnično damo čas, da nas prepojijo in nahranijo.
Camino so naključja / ki to niso
Samostan v Laredu. Beseda teče o ladjici, ki naj bi nas prihodnje jutro prepeljala čez zaliv, a ne poznamo voznega reda. Wi-fi ne dela. Samostan je ob 22.00 že zaprt in ven ne moremo. Hm … Odprejo se vrata naše sobe in hitro tudi zaprejo. Kdo je bil? Stopim ven in ravno še vidim hrbet španskega prijatelja Luisa:
L: “Sorry, zmotil sem se … napačna soba.”
E: “Ni problema. Hej Luis, mogoče veš, kako je tule z ladjico?”
L: ”Seveda. V teh krajih sem živel od 8. do 12. leta. Voziti začne ob 9.00 in vozi v gostih intervalih.”
Luis, nisi se zmotil in soba je bila prava. Prava za nekaj drugega.
–
Hodita dekleti z našim danskim prijateljem Oliverjem spredaj, obe mami nekaj metrov za njimi. Marja mlajši ekipi vneto razlaga o filmu, v katerem eno glavnih vlog igra strašni merjasec. Midve z Mojco pa zadaj v najini dvomljivi kakovosti prepevava Necin Internat: “Vsi ljudje hitijo …,” nakar spredaj zavlada neke vrste preplah, zaukazana je tišina, ker se skozi ograjo na našo pot prebija nihče drug kot – divja svinja. Dva metra od mene rine skozi veje in v tistem dolgem trenutku je slika, kaj naj si mislim o njej, zelo meglena. Punci prvi preletita možne opcije razvoja dogodkov: začneta teči kot blesavi, midve z Mojco brez pomisleka slediva vzorcu, Oliver pa gentlemansko počaka na koncu vrste, pripravljen na napad. Če bo treba. S palico.
Menda je bilo tako, nisem gledala nazaj, čeprav je mikalo slikanje. Sem imela preveč dela s skakanjem čez potok in plezanjem čez nekakšno ograjo iz hloda. In z brzdanjem srčnega utripa. In smeha, ko sem bila čez. Kajti če se vse to dogaja v četvero pod težo štirih velikih nahrbtnikov, ne moreš, da ne bi umrl od smeha. Ko si enkrat na varnem.
Ko se utrip umiri, začnem razmišljati o nenavadnem redosledu dogodkov. O filmu in pesmi … O zakonih, ki veljajo … samo na caminu ali … pravzaprav … povsod?
–
Zvečer v pubu ob večerji naša novoosnovana družina skupaj s Heike, Samiro in Kaiem prepeva znova in znova isti verz:
“In the jungle, the mighty jungle the lion sleeps toniiiiight,
In the jungle, the mighty jungle the lion sleeps toniiight,
In the jungle, the mighty jungle the lion sleeps toniiiiiiiiiiight …”
Oliver vztraja, da se je treba na enem verzu uglasiti, ga spiliti v nulo in šele potem iti s pesmijo naprej. ‘Jungle’ odzvanja v glavah tudi še zjutraj pri hoji, ko Marja zavrti posnetek večernega koncerta. In ne mine pol ure, ko se pot začne nevarno ožati, ampak smer je približno prava in kar rinemo naprej. Vse dokler stezica popolnoma ne izgine. Znajdemo se na brezpotju strmega hriba v neprehodnem podrastju. Oh my god … v džungli!!!
A nazaj se na caminu ne hodi. Še sploh, ker smo ravnokar trmasto premagali že kar nekaj zoprnih zaraščenih višincev. Oziramo se okrog, vsak korak je izziv za ravnotežje, o poteh pa ne duha ne sluha … V skrajni sili se poslužimo tehnologije. Z navigacijo in nekaj zdrave pameti se prebijemo do gozdnega roba, prečimo podobno neprehoden strm travnik in z nekaj praskami – in še več olajšanja! – dosežemo podlago, ki si zasluži ime pot.
Tokrat več ne oklevam. Prvič, odkar smo na poti, si nataknem slušalke in možgane zamotim z drugim Oliverjem, tistim iz Vele Luke. ‘Sunce mog života’ bo v redu besedilo.
Nič me namreč ne mika srečati še leva.
–
Manifestacije misli so na caminu tako jasne, hitre in nedvoumne, da je včasih strašljivo. A velja jim vsa moja ponižna hvaležnost: bolj nazorne lekcije iz “what you think is what you get” skoraj ne bi mogli prejeti.
Kolikokrat v življenju odpiramo vrata ‘napačnih’ sob? Samo zato, ker mi majhni zemeljski pajacki še ne vidimo onkraj?
Camino je odlična učilnica v naravi. Sprejemnike imamo tu nastavljene na širše frekvenčno območje. Odsotnost pričakovanj in odprtost za vse novo in neznano prinaša drugačne rezultate kot kalup vsakodnevne rutine. Vzročno-posledične povezave so jasneje razvidne in lažje razumemo lasten vpliv na dogajanje.
Tudi zato, ker je naša trenutna lastnina omejena na prostornino enega nahrbtnika? Ker so opravila skrčena na hojo, hranjenje in spanje? Tudi zato. S krajšim delovnim nalogom namreč podelimo mislim redko razkošje: prostor in čas za svobodno in lahkotno vandranje onkraj znanih horizontov.
Kakšen blagoslov!
Camino je množina
Naša na-caminu-osnovana družina deluje složno. Funkcioniramo v vseh kombinacijah: po dva in dva, vseh pet na kupu ali solo v razmaku nekaj sto metrov. Mami si predajava poslovna in osebna znanja. Klepetamo o kužkih in konjih. Oliver in Mojca kopljeta globoko po literaturi in filozofiji. Pojemo gayatri mantro. In včasih samo – smo. Pripomočkov, ki jih po nomadsko prenašamo od alberga do alberga, imamo manj, kot je oseb, a jih razumevajoče šeramo po potrebi. Palice, slušalke, dežnik, … Vsega je ravno prav.
Po nekih teorijah je glede vzdušja v skupinah tretji dan kritičen. A Sanja večer pred tem razmišlja tako: “Tretji dan se ne bomo skregale. Zakaj bi se? Kako bi se sploh lahko?!”
Srečnim zvezdam se imamo zahvaliti, da tega do zadnjega dne nismo izvedele. In da je edini zadržek pred ponovno odpravo ta, da “še enkrat zagotovo ne more biti tako dobro.”
Duše, ki jih na caminu povežeta isti čas in prostor, imajo veliko svobode. Če obstaja obojestranski link, se druženje podaljša in spletejo se močna prijateljstva, tudi ljubezni. Če ni magneta, se z “buen camino” z lahkoto razidemo brez najmanjše drame. Gre za nekakšno pretočnost energij in odnosov, ki je nismo pogosto deležni, kajti običajno smo vpeti v bolj trajne sisteme. Ti imajo svoj smisel – z vlaganjem v odnose navsezadnje rastemo in se gradimo – a resnično blagodejno je izkusiti tudi to lahkotnost druženja brez obveznosti in prilagajanj. Ko smo samo tisto, kar smo v tem trenutku, in ne seštevek vseh svojih preteklih in prihodnjih zgodb. Ko ni pokroviteljskih sodb, ne ocen. Ko ni pogostih velelnikov. Ko ni besede moraš.
Ta nova dinamika druženja nas z veliko žlico uči tudi poslušanja sebe in odzivanja v skladu z našo trenutno resnico. Daljše prilagajanje in “žrtvovanje” bo zanesljivo prineslo težave.
A na caminu se itak zgodi natanko tisto, kar je prav. Morda ne dobimo vedno tistega, kar želimo, a vedno tisto, kar potrebujemo.
Camino je lahkotnost
Camino tako brezkompromisno vrže naš svet s tečajev, da z lahkoto verjamem, da spreminja življenja.
Luis, novi španski prijatelj, je pri 45-ih pustil redno službo, hišo oddaja za 700 evrov in hodi. Trenutno po Caminu del Norte. “I really don’t need much,” pravi. Z njim sem delila obliže, ki so nama s Sanjo hvalabogu razkošno ostajali, in v zameno dobila obilico koristnih prevodov iz Španščine.
Ne mislim, da bi morali tako radikalno kot Luis presekati z rutino. A med hojo po caminu dejansko ugotovimo, kako enolične in revne so naše siceršnje poti. Kako omejeni so naši odzivi. Kako strašno predvidljiv je naš dan. V zatohli natrpanosti vseh načrtovanih ‘nujnosti’ ne zmore sprejeti neštetih drobnih presenečenj in darilc, ki vsakodnevno trkajo na vrata naših hiš.
Tako danes, po vrnitvi, stojim pred pomembno nalogo: prezračiti lastne koncepte, izprazniti polico ali dve v natrpani garderobi navad in odškrtniti polknice vsemu, ki v moji glavi še nima imena in podobe, a vem, da z najboljšimi nameni čaka name.
In ko sem ljubi Alenki Rebula te dni ob poslovnem pomenku in ananasovem smutiju omenila svoj izziv – kako delček camino-lahkotnosti pripeljati v svoj dan – mi je svetovala v svojem toplem in ustvarjalnem slogu: “Vsak dan si podari pol ure. Daj dan v oklepaj in pojdi na camino.”
Daj dan v oklepaj …
Če me torej srečaš in sem videti nekoliko odsotno, je možno le dvoje. Ali je ura še prezgodnja ali pa moj dan trenutno zleknjen v oklepaju čaka, da se vrnem s poti. Buen Camino!
Camino je smeh
Začetek je bil bolj klavrn.
GoOpti nam sporoči uro odhoda: “Ob 5.00 iz Ljubljane. A bomo to preživele, brez da bi klele?” mi sporoča Mojca v SMS-ju.
Na dan odhoda na camino nastavim budilko na zgodnjo uro in ne zvoni. Kako??? Zbudi me Andrej pol ure kasneje, vso robo, še razloženo po tleh, zmašim v nahrbtnika in odbrzimo v Ljubljano, kombi ne bo čakal. Med potjo ugotovim, da sem namesto na 3.45 nastavila uro na 15.45 … Jah!
Mojca ima svojo uvodno prigodo. Med postankom na OMV-ju polije po trgovini svojo jutranjo kavo. S skupnimi močmi briševa štalo in usmerjava nič hudega sluteče stranke stran od poplavnega območja.
Na takšen obetaven način greva dve odgovorni mami za dva tedna z najinimi otroki v neznano.
–
Po prvi noči:
Mojca: “Zdaj pa razumem, zakaj ljudje tako srečni domov pridejo. Ker lahko spijo brez zamaškov za ušesa. In jih ne zebe. Potem pa temu rečejo razsvetljenje.”
–
Eva: “Če z 8-kilogramskim ruzakom padeš na rit, se težko pobereš. Zdaj razumem želve!”
–
V prvi uri hoje po caminu dvakrat zalutamo s poti.
Eva: “Ja lej, zdaj bova morale pa puščice gledat.”
Mojca: “Saj za to mava otroke!”
Eva: “Aja, midve se odpreva vesoljni modrosti, punce pa gledata puščice?”
Mojca: “Pa kruh nafehtata!”
–
Sanja po šestih urah hoje: “Zakaj nismo šli mi raje za 10 dni v lunapark?”
–
S Sanjo zagledava napis na kombiju: Karakate. Otrok se zaljubi v besedo in ta postane najin pozdrav:
Sanja: “Karakate, mami!”
Eva: “Karakate, Sanja!”
Obe: “Karakate!”
Ne veva niti še danes, ali beseda karkoli pomeni. Ali pač ne.
–
Sanja me večkrat kara, ker je moja pisava v zvezčiču zapiskov na meji berljivosti, večkrat tudi pod njo.
Sanja: “A si to med potresom pisala?”
–
Sanja vedno želi, da ujameva skupino, če preveč zaostaneva. Včasih spodbuja zelo kreativno:
“If you hurry up, the god will award you and the sun will come and take all the darkness away from this world!”
Ne moreš, da ne bi pohitel.
–
Eva: “Kako sta se pa z Marjo kaj ujeli?”
Sanja: “Zdaj sva že čist na ti.”
–
Marja: “A ni to res čudno, da ljudje pijemo kravje mleko? A si predstavljaš, da bi eni vesoljci tebe privezali nekam in molzli?”
–
Eva: “Kako si organiziraš dan, zdaj ko delaš doma?”
Mojca: “Ko se zbudim, grem mal na facebook … Ja pol je pa že noč!”
–
Z Mojco naju pri fotografiranju vodi podoben estetski čut in pogosto hkrati uzreva dragocenost, vredno ovekovečenja. Hodimo tako nekega toplega dne po očarljivih vinogradih, ožarjenih s soncem. Midve pogumno ureževa Kekčevo pesem, nakar med petjem zagledava biser med vinogradniškimi vedutami in hkrati seževa vsaka v svoj desni žep po telefon.
“Kot John Wayne,” reče Mojca in nakaže gesto s pištolo.
In jaz se skoraj polulam.
–
Zaradi našega danskega prijatelja večina pogovorov teče v angleščini. Nekega dne, ko imamo nekaj več težav z orientacijo, Sanja prijavi: “It’s so weird, but we ask everyone: where are we?”
–
Kot vse na caminu, so tudi večerje običajno presenečenje. In ribja juha, ki jo kot sredstvo za gretje naročiva z Mojco, Sanji izgleda, “kot bi kravo dal v smoothie-maker.”
Izgled gor ali dol, juha ni bila slaba.
–
Na vrhu kar dolgega vzpona se Sanja razkomoti na skladovnici hlodov: “Nisem vedela, da mi bodo kakšni drugi odmori kdaj bolj všeč kot šolski.”
–
Četrti dan prvič prespimo v samostanu in – roko na srce – izkušnja ni najboljša reklama za božje služabnike. Mož, ki nas sprejme in spremlja naše bivanje, ima ob občasnih prijaznih gestah tudi nekaj hitlerjanskih potez. Kara nas, ker se grejemo na sončnem, a prepovedanem travnatem dvorišču. Natanko ob 22.00 zaklene vrata samostana, da še z zadnjimi grižljaji večerje v ustih in pripadajočo sladico v žepih v zadnji sekundi smuknemo noter. Luči v sobah ugaša tako, da odškrtne vrata in samo z roko seže do stikala. In zjutraj nas spet pünktlich ob osmih dobesedno pomete pred vrata. Red je red.
“A je on nuna?” s hudomušnim nasmeškom vpraša Sanja, ko po stresnem jutru uspemo zadihati.
Mojca pa v svojem stilu komentira dogajanje: “Pain goes with camino, but stress doesn’t!”
–
Poleg Oliverja nas na poti nekaj dni spremlja tudi večni nasmešek Nemca Kaia. Zaradi njegovega ležernega pristopa k potovanju se za počasnejše premike uveljavi izraz “he did it the Kai-way”.
Fanta sta si nekoliko podobna po izgledu. In ko Oliver po pranju v skupni žehti pogreša majico, mu Sanja priskoči na pomoč: “Maybe Kai took it, because he thought he was you.”
–
Po prvih dveh kilometrih hoje, ko iz mesta prispemo v zeleno predmestje, mi Sanja zaupa: “Danes se še nisem začela.”
A če prej ne, se mora pošteno začeti nekaj minut kasneje med bližnjim srečanjem z – merjascem. Opisano v poglavju o ‘naključjih’.
–
“Sanja, vstani, pozno je. Ne vem, kako bomo danes naredili 28 km,” jo zbujam.
Ona še vsa zalimana in pogreznjena v spalko: “Namo.”
–
V lokalu, kjer si za zajtrk, kavo in wifi (pre)razkošno vzamemo čas, čez pol ure pridem do otroške mize in vidim, da je pol Sanjinega toasta še nedotaknjenega, pol kakava še v skodelici, ima pa sezidan čudovit albergue na Minecraftu na tablici. “Še nisi pojedla?!” ugotovim osuplo in ne ovinkarim: “Jezna sem.”
“Vem,” reče Sanja, brez odvečnih besed zapre iPada in nadaljuje z zajtrkom.
“Ti si tako fajn,” komentira Marja. “Z eno besedo razorožiš vsakega, da ne more biti jezen nate.”
In ko mi naslednji dan otrok poleg Guggenheimovega muzeja v Bilbau na opozorilo “ne mi s hrano namastiti ruzaka!” odgovori “namaste”, vem, da ima Marja prav.
–
Približno na sredini naših pohodniških podvigov Sanja sklene, da si bo krajšala čas z muziko na iPadu. A slušalko zatakne samo v eno uho: “Rada zraven poslušam življenje.”
–
“‘Enlightenment’ je res lepa beseda,” razglasi Mojca. “Predstavlja nasprotje od ‘dark’ in nasprotje od ‘heavy’.”
Med razmišljanjem o tej besedni umetnini me Sanja opomni, da na nahrbtniku prenašam samo en čevelj mojega rezervnega para. No, lepa reč. Nazaj se na Caminu ne hodi in podplati čevljev so bili pravzaprav že zlizani … Pogled na kanto za smeti le nekaj korakov od mene mi pojasni situacijo: stran mora tudi drugi čevelj. “Now that’s enlightenment!” naznanim Mojci.
Naprej stopam lažja in – domišljam si – nekoliko razsvetljena.
–
Bilbao. Slavni Guggenheim muzej, kovinska krpanka, me nikakor ne navduši.
Eva: “Ta hiša je kr neki. Ne moreš narediti lepe fotke …!”
Sanja: “Don’t judge stuff by its post-ability, mama.”
–
Sanja nekoliko oddaljenemu konju: “Ola! … Buenos dias, caballo!”
Spominja me na Piko Nogavičko, ki se je po naključju znašla v Španiji. Po nekaj sekundah: “Nima tri čiste. Če bi imel eno čisto, bi me pogledal. Če bi imel dve čisti, bi prišel k meni. Če bi imel tri čiste, bi pridirkal.”
–
Zaradi danskega prijatelja večinoma govorimo angleško in to preide v navado, včasih pa kar malo zmiksamo:
Sanja: “Boš navdušila očija za psa, prosim?”
Eva: “You know him. It takes time with him …”
Sanja: “It takes a lifetime, mama!”
–
Sanja: “Potem bi pa oči psa povsod jemal s sabo in bil najbolj kulski gorski zdravnik … mislim vodnik!” se zmoti nalašč.
–
Sanja mi med hojo vztrajno ponuja ‘sok’. Seveda vem, da gre za prazen tetrapak, ki bi se ga rada znebila. Po četrtem poskusu ji res nekoliko nestrpno, a čisto resno predlagam: “Zatakni si ga nekam!”
“ … To se je zdaj res čudno slišalo,” glasno ugotovi Sanja in obe bruhneva v smeh.
Stvari niso vedno, kot izgledajo.
–
Ko se zvečer vračava v alberg s skromne večerje na ‘rivi’, mi dete začne govoriti v pristni ‘nederlandščini’. Pravzaprav govori ‘nedehlandiš’. Ker mi ni totalno nič jasno in samo umiram od smeha, mi razloži samoosnovani recept: “Lej, saj je čist easy: govoriš angleško, namesto ‘c, z, s’ uporabljaš ‘č, ž, š’, namesto ‘r’ pa požrti ‘h’. Potem pa samo še vse skupaj izgovarjaš bolj nasilno. No probaj! Daj no!”
Recept se je menda oblikoval med gledanjem Rudolf’s Bakery na 24kitchen. Če ti jo uspe prepričati v prikaz te veščine, bo trud brez dvoma poplačan.
–
Na poti skozi manjše naselje se k našim nogam zapodita dva mlada kužka. Dekleti brez pomisleka odvržeta nahrbtnika in se začneta navdušeno valjati po pločniku s kosmatima kepicama: “Sorry, mami, od tu me pa ne boš pregnala. Pojdi povedat Mojci, da ne bova nikol prišle!”
–
Letalo iz Santanderja pristane v Milanu. Odpenjamo pasove, in ko je treba vstati, glasno ugotovim, da sem totalno ‘low-energy’. “Se vidi – iz aviona!” komentira Sanja.
–
Zapisi predstavljajo le tisočinko promila vseh zabavnih trenutkov na poti. In ja, najina otroka sta preživela, menda celo več kot to. Odmik po časovni premici utegne pokazati, da sta prejela eno najbolj dragocenih izkušenj v življenju.
Odgovornost v starševstvu je totalno precenjena.
Camino je jok
Življenje je večna gugalnica, s to mislijo se tolažim zadnji dan. Sveženj neverjetne harmonije, humorja in sreče, s katerim nas je vse dni na poti obdaroval camino, mora nekje dobiti protiutež.
Zadnji večer me spravi v čustveni krč, ki ga poznam z zadnjega potovanja po Skandinaviji. Aarhus in ves zahodni del Danske je ostal moja neizpolnjena želja, ujeta v času. Rainbow-walk na strehi Aros Aarhus Kunstmuseuma pa poslastica, ki je ostala nezaužita. Skrajšanje poti me je pahnilo v zoprnijo in mi naložilo veliko dela, tega se moji najbrž dobro spominjajo. Se opravičujem.
Zadnji delček poti po caminu se ponovi ‘danska situacija’. Skupina se odloči nastaniti v predzadnjem albergu, energije so povsem identične in moj cilj bo spet ostal nekako nedosežen. Razmišljam o solo podaljšku in se sprašujem, kaj je tu moja naloga: spremeniti zorni kot, zrahljati lastne koncepte ali preprosto odreagirati v skladu z notranjim glasom, ne glede na ostali trop.
Oliver, zelo poseben danski mladenič, ki z nami preživlja zadnji teden, prihaja iz Aarhusa … Vem, da je tudi on del enačbe, ki si jo je camino namenil razrešiti. Morda je samo namig, kretnica, geslo. Pogovarjava se sama v sobi. Nekje se rahlja, drugje zateguje … Notranjim monologom se pridružijo še nova bremena: situacija, ki obudi spomin na davno stisko, teža zadnjega dneva, slovo od prijateljev, stres v zvezi s potovanjem, vrnitev v življenje, ki nas določa bolj, kot mi določamo njega.
Med zajtrkom se količina tegob nakaplja do roba vek. Ne želim še dodatno oteževati obupno melanholičnega vzdušja. Vzamem sendvič z jajčno omleto, skodelico s kavo in pohitim ven.
Očitno je tudi zame pripravljen zdravilni napoj, čeprav je do zadnjega izgledalo, da bo pot čista zabava.
Pot do avtobusa prehodim sama, solze tečejo v potokih iz vseh naštetih in neznanih razlogov in vrtijo se notranji filmi z – verjamem da – zdravilno vsebino. Velika črna ptica zakroži tik nad menoj in se oddalji v smeri juga, kjer kot mala pika izgine v senci gora. Sporočilo razumem simbolično in rečem hvala.
Nekoliko si opomorem, a dan ostaja v znamenju solz tudi, ko se skupina spet zbere in nato dokončno razide. Z Mojco jočeva izmenično in včasih hkrati, na avtobusu in letalu, enkrat z razlogom, drugič kar tako, ker puščava občutkom prosto pot. Ne znava vsega pojasniti, niti razumeti, samo veva, da je za nami veličastno doživetje brez primere. Ne zavedava pa se še – v tem s solzami prepojenem dnevu – da camino s končnimi prehojenimi metri še ni rekel zadnje.
’First you walk the Camino, then Camino walks you,’ je misel, ki jo glava pozna že dolgo. Izkušnja, ko to nenavadno bitje lomasti po naših notranjih deželah, pa je povsem druga zgodba.
Camino je ljubezen
Na Caminu nastajajo pari, seveda. Začasni, tudi stalni. Če se tvoja pot križa z osebo, ki se zlije v tvoje dušne praznine, si ‘gotov’. Koroška absolventka medicine in nemški mladenič sta se nam denimo zdela popolna kombinacija in smo bile ves čas na preži, če že ‘kaj dogaja’.
Spletejo se tudi številne vezi, ki jih ne moremo umestiti v predalček romantike, a so ravno tako lepe in dragocene. Skoraj z vsakim pohodnikom lahko najdemo skupno temo za pogovor – če ne drugega, teče beseda o poti – in vsak nam preda delček svoje unikatnosti.
Predvsem pa je camino priložnost, da se ponovno zaljubimo – v življenje. Življenje v tisti svoji prvinski preprostosti, z vsakim dnem novo in sveže. Sprejeto z neobremenjenim umom brez prednastavljenih programov in objeto s srcem malega otroka, ki zna bivati v trenutku.
“Svet je dober,” si večkrat rečeva s Sanjo in je neka najina privatna fora. Na caminu so dokazi za to pogosti in očitni.
Po povratku pa se lahko znajdemo v stiski.
Ali obstajajo planeti sreče v razmiku koraka? Da ne bi bilo treba vmes stopiti v nič namreč. Preplezati globeli. Prebresti reke. Se prebiti skozi gosto podrast. Stopiti v nič, ki boli, ker je tako prazen. In ker je bil srečni planet tako poln … ljubezni.
Je treba srečo pustiti tam ali jo lahko v nahrbtniku pretihotapimo na drugi breg?
“Nič ni strašen. Nič je nič,” s Sanjo radi citirava razmišljujoče globine Toona Tellegena. In mogoče je treba grozečo praznino razumeti tako, po toonovsko.
Kajti zgodi se, da je srce stisnjeno v krču ob spoznanju, da planet sreče ugaša. Novega planeta ni v oddaljenosti koraka. Bomo zmogli stopiti naprej v strašljivi vakum nekega trenutka – v slepem zaupanju, da je to le pot do novega brega, novega planeta? In verjeti, o kako zelo verjeti, da na njem rastejo najslajše jagode, ki si jih je mogoče zamisliti.
Kajti oko jih bo uzrlo šele, ko bomo že čisto blizu. Zorijo pa vendarle že sedaj.
Camino je klic
Zakaj Camino? Razlogov, ki povlečejo na Jakobovo pot, je nešteto. Tudi globokih, travmatičnih, religioznih. Moji pa so bili pravzaprav zelo preprosti: veselje do hoje, spoznavanje novih krajev in izstop iz rutine. Pa menda je bil zadaj tudi kanček skrivnostnega magnetizma …
Namesto takozvanega ‘trpljenja’ z Mojco večino časa neizmerno uživava. V naravnih lepotah, ob katerih medliva skoraj redno in neprestano. V družbi sorodnih duš. V pogledih na hčeri, ki sta veliki in samostojni, a še vedno tako majhni, da želita biti z nama. Uživava v spoznanju, da dež pri hoji ni problem. Da blato in umazanija nista problem. Da zgodnje vstajanje ni problem. Da utrujenost ni problem. In da se bolečina da prenesti.
“Mogoče camino potegne ven tisto, kar v tem trenutku nosimo v sebi?” razmišlja prijateljica.
Pot naše četverice torej ni kalvarija ali klic po razodetju. Ni iskanje smisla ali boga ali Boga. A prejemamo v določeni meri prav vse od naštetega. Med drugim zelo uporabno Luisovo definicijo “1000 people, 1000 religions.” In bog se na svojstven način oglaša tudi v naših opazkah, ko si težke nahrbtnike pripenjamo na boleče mišice na pasu: “O moj bok …!”
Camino je tehnično gledano preprosto sistemsko urejeno pohodništvo in dostopno skoraj vsakomur. Drži pa se ga poseben atribut, ki nekomu predstavlja mik, drugemu nelagodje. Ne vedeti, kje boš spal, kaj jedel in s kom preživel večer, je za marsikoga strašljiv občutek. A ko uspemo tej negotovosti sleči njeno temno suknjo in pod njo odkrijemo sij svobode in svežine, pridobimo veliko.
Ves svet postane naš dom in Zaupanje zvesti prijatelj.
In takole se človek uči. Tudi kanček skrivnostnega magnetizma velja vzeti resno. Imam ga namreč na sumu, da v svoji mali malhici nosi mnogo več, kot obeta površen pogled. Kdor še hrani spomin na torbico Sport Billyja, bo vedel, o čem govorim.
Camino so Sanje / in Marje
Obe z Mojco imava v svoji zbirki otrok netipično najstnico. Ena je na začetku, druga proti koncu nerodnih let. A z nerodnostjo nima v resnici nobena kaj dosti opraviti.
Marje in Sanje ni bilo treba navduševati za camino. Vse štiri smo motiv privlekle iz sebe in to je naša izjemna popotnica. Zaradi tega izhodišča, se zdi, stvari potekajo gladko.
Ne samo, da se kljub precejšnji starostni razliki odlično ujameta. Punci na poti izkazujeta neverjetno zbirko kakovosti, ki v domačem okolju nimajo priložnosti zasijati:
Samostojni (“Kar pusti, bom svoj ruzak sama rihtala”), spoštljivi (“Ti imej ta boljšo spalko, saj si mama”), vzdržljivi (“Tukaj na vrhu vas čakava že eno uro”), zreli (“Mami, ne moreš vpričo desetih ljudi za mizo viseti na Facebooku”), in odprti za čudeže se premikata skozi špansko deželo kot mladička divje vrste, ki se jima je prvič odprl svet zunaj ograde.
Iskreno in iskrivo navdušenje nad psi, konji, polži, gosenicami in čisto pravimi orli, ki krožijo nad nami, odpravo res pogosto upočasni, a prižiga hkrati notranji ogenj vsem pričam čarobnih najdb. V polnosti pride na svoj račun materinska želja po nepriganjanju otroka, tako prisotna v ozadju vseh časovno občutljivih dejavnosti. Čudenje pa nehote postane najljubši izbirni predmet v tej dobrotljivi učilnici v naravi.
Marjine orglice, ki bi jih doma v najboljšem primeru sprejemali z razumevanjem in nekaj dobrohotne tolerance, so na caminu najbolj mila zvočna kulisa. Konji, ki jim preigrava Sveto noč, so očitno očarani, ne zmoti jih niti napačni termin. In desetine polžev, ki jim Sanja posveti svojo reševalno misijo z odmikanjem s ceste, so zagotovo prežete s hvaležnostjo.
Prepuščanje potem camina je drugačna oblika počitnic, dopusta, druženja. Je drugačna gradnja odnosov. Je drugačen skupni čas. Je stanje, kjer konstantni prepih spremenljivk opravlja svojo čistilno nalogo, kjer lepote delujejo povezovalno in napori na nek čudežni način ravno tako.
A ni nujno potovati v španska prostranstva, čeprav so vredna našega časa. Ustavimo se za hip, tukaj in zdaj, ozrimo se okrog sebe in morda ugotovimo, da ob nas raste najboljša družba za potovalne avanture. Kar se tiče mene, sem namreč domov pripeljala čisto drugega otroka: mogočno bitje, ki stoji na svojih nogah in ga nosi lastna hrbtenica. S krepkim telesom, bistrim umom, izostreno intuicijo. In z velikim srcem.
To pa so sanje vsake dobre mame, kajne?
Camino je življenje
“How many roads must a man walk down
before you call him a man?”
Camino je odličen poligon za zorenje in tu bi Dylanov junak lahko ubral kakšno bližnjico. Pot pred pohodnika polaga številne izzive, nevsakdanje obremenitve in na nahrbtnik skrčena lastnina pa spodbujajo kreativnost v iskanju rešitev.
Eksperimentiramo z obutvijo in nogavicami. Sproti oprana maloštevilna oblačila sušimo med hojo, s ščipalkami pripeta na nahrbtniku. Ob dežju čez nogavice nataknemo vrečke. Kremo, ki pušča, zakrpamo z obližem. Natikače, ki jih ob večerih obujemo čez nogavice, nosimo brez zadrege. So celo nekakšna modna klasika camina!
Ustvarjalno odzivanje na težave je med romarji najbolj pričakovano vedenje. Pohodnik se posluži vseh sredstev, ki so na voljo, in izumi tiste, ki niso. Zna prisluhniti drugemu, podeliti prigrizke, obliže. Prepustiti opremo, ki je ne potrebuje. Zna poslušati in ne soditi. In zna pomoč tudi sprejeti.
Camino je učilnica življenja, ki v uk sprejme vsakogar in ga ne ocenjuje. Je hitri tečaj preživetja in osvežitve notranje naravnanosti.
V življenju namreč mnogokrat trmasto vztrajamo v istih čevljih, ker so ‘preverjene znamke’, in v istih nogavicah, ker ‘smo dali zanje 25 evrov in ma da so dobre’. Zaprašene navade imajo prednost pred ustvarjalnim iskanjem novega in ‘žulji’ na podplatih naših projektov nas hitro odvrnejo od dosege cilja. Celo marsikatera večerna zabava se nam zna izmuzniti, ker nas je sram ‘štumfov in papuč’.
Je škoda.
Nasprotno pa popotnik na caminu zna videti preko trenutnih težav. Vrže srce čez oviro. Ne hodi nazaj, tudi če izgubi čevelj. Ne vrača se v bolečino preteklih žuljev, ki so že zdavnaj zaceljeni. Hodi naprej, ve za svoj cilj in če se znajde pred tremi slepimi ulicami, kakor denimo jaz danes, zna pogledati v nebo. Tam je vedno zanj odprta – Rimska cesta.
Poznam ga, tega popotnika, in vem, da se bom v njegove čevlje še vračala. Ali bodo ob tem zaživeli tudi občutki tega srečnega časa?
The answer, my friend, is blowin’ in the wind, je odmevala Oliverjeva pesem na čudoviti plaži v Noji, kjer smo se po spustu z vročega razglednega hriba kot mali otroci zapodili v valove. Bil je dogovor brez besed, slekli smo hlače in v spodnjicah in majici stekli v vodo. Bila je sproščenost in igrivost in lahkotnost in brezčasje. Bil je izbris generacijskih razlik. Bile so bose noge in vroč pesek. Bilo je vrtenje sufijev, preskakovanje peska, ki ga nosi veter, in romarsko ‘pranje’ majic in hlač v pišu vetra. Bile so tri pločevinke piva. In bil je občutek, da bi tam lahko ostali za vedno.
Camino je raj
“Misliš, da je takole v raju …?” razmišlja naglas Mojca, ko prečkava mostiček in obema hkrati zastane korak. Ob vijugastem potoku se v stanju zamaknjenosti prav počasi premikava skozi zeleno travnato oazo sredi gozda. Zna biti, Mojca. Zna biti.
V visoki travi se sredi jase paseta dva konja v takšnem miru, da se ga vidi, sliši in čuti. Kobila in žrebe. Pravzaprav stojita nepremično v najlepšem kompozicijskem odnosu, ki si ga umetnik more zamisliti. Žarki jutranjega sonca se poigravajo z vsemi odtenki zelene in v ozadju vidnega polja se kot beli puhasti oblački pasejo desetine ovac.
Ta in cel niz idiličnih živalskih prizorov tisti dan nahrani naša srca – kot bi se oblekel v kodo družinske povezanosti na živalski način. Nad mladički ter njihovimi ožjimi in širšimi družinami sta seveda navdušena tudi najina mladiča, ki jo ta dan popihata naprej in ju ujameva proti koncu dnevne etape.
Pogledi na številne žive jaslice so poseben čar camina in nanje se v mojem spominu veže mnogo trenutkov osupljive lepote.
Ko smo v nevtralni poziciji, v stanju ne-uma, lahko svet doživljamo veliko bolj polno, nekaj tednov kasneje razloži Zoran. Ko pa je zavest zapredena v materijo, ne vidi nič drugega. Hm. Zelo mogoče je torej, da so nam podobni zlati prizori na voljo tudi na obronkih gozda za domačo hišo. A človeško srce je mišica s svojo modrostjo, modrostjo narave. Če jo priganjamo, nam bo predala le malo tega, za kar je bila ustvarjena. In okrog domače hiše se čas vedno vrti hitreje …
“Ego says: once everything falls into place, I’ll feel peace. Spirit says: find your peace, and then everything will fall into place.”
Medtem ko tuhtam o zakonih camina, me lopne po glavi tale misel in kaže, da sem na sledi velikemu odkritju: camino je preporod ali nova jasnost ali vsaj velika osvežitev življenjskega toka ravno zato. Ker tam ego mnogo lažje pustimo ob strani, narava večji del dneva blagodejno boža in potem – kako preprosto – delčki sestavljanke sami padejo na svoja mesta.
Hvaležna sem za klic camina in vseh njegovih jaslic. Odslej bo torej z mano takole. Objela bom vso svojo veličastno zmešnjavo, kadar mi pride na pot. Jo ljubeče položila v košarico zaupanja, pokrila s prtičem notranjega miru in se s pogledom Alice v čudežni deželi sprehodila skozi rajske vrtove svojih prihodnjih zgodb. Greš zraven?
Camino po caminu
Zvezdni prah Rimske ceste, ki se pne nad Jakobovo potjo, ostaja z nami tudi po vrnitvi.
Gre za nekakšno bivanje v posebni dimenziji, kjer nič ni samo tisto, kar je. Vsak zamah metuljevih kril ima svoj pomen in vsa doživetja se povezujejo v zgodbe.
Pogled onkraj vidnega razkriva poteze, ki jih za nenavadnimi ‘slučaji’ vleče življenje. Kot bi se za dogodki razodevala doslej nevidna plast vzrokov in posledic. Kot bi se pred nami odpiral Priročnik za uporabo življenja, ki je bil doslej shranjen na previsoki polici, da bi jo dosegli. In kot bi nam nevidni pomočniki postavljali pručko, da lahko – majhni in kratkohlačni – pokukamo onkraj.
“Kje sva? Je tebi kaj jasno?” se sprašujeva z Mojco in se skušava znajti v svetu novih občutkov. Kot bi v računalniški igrici dosegli višjo stopnjo, kjer je vse novo in vznemirljivo, a orodij še nisva vešči. Ali kot dve Kekčevi Mojci, ki v nekem posvečenem trenutku spregledata s pomočjo čudežnih kapljic tete Pehte.
Poročava si o vsakodnevnih neverjetnih naključjih, ki to niso. Se sprašujeva o sporočilih, ki jih prinašajo, in ugibava, kdo se šali z nama. Včasih se samo smejiva osupljivemu dogajanju kot resno zadete od sumljivih substanc, a prisežem, da se jih nisva dotaknili.
Mogoče je to tisti čarobni napoj camina.
Trenutno žal še ni povsem jasno, kako daljnosežni so njegovi vplivi in če napoj vsebuje tudi substanco za prizemljitev. ‘Formatiranje diska’ je vendarle povzročilo nekaj zmede in dela. Potrebno bo zagnati aplikacijo Vrednote 2.0, naložiti nekatere nove verzije programa Družinski odnosi in urediti širokopasovno povezavo z enoto Okolica.
A svetlika se v občasnih temnih mrkih imenitnoimenitno dejstvo, da je vedno na voljo tipka ‘reset’. Da obstaja mehanizem, prostor, svet, nedaleč od mojega, kjer se zaciklani preobremenjeni sistem začne postavljati na novo – s prvim korakom, ki sledi rumenim kažipotom. Niti ne stane. Niti ne traja. Za ponovni zagon ali samo za osvežitev ekrana …
Opremljena z zlato garancijo bo ta možnost hodila ob meni do konca mojih dni.
Camino del Norte: 1. del Read More »
01 / Camino del Norte 1. del / Irun - Santander