02 / Camino del Norte 2. del / Santander – Villaviciosa

sobota / dan 1
IN SMO SPET ŠLE

 In smo šle. Spet na špansko severno pot.

Prve korake naredimo v četvero. S tremi Tržičankami je tudi Mojca, lanska Mojca, tokrat brez hčere. Marjo je poškodba rame zdržala doma. Po dveh dneh se razdelimo v ena plus tri. Mojca stopi hitreje, ker ima v načrtu daljšo pot, jaz pa si ne želim priganjanja.

 –

nedelja / dan 2
KER NAM JE MAR

Kako si moj otrok najde sorodne duše! Občudujem ta fenomen in uživam v tem, da sem lahko samo zraven. Lansko družabnico Marjo je letos zamenjala Mariša, Sanjina sošolka iz vrtca.

Camino jo je na nenavaden način pritegnil v najino družbo. Na poslovnem sestanku, ki sem ga imela z Marišino mamo, je dekle prišlo zraven, da povpraša, kako je kaj Sanja. Hodita v različne šole in že nekaj let se ne srečujeta. Pa omenim jaz camino in ves čas sestanka opazujem iskrice v Marišinih očeh. »Jaz bi tudi šla na camino,« izdahne na koncu in ostalo je zgodovina.

Sanja je torej prišla do želene družbe. »Nekoga bi rada imela zraven, ki je mlajši od 20 let, pa da ga ne poznam preveč dobro in da je tako fajn kot Marja.« To so bile njene glasbene želje, mojemu razumu težko uresničljive. Zato lahko verjameš, da jih ni uresničil razum, ampak nekaj večjega, vseobsežnejšega. Mislim, da sem bila nadvse pogumna, da sem skoraj neznanega otroka povabila na pot. Ampak zdelo se je tako naravno. Camino provides. Camino priskrbi.

»MARiša je pravzaprav zelo MARjasta«, pravi Sanja. Ugibam, ali moj otrok morda izbira družbo po merilu »če ti je MAR«. Za naravo. Za živali. Za prostost. Za sočloveka.

»Bom šla lahko drugo leto tudi z vama?« z iskricami v očeh sprašuje Mariša že sredi drugega dne.

»Hvala, ker si naju vzela,« po neštetih pobožanih smrčkih reče moja hči.

Hvala, ker sta vidve vzeli mene!