Camino Primitivo
→ kdaj: 17. 9.–4. 10. 2018
→ kje: Camino Primitivo: Villaviciosa–Santiago de Compostela
→ koliko: 353 km, 16 dnevnih etap
→ kdo: Andreja Kastelic, Eva Remškar
CAMINO PRED CAMINOM
Dragi camino,
Naslednjih šestnajst dni bodi dober z mano. Zasuj me z lepotami matere Zemlje. Obdaj me s kombinacijo najboljše družbe in imenitne samote. Utišaj razum, da bom slišala dušo prepevati.
Telo, bodi krepko in vitalno.
Nahrbtniček, služi mi iznajdljivo kot Sport Billyju njegova torbica.
Hrana, bodi slastna, kave pa tako odlične kot kapučino na beneškem letališču.
Postelje, bodite udobne, kopalnice, ve pa prijazno čiste.
Voda za tuširanje, vesela bom, če boš topla zame.
Smrčači, izberite vedno druge sobe.
Mogočne sile, odpirajte nove poglede in smeri. Naj bo prehojena pot vrednotena pravično in hvaležno.
Premikanje skozi neznani svet, bodi sprostitev, užitek in zabava.
Amen.
……………
ZA UVOD
Eva (ob začetku prvega dne, pri zadnjih hišah Villaviciose): “Pismo! Pozabili sva kupiti hrano!”
Andreja (mrtvohladno): “Že ne rabiva.”
V dobri družbi sem! Punca ima camino delce v krvni sliki.
GATKE
Izgubila sem štumf, in to smartwool! S kljukico vred je lump sestopil z ruzaka. Drugega šparam, če izgubim še enega.
Poleg tega nimam pojma, na katerem štriku v hribovjih Asturije so ostale moje črne brezšivne hitrosušeče gatke.
Krpico po krpico jemlje pot bremena z mojih ramen. In mimogrede: z dvojnimi gatkami se odlično shaja.
–
MALA MALICA
Fige, grozdje, marelice, robide, lešniki, … Samo roko iztegnem ob poti in mali prigrizek je tu.
“Camino provides,” opiše pojav v dveh besedah Paul iz Kalifornije.
Na grmih z zrelimi črnimi robidami se pasem vsakodnevno in vse čase dneva, da se časovnica drastično raztegne. Zato pazi, dragi pohodnik, če te zvabi jesenski Primitivo. Sanjal boš črne kroglice, stisnjene v kupčke. Pripravi se na to.
ARE YOU NUTS
Razmišljam, a naj tole dodam h GATKAM ali k SADEŽEM. Kakorkoli:
“I know we haven’t known each other very long, but … would you like to see my nuts?” me vpraša Paul. Sledi odlično odmerjena pavza za efekt. Nato razpre dlan, v kateri se bleščijo trije gladki zreli lešniki, ki bi jih bila vesela vsaka Sapramiška.
Good one, Paul. Good one!
–
BAR(VITO)
Zdi se, da je camino naposled razprl krila. Postaja zabaven, nepredvidljiv, magičen, pokrajina pa lepa kot nevesta.
Tale bife/trgovina/svaštarnica je menda “most famous bar on Primitivo” in sodi med zabavne epizode. Lastnik je zelo posebno bitje in prostor, heh … privablja nasmeške iz še tako utrujenih pohodnikov.
CRAZY DAY
Včeraj me je camino premikal med dimenzijami in med svetovi. Ponudil je poldnevni vzpon preko prelaza v megli, dežju in vetru, ko zvlečeš z dna ruzaka vse zimske artikle do zadnjega in ko nimaš pojma, kako namontirati pelerino, da bo vsaj dve minuti ostala na mestu. Bil je dan brez postojanke z rešilnim kapučinom. In bile so znova kičaste sončne asturijske razglednice ob koncu dneva.
Kot bi se bogec po tisti gorski sibiriji hudomušno namuznil: samo šalil sem se.
Ko me je po štirih urah prebijanja skozi vremenske ujme spet poljubilo sonce, sem vedela, da zmorem vse.
POD VETRNICAMI
Kot bi ga nekdo umil in delček po delček zdrgnil z loščilom za srebrnino, tak je bil današnji dan. Kondicija je spodobno napredovala in prvič so noge tudi po devetih urah lahkotno premagovale višince.
Marianne Williamson mi je s “Tečajem čudežev” v slušalkah z vsako besedo segla v srce, kot bi ga posnela samo zame.
In pokrajina! Tej sem se spoštljivo klanjala cel ljubi dan. Ob zatonu dneva sem pomahala vetrnicam tja daleč na drugi breg, kjer se je začelo jutro … in si potihem ponovila sijajne Andrejine besede: “Narava je ena sama ljubezen. Je nemogoče, da se en človeček v njej ne bi preobrazil.”
VRTI SE, VRTI
Oplazil me je krog življenja. Smrt in rojstvo, povezana z nitko istega dneva.
“Rojstvo ni začetek, je nadaljevanje. Smrt ni konec, je nadaljevanje.” Tako pravi Marianne. In “resnična je samo ljubezen, ki smo jo dali ali prejeli, vse ostalo je iluzija.”
Vse se vrti, vse poganja nekaj neskončnega, tudi vetrnice na vrhovih Galicije, ki brez počitka plešejo svoj elegantni ples.
Fant, ki se mu je danes nasmehnil prvi zemeljski dan, in fant, ki je (prezgodaj) odšel naprej, mi šepetata tole: nikoli se ne ustavi. Kajti če hodiš, ljubiš in verjameš, ni ovire, ki je srce ne bi zmoglo. In Camino to ve.
PRESNETE TROJKE
Obstajajo intervali časa, ko camino mnogo jemlje in manj daje. Nahajajo se v območju, ki se bliža 30-temu kilometru, pri 30-ih stopinjah in ob 3. uri popoldne. Takrat v Španiji najbolj žge. Če je zraven še nagib terena, so to sploh pogoji, ko si rečem:
Ne razmišljaj, samo hodi.
Mehanično prestavljam noge drugo pred drugo in vem – enkrat bo konec. Kajti če bi v tem mazohističnem procesu začela razmišljati ‘kaj mi je tega treba, ko bi se lahko svaljkala po kavču’, bi se me ognili tudi čarobni momenti, ki križev pot spremljajo: najbolj sijajni uvidi, najlepša presenečenja in najbolj angelski ljudje.
Tudi na Primitivu je tako: na nek način je treba poravnati vstopnino v kraljestvo brezčasne lepote. Skoraj vsakodnevna popoldanska tlaka, ko oči zalivajo potoki švica, je prav majhna cena zanjo. In prihode v alberge, romarska zatočišča, bi brez te kalvarije spremljalo bistveno manj iskric sreče v utrujenih očeh.
Nemogoče je samo tisto, česar ne poskusim, sem prebrala včeraj na zidu nasproti moje postelje. Camino z vsakim doseženim ciljem znova pokaže in dokaže, da je nemogočega zelo malo.
–
KAKOR V NEBESIH TAKO NA ZEMLJI
Punce so imele prav: ta camino je pozabil na ravnino.
Na Primitivu je vse nekaj gor-dol. Tudi kar na višinskem grafu izgleda ‘naravnost’, je v resnici sto majhnih vzpončkov in spustkov. Zato si je treba na tistih treh vodoravnih metrih, ki te doletijo ob redkih priložnostih, oddahniti kot med popadki: hitro in učinkovito, ker prihaja naslednji.
A vendar: kako bi se brez popadkov takšne lepote sploh lahko rodile?
Zgodi se, da me pravljica tako potegne vase, da prijatelji obupajo nad mano in se naši koraki spet ujamejo šele v naslednji postojanki. Kajti v teh čarobnih trenutkih utrujena duša srka svoj življenjski sok direkt v žilo. Ne pustim se priganjati za en sam trenutek, niti sama od sebe ne.
Ko si bom zaželela prikaza, kako je v nebesih, imam zdaj podobe. V spominu in na zaslončku telefona. Hodile bodo z mano po mojih povsem običajnih poteh in me spominjale na to, da je vsak nov dan novo malo življenje, posuto z drobtinicami vedno novih imenitnih izbir.
Le katere bi pozobala danes?
–
MOJA KATEDRALA
Da ji je čisto okej, če grem brez nje na Primitivo, je rekla moja Sanja. Ampak! Da to ji pa ni prav, da bom prišla sama prvič do Santiaga. Brez nje in Mariše, mojih navihanih sopotnic s Camina del Norte. Neprehojena nam je ostala še dobra tretjina. Da bom sama gledala guncanje tiste giant-kadilnice po katedrali, ki jo mora zalučati osem menihov …, si je še mrmrala v brado.
Srce mi ni dalo … Se bom verjetno ustavila lučaj pred mestom, sem izustila pred odhodom na pot.
Bolj ko se bližam katedrali – le pičlih 38 km me še loči od nje – bolj pritiskajo name sopotniki, zdaj že prijatelji iz Kalifornije, Nemčije, Kanade:
“It’s every time you come to Santiago that counts.”
”It’s so natural to finish the Way at the cathedral.”
“It’s just about the perspective how you present it to your daughter.”
“Mother has to be a step in front of the child.”
I’ll think about it, jim rečem.
Pred odhodom v Španijo sem med pospravljanjem našla lističe, na katere so moje hčere pred leti zapisale po tri stvari, kaj jim je všeč na meni in kaj ne. Prosila sem jih za to. Na dveh listkih je bilo pri minusih, da ‘se ne držim tega, kar rečem’. Najverjetneje se je opazka nanašala na to, da se mi delo rado zavleče preko obljubljenega časa.
Ljubi sopotniki Daniel, Paul, Paule, Anne, Gery, Patrick, Anke. Rada vas imam in v veselje mi je bilo deliti pot z vami. A ostajam pri svojem. Štirinajst kilometrov pred Santiagom bo moj camino zavil na letališče, ne v mesto. Nagruntala bom lastno zaključno ceremonijo, ki bo ravno tako izpolnjujoča kot guncanje kadilnice. V končni fazi je pot sama svoj cilj.
Držanje obljube otroku pa bo tokrat moja katedrala. Ljubi deklici Sanja in Mariša, komaj čakam, da nekega razposajenega dne skupaj zakoračimo v Santiago de Compostela. O kako bo fajn.
–
DO KONCA IN NAZAJ
Zadnji kilometri so fenomenalni, čeprav namesto v Compostelo zavijejo na letališče. Za spremembo si nadenem slušalke in v njih Oliverjevo Tišino mora. Razmišljanja je bilo dovolj. Tu se poti že združijo, ljudi je noro veliko in nekaj časa me to moti. Potem pa me prav ponese vsa ta energija mase, ki se bliža cilju. Čudovito.
Odhajam torej nazaj v tisto življenje z uro, koledarjem in odločitvami. Verjamem, da se mi bodo tudi tam puščice postavljale na pot, ko pridem do križišč.
Ponosna sem na svoje prašne čevlje.
