Camino del Norte: 4. del
/kdaj: 28. 6.–13. 7. 2021
/kje: Camino del Norte: Ribadeo–Santiago del Compostela–Finisterre
/koliko: 290 km (203 km + 87 km), 14 (10 + 4) dnevnih etap
/kdo: Mariša Kos, Sanja Remškar, Eva Remškar
SILAM NEBA
Camino pred caminom
“Zdaj je pa že čas, da prideš v Santiago,” mi je navrgel Bojan, ko sta z Jasno nekega deževnega majskega popoldneva posedela v moji kuhinji.
Menda res, sem odobravajoče pokimala in v mislih preletela svojih šest odprav, ki so me premikale po tistih stezicah pod Pireneji, a se niso dotaknile slavnega romarskega cilja. Santiagu de Compostela sem se celo nalašč izognila ob koncu Camina Primitivo, da bi prvič vkorakala vanj skupaj z mojo Sanjo in tudi že zelo mojo Marišo. Ena je hči, druga njena sošolka iz vrtca.
In smo spet šle. “Norte: the Endgame” sem poimenovala našo messenger skupino po navdihu Sanji ljubih filmov. Camino del Norte bo četrtič naš dom in tokrat nas koraki nemara pripeljejo v objem katedrale in v bližino “giant-kadilnice”, kot pravi Sanja. A čeprav ima dogodek zelo verjetno svoj čar, je za nas glavna pot.
Drage sile neba, ki kraljujete nad pradavnimi potmi, imam nekaj predlogov. Podarite nam, prosim, prijazna potovanja, prijetno toplo vreme in odprte alberge, ki navdušeno čakajo na nas. Nasujte nam razkošje vtičnic za telefone, vročih prh ter udobnih postelj. Na mize nam polagajte slastne obroke in osvežilne pijače, saj se tega moji sopotnici nadvse veselita.
Pokažite nam, da je čas covida še vedno čas lepot in dobrot, širjav in daljav. Da nasmehi še sežejo v srce in objemi še obstajajo. Da zdravje zmaguje in bližina obdaruje. Ko bodo koraki spet odmevali in bodo misli valovile med oblaki, tankočutno prisluhnite našim potrebam, da nam nasmehi ne izginejo z obrazov.
Me pa ponižno obljubljamo, da bomo dale vse od sebe. Da bomo hodile in ljubile in vabile na camino vse, ki jih pot kliče. Da se bomo smejale in ragljale in prebivale tudi vsaka v svoji mali tišini, ki je tam na poti čudovito čudežna. Da bomo neprenehoma verjele v dobro in zrle v svetlobo, tudi ko nekaj ne bo šlo po načrtu.
In da bomo primaširale tja do Atlantika zdrave in močne – z lahkim korakom in s polnim nahrbtnikom imenitnih spominov.
NAPAKA PA TAKA!
dan 1/Tržič–Benetke–Barcelona–A Coruña–Ferrol
“Pozabila sem najpomembnejšo stvar!” se med hojo proti letališču Marco Polo tleskne po čelu Sanja. “Orglice!”
“Jaz tudi,” razočarano doda Mariša. Obžalovanje pri vseh treh je očitno in v tišini vsaka pri sebi meri težo izgube. Dokler nam potovalna opravila ne preusmerijo misli …
Letališki postopki mi niso v preveliko radost, a se celo na tem poligonu vedno bolj sproščam in vadim prepuščanje. Sanja tudi tokrat prebere moj “vibe”, ki pravi, da nisem povsem skulirana in da potrebujem nekaj spodbude. Sicer pa dekle ne ve, kaj me tokrat žuli, ker …
Gre za te QR-kode, ki jih za vstop v Španijo zahteva Spain Travel Health. Obrazce sem začela izpolnjevati že v petek. A ker je bilo na koncu treba vnesti podatke o opravljenem hitrem testu, ki pa med potovanjem ne sme biti starejši od 48 ur, se je zdelo, da vloge za kodo preprosto ne morem oddati prej kot v nedeljo. Pridno smo v nedeljskem ranem jutru opravile hitri test, a ko sem želela oddati spletni formular, se postopek nekako ni zaključil. Koda ni prišla, niti kako potrdilo ne, ponovnega vnosa pa sistem ni dopustil. Poklical me je prijatelj iz Dalmacije, ki te dni hodi po Caminu Primitivo, in povedal, da brez QR-kode ni smel na letalo in je bil primoran kupiti novo karto! Da naj bi se kodo priskrbelo vsaj dva dni pred potovanjem … Poskusila sem torej še z izpolnjevanjem istega obrazca na telefonski aplikaciji, prej sem urejala vse na računalniku. Vnesla sem svoje podatke in QR-koda je priletela na mail v sekundi. Naknadno sem ugotovila, da sem pomotoma okljukala opcijo, da gre za mednarodni tranzit, torej da potujemo samo čez Španijo. Na enak način sem se nato “zmotila” še pri Sanji in Mariši. Vsaj neke kode imamo, sem si rekla. Bogsigavedi pa, kakšne skrivnosti ti kvadratki hranijo o nas.
Mariši in Sanji nisem povedala za to zadrego. Potrebujem njuno energijo, čisto in žuborečo kot gorski potoček. Vero, da je vse pošlihtano in da bomo poletele do Galicije lahkotno kot vetrič. Potrebujem njuno suverenost pri kazanju QR-kode strogim letališkim uslužbencem. Dvom in strah v njima bi lahko povečal možnosti za neuspeh, zato molčim. In se menim s svojimi “guardiani” – kot se ob priliki izrazi Mariša – da nam zgladijo poti.
Na Barcelonskem letališču moramo hočeš nočeš preživeti pet ur. Kljub temu, da nas tišči na stranišče, se zataknemo v prvi trgovini, ki pride mimo. Lakota po odkrivanju novih obzorij je pri vseh treh očitna in ta obzorja so lahko tudi potrošniške narave. Svet domiselnega dizajna, dišečega po Mediteranu, nas posrka vase. Medlimo ob knjigah, torbicah, pisarniških in potovalnih artiklih, ne manjkajo niti gel-nogavice, ki jih je treba občudujoče prešlatati. Od nekaterih artiklov se ni moč ločiti. Nenadoma si ne predstavljamo več hoje po caminu brez žepnega ventilatorčka in tako zapustimo trgovino Natura vsaka s svojo barvo le-tega: Sanja z belo, Mariša z oranžno, jaz z zeleno. Veter v naših laseh bo torej imel na voljo tri stopnje: natural, medium in strong. Pa ne samo to. “Naši ventilatorji imajo tudi luč. Ki spreminja barve!” kasneje ugotovi Sanja. “Mogoče pa life ima smisel,” še doda.
Za svežino in mavrični vibe naše odprave je torej poskrbljeno. Kaj nam je ob tem sploh lahko hudega?
Tiste prave QR-kode dejansko do konca drugega poleta ne prispejo. Tranzitne pa nas spravijo čez vrsto kontrol na letališčih! Poletimo do Barcelone in naprej prav do Atlantika, do A Coruñe, od koder se nameravamo z busom zafurati nazaj do Vegadea. Saj v bistvu gre za neke vrste prečkanje Španije, le da bo tranzit trajal šestnajst dni, khm.
Zahvaljujem se vsem angelskim krilom, ki so danes zamahnila za nas. Konec koncev sem vložila obrazec za njihovo pomoč že tistega marčevskega večera, ko sem kupila prve vozovnice. In zdi se, da je ta naslovnik bolj zanesljiv kot španska zdravstvena ustanova.
Ampak zdi se tudi, da se človek ne sme prehitro veseliti in se trepljati po ramenih. Zelo hitro ga namreč življenje pospremi nazaj v ponižnost, kjer spet postane del pretakajoče se celote namesto domišljanja, da je njen gospodar. Dan se zaključuje z vročo prho in udobjem mehkih postelj, zavil pa je proti koncu dneva v sili razmer malo po svoje …
Plan je bil, da se ob koncu potovalnega dneva iz A Coruñe zafuramo z busom skoraj do izhodišča za hojo, v Vegadeo. Gre za triurno vožnjo. Poiščemo me torej tam ob letališču postajo Alse, avtobusnega prevoznika, in preverimo še pri enem šoferju, če avtobus pelje od tam. Pelje! Vzamemo si čas, pomlatimo preostanek sendvičev, a ob naši uri avtobus ne pride. Ne pride niti ob kasnejših urah. Izkaže se, da bi morale v mesto in z glavne postaje nadaljevati pot. Oh ja.
Bus do mesta sicer najdemo, a Vegadea danes ne bomo videle. Izdelovanje plana B na glavni postaji v A Coruñi je pa sploh doživetje. Nihče od dveh uslužbencev ne govori angleško, trudita se z iskanjem opcij, a po pol ure še vedno vztrajata, da v najboljšem primeru lahko pridemo na naš Norte šele prihodnji večer. Prihodnji večer?! Izgubile bi torej cel dan!
Ne, to pa že ne. Zapustimo to pisarnico, ki ne podpira našega plana, in zunaj nekaj minut tavamo v vakumu neznanih možnosti. Dan se preveša v večer, prenočišča nimamo, prevoza tudi ne in smo še daleč od Tapie. Ni ravno, da bi človek vriskal. Sama se vržem v igrico “gdje si, rješenje?” in begam od avtobusa do avtobusa, če bi kateri le čudežno peljal v našo smer. Sanja zagrabi moj telefon in začne guglati. V nečem pa se vse tri jasno strinjamo: najprej se moramo umiriti, v paniki se ni rodilo še nič dobrega.
Ko kasneje gledam nazaj na te trenutke, me navduši naš odziv: nobenih obsodb, obžalovanj, obkladanj, nobenega jadikovanja in jamranja, samo pogled obrnjen v naprej in v kako.
Shift v naših glavah je bliskovit. Moja hči se spet izkaže za učinkovito krizno menedžerko in enkrat ji bom napisala uradno žigosano potrdilo, da to res obvlada. Morda ji v življenju pride prav: če bi jo zaposlili denimo na avtobusni postaji v A Coruñi, bi naredili odlično kupčijo. V nekaj sekundah imata tako Sanja in Google zložen plan prevozov za naslednje jutro. Plan, ki še lahko reši naš načrt. A je za prestop v Ferrolu časa le eno minuto, kar ocenimo kot preveč rizično. Da to tveganje izničimo, moramo torej danes priti v Ferrol in tam prenočiti! Vzamemo pot pod noge in po 11 minutah hitre hoje sedimo na vlaku za Ferrol. Prenočišče El Cairo, ki ga poiščemo med vožnjo, je le prijaznih 8 minut odaljeno od postaje. Cena se drži zgornjega roba romarskih standardov, 15 evrov na osebo. Hospitalera nas po prvem čarovniškem vtisu najprej za 10 minut pusti same brez razlage, tako da pade komentar, če je šla zakurit kotel … A večer se prav prijazno zaključi in kljub prazni presečni množici naših jezikov se z gazdarico imenitno sporazumemo. “Sploh nas ni skuhala,” je po dobro prespani noči navdušena Sanja.
Iskrice
***
Mariša: “Meni je ena najbolj strašnih stvari iti skozi security.”
Sanja: “Ja, je nekaj kot ‘kaj če sem po nesreči kupila pištolo in ne vem’ ali ‘kaj če mi je kdo podtaknil tri nože’.”
***
Prva trgovina, v katero zabredemo na letališču, je Natura. Iz nje kar ne moremo ven, toliko je lepega.
Sanja: “Ne morem verjeti. Prva trgovina, ki jo srečamo, in me smo dead.”
***
Sanja: “Nisi mi povedala, da imaš rogljičke. Tud jaz imam rogljične pravice!”
***
Sanja: “Mariša, a veš, da obstaja ‘googly-eyes vandalism’?! Da lepiš kotrljajoče se oči na random mesta.”
Obe punci v en glas: “Ja, to bo najina misija!”
[že iščemo googly-eyes]
***
Eva: “Tvoji čevlji bi se pa lahko kdaj srečali s krtačo …”
Sanja: “Počasi jih navajam. Zdaj smo v fazi, ko so občasno v isti sobi s krtačo in ne zbežijo.”
***
Na avionu sedimo “v oklepaju” mlade družine. Ob meni sedi pri oknu očka z majhnima deklicama, ob Sanji in Mariši pa mamica z nekajmesečnim dojenčkom, ki precej časa joka.
Eva: “A vaju je kaj motil jok?”
Sanja: “Ne, nič, dojenček pač. Bolj me je motilo to, kako me je judge-al (namršči obrvi in našobi ustnice). Ko bo velik, bo napisal knjigo o nama, kako sva grozni. Tega se pa bojim!”
VANDALKE
dan 2/ Ferrol–Tapia de Casariego–Ribadeo
Po štirih urah vožnje z vlakom izstopimo v naši Tapii de Casariego. Glede na to, da imamo za prvi dan v planu le milostnih 12 km, naš načrt ne bi smel biti ogrožen. Malo presenečenje se zgodi, ko ugotovimo, da je postaja, kjer nas je železna kača izvrgla, od mesta oddaljena 6 kilometrov: torej se je ljubkih 12 km ravnokar napihnilo v zmernih 18. Pot pod noge, punce!
V Tapii zato že kar z veseljem pozdravimo prve kavarnice. Točajka nas poleg pijač zalaga še z olivami, podarjenimi čokoladnimi napolitankami in mešanico arašidov in gumijstih medvedkov (what?!), založi pa nas tudi z odličnimi sendviči.
Rumene puščice nas privabijo do razgledišča nad plažo, kjer za trenutke pozabimo na čas. Preprosto ni pomemben. Plaže te ugrabijo, ugotovim. Na naslednji mivkasti površini, ki nam pride na pot, punci napišeta v pesek recept za vaflje – kaj pa bi drugega? – in še neke simpatične neumnosti (glej sliko). Od tretje plaže se le stežka ločim. Vem, da je to slovo od morja za dolgo časa.
Morje daje našo odpravo v oklepaj: na začetku nas je pospremilo na pot in na koncu nas bo spet pričakal Atlantik. Isto morje bo in drugačne me. Pot spreminja.
Med hojo se posvečamo Marišinim knjigam in Sanjinim filmom, obe navdušeno delita zgodbe svojih junakov. Mariša nosi s seboj po caminu knjigo s 600 stranmi, kar znese precej kubičnih centimetrov in tudi kar nekaj gramov. Ne morem se čisto odločiti, ali naj jo zaradi tega občudujem ali dam čez koleno. In kot da to ne bi bilo zadosti, zraven še zagreto išče knjigarne, v katerih bi lahko kupila naslednje nadaljevanje. In niti pomisli ne, da bi prebrane strani sproti sežigala. Cheryl Strayed, so sorry, tvoj vzor je bil zaman.
V Galicijo vstopimo ob pogovorih o fantih, ki me bogato izobrazijo o sodobnih standardih. Celo večnost hodimo preko gromozanskega mostu, s katerega se ne upam zazreti v globino. In ne glede na to, da v alberg konkretno zamujamo, so naša glavna skrb – knjigarne. O knjigah v angleščini, ki jih išče Mariša, večinima ni duha ne sluha, zato pa moji mladenki navdušeno planeta na kotrljajoče se oči na enem od stojal.
“Mati, to je začetek legendarnega caminota!” prijavi Sanja, ko dva para živih kotrljajočih se oči prižarita iz knjigarne. “Googly-eyes vandalism” je krenil na pot in to ravno skozi telesa mojih navdušenih romark. Še zanimivo bo: misija se začenja.
Iskrice
***
Ugotovim, da je res blagodejno, če z ventilatorjrem hladim tilnik. Sanja vzame napravico in mi jo pripne zadaj na kapo.
Sanja: “Pripenjanje stvari na stvari je totalno podcenjeno.”
***
Eva: “Kako imaš ti lahek ruzak!”
Sanja: “Ti nosiš še težo življenja, jaz sem jo pa pustila doma.”
***
Mariša: “Jaz komaj čakam, da bom imela otroke. Samo rojevanje pa baje boli ko svina.”
***
Sanja je šla na camino z res ubogim telefonom, čeprav ji vsi že dolgo prigovarjamo, naj kupi novega. Prvi dan na poti telefon neha delati.
Eva: “A ti že dela telefon?”
Sanja: “Ne in tudi ne planira … No, vsaj mirno je zaspal.”
***
Punci se pogovarjata, kakšni bi bili, če bi bili pizza. Mariša bi imela ful sira. Zakaj?
Mariša: “Jaz sem lahko trdna, tekoča ali skutasta. A veš, kakšna je skuta? Kisla, ampak drzna!”
POŽIREK STUDENČNICE
dan 3/Ribadeo–Lourenzá
Drugega dneva se lotimo s spoštovanjem. Vemo, da nas čakajo največji vzponi celega Norteja in da naša telesa nanje še niso pripravljena. Na poti smo komaj drugi dan. Gre za nekakšno prekletstvo prvih treh dni, ki na caminu vedno terjajo svoj davek. Tudi če sem na caminu – devetič.
Jutro začnemo z zajtrkom v kavarni Garden in našo ljubo Alimerko, supermercadosom. Mogoče mi je zato pri srcu, ker ime spominja na Kalimera, piščanca moje mladosti. Dekleti imata zagotovo drug razlog za ljubezen: Alimerka je raj za lačne ljudi. Opremimo se za pot navkreber, kolikor dobro tisti trenutek znamo.
Ker se državni albergi odpirajo šele 1. julija, kar je jutri (!), moramo našo dnevo etapo spet podaljšati za 6 km. Naslednja dva alberga na poti sta namreč državna. Oh ti podaljški. Očitno nam je namenjeno nekaj matranja.
Pot nas takoj iz mesta povleče navzgor med visoka evkaliptusova debla. Etapa ima za oceno naravnih lepot štiri zvezdice, a kaj, ko naša telesa premorejo komaj zvezdico in pol kondicije. Zavedamo se resnosti položaja in punci potegneta naprej, kot bi ju nesel veter. Vsake tri kilometre me počakata, sedeč na cesti, v tem sta zelo unikatni.
Za trenutke na začetnih kilometrih zavlada panika, da sta izgubili svojo vrečko ‘googly eyes’, pot potem ne bi imela smisla. Sanja med običajno sredicestno pavzo zloži iz nahrbtnika vse. Uf, učke imamo, vse je v redu. Le v bolj priročni žep jih mora spraviti, saj vemo: treba je biti pripravljen takoj, ko potrka priložnost.
Precej hodim sama. Verjetno zamudim veliko iskric, ki se tako zapišejo samo v prostrano špansko nebo. A hkrati dam priložnost mojemu notranjemu ustroju, da se temeljito pogovori sam s seboj.
Petkilometrski vzpon z 12-kilogramskim nahrbtnikom na neutrjenem telesu deluje podobno, kot bi se Mr. Muscolo pognal po mojih žilah: vidnih in nevidnih, telesnih, umskih, čustvenih, duhovnih. Zamaški se odmašijo, pretoki se pospešijo, življenje se prevrednoti in spet zares jasno slišim sebe. Kot bi se milijon tančic odstrlo med nebom in menoj. Jasna postaneta pot in smisel, logično in osmišljeno je vse preteklo in doživeto. Življenje je zajelo iz potoka svežo studenčnico in se zadovoljno zleknilo na točki novega razgleda. Zdaj vidi širše, vidi globlje, vidi dlje. In to šele drugi dan, kaj šele bo!
Zadnjih 10 km je mučeniških. Telo ima dovolj, teren pa neusmiljeno vijuga po vertikali. Vemo, da bomo dosegle cilj, a kljub temu je treba prehoditi vsak meter, stopiti vsak korak, zavihteti nahrbtnik vsakič znova na boleče kosti. Glavo je treba zamotiti, da se ne ukvarja s samopomilovanjem. Ko se na zadnjih kilometrih spotaknem ob korenino, si čestitam za junaško dejanje ujetja. Nisem padla! Telo zmore več, kot misli glava.
Dekleti pravita, da dan ni prinesel kakšnih spektaklov, bil je pa pravzaprav lep. Jaz pravim, da je dan prinesel cel kup notranjih spektaklov, bil je pa pravzaprav lep.
Zame je bil to dan ekstremnih občutkov, ki prinesejo v življenje nekaj – življenja. Dan ekstremnih naporov in ekstremnih užitkov. Ekstremnega truda in ekstremne hvaležnosti. Dan, ko sem se naučila, kako zelo zna biti hvaležno telo, ko ga obdarim z vročo prho, kremicami, svežimi oblačili in posteljo – vsak od teh ritualov je po takšnem dnevu prava orgija. In kako zna biti hvaležno telo samo ob tem, ko se strmina prevesi v ravnino … Bil je dan, ko so oči neštetokrat zameglile solze ob hvaležnem pogledu na moji deklici, ki v preseganjih sebe enako kot jaz najdeta smisel – ker vidita ob naporih še toliko drugega, lepega. Razumeta, da gre za investicijo v dni, ko bomo kljub nahrbtnikom premagovale vzpone lahke kot peresca. Bil je dan brez spektaklov, a neizmerno bogat.
Camino je danes pokazal tudi svojo manj romantično plat. A jutri bomo za spoznanje močnejše in vzdržljivejše. Četrti dan je blizu.
Iskrice
***
Sanja pritisne prst na pordelo kožo mojega vratu, kjer ostane bel odtis: “Lobster.” (jastog)
***
V albergu naletimo na ne-preveč-urejenega dolgolasca, ki nam kmalu da vedeti, da je v albergu “camping gas” (plinski gorilnik), če bi ga slučajno rabile. Zaloti nas celo v trgovini, oddaljeni 500 m, nas prestreza za vsakim regalom in na telefonu kaže slike plinskih žarov. Angleško mu ne gre najbolje, zato izbere “slikovni” način. Ker nam je med nabavo to malce odveč, se mu vljudno zahvalimo in pojasnimo, da se bomo že znašle z grelnikom za vodo in mikrovalovko. Kasneje v albergu nagruntamo, da se uradno naši novi makaroni res najbolje pripravijo v ponvi. Kot nalašč je takoj spet izza vogala naš “jezus”, ki se je medtem iz trgovine nekako prežarčil v kuhinjo. S plinskim gorilnikom v rokah. Kaj boš potem … “Še dobro, da so nekateri ljudje res nasilni,” ugotovi Sanja, medtem ko z lačnimi očmi meša šest porcij instant makaronov nad prenosnim plinskim gorilnikom. Pomlatimo vse.
CAMINO SVALJKANJE
dan 4/Lourenzá–Mondoñedo
Dobrotljivi duh camina se za prestane napore že naslednji dan izdatno odkupi. Na teh naših poteh imam vedno občutek, da je življenje pošteno.
Tretji dan bo treba premagati le prisrčnih 9 kilometrov. S šestimi kilometri tega dneva smo namreč opravile že prejšnji dan. Zato si privoščimo daljši spanec, nekaj pohajkovanja po mestu Vilanova de Lourenzá in zajtrk v kavarni Galaxia, ki traja skoraj dve uri. Namesto rogljičkov se na naši mizi znajde pizza, ki se uvršča med najpizze naših življenj. Pol je zagotovo pripada včerajšnjemu dnevu! Kakavčki in kave so velikosti XL, natakarica pa opravlja delo s takšnim žarom, da njene španske besede z lahkoto razumemo. Ostanke pice in rogljiče nam skrbno zapakira v aluminijaste posodice s pokrovom, kot bi jih zapakirala babica, kar je za romarja absolutni nadstandard. Na enem pokrovu je narisan piščanec.
Ko se v ranem popoldnevu končno odpravimo na pot, bi se lahko veselile res lepega odseka, a tega še ne vemo. Pot se spet vije med vitkimi debli evkaliptusov, ki so mi ljub ekosistem. Ob teh visokih bitjih, ki se daleč nad nami dotikajo neba, smo človečki čisto majčkeni. Ta odnos vedno dojemam tudi metaforično: sem le majceni delec velike narave in kadar sem ponižna v odnosu do življenja, mi to res koristi. Dopustim mu, da več dela opravi zame in prihranim na energiji.
Postaja vroče in skozi naše sveže umite frizure teče pot v potokih, tako da začnemo zares ceniti včerajšnje oblake. Kaj bi bilo šele brez njih!
Med hojo se razpotegnemo in vsaka spet koraka le ob spremljavi svojih misli. Moje se ujamejo v novo ugotovitev, zakaj je hoja po Španiji drugačna kot doma: tu ne živim iz spominov, ampak iz sedanjega trenutka. Ne zanašam se na poznanstva, ne iščem varnosti v preteklih zgodbah. Gre za popolnoma sveže pritoke tukaj in zdaj. Gre za zemljo, na katero stopam prvič, in za ljudi, s katerimi se še niso križale poti. Denimo za Francoza, s katerim poklepetam: vrača se v obratni smeri kot me – proti rodni Franciji, ob koncu poti bo za njim 4600 prehojenih kilometrov. Videti je srečen in naši ventilatorčki ga navdušujejo.
Tega jasnega dne ugotovim še nekaj: da je najlepše hoditi v sončnem vremenu po senčni poti. Gozdovi, ki se spletajo v senčne tunele, so prostori za uživanje, igra senc in svetlobe pa je čudovita kulisa.
Zadnji del poti vodi skozi pečico. Razbeljen betonski uvod v mesto Mondoñedo je ponesrečeno brez zelenja in drugih senc, ura pa ravno okrog tretje, ko je v Španiji najbolj vroče. Sonce nažiga kot blesavo.
Albergi, ki se nahajajo na koncu pečic, sprejemajo zelo hvaležne romarje. Tudi če bi ponudili samo gosto senco, škaf vode in kup slame, bi se zapisali v naša srca. Ampak Albergue Montero ima mnogo več kot to.
Ima moderno dnevno sobo. Ima separeje – sobe v sobi – s poličkami, bralnimi lučkami, vtičnicami in visoko stopnjo zasebnosti. Ima udobne kopalnice. Ima teleskop! Ima pralni in sušilni stroj. Ima urejen vrt in prijazne ljudi. Ima postavne kolesarje.
Ima pivo, ki je zares mrzlo, da se ga uživa dolgo, dolgo. Parkiramo se na sedežno garnituro iz tako mehkega usnja, da izvabi naše ohe in ahe, ter se prepustimo branju, pisanju in samo bivanju v trenutku, ki je nepopisno lep. Iz nahrbtnika kradem ostanke naše jutranje pice, kar se v lokalu nekako ne sme. Punci tega ne opazita, tako sta zatopljeni v branje. Gre za trenutke, ki so popolni, s katerekoli strani jih pogledam. Gre za čas, ki slavi življenje, in za srečo, sestavljeno iz samih preprostih stvari: gibanja, pustolovščine, sorodnih duš, prostosti.
Gre za pravo kombinacijo pravih sestavin.
Medtem ko uživamo v devetih nebesih, tehnologija dela za nas. Stroji operejo in posušijo takorekoč vse naše cunje. Še en razlog za praznik! Mariša se sprehodi čez spletno ponudbo bližnjih restavracij in naš lenobni načrt, da nocoj ne gremo v stari del mesta, se izrodi. Sedem minut hoje bomo brez dvoma zmogle! Trg sredi simpatičnega srednjeveškega jedra Monteñeda je posut z mizicami in tudi s precej obiskovalci. Privoščimo si prvo večerjo zunaj: patatas s šestimi omakami, tortilje, žepki z nadevi iz morskih sadežev. Čokoladnemu moussu in browniejem tudi ne zmoremo reči ne, danes je dan za uživanje. Ob tem z globoko debato o odnosih rešujemo svet, torej smo celo dobrodelne.
Zvečer sem deležna razposajenega prikaza, kako je, ko najstnicam dogaja. Dokler se ne posvetita seriji o Sherlocku Holmesu, je mlada razigranost – zdi se neukrotljiva – all over the place. Še dobro, da smo skoraj same. Kolesarji, so sorry.
Iskrice
***
Mariša: “Vedno, ko vstanem, me začne tule v križu tako boleti, da hočem jokat.”
Sanja: “Mene tudi.”
Ker to izrečeta med smehom in z energijo pogumnih, uvrščam med iskrice.
***
Iz alberga odhajamo zadnje in v košu z lesenimi palicami je še ena prav posebna: s pobarvanimi pasovi v barvah zastav. Načeloma velja, da romarji pustijo palice, če jih ne potrebujejo več, in jih prepustijo drugim. Vzamem jaz torej to fensi palico, a Sanji kar nekaj ni prav. Da je ta palica res posebna in verjetno del dekoracije, identitete alberga. Tako je prepričljiva v svojem vihanju nosu, da nesem palico nazaj.
Eva: “Sigurno bi mi palica prinesla nesrečo. Ti imaš res ene senzorje …”
Sanja: “Bullshit-meter.”
BOGOVI NISO PADLI NA GLAVO
dan 5/Mondoñedo–Abadin
Včeraj smo izgubljale stvari. Mariši so se nekam izmuznile slušalke in dvajset evrov. Med pranjem sta izginili dve nogavici. Dekleti pogrešata vrečko z učki.
Danes je dan za najdbe. Mariša iz verižice naredi nihalo in se pomeni s svojimi guardiani. Slušalke se pojavijo v žepu jakne, evri v žepku nahrbtnika. Sanja odkrije eno nogavico za filtrom sušilnega stroja. Glede druge nogavice se izkaže, da sploh ni naša in da smo v bistvu eno pridelale, ne izgubile. Enaka situacija, a povsem nov pogled! Le z učki je bolj žalostno. Celo ti se najdejo – na fotografiji deklet v avtobusnem postajališču. Vrečka z očesci se vidi na klopi in najbrž je ostala tam.
Jutro je torej dokaj uspešno, potem pa se zgodi nekaj misterioznih zadev. Pri zajtrku v kavarni čez cesto naročimo toaste. Dekleti izbereta “toast with jam”, jaz “toast with cheese”. V funkciji toasta dobimo popečen kruh, kar ni tragično, v vlogi marmelade pa – šunko. Natakar pojasni, da je jam pri njih šunka (verjetno okrajšava za jamón?). Slaba volja se unese, Mariši odstopim kruhe s sirom, gospodič pa nam dostavi štiri male “marmelade”, kot bi morale reči. Kdo ga je tu pobiksal, težko ocenim, a pripravljenost razumeti drugega razreši vse. Razidemo se v prijateljsken vzdušju.
Nato se pogumno podamo v 12-kilometrski klanec, ki je danes naš izziv. Kot je bilo pričakovati, je nahrbtnik po treh dneh že postal del telesa. Ne boli več vsaka koščica, na katero je naslonjen. Hoja je lahka, tudi če vodi navkreber. Zaplete pa se pri usmerjanju. Kar naenkrat se začnejo ob poti pojavljati kamni z napisom “C. Complementario”. Ker ima ta etapa dve opciji, sklepamo, da smo se pomotoma znašle na “dopolnilni”, torej ne-glavni poti, ki jo Gronze prikazuje kot črtkano. Preberemo skopi opis: pot vodi skozi popolno divjino, označen ima nek višji prelaz, priporočajo pa jo le v lepem vremenu. Sanja takoj preveri vreme in napove 90% možnost dežja čez eno uro.
Naredim namrgoden obraz. Sanja reče: “Oh kaj pa bo!” in stopi naprej. Nazaj se ne gre nobeni, nabrale smo že dobro mero višincev. V domišljiji se mi odvrti prizor grmenja in bliskanja in nas treh, ujetih v ostre skalne prelaze. Sicer ne hodim v cerkev in tudi ne molim, za posebne priložnosti pa se poslužim recepta “sto očenašev”. Vedno življenje obrnejo na bolje. In nekaj mora človek početi med hojo.
Zdaj jaz pošljem mail mojim guardianom in se lotim stotice. Oddam naročilo za suho vreme, malenkost sončka ne bi skazilo, pelerine pa naj ostanejo v nahrbtnikih. Naj nam vreme dobro služi, sklenem.
Cesta se kot dolga kača vije preko zelenih samotnih prostranstev in časa za očenaše je vrh glave. Sanja verjetno ne opazi, da med pogovorom s prsti štejem, zagotovo pa zazna mojo razpršeno pozornost.
Vreme, ki je že ponudilo nekaj dežja za vzorec, postaja vedno lepše. Celo sonce pridobi domovinsko pravico na nebu in zaradi klanca postaja že prav vroče. Mogoče bi morala končati pri 85, pomislim. V tistem trenutku začne rositi in spet si skušam razložiti, za kaj gre. Po pelerini nočem poseči in čez nekaj metrov ugotovim, da pravzaprav kapljice izjemno prijetno pršijo skozi vroč zrak. Kot bi velikanska pršilka za rože hodila ob meni.
Jasno, bogovi niso padli na glavo! Strežejo nam točno z vremenom po meri. 100 bo kar prav.
Na najvišjem hribu, preko katerega se bomo morale povzpeti, na meji med nebom in zemljo pod orjaškimi vetrnicami zagledam male premikajoče se bele škatlice. Kamioni! Če je tamle gor cesta, potem ne bo krize, se dokončno oddahnem. Ne bo nam treba strmoglavljati s skalnih razpok.
Zadnji kilometri vzpona se postavijo precej pokonci, a ker so se odcepili od ceste, je hoja kljub strmini čarobna. Gozd in potočki in tolmuni in senčni zastori … Pršenje je ponehalo in vrh zadnjega strmega klanca si privoščimo imenitno malico.
Ugotovimo, da je to vendarle bila glavna pot. Ampak zakaj vraga ji rečejo Camino Complementario?! Do našega cilja Abadina pridem v kratkih rokavih, Damir pa mi sporoča, da je pri Finisteri “mrzlo i kiša”.
Mislim, da je s silami neba treba komunicirati. In po vsakem takšnem dnevu se zdi, da bolj razumem življenje. In da življenje bolj razume mene. Ni mi treba drugega kot priznati, da ne znam, izdati naročilnico in jo podpisati z zaupanjem. Pika. Včasih to naredim zares na pravi papir.
V Abadinu nas pričaka Albergue Goas, pravkar prenovljena hiša, polna mladih ljudi. V predelu, kjer je hostel, je živahno in na čase hrupno, me pa imamo pilgrimsko sobico spet samo zase. Ne, romarjev se v tem coronskem letu še ne tare, a tudi v normalnih letih na Norteju ni gneče. Vse tri se udomačimo v kotičke na zgornjih posteljah, kjer imamo razgled na sobo, na teraso in druga na drugo.
Preden zaspim, pa se mi na ustnice zariše nasmešek ob spominu na današnji grafit: v avtobusnem postajališču je nekdo na veliko z rumenim sprejem zapisal: “Let’s go pilgrim. You are sexy.” Le kako je vedel?
Iskrice
***
Sanja (v trgovini): “Prosim nič gledat na blagajni, kaj plačuješ.”
Kasneje se izkaže, da sem plačevala marmorni kolač in pudinge in šejke in piškotke s prelivom iz bele čokolade in ploščice Corny in kakave.
***
Sanja: “A veš, da so bili včasih ananasi tako dragi, da so jih ljudje najemali za dekoracijo za partyje? Meni se to zdi incredible (neverjetno)!”
***
Mariša: “Meni je kri začela tečt na nogi in končno bom lahko uporabila prvo pomoč! A ni to fino?”
Z največjim veseljem izbrska vrečko z obliži in si oskrbi rano. S Sanjo se gledava: a je ona v redu?!
Sanja: “Škoda, da je samo majhna rana, Mariša. Mogoče se bova zdaj metale pod avte.”
***
Mariša: “Teli pudingi so pa na pol prazni! Glej glej, telefonsko imajo napisano gor. Koliko mi dasta, če jih pokličem in povem, da je notri premalo pudinga?”
***
Njuna pavza s križankami in kindlom na tleh ob gorski cesti se mi zdi malo predolga in počasi se odpravim naprej. Tri metre stran se ustavim, da si namestim slušalke.
Sanja: “A naju že pogrešaš?”
***
Sanja (me ocenjujoče gleda, šilt na kapi imam zavihan navzgor): “S tem šiltkom na gor si pa tak, em … pobalin! Kot da komaj čakaš, da boš šla brcnit kanto za smeti.”
***
Ko gremo konec dneva v trgovino, nabavimo samo sadje, soke, kompote.
Mariša: “Če bi nas kdo videl v prejšnji trgovini, bi vedel, da v bistvu nismo tako zdrave … Heh!”
***
Mariši se je predrl en jogurt v vrečki, v kateri je nosila knjigo. Zvečer je knjiga v ubogem stanju in Sanja predlaga, da jo močno obtežimo, da približno ohrani obliko.
Mariša: “Ampak kaj naj dam gor? Nekaj težkega. Mislim, da rabi moja knjiga dejansko pressure (pritisk).”
Sanja: “Pošlji jo v srednjo šolo.”
ČRTA Z NAPAKO
dan 6/Abadin–Vilalba
Peti dan naše romarske zgodbe se prvič zares predamo poti: med rumene puščice stopimo brez dnevne zaloge hrane, pa da vidimo, kaj bo.
Prve ure ob meni hodi veliko mladega navdušenja. Najprej Mariša s predanostjo nekoga, ki je čisto “not padel”, razloži vsebino svoje knjige. Ta je pravkar na dva načina storila svoj žalostni konec: prebrane so zadnje vrstice in zalil jo je jogurt. Nato mi Sanja predstavi svojo playlisto filmske glasbe. Za vsakega od 30 soundtrackov ve naslov, iz katerega filma je in kakšni prizori se ob katerih taktih dogajajo v filmu. Ona si ob poslušanju filmske glasbe dobesedno vrti film v glavi. Gre za glasbo iz Igre prestolov, Queen’s Gambit, BBC-jev Sherlock, … Precej impresivno, moram priznati. Predstavitev se dogaja kar dolgo, ker pač glasbe trajajo. Mariša nama pobegne naprej.
Ko potrka lakota, smo srečnice. V eni redkih hiš, ki nudijo hrano ob poti, na mizo dobimo zmagovalko med tortiljami, kar nam lastnik lokala tudi ponosno pokaže na njihovem letaku. Hrani res ni kaj očitati: gre za rahlo mešanico krompirja, jajca in koščkov zelenjave, ravno prav zapečeno in postreženo ob pravem času. Njamsi.
Po kosilu vsaka odvajba naprej v družbi svojih dragocenih vsebin. Za mladenke ne vem, kaj jima žvrgoli v slušalkah. Meni pa vsak dan četrt ure dela družbo Marianne Williamson: predstavi mi eno lekcijo Tečaja čudežev, ki jo opremi s svojo razlago. Dragocen čas je to zame. Vsakič znova me postavi v svoj center, kjer je vse prav. V nekem intervjuju je Manca Košir povedala, da ima zdaj končno čas za študij Tečaja čudežev. Sem kar ponosna, da sem se ga lotila že pri teh rosnih letih, heh.
V nadaljevanju dneva gre večinoma za meditativno hojo v zavetju senčnih drevoredov in gozdov. Nekaj časa se vse tri še vidimo, potem vsaka koraka v svojem prostoru in času. Današnja etapa ima 20 km, je ravninska in ne moremo ji reči žal besede.
V pričakovanju oblačnega neba nas preseneti sončen dan in naše poti je zelenje prijazno ogrnilo v svoj objem. Hodimo skozi same gozdne katedrale, ki jim z bršljanom porasla debla dodajajo mističnost. Začenjam čutiti tisti duh camina, ki diši po čarobnosti: ko pot hitreje prepozna potrebe kot človek sam. Ko se jih zaveš, je že vse pri roki. Ob prvih znakih lakote pridejo tortilje s certifikatom. Ko imam vse roke sladke od sadja, prižubori potok. Ko se mi zahoče slanega prigrizka, se ob poti v skoraj popolni divjini pojavi mizica s kosi sira, postrežeš si ga lahko za en evro.
Etapa tega dneva je zarisana skoraj z ravno črto, tako v tlorisu kot v višinskem profilu. In približno taka je tudi hoja: preprosta, zadovoljna in lepa. Ravna črta na visokem nivoju, kjer vse deluje.
Tik pred Vilalbo, našim ciljem, pa ga dan začne biksati po svoje.
Dekleti me pričakata na pločniku pred prvim albergom pred mestom. Tokrat postelj nismo rezervirale, sicer so letos zaradi covida rezervacije priporočljive. Mesto bo, tri alberge ima, nekaj se bo že našlo. Ker si želimo prehoditi še dva kilometra in prespati v središču mesta, se odpravimo naprej.
Mariša pove, da ji je pred albergom – medtem ko je stala pri miru – nekaj počilo v kolenu in jo malo boli. S hojo kar gre, le malo počasneje. V mestu pa razočaranje: en od albergov je poln, drugi zaprt. Kaj zdaj? Gremo mimo Pensiona Camino Norte in zaradi imena pozvonimo na vratih. Ko že mislimo, da ne bo nikogar, odpre špansko govoreča babi. Želimo samo vprašati za ceno, a ona kar razpreda v svoji materinščini in nas zvleče noter. Ne samo v vežo, nujno se moramo potruditi po stopnicah v zgornji salon, kjer nas posede na kavč. Naj počakamo, pride “chica”! Chice ni od nikoder vsaj deset minut, medtem poguglamo in ugotovimo, da se s Pensionom Camino Norte finančno ne ujemamo. Soba stane sto evrov. Zakaj torej takšno ime? Naveličane čakanja ravno hočemo pobegniti, ko pride chica. Tudi ona je precej nasilna in nas želi nujno prestaviti v recepcijo, preden izusti ceno. Zahvalimo se, “this is too expensive” in gremo. Na ulici nas razposajena druščina treh parov navdušeno pozdravi, kot da smo lastovke, ki smo prinesle pomlad. Zato poskusimo srečo še pri njih in povprašamo po prenočišču. Na mizi imajo že precej izpraznjenih kozarcev in so strašno vneti pri reševanju naše zagate. Dve gospe se nam posvetita z nedeljeno pozornostjo in šibko angleščino. S skupnimi močmi pridemo do istih zaključkov, kot nam jih je pred pol ure predstavil Google. Hvaležno se poslovimo, a ena gospa nas želi na vsak način pospremiti do hotela, ki smo ga izbrale. Pojasnimo, da gremo prej še jest, in ona nas želi pospremiti do restavracije. To tudi stori, tako da nas takorekoč posede za mizo. Potem odide. Uf. Po večerji se napotimo do drugega hotela, kot smo ga dorekli z gospo, bolj nam odgovarja. Oprezno se oziram okrog: kaj če nas zasači?
Za spanje bo šlo malo več denarcev, kot je bilo v planu. Za hrano jutri, ko bo nedelja, pa ravno tako. Spet pritovorimo iz supermercadosa hrane, ki napolni mizo v sobi do roba. Kam bomo vse to zbasale?
“Sem pomislila, da me je koleno zabolelo pred unim prvim albergom, da bi nas zadržalo tam,“ reče Mariša. Jaz sem pomislila natanko isto, že takrat tam. Rekla nisem. Bi pomagalo!
In tako se tri pelegrinke učimo poslušati šepet camina, guardianov in lastnih teles. Neposlušnost plačamo včasih tudi z denarjem.
Iskrice
***
Sanja: “Če bi človek vedno vedel, kje ima štumfe … Sploh ne vem, če bi v lajfu še kaj ostalo za delat.”
***
Gledava kravo in mini telička.
Sanja: “A veš, kaj je najboljše: komaj rojene lame izgledajo kakor stara brisača na tleh in čez pol ure one hodijo!”
***
Mariša: “Kaj bomo jedle? A bi najprej šejkce?”
Eva: “Dajmo najprej sadje. No, kakor hočeta, ne bom nič ukazovala.”
Mariša: “Saj te ne bi poslušale, haha.”
VETER V LASEH
dan 7/Vilalba–Baamonde
Lenoba je gonilo napredka, to lahko potrdim z gotovostjo. Zaradi nje se vsakodnevno urim v izpopolnjevanju duhovnih veščin.
Drugi dan našega camina me je pekoče zbadalo na notranjem delu desne pete in sum na žulj je vsake toliko preletel misli. Ampak meni se z žulji res ne da ukvarjati. Peto sem med hojo v mislih oblivala z zlato svetlobo in na to temo je padlo tudi nekaj šal s strani mojih deklet. Ko pa sem zvečer sezula nogavice, o žulju ni bilo sledu.
Danes nas iz Vilalbe na pot pospremi rahel dež. Ampak meni se s pelerinami res ne da ukvarjati. Začnem ponavljati mantro “hvala za suho vreme” in po vsaki peti ponovitvi vmes vštulim še “hvala za sonce”. Oboje dobim. Kapljice se prav kmalu razredčijo in izginejo.
Moč misli je med ljudmi obupno podcenjena. Moč vere v dober izid prav tako.
V prvih urah hoje imam na sporedu “pop-culture education”, kot reče Sanja, in to v izdatni meri! Soundtrackov je ostalo še precej, moji hčeri pa besed o ljubih temah nikoli ne zmanjka. Spet sva pri Sherlocku, Lord of the Rings, igrici Child of Light, Games of Thrones … Vrstijo se sami epski prizori, ki jih Sanja ob spremljavi muzike opisuje tako mojstrsko, da bi celoten samogovor najraje uvrstila med Iskrice. Gre za pravo iskrenje informacij, ki prasketajo s takšno vnemo, da komaj dohajam. Kdaj ona diha, se sprašujem, ker se zdi, da nikoli, jaz pa moram sopihajoč v tiste klance velikokrat vdihniti.
Glava preklaplja med zgodbami, v katerih je vsaj četrtina angleških besed, zraven skušam ujeti kak takt muzike, telo pa se vedno bolj šibi pod neprizanesljivim tovorom. V nekem nespametnem momentu izračunam, da imam na hrbtu poleg vsega najmanj 4 kg pijač, kar v seštevku nanese vsaj 12-kilogramski nahrbtnik. In puncama se danes strašno mudi.
Izprosim si time-out. Sanja pravi, da je opazila, da “sem vedno bolj ugasnjena” in nemudoma pokliče Marišo, da bi imele malico.
Najdeva jo sedečo ob poti v gozdičku, kjer se ne sladka s kupom sladkih dobrot, ampak z mrkim obrazom odgovarja v telefon. Nikakor nam ne uspe rezervirati alberga. Sinoči in dopoldne se ni nihče oglasil. Zdaj po 13. uri, ko je alberg odprt, pa pravijo, da je potrebno rezervirati pred trinajsto … Wtf …?!
Nekaj negotovosti se nam je z zadnjo izkušnjo prikradlo v kosti in danes ne kaže nič dobro. Bolj ko se bližamo Santiagu, bolj se zdijo rezervacije nujne.
Čeprav smo prvi del poti hodile ločeno, ugotovimo, da smo vse na istem odseku zašle s poti in da nas je nazaj na pot usmeril isti gospod, “gospod s čudovitim vrtom”. Slikala sem tisti vrt, nisem mogla, da ne bi. In še dobro, da sem ga …
V edini današnji pavzi zmažemo kar nekaj enot naših slavnih prehranskih zalog. Potem pa Marišo odnese naprej, kot veter jo gre. Sanja piči za njo, letita na krilih mladosti. Tempo je v službi boja za postelje, to pomeni marš, ne sprehod. Lepo ju je gledati, lepo je tudi brzeti za njima. Veter v naših laseh je tokrat naravnega izvora, jakost medium in strong, da včasih držim čepico z roko … Pustolovski duh je danes zavel pod našimi romarskimi čevlji: me se ne damo, mi sporočata deklici s svojo odločnostjo.
Midve kar šibava naprej, mi sporočata v sms-u in pošljeta še koordinate alberga. Baamonde dosežemo v rekordnem času in v edinem albergu vržemo spalke na zadnje tri proste postelje. Punci v svoji sobi brez vrat, jaz čisto na koncu ogromnega podstrešnega prostora s preko 40 posteljami. Od katerih jih je tri četrtine zavitih v folijo in prečrtanih! Covid. Od štirih postelj – dveh pogradov, postavljenih skupaj – je uporabljena le ena postelja.
Marš je uspel in čeprav ni šlo za osvojitev kraljestva, je občutek zmagoslaven. Zanj sta zaslužna moja dva angela, ki sta danes imela krila. Osvojile pa smo tudi novo lekcijo … Ko pridem stuširana iz kopalnice, imata moji spremljevalki že popisan zvezek: datume, dneve v tednu in glavne stavke za rezervacijo treh postelj v španščini. Mariša se javi za telefonistko, ta vloga se ji odlično poda. Po uri in pol neutrudnega klicanja z veliko streli v prazno imamo rezervirane postelje za en teden vnaprej. Le za jutrišnjo noč dekletoma ne uspe, to pa uredim jaz zvečer.
Rezervacij nimamo rade, a so očitno del trenutne realnosti. Upam, da se camino po covidu vrne v stare spontane tirnice.
Vesele smo prvega pravega vzdušja alberga, ambient znotraj debelih kamnitih zidov je čudovit in ima dušo. Instinkt nas odnese še do hamburgerjev, ki menda slovijo daleč naokoli in se pripravljajo takoj za vogalom. Ne slovijo brez razloga! Sanja si izbere “Frances”, Mariša “Vegeteriano”, jaz “Primitivo”. Prepozno se spomnim, da bi prijaznega natakarja vprašala, kje se nahaja Camino Vegetariano.
Po večerji zabrišemo oprane cunje v sušilca, ki se je medtem razkril našim očem, in se zavalimo na postelje. V albergu vlada bolj špartanski red, kot smo ga letos vajene. Tišina ob 22h, izvržene bomo ob 8h. Kar je v redu, ker nas jutri čaka dolga pot.
Torej je čisto vse tako, kot mora biti.
Iskrice
***
Med večerjo na tv-ju zraven nas mlad novinar poroča o covidu. Spodaj preberem na rdeči pasici napis “España entra en zona roja” (Španija vstopa v rdečo cono). Pomignem puncama, naj pogledata. Sanja namršči obraz, Mariša pa navdušeno navrže: “O kakšen fleten novinar!” in brezskrbno ugrizne v svoj hamburger.
Vse je stvar percepcije!
CRUCES-FIKS!
dan 8/Baamonde–Sobrado dos Monxes
Pred nami je najdaljša etapa doslej in punci naredita bojni plan. Dve uri hitre hoje, nato pol ure pavze. Ponavljaj do 33. kilometra. Hodile bomo posamezno, tako smo najbolj učinkovite. Sanja, ki ima telefon šibkega zdravja, hodi na sredi.
Ponovno doživimo tisti znani jutranji vrvež v albergu, ko vsi molče opravljamo svoje jutranje postopke, pakiramo nahrbtnike, šumijo vrečke … Iz alberga izstopimo natanko ob 8.00, na kar smo ponosne. Hiša je takrat dejansko prazna.
V sosednjem Sara baru se ustavimo na zajtrku in pokupimo skoraj vse, kar spada v kategorijo hrane. Nikjer nas ponudba v kavarnah še ni zares navdušila. Upamo, da ta čas še pride.
Prvi del poti je imeniten. S tem mislim prvih 29 od skupnih 32 kilometrov. Razdalje premagujemo z lahkoto, držimo se našega načrta in poti so tako čudovite, da je moje počutje ves čas na meji ganjenosti. Večinoma gre za senčne gozdne poti, včasih nekoliko misteriozne … Noge stopajo na mehko podlago, ki se pod korakom prijazno poda, hoja je res užitek. Na najvišjem delu evkaliptuse ob poti zamenjajo borovci in rožnato resje, pokrajina je nekaj časa manj zelena, a prav tako lepa. Premikanje po prostoru nam lepo odslikava vrsta vetrnic, ki jih sprva gledamo od daleč, jih dosežemo in potem pustimo daleč za seboj. Glavno malico si privoščimo prav na vrhu tik pod zadnjo vetrnico, ki kar nekoliko zlovešče kroži nad našimi glavami.
Po približno 20. kilometru nas doleti 5 km ceste, depresivno ravne ceste, ki vodi v neskončnost, a naše duše so tako nahranjene, da s cesto opravimo kot za šalo.
S puncama se izmenično prehitevamo, enkrat onidve spredaj, drugič jaz. Kadar si nismo preblizu, se brezskrbno derem zraven moje muzike, ker sicer okrog nas ni žive duše. Moj lipi aaaandžeeeeeleeeee … Celo med potjo v hrib mi gre petje, le od kod mi vsa ta sapa? Očitno smo že v dobri kondiciji!
V mislih se že trepljam po ramenih in sestavljam samovšečno besedilo, kako suvereno smo opravile z najdaljšo etapo. Na zadnjih kilometrih pa spet – dramski preobrat.
Ko se že veselimo naše današnje sobice, novega dela Sherlocka in slastnih jedi z medaljami, nas najprej zaloti naliv. Debele kaplje se vsujejo tako iznenada, da se moramo hočeš nočeš ukvarjati s pelerinami. A preden jih izmotamo iz nahrbtnikov, odlepimo narazen, najdemo prave luknje za glavo in jih potegnemo čez velike nahrbtnike, je naliv že opravil polovico dela in nas konkretno premočil. Mogoče bi morale kdaj potrenirati hitrostno oblačenje pelerine, kot smo pri tabornikih vadili postavljanje šotora?
Mokre na obeh straneh dežnega plašča torej stopicamo naprej, saj je samo še malo, nakar Mariša ugotovi, da je po Googlu zdaj do naše sobice še pet kilometrov, prej je bilo pa le še tri. Ampak kako?!? V zadnjem kraju As Cruces nas je pretkana tabla za camino speljala na napačno pot. Na nek črtkani odcep, na katerega nismo bile toliko pozorne, da bi se ga ubranile. Ni bilo puščic v obe smeri, kjer bi človek lahko preučil zadevo in se modro odločil. Kjer bi sploh opazil, da obstajata razcep na glavno in dodatno opcijo.
Sicer je Galicija odlično označena in puščicam zaupamo. Ogromno je tipičnih caminskih kamnov, ki odštevajo kilometre do Santiaga. Sanja jim pravi “kâmin” s poudarkom na a. Camino kamen pač. Večino časa je pot ena in se človek nima kaj spraševati. Zapleta se pa s temi dodatnimi opcijami.
“Res ni logike,” ugotavlja Sanja, medtem ko nam kaplja s kap, nosov in vsega, kar nekoliko štrli iz nas. “Na eni tabli je naša prava pot glavna, na drugi je pa ta ista pot črtkana. Kako naj potem vemo, ali smo črtkane ali nismo?”
Na račun našega “zaitja” se dokopljem do nekaj novih iskric, ampak ta trenutek bi raje imela neiskrivo posteljo.
“Res smo super, da se začnemo izgubljati ravno na najdaljši dan in pridelamo ekstra 5 kilometrov,” še nadaljuje Sanja. Pot se seveda vleče, v čevljih nam nastajajo bazenčki, ki ob vsakem koraku opozorijo nase. To nekako zasluti naša današnja gostiteljica, lastnica Vía Sacre, in nas pričaka s fenom v roki. Z močnim fenom, ki bo imel veliko dela!
Sobica je krasna, moderna, alberga tokrat nismo uspele dobiti in v trenutnem stanju smo hvaležne, da ga nismo. Ne bi nas pričakal s fenom v roki. “Sorry, we’re such a mess,” govorimo prijazni gospe. Sobica kmalu postane dom za obešanje, z nami imam danes veliko opraviti. Perem, čistim čevlje, sušim s fenom, obešam … Tudi za moji dve deklici, ki sicer samostojno skrbita za svoje stvari. Odkrili sta Netflix na tevejki in jima privoščim to preprosto veselje. Kajti neskončno sem jima hvaležna, da niti v preizkušnjah ne izgubita svoje vedre narave. Brez tega bi bilo po nas. Ko me Mariša med ogledom filma povpraša “Eva, kako si?”, jima to tudi povem. Ko gredo stvari narobe, sta onidve prav. In to je zame velika velika sreča.
Takšna, da si zasluži Netflix, veliko ponev paelle, dva ledena čaja in še sladoled za povrhu.
Iskrice
***
Po vratu me je konkretno ožgalo sonce in Sanjo prosim, da me namaže. Komaj se upa dotakniti, verjetno ne izgleda lepo.
Sanja: “Letos ne boš glih zmagala na ‘tekmovanju za najlepši predel od vratu do ramen’.”
***
Punci precej zaostaneta za mano in na dolgi ravnini se odločim, da ju počakam. Nahrbtnik postavim ob cesto, jaz pa se zleknem v visoko travo, ki me skoraj popolnoma skrije.
Sanja: “A veš, koliko časa sem gledala jaz ta ruzak … ?! A te je en ugrabil?”
***
Po tem, ko smo zašle s poti, hodimo po diagonali, da se vrnemo nazaj na pravo pot. Ta gre skozi lep gozd.
Sanja: “Mislim ta gozd je nice (lep), ampak če bi imele srečo, ga ne bi nikoli srečale.”
***
Ko nas dež fino napere, predlagam, da zdaj hitro stopimo.
Sanja: “Ti samo navijaj tukaj zadaj tvojo srbsko muziko, pa bova midve brez skrbi potegnili naprej.”
***
Preden gremo na večerjo, želim, da Sanja posuši lase.
Sanja: “Lasje so overrated (precenjeni). Po definiciji so itak to samo ‘nitasti izrastki na glavi človeka’.”
ZARADI INVENTURE ZAPRTO
dan 9/Sobrado dos Monxes–Arzúa
Osmi dan začnemo s hojo grešno pozno – ko nekateri romarji že skoraj pristajajo v novih postojankah. Ob enih popoldne! Potrebovale smo regeneracijo, sušile smo čevlje in oblačila, res pa je tudi, da nam je bila sobica všeč. “Kaj ko bi odslej samo živele tu?” je predlagala Sanja, ko smo prvič vstopile.
Pozen odhod torej zaznamuje naš dan, glede hrane pa drznost: kupimo kar nekaj artiklov, ki jih nismo še nikoli, poleg tega pa tovorimo še ostanke včerajšnje paelle, stisnjene med dva plastična krožnika, zavita v folijo. Tudi to je pogumno dejanje, če upoštevamo način potovanja te paelle in dejstvo, da lahko en sam počen jogurt povsem onečasti vso okolico.
V slušalkah mi odmevajo Mlakarjeva sočna besedila, ki navdušujejo vsakič znova, pa Fosili, Eros, Mamma Mia, Oliver, … Počutje je nekje med evforijo, srečo in blaženostjo, noge me nesejo kar same, tovarna “happy chemicals” je spravila v pogon vse svoje obrate.
Le nekaj tesnobnega občutka se prikrade sem in tja: komaj 50 km nas še loči od Compostele. To je kovanec, ki ima dve strani: veselje ob doseganju mogočnega cilja in žalost, ker bo konec nečesa strašno lepega.
Po malici v gozdičku si moramo kmalu spet navleči pelerine. Tokrat morda zato, da ugotovimo, da ima hoja v dežju poseben čar. Če smo preplavljeni s happy chemicals, ga utegnemo opaziti. Dež, kapuca in slušalke nas odmaknejo od sveta in ovijejo v zapredek lastnih misli. Premikanje se dogaja samodejno, ker so telesa že močna, svet pa se vozi mimo nas kot kulisa na filmu.
Pesmi, ki jih telefon izbira naključno, me sprehajajo skozi moje življenje. Lepo je spoznati, da nekatere pesmi ne bolijo več. Samo so. Povezave s preteklimi zgodbami bledijo in predznak jim lahko podelim sama.
Le ob eni popevki se zjokam.
A v takšni inventurno-očiščevalni akciji je jok samo del procesa, ni tragičen ali nekaj, proti čemur bi se človek boril. Je sprejemanje vsega, kar je, kar ta hip živi v meni. Veliko notranjega dela je bilo opravljenega v zadnjih letih, tudi s pomočjo camina, in hvaležno opažam, da vsebujem vedno manj gumbov, na katere okolica zlahka pritisne. Številne strahove je raztopila nova raven zavedanja, veliko miru se je vrnilo v moje celice in misli. Življenje je lepo.
Ko se oblaki umaknejo soncu, je svet umit, zloščen pa je tudi nov delček moje duše. Takole camino preobraža nas, male človečke. Precedi nas skozi klance, nalive, preizkušnje, okrepi naša telesa in prečisti misli. Spremeni zorne kote in premakne žaromete. Počasti opravljeno delo in položi k počitku, kar je odslužilo.
Po nekakšni meditativni etapi prispemo v Arzúo, ki se zdi kot drug planet. Vajene samotnega pohajkovanja, kjer ves dan srečujemo skoraj le same sebe, se znajdemo na romarski aveniji, kjer mrgoli ljudi, lokalov, albergov. Prišle smo do mesta, kjer se združujejo Camino Frances, Camino Primitivo in naš Camino del Norte. Ljudi z nahrbtniki je nenadoma vse polno in nekaj živahnega utripa nam odgovarja, čeprav v samotnosti nismo trpele.
Na fasadi ob vhodu v mesto nas pozdravi freska romarja enormnih dimenzij. Meni se zdi mogočna. Punci pa komentirata, da “gre samo za reklamo za pivo” in da “je nahrbtnik čisto premajhen”. Izkušeni romarki pač. Ki ne pijeta piva.
V albergu, kjer smo v razkošnem prostoru spet same v sobi, odkrijemo pralni in sušilni stroj. Zmečemo na kup vse cunje, ki bi zaslužile pranje. Po dveh deževjih je teh 90%, tako da puncama posodim vsaki po eno majico brez rokav, da imata kaj obleči. Ven ne moremo na večerjo iz istega razloga – morale bi biti oblečene v spalne vreče. Zato se žrtvujem in grem iskat pizza-to-go, ob tem pa zajamem še nekaj navijaškega vzdušja: v lokalu so izključno moški, obrnjeni kot v avtobusu proti televiziji. Nogomet med Italijo in Španijo jim precej dviga pritisk in reakcije so burne. Testosterona je poln ekran in omizja, le sodniki imajo močno rožnate majice in nogavice. Jaz se zabavam, od “kruha in iger” mi je tokrat pomembnejši kruh.
Španci zabijejo gol ravno, ko plačujem, in streho pizzerije Parrillada skoraj odnese v zrak. Lepo je biti del srečnega sveta, tudi če ti za hip srce neha biti od trušča.
Pizzo s tuno, rakci in sirom zmažemo z največjo slastjo na tleh sredi sobe, v kateri je znak, da se v njej ne sme jesti. Hospitalero ima itak preveč opraviti s tekmo in proslavljanjem gola, da bi se ukvarjal še z redarstvom. Prijazen dečko je sicer, lepo nas je sprejel in pere nam cunje. Pridno bomo vse pospravile, promise!
Iskrice
***
Sanja (ko zjutraj vstane iz postelje, presenečeno): “Moje noge dejansko držijo človeka!”
***
Pridem do razpotja, kjer gredo puščice v dve smeri, dekleti sta pred menoj in ju ne vidim. Pokličem ju po telefonu, če sta šli prav, ker ane …
Sanja: “Prav sva, don’t worry. Midve se itak furava v traktorju v prikolici, se vidimo zvečer!”
***
Kadar stopim v kako luknjo ali skoraj padem, večkrat zacvilim. Sanjo to vedno tako preseneti.
Sanja: “A se lahko zmeniva, da si ti te zvoke misliš?”
***
Sanja: “Ti ne veš, kaj bi brez naju, ampak also včasih ne veš, kaj bi z nama.”
***
Jaz najraje takoj skočim pod tuš, ko pridemo v alberg. Sanja ni te sorte, raje se zavali na posteljo. Ampak ko gre pod prho, je dolgo dolgo ni ven.
Ko se končno le odpravi, rečem Mariši: “Sanja je rekla, da se danes ne počuti, da bi bila dolgo pod tušem.”
Mariša: “Če si ji pa to verjela, pol pa ne vem …!”
REKA LUČI
dan 10/Arzúa–Astrar
Zjutraj deklet nikakor ne morem spraviti pokonci. V sili razmer vklopim “srbsko muziko” do takrat, ko vstaneta. Metoda ne uspe, se pa zdilamo, da ob 9h sigurno vstaneta. Natanko ob 9.00 v sobo prihrumi hospitalero in v razburjeni španščini da vedeti, da bi morale biti že zunaj. Potem odvihra. Tega nam ob prihodu ni povedal, zato njegov agresivni način težko razumemo. Sama sem že spakirana in se prestavim v recepcijo, tam mirno čakam. Gospod nervozno hodi mimo mene s sesalnikom v rokah in mi razlaga o svojem težkem življenju – verjetno, ker ga kaj dosti ne razumem. Sprašujem se, če je to ista oseba, ki nas je sprejela zvečer ali sem kaj pomešala. Moji dami v naglici zbašeta vse oprane cunje in ostalo lastnino v nahrbtnike, letita čez wc in s ščetko čez zobe in že smo med vrati. Kljub stresnemu začetku dneva se ob slovesu zahvalim in povem, da je bil “very nice stay”. Po minuti hoje se spomnim, da sem v albergu pozabila palico – ki mi jo je gospod ob prihodu samovoljno vzel iz rok in jo dal v koš za palice. Spet me je instinkt že takoj opozoril, da to ni ok, a sem misel odrinila.
Grem torej jaz nazaj po palico. Dobra lesena palica je in zelo sva se že povezali. Ima nekaj delov za posebne prijeme. Trkam po steklenih vratih, da mi skoraj prsti odpadejo. Vem, da je človek notri. Poiščem telefonsko, pokličem in v drugem poskusu se on oglasi. Pojasnim težavo, samo palico bi vzela, on pa v španščini, da je alberg že zaseden … To ga po mojem mnenju izda. Danes nas je prespalo šest, postelj pa je malo morje … Zoprno vztraja pri svoji igrici in vrata ostajajo zaprta. To res težko razumem. Odidem brez palice.
“Mogoče jih prodaja”, komentira Sanja. Lani so me takšne stvari še iztirile, letos ne več. Še en dokaz o ozdravljenih gumbih. Kot kontrolna naloga, da vidim, kje sem.
O dogodku med hojo vseeno razmišljam, a brez čustvenega naboja. Na zidu zagledam grafit “they don’t care about us” in se vprašam, če je res. Da smo hospitalerosom samo številke in da jim gre le za denar. Ne. Tako kot v vsakem poklicu obstajajo hospitalerosi, ki delajo s srcem, in takšni, ki so to po sili razmer. Takšni, ki imajo radi ljudi, in takšni, ki jih še nimajo povsem in vedno. Zaradi preveč aktivnih gumbov v sebi. Vsi pa smo na svoji poti … God bless them.
Sicer pa se deveti dan razprostira pred nami prikupnih 17 km in vreme je prijetno toplo. Ob poti od Arzúe naprej je nenadoma veliko prizorov, ki pričajo o tem, da tu uspeva camino-turizem. Telesni in duhovni dobrobiti se tu pridružuje še nekaj potrošništva. Pilgrimi so blizu cilja in njihovi nahrbtniki so že lahki. V fizičnem smislu, v metaforičnem pa sploh. Veliko bremen se je odložilo ob poti!
Tu hodim drugič – prvič sem bila na tej poti ob zaključku Primitiva, ki sem ga prekinila pred Santiagom, da vstopim v mesto nekega dne skupaj s Sanjo in Marišo. Ta dan je blizu.
Kot takrat tudi sedaj čutim na tem finalnem delu posebno energijo. To potrdita tudi punci. Reka romarjev trenutno ni zelo gosta, a stalno priteka. Hodijo družine, skupine, pari in veliko posameznikov. Poti so vtisnili pečat vsi koraki, ki so se zadnjih tisoč let dogajali tu. Od danes naprej tudi naši.
Hodimo vsaka v svojem ritmu, vsaka s svojimi slušalkami in svojimi občutki, tako se zdi najbolj prav. Brzimo v razmiku nekajsto metrov, ravno toliko, da na ravninskih delih še vidim modrozelene pike pred seboj. Spet Mariša na čelu, jaz zadnja. Občutke je težko opisati, z ničemer se ne morejo primerjati. “Šlo je kar samo, sploh ne razumem,” kasneje reče Mariša. Gre za nekakšno vznesenost, zamaknjenost, kot bi nas nesle božje roke in fanfare življenja pozdravljale ob poti. Gre za prostor, ki nagrajuje vztrajnost in pogum in ki na poseben način povezuje popolne neznance, ko si med prehitevanjem vzklikamo “bon camino”. Gre za proces, ki slavi življenje.
V misli se mi po dolgih letih prikrade pesem Dominika Kozariča, ki jo nekoliko prirejam:
“Reka luči mimo mene drsi,
ko tiho pogrezam se v naročje noči.
Nebo je odkrilo izgubljene mi poti,
le tebi uspelo pustiti v meni je sledi …”
Ljudje potrebujemo zaključke. Danes je v Santiago de Compostela končalo svoj camino 632 romarjev. In jutri ga bomo po 824 prehojenih kilometrih tudi me.
Dragi camino,
“Rada bi, da veš, kamorkoli greš,
del mene bo vedno s teboj.
Hočem, da veš, kjerkoli že boš,
del tebe bo vedno z menoj.”
Iskrice
***
Sanjo prosim, da pogleda, kako je z mojim vratom, ki ga je pred dnevi opeklo sonce.
Sanja: “Izgleda kot koža, kar je improvement (napredek).”
***
Med našo malico v lokalu lije kot iz škafa. Ob neki muziki Mariša začne “densati” za mizo.
Sanja: “Zaplesati moramo dežni ples, samo nazaj!”
***
Po dežju, ki se je vlival z neba ravno med našo malico, se odpravljamo naprej. Mariša obleče pelerino, nama s Sanjo se je pa ne ljubi.
Sanja: “Midve bova optimistke, Mariša bo pa suha.”
***
Sanja: “Čigav je pa ta krof na oknu?”
Eva: “Misliš pol krofa? Moj. Pol sem ga dala Mariši, da mi je iz ruzaka prinesla powerbank na posteljo. Ona je res lačna, jaz pa lena.”
Sanja: “To si zdaj rekla, kot da jaz ne pašem k obema opisoma.”
THE ENDGAME
dan 11/Astrar–Santiago de Compostela
Osmi julij je, zbujamo se v albergu v Astraru, ki je od Santiaga de Compostela oddaljen pičlih 22 kilometrov. Vse tri imamo umite lase, s tem smo se nekako poklonile današnjemu dnevu. Oprava pa ostaja taka kot vsak dan. Romarska.
Pričakovanja želim držati zelo nizko. “Ti ne boš razočarana, ker itak hodiš zaradi poti,” pravita punci. Če dobro pomislim, je res.
Mene nagrajujejo že zadnji kilometri s svojim mogočnim “vajbom”. Mene nagrajujejo vsi kilometri. Mene nagrajujejo večerna neukrotljiva žlobudranja mojih najstnic. Nagrajuje me mladost, ki hodi ob meni in se na nek neviden način pretaka vame. Nagrajuje me svoboda vsakega jutra in premiki vsakega dne. Nagrajujejo me vse jutranje kave in rogljički in vsi postanki v gozdičkih. Nagrajuje me vsaka ura na poti. Nagrajuje me načrtovanje in nagrajujejo me spomini. Torej ta en dan ne more imeti prevelike teže.
Vseeno ljudje potrebujemo zaključke. Potrebujemo likof. Da se lahko potrepljamo, počastimo opravljeno delo, smo hvaležni. Da lahko stopimo v nove začetke.
Jutro začnemo nekoliko lačne. Že večerjale nismo nič konkretnega, zjutraj pa smo tudi izbirčne. V kavarni, kjer želimo sesti za mizo, je natakarica zelo neprijazna, poleg tega so rogljički videti zažgani. Tokrat poslušam notranji glas in odidemo dalje. Mogoče imava “learning moment” obe z natakarico.
Preprosto zdi se mi, da si zaslužimo kaj boljšega. Recimo prijaznost in slastne rogljičke. To in še več tudi dobimo, a šele čez debelo uro hoje: prijazni možakar z odlično angleščino nam postreže nadevane štručke, sveže stisnjen pomarančni sok, kavo s smajlijem, še enkrat nadevane štručke, rogljičke pa vzamemo s seboj. Zajtrk, vreden sedmih prehojenih kilometrov.
Naredimo krajšo fotoseanso ob stenah z lepimi grafiti, v nadaljevanju pa poslušam predavanja o Sanjinih filmih in serijah. Dobim tudi nalogo o filmskih junakih in se kar dobro odrežem, stresem jih iz rokava. Ko hči opazi, da moja glava že težko sledi koncentriranim vsebinam, usmiljeno reče: “Ti samo kimaj. Smile and wave.” In dokonča pripoved. Ko me čez nekaj časa preseneti z vprašanjem iz vsebine, samo pomaham in se negotovo nasmehnem. Skoraj umreva od smeha.
Potem mi otrok prizanese s predavanji in nekaj kilometrov spet prehodimo v spremstvu lastnih misli.
Meni se vračajo nazaj v leto 2017, kjer se je naš Norte začel. Koliko je pot naredila zame od Iruna naprej! Čez koliko brezen me je pomagala povleči. Koliko jasnosti, miru, zaupanja je zgradila v meni. Koliko ran mi je ozdravila in koliko ljubezni naselila v srce. Koliko svobode mi je omogočila zaužiti in koliko dokazov priskrbela o moji moči, pogumu, volji. Kakšnih strahov me je osvobodila in s kakšnimi veščinami opremila. Kako zelo me je povezala s hčero in v kakšni močni mladi dami sta na njej zrasli moji deklici.
Pa samo pot je. Nekaj “kâminov” in rumene barve. Ko pomislim, da je to dostopno vsakomur, bi počela samo še to: ljudi spravljala na camino.
Santiago de Compostela se nam približa na dotik in punci počakata, da skupaj zakorakamo v mesto. To vendarle ni navaden dan. Čutim nekakšno odmaknjenost od fizičnega dogajanja, posebno vrsto lebdenja. Z zamikom reagiram na dogodke, nenehno ostajam zadaj in Sanja pravi, da me morata dati na “poleg”.
Naš alberg se nahaja v začetnem delu mesta, zato vanj odvržemo nahrbtnike in posteljemo postelje. Potem pa z malimi ruzački in v natikačih stopimo proti katedrali in proti – vaflom. Punci sta si pred zadnjim dnevom markirali na zemljevidu pet lokacij, kjer delajo vaflje, in to je bila njuna motivacija. Zato so naše prve fotografije pred mogočno zgradbo, kamor roma ves svet, malo drugačne: naj nam sveti Jakob ne zameri čokoladnih kotičkov ust in madežev na licih. Blaženost pa mu je zagotovo pogodu!
Catedral de Santiago de Compostela je mogočna zgradba. Ne bi ravno mogla trditi, da mi pogled nanjo spremeni življenje. Bolj bi rekla, da je ves dan praznik. V zraku je nekaj velikega.
Odločim se obiskati romarsko mašo v katedrali, punci pa naj bi medtem vandrali po živahnih ulicah starega mesta. A ostanem pred vrati: vsa razpoložljiva mesta v cerkvi so zasedena. Covid jih je verjetno zdesetkal, slavna kadilnica pa se guga le nekajkrat na leto, kot sem brala.
Ogled cerkve torej zjutraj, živahne mestne ulice danes! Dekleti najdem v trinadstropni knjigarni, kjer se eno uro ne moreta odlepiti od polic z ljubo literaruro. To je njun čas za dušo. Ko ju najdem, žarita. To je del njune katedrale, poleg vafljev seveda. Ponosni na svojo močno voljo odideta brez nakupa. Ker kdo bo pa nosil in knjig je škoda za v nahrbtnik … Zavijemo v azijsko restavracijo, kjer najdemo vse, kar mora praznični večer vsebovati: dobro hrano, prijazne gostitelje, načrtovanje prihodnjih lepih stvari. Potoči se solza ali dve ganjenosti, sicer pa je zabavno.
Lep dan je danes, slišim iz obojih dekliških ust. V albergu Credencial, kjer ob našem prihodu že vlada tišina, potegnem nitko skozi žulj, ki se mi je naredil na palcu ravno na dan prihoda v Compostelo. Če bom “ljudi spravljala na camino”, moram imeti tudi to izkušnjo, si verjetno misli življenje. Izkoristilo je zadnje trenutke.
Če pa šivanko in nit vlečem z dna nahrbtnika prvič na koncu 824 kilometrov, lahko rečem samo eno stvar.
Hvala.
Iskrice
***
V sobi zjutraj na telefonu predvajam neko svojo jugo muziko.
Sanja: “Mati, a veš, kaj je magično? Slušalke!”
***
Na enem od kâminov (camino kamnov) so postavljeni gumijasti medvedki kot majhne jaslice. Sanjo postavitev navduši, da posodi glas enemu od medvedkov: “Greetings. We are the holy council of harmful chemicals. (Pozdravljeni. Smo sveti konzilij škodljivih kemikalij.)”
***
Bližamo se Santiagu, le še kake pol ure imamo do mesta.
Sanja: “A nama imaš še kaj pomembnega za sporočiti v tem času? Naprimer polurno hvalnico, kako sva bile mega super družba?”
***
Sanja: “Nekje v Santiagu se moramo nujno na tla vsesti.”
Mariša: “Pred katedralo!”
Sanja: “Kje pa se bomo, če ne tam, in kdo pa se bo, če ne me?”
***
Kmalu po vstopu v Santiago gremo mimo lokala, ki ponuja “churros con chocolate” (churrose s čokolado). Sanjo popade skušnjava in kar ne more naprej.
Mariša (odločno): “Tle se ne moremo ustavit, dobro to veš.”
Sanja (se obrne k meni in pokaže na Marišo): “Ona je moj notranji glas, samo zunaj.”
PROTI KONCU SVETA
dan 12/Santiago de Compostela–Negreira
Malo praznovanje je za nami in že se obračamo k novemu začetku ali bolje rečeno k novemu koncu: koncu sveta.
Enajsta letošnja etapa nam da vetra. Pravzaprav nam ga da premalo: postreže z ubijalsko vročino, tako da se pol dneva zahvaljujem, ker so nam bili takšni pogoji prihranjeni od Tapie do Santiaga.
Jutro se začne kot copy-paste prejšnjega večera. Po isti poti gremo od alberga do katedrale, ista ženska berači na istem mestu, v cerkev spet ne pridem, “because they have reached maximum capacity”. In spet se znajdemo pred katedralo z vaflji. Začenjam razmišljati, če bi zahtevala denar nazaj, ker sem ta film že videla.
Ampak gre za film, ki je vreden dveh ogledov. Zakrožim skozi trgovinice s spominki, ki me ne prevzamejo tako zelo kot denimo barcelonske. Kar je še sreča, ker že itak taborimo tam na ploščadi skoraj do poldneva. Katedrala te ugrabi. Vzdušje na tem trgu je takšno, da ne moreš stran. Jemo vaflje in rogljičke, opazujemo navdušene skupine in vznesene posameznike, pijemo kave in kakave, predvsem pa občutke. In še nekaj je precej nenavadno: na tleh ne sedimo samo me.
V največji vročini se nato le odpravimo naprej proti naslednjemu cilju, Finisteri. Hrane ne kupimo, ker “bo na poti dovolj naselij in bomo sproti”. Zdaj verjetno že veš, da je bila to napaka, sicer tega ne bi omenjala. In odidemo že malo lačne. Pot gre deloma skozi lepe gozdove, na odprtih delih pa spet hodimo skozi “pečico” in z zalogo vode smo precej pri kraju. Solidarno razdelimo en piškot in en čokoladno-bananin brownie na tri dele. Prvo gostišče je tako polno, da je zunaj vrsta za mizo. Odidemo dalje. Skoraj deset kilometrov prehodimo, preden se nam prikaže fatamorgana: prosta miza v senci in nekaj živeža. Samo sendviče imam, pravi gospod. Velja, potem te, naj bodo veliki!
Kliče me Damir, ki se je ravnokar potikal po teh krajih in se pred nekaj dnevi vrnil v rodni Split. Pravi, da bodo prihodnje leto snemali film na Camino Mozarabe (Cordoba-Merida) in da bi rad imel zraven Sanjo in Marišo. Da se res vidi, da “one vole camino i da kamera voli njih”. Lepa zamisel, Damir! Bomo videli, kaj prinese čas.
Sicer pa današnjo etapo poleg puhtenja označuje tudi reševanje malih živalskih prijateljev. Med našo malico se nam okrog nog smuka majhen in zelo shujšan črni muc s skrajšanim repom. Punci ga hranita z mini delčki naših maksi sendvičev in s pasjimi priboljški, ki jih nosita s seboj na vsakem caminu. Mariša pa sredi ceste najde tudi ptičjega mladiča, ki se zdi nebogljeno neleteč. Celo nekaj krvi opazimo. Z robčkom ga dekle pobere v dlani in Marjetek – kako pa bi drugače poimenoval ptiča? – hodi z nami kilometer ali dva. Razmišljamo, s čim bi ga hranile, ampak ni preprosto. Ptičjih priboljškov žal nimamo s seboj. Ko se na kratko ustavimo pred lepo hišo z mogočnim drevesom in ga opazujemo, Marjetek razpre krila in odleti v krošnjo. Trenutek je nenavadno ganljiv. “To je bilo nekaj posebnega … Mogoče je bil to Žak, ki nas je prišel malo pozdravit?” reče Mariša in jaz se skoraj zjokam. Hišna številka, pri kateri je Marjetek odletel na drevo, je bila 11, kar pomeni, da zaupaš svoji intuciji, ugotovi Mariša.
Nadaljevanje poti še vedno ni enostavno. Vodi skozi pečico, kateri je dodano 2 km klanca in 210 višincev. Odseki, ki so izpostavljeni soncu, zahtevajo psihično pripravo. Kot tisto, ko veš, da prihaja popadek: ni drugega kot stisniti zobe in iti čez. Enkrat bo minilo.
Vrh klanca se teren obrne navzdol, krivulja našega razpoloženja pa navzgor. Odtlej se dogajajo lepa presenečenja. Pridemo do španskih Plitvic, do mostu, ki ga plemeniti čudovito vodno kraljestvo in znamenita zgodovina. Menda naj bi most podrla “divine intervention”, da je rešila apostola Jakoba in njegove učence pred Rimljani. Ta zgodba je še danes prisotna v grbu mesta Nigreira, kamor smo namenjene.
Spet se odrežejo naši ventilatorčki. Njihovo delovanje nadgradimo tako, da zmočimo kožo in potem hladijo še bolj prijetno.
Zadnja ura hoje, ko sonce že izgublja svojo moč, je spet milina od miline. Očara nas prostorček ob reki in prav spokojno odhodimo zadnje metre do Alberga San Jose. Gre za večji in malo starejši alberg, trenutno poln mladine. Ne ukvarjamo se kaj dosti drug z drugim, covid je naredil svoje in v albergih in mestih nosimo maske. Socialni vidik, ki ima sicer na caminu svoj čar, je s pandemijo potegnil kratko. S puncami se strinjamo, da smo tokrat druga drugi dovolj.
Dekletoma dam voljno, sama pa grem v mesto. Kupim Kinder Hippote zanju, za moji spremljevalki – zaželeli sta si jih kot nagrado za Santiago. Majhna cena za njun “divine company”, kot pravi Sanja. Naročim dve pici-to-go v Pizzeriji Milia, ki slovi po odličnih picah. Navadile smo se na jedi z medaljami, le zakaj bi prekinile to tradicijo? Za ti dve kartonasti škatli si prislužim status božanstva. Vse tri planemo na vsebino, kot bi šlo za življenje, tam v imenitnem ambientu alberškega vrta, ki na zanimiv način prehaja v gozd. Škoda, da bo naš dom samo za teh pičlih sedem minut, ko zadnji delček pice izgine.
Alberg ima pralni in sušilni stroj, in to za nižjo ceno, kot smo je vajene. Zberemo torej me vsaka svoje naročje cunj za pranje in jaz, ki sem danes tudi perica, naložim kompletno žehto v stroj. A glej ga zlomka, stroji delajo samo na žetone, ne na kovance. In žetoni se dobijo v recepciji. Ker tam ni nikogar, pokličem številko, ki je na pultu na veliko napisana pod “emergency number”. Gospod se po nekaj zvonjenjih oglasi in nekako skomuniciram, da bi želela žetone. Pridem čez pet minut, reče. Šele potem pogledam na uro in me skoraj kap: pol enajstih je in ob desetih naj bi se v albergu spalo. Gulp … Ker je alberg poln mladine, je vse še živahno in občutek je varal. Ali sem gospoda vrgla iz banje, iz pižame ali iz trdnega spanca, razmišljam. Ko pride, je ura 22.40 in na poti do pralnice malo zmajuje z glavo in kaže na zapestje. Sama mu sledim s pogledom skesanega kužka in izmenično izgovarjam “I’m sorry” in “thank you”, oboje velikokrat. Gospod seže z roko za pralni stroj in izvleče škatlo, polno žetonov (!!!), vstavi enega v zarezo in pritisne čarobni gumb. S pantomimo pokaže še, kako naj upravljam s sušilnim strojem. Ko odide, ne izgleda preveč čustveno razrvan. Banja ni bila. Mogoče pižama.
Oddahnem si, zjutraj bo vse oprano in suho. Zagotovo razlog za emergency call.
Končno se spravim spat. V albergu s preko 30 pogradi je zdaj tema in tišina, le nad eno zgornjo posteljo sije proti stropu snop svetlobe majhnega ekrančka. Na njem se vrti nova epizoda Sherlocka in na slušalke sta priklopljeni dve glavi. Kako da ne omahneta, mi ni jasno, kajti moji prsti nocoj ne zmorejo zapisati niti besede. Dan je bil predolg, prestrm in prevroč.
Iskrice
***
Eva: “Spet nisem mogla priti v katedralo. Ampak ne bom delala drame iz tega.”
Sanja: “Saj ne smeš. Midve sva drama-free community (skupnost brez dram).”
***
Sanja: “Že pol dneva nisva jedli vaflov, kar je kritično.”
***
Medtem ko Mariša prenaša na dlani ptičje dete, gremo mimo kavarne.
Mariša (navdušeno): “A gremo vprašat, če imajo črve?!”
***
Mariša: “A na security na letališču prideš skozi s ptičkom v žepu?”
Sanja: “Po mojem ga je manj kot 1 dl!”
***
Sanja: “A veš una risanka Avtomobili? Ko ima Dajz avtoodpad in ima razstavljene avtomobilske dele? Ker so oni v risanki kot ljudje, je to tako, kot da bi mi imeli razstavljene človeške organe, roke, noge … To se meni ne zdi v redu.” (malo počaka) “Zdaj te bom pustila s to mislijo.” (si natakne slušalke in odvihra naprej)
JAKOBOVE ŠALE
dan 13/Negreira–Lago
Dvanajsti dan nam v prvem delu predstavi romantično različico camina.
Vstanemo primerno zgodaj, da ob zaukazani uri zapustimo alberg brez hospitalerosa s prižganimi gumbi. Kavarne z dobrimi zajtrki so pri roki, supermercadosi ravno tako. Ker ne želimo ponoviti včerajšnje napake, poznavalsko odbrzimo med policami, nenavadno hitro nagrabimo običajno veliko nam ljubih stvari in ovesimo nahrbtnike z vrečkami. Potem pa pogumno in navdušeno stopimo v hrib, ki bo naše delo vsaj tretjino dneva.
Mladenki zagrizeta v strmino s takšno vnemo, da ju vidim komaj nekaj minut. Spet smo v solo akciji, ker bo pot dolga. Ne moremo si že zjutraj privoščiti svaljkanja, tega se zavedamo.
Pot je kljub naklonu res prijetna. Vije se po večinoma senčnih gozdovih, sem in tja preči vasico, kjer prijazni domačini v trenutku – včasih dva hkrati! – zakličejo za tabo, če zaviješ narobe. Polni nahrbtniki tokrat ne predstavljajo bremena, pač pa varnost: kjerkoli v gozdičku se lahko ustavimo in se imamo strašno fajn. Solate Cesar potujejo z nami!
Enajsti dan – šele enajsti dan! – izumim nov romarski patent. Majico brez rokav si zavežem na zgornjo zanko nahrbtnika. Imam jo za zaščito vratu pred soncem in za brisanje potu, ki lije v potokih. Patent ugodno prodam. Zelo se mi obnese tudi cevka za pitje vode, ki je pritrjena na pokrovček steklenice in mi visi ob vratu. Dosti več pijem sproti, ker ni treba vleči steklenice iz žepa.
Po nekaj urah hoje najdem moji dve modrozeleni postavi v pričakovani pozi – sedeči sredi steze. Tokrat sta še posebno udobno razkomoteni, kot bi bili na plaži. Že dolgo.
“Vidim, da si me ravnokar klicala,” rečem Sanji. “Človeka začne po eni uri skrbeti,” odgovori hči napol oštevajoče, napol v šali. Očitno postane, da sem jaz vzela teh 300 višincev romantično, onidve pa športno. Na poti taborita že 50 minut!
Pot se manj romantično nadaljuje po cesti pod vročim soncem. Vročina je spet ubijalska in vemo, da ne bo popustila skoraj do osme zvečer. Punci izbereta prostor za malico – zidek pod enim redkih dreves ob strmi poti – potem pa hop na Cesarja. Gre za enega najbolj odbitih postankov, naš Trio Adijo si da duška v vseh pogledih. Kaotična energija, ki je vsebujemo v precejšnjih odmerkih, se je po Santiagu še dodatno sprostila, pa že prej nismo bile preveč zategnjene.
Mimo nas pripelje peterica izklesanih kolesarjev. Eden med njimi nam med sopihanjem pove: “You are very brave walking with all this stuff. I would die!”
Mariša se bliskovito znajde z odgovorom: “We ARE dying!” In vse tri bruhnemo v smeh.
Med hojo, ki jo spet zajamemo ločeno, dobim klic moje hčere. Da je zašla, njenemu telefonu pa je umrl ekran. Očitno so mu vendarle šteti dnevi. Zdaj je ona nazaj na puščicah, ampak je za menoj. Zašla je točno na točki, kjer je meni letelo skozi možgane: tukaj je pa lahko zaiti, bogve, če sta punci v redu? Kasneje, ko me Sanja ujame, ugotavljava, kaj je sploh mogoče z nedelujočim ekranom. Ne more prebrati sporočil, ne more se javiti na klic. Lahko pa s pomočjo Siri pokliče mene. In lahko poizve, koliko kalorij ima brownie, mi še pove. “Torej če te jaz pokličem, se ne moreš javiti, lahko pa pokličeš nazaj?” vprašam. “Ja. Samo ne morem videti, kdo me je klical.” Zabavno. Moj otrok bo odslej hodil na sredi. In po možnosti brez izgubljanja.
V nadaljevanju nam vročina pobere vse moči, ki jih niso pobrali klanci. 3 km pred koncem se sesedemo na cesto. Mariša se mrmrajoče meni z guardiani, naj bo vsaj v našem albergu vse super. Izvlečemo stekleničke Colacao Energy, ki so hvalabogu še žive v naših nahrbtnikih. Kakav nam zdaj rešuje življenja. O tistem rožičku, ki kot zadnji pomembnejši vzpon štrli navzgor na profilu poti, nočemo govoriti. A vemo, da ga moramo premagati še danes.
Cesta se nato nekaj časa pohlevno vije po ravnini in nato v ravni črti ne prestrmo povzpne čez hrib. Če je to to, ne bo hudega, se oddahnem. Potem pa na sredini tiste črte – puščica v levo! Pogledam v tisti smeri in vidim, kako mi mahajo dvoje ročice tam daleč s sredine brega. Strmega brega! Omg.
Nič, pot pod noge in zagristi v kolena. Spet eden tistih popadkov. Korak po korak se prebijem čez mučilno strmino, sopiham in upam, da na vrhu uzrem deklici. Pričaka me samo prazna razgledna ploščad, nekaj metrov naprej pa pogled navzdol na čudovito jezero. Aleluja, le še dol se spustim! Hočem že zmagoslavno stopiti po makadamski poti, ko vidim, da puščica kaže v drugo smer, spet v levo. Tam pa spet samo ena ravna pot in še večji klanec …
Neeeeeee!
Punc sicer na klancu ne vidim in to mi je čudno. Stopim v smeri puščice, naj se zgodi, kar se mora. Potem pa tik preden se ravnina prelomi v strmino zagledam odrešilni stebriček. Kâmin! Pot se na tej točki odcepi desno navzdol proti jezeru in je čudovita. Senčni tunelčki vodijo blago navzdol in se zaključujejo s pogledom na slikovito okolico jezera. Kakšna dramaturgija!
“Kot bi se sveti Jakob tule malo hecal,” kasneje komentira Mariša.
Alberg Monte Aro v mestu Lago je najlepši alberg z najbolj prijazno in najbolj angleško govorečo hospitalero, kar smo jih doslej doživele. Na posteljah so odeje, mehke kot puh. Gostiteljica Tania nam dodeli svojo kopalnico in naslednje jutro priskrbi najboljši zajtrk.
Guardiani so delo opravilo z odliko!
Iskrice
***
Sanja: “Okej, a se lahko že začnete pobijati, you guys? Že dve uri berem murder mystery, pa so še vsi živi!”
***
Sanja: “A veš, česa se jaz bojim? Civilizacije nazaj.”
***
Sanja: “A veš, zakaj si tako počasna?” (pokaže na moji palici) “Ker nosiš ta dva hloda!”
***
Sanja: “She’s dead, yes!” (z Marišo si dasta petko)
Na 70% svoje kriminalke na kindlu je končno dočakala prvo smrt.
KO NISI SREČEN
dan 14/Lago–Cee
Zakaj nam jo zadnji dnevi na poti vedno zagodejo? Očitno želi camino izkoristiti še zadnje trenutke, da nam potisne v nahrbtnike kakšno malo modrost.
Naša predzadnja etapa od Laga preko Olveiroe do Cee-ja ima glede naravnih lepot štiri zvezdice, kar se izkaže za pravično oceno. Pot večinoma vodi po odmaknjenih predelih Galicije, lepih hribovskih odsekih, na koncu nekaj ur po popolnoma samotni divjini, potem pa se strmo spusti do Atlantika, do mesteca Cee.
Vreme nam dobro služi, z nami je oblačnost, čudovita oblačnost! Po dveh res vročih dnevih je to blagodejna sprememba.
Nekaj ur se še držimo skupaj, potem punci potegneta naprej in ne vidim ju do konca dneva. Upam, da moj otrok brez komunikacijske naprave hodi srečno na sredi med nama z Marišo in da ne ubira spet kakšnih svojih poti.
Med samotno hojo me prestraši samo horda gorskih kolesarjev, kakih dvajset jih je, ki iznenada pridrvijo mimo mene in me vržejo iz zen stanja, da zakričim. Upam, da punci preživita to invazijo moške sle po hitrem spustu, ki bo postal še hitrejši, ker se teren vedno bolj nagiba.
Kot protiutež pa se mi kmalu zatem zgodita konja, ta dva konja v kraljestvu borovcev, posajenih v ravnih vrstah, kot bi jih sadili z ravnilom. Prizor je v svoji absolutni tišini in negibnosti tako nadrealističen, da uročena obstanem. Potegnem ven telefon, naredim par slikic in posnamem video. Pijem to popolnost trenutka. Morala bi jo pospraviti v stekleničko in jo srkniti kasneje, ko …
Ko se kot po toboganu spuščam proti Cee-ju, me razveseli pogled na ocean. Spet smo pri morju! Hkrati pa začne pritiskati name breme prihodnjega dne. Organizirati bo treba kup prevozov, se držati timinga, opraviti nekje hitri covid test, izpolniti milijon obrazcev. Preveriti vstopne pogoje za tri države, domov namreč potujemo preko Basla in Pule. Camino idila se bliža koncu.
Mojih punc, taborečih na cesti, tokrat ne dočakam. Ker ne vem, v katerem albergu imamo rezervacijo, kličem Marišo, pošiljam sms-e, vse brez odziva. Sem že v mestu, a ne vem, kam iti. Začne me glodati tudi skrb, če je z njima vse ok. Že nekaj ur se nismo videle. Ogledam si situacijo: mesto ima štiri alberge. Vrnem se nazaj do vstopa v mesto in vprašam v prvem albergu za dos niñas, dve deklici. Nista tam. One down, three to go. Ko študiram lokacije, le pokliče Mariša. Pove lokacijo, onidve že čilirata v albergu.
Po 15 minutah utrujeno vstopim še jaz, etapa je bila daljša, kot smo pričakovale. Punci sta že stuširani in čisto udomačeni s kužki in družino, ki upravlja z albergom. Površno me pozdravita in nadaljujeta svoj party, meni pa gre vse na živce. Družina v tem albergu živi, recepcija je njihova dnevna soba, kuhajo v skupni kuhinji, umivajo v skupni kopalnici. S postopkom prijave odlašajo, jaz pa bi želela to odkljukati. Triletna deklica se fura s skirojem po albergu in seveda je z otrokom treba biti prijazen, ker je tako prav. On in ona sta z nami svetniško prijazna, za moje občutke preveč, skozi okno pa ju gledam, kako se hodita ven kulirat s cigareto in kažeta mrke obraze. Ta dvojnost me prav tako nervira. [tu gre za mojo resnico, punci sta vse doživljali neproblematično]
Ko pojemo makarone, mi Sanja vehementno navrže: “Mariša je skuhala, ti pa pomiješ.” Sprejmem in se spravim za korito. Ampak! Glede na moje notranje stanje ne more biti drugače: posoda ima celo dno trdovratno prijetih rezancev, voda je samo mrzla in korito ne požira. Pol ure pomivam tri krožnike in eno posodo, dobesedno pol ure, občasno pride mimo gospod ali gospa in mi govorita, da je korito njihov problem, ne moj, in da še niso uredili, ker je nedelja. In naj se ne sekiram. Pridružijo se še pomisleki glede higiene in korone in preveč interakcije, ko brodim po tisti umazaniji. In punci hočeta še zajtrkovati tu, ker so tako fletni! [spet gre za moje poglede]
Drgnem posodo in svoje črne misli, da bi se začele ponovno bleščati. Ker dejstvo je: vibracija ustvarja situacijo.
Punci čik pavz nista zaznali, ker te vibracije ni bilo v njunem svetu in se ni imela od česa odzrcaliti. Njima je bil alberg perfect. Ko si srečen …
Potrebujem shift, notranji shift, nujno. Grem do Sanje in Mariše in poskusim skomunicirati. Gre za nekaj med razlago občutkov, karanjem in prošnjo za sodelovanje. Ko sodelujemo, smo močne. “Pač ti si prišla nataknjena v alberg,” odgovori Sanja jedrnato in njej to pojasni vse.
V bistvu tudi meni.
Vem, da moram ven, na zrak, narediti nekaj, karkoli. Zdilamo se le, da zajtrkovale ne bomo tu, uredim naše prijave in grem ven. Mesto je sivo in meni nič prijazno. Noben lokal mi ni ok, da bi se vsedla na pijačo. Slučajno grem mimo bolnice in vprašam za covid teste. Napotijo me v zasebno kliniko La paz, dela od 10h naprej. Potem se parkiram na klop nekega trga, poslušam eno Marianne, ki me vedno spomni, da smo vsi eno in da edino z ljubeznijo kam pridemo. Pristopi gospod, ki lovi ribe v Finisteri, in me po krajšem pomenku povabi na kavo. Hvala, ne bi, pogovor v špangleščini mi je prenaporen. Pošiljam zlato svetlobo gospe in gospodu in deklici na skiroju, pa mojima puncama in celemu albergu. Ko se vrnem, se opravičim Sanji, ker sem bila sitna. Potem se opravičim Mariši, ker sem bila sitna. V redu je, rečeta. V redu je, I guess.
Ko se dogajajo slabe stvari, zlošči svoje misli, Eva. In ne bo treba drgniti posod.
Zjutraj nas pričaka nov dan. Oblečen je v povsem drugačen vibe, bo pa naložil veliko dela. Guardians, please help.
Iskrice
***
Mariša: “Eni imajo čisto navadne sanje, meni je to res žalostno. Jaz sanjam pujse, ki letijo!”
NIČ CELIH NIČ NIČ NIČ
dan 15/Cee–Finistera
Od Finistere, konca sveta, nas loči le še 16 kilometrov. To bi bila za en dan mala malica, a časovni okvirji in covid situacija postavljajo vanj vrsto izzivov. Naslednje jutro se vračamo v Slovenijo, zato moramo prenočiti v Santiagu. V albergu moramo biti najkasneje ob 8h, od postaje avtobusa je oddaljen 40 minut. Najkasnejši avtobus iz Finistere v Santiago je za nas torej ob 15h, ker vozi 3 ure. Prej moramo odhoditi etapo, nekje spotoma v dnevu pa še opraviti hitri covid test, ki ga potrebujemo za pot.
Hvalabogu me noč resetira in v nov dan se podamo v naši klasični formi: navdušeno. Spet smo na naši pozitivni ravnini. Mesto Cee zdaj kaže prav prijazen obraz: naliv se konča, preden zapustimo alberg, in zrak je čudovito osvežen. Vremenska napoved se je preko noči čudežno spremenila iz deževne v delno oblačno. V bližnji pekarni nam ponudijo imeniten zajtrk in malico-to-go. Supermercado takoj zraven se je ravno odprl, okrepil bo naše nahrbtničke. In ko stopimo na pot, ugotovim, da smo komaj minuto oddaljene od klinike La paz, ki edina v kraju dela covid teste.
Čeprav do odprtja klinike manjka še 20 minut, se postavimo v vrsto za skupino mladih, ki se pogovarjajo v švicarski nemščini. Letalo za Basel imajo že čez 3 ure in oni so še v Cee-ju, čakajoč na teste. Pa priti morajo še v Santiago! Torej nam niti ni tako hudo, se tolažimo. Na kliniki s čakanjem vred pustimo uro in pol dragocenega časa. Gospod, ki testira, je po rodu iz Jeruzalema, kar nam pojasni med vrtanjem po naših nosovih. Si nas tudi malo privošči. Ob pogledu na Marišin test jo pogleda in resno reče: “You … you’re positive.” Po dovolj dolgi pavzi za efekt, v kateri se meni v glavi odvrti že milijon vprašajev, se zasmeje. Šala. “Tvoj face je bi najbolj precious prizor, prisežem,” se zabava Sanja.
Potrjeno negativne torej stopimo na pot proti Finisteri in sproti preračunavamo, če bo šlo. Tri ure zares hitre hoje do svetilnika Finistera in potem še 40 minut nazaj do postaje … Tole bo v vsakem primeru filmski finiš! Dve uri maširamo z najhitrejšim tempom doslej, gre za nekakšen romarski šprint, za katerega nisem verjela, da ga zmoremo. Seveda sem najšibkejši člen, moja dva “zajca” v atletskem žargonu sta hitrejša in me vlečeta naprej. V breg – ta nebodigatreba – sopiham tako, da vsakič glasno izdihnem.
“Mati, začeti moraš razmišljati tudi o možnosti, da nam ne uspe,” enkrat vmes reče Sanja. In Mariša vedno pogosteje pogleduje Google in zmajuje z glavo. Ne bo se nam izšlo … Malo pred mestom Finistera volja začenja kopneti in tempo hoje se upočasnjuje.
Punci bi se ustavili v mestu, morda šli do plaže, rt Finistera nam pač ni bil namenjen. Sama pa si še vedno nočem priznati poraza. Vztrajam, da gremo vsaj do avtobusne postaje, kjer bomo potem lovile bus, in tam ocenimo možnosti. Ta slavni kamen “0,00 km” na robu oceana mi ne da miru. Gre za zaključek štiriletnega projekta in preko 900-kilometerske hoje … Skozi misli mi švigajo situacije, ko so se nekateri moji pomembni cilji uklonili mnenju večine ali dominantne osebe. Spomini na to so res bedni.
“Vem, da mi bo žal, če ne poskusim. Vaju pa tudi nočem siliti naprej,” se le odločim. “Karte za bus imata, če mi slučajno ne uspe …” Odvržem nahrbtnik v kavarno čez cesto, na hitro razdelimo malico in pijačo, pobožam moji punci in stečem z malim nahrbtničkom proti rtu.
“Uspelo ti bo! Midve verjameva vate!” zakliče za menoj Mariša.
Najprej zgrešim smer, ker rumene puščice kažejo tudi proti albergom. Prijazna domačinka me pospremi do prave poti, a ne razume, zakaj tako hitim. “Don’t run, the arrows will wait!” zaslišim za seboj.
3,2 km imam do rta in enako še nazaj. Tudi ta del poti me ne špara, pot se ves čas blago vzpenja in teči pravzaprav ne morem, tudi če sem brez velikega tovora. Spotoma poskušam kupiti karto za naslednji avtobus – če bosta punci prišli v alberg pravočasno, me bosta že spravili noter, tudi če pridem kasneje. A net ne dela in s karto ni nič. Iz dna malega nahrbtnika izvlečem edino Isostar tableto, ki jo prenašam že od doma “za kakšno težjo etapo.” Ker s seboj zdaj nimam steklenice z vodo, tableto ližem in poližem do konca. Nekako me spravi do nultega kamna, kjer se hvaležno ozrem proti oceanu, naredim par fotk, poljubim ta zadnji kâmin in … pogledam na uro. 14.26 kaže in do tretje bom težko v mestu. Takrat pa zagledam množico avtov na parkirišču … Potrkam na okno prvi gospe, ki ravnokar speljuje s parkirišča. “May I go with you to Finistere?” Natakneva maski in v nekaj minutah v “frangleščini” na kratko poklepetava. Da je doma blizu Iruna, mi pove. Tam, kjer se je naša pot začela.
“Kako, da si že tu?!”, se začudi Mariša, ko jo že nekaj minut čez pol tretjo vprašam za njuno lokacijo. Avtoštop! Počasi bom začela verjeti, da se tudi sama ustvarjalno odzivam na krize. A Sanji še ne sežem do kolen.
Naš Flixbus že čaka na postaji. V kavarni čez cesto poberem nahtbtnik, grem v wc preoblečt majico in odpret edinega Guinessa, ki sem si ga privoščila na poti in ga nosim s seboj že tri dni. Pivo prešvercam na avtobus zavito v majico. Ko odrinemo, puncama podelim še nov komplet Kinder Happy Hippos, za Finistero! Ob Guinessu uživam v dosežku – današnjem in splošnem – pojem svoj žepek z bakalarjem, spijem jogurt, potem še kakav in padem v komo. Vožnja do Santiaga bo dolga ravno prav.
Iskrice
***
Sanja: “Tako se to dela! Prvi murder (umor) na 3% knjige!”
***
Po prvotnem načrtu naj bi dan pred odhodom med 6. in 8. uro nekje v Santiagu opravile hitri test za covid.
Sanja: “Guardiani, tudi če si vzamete pavzo, bodite med 6 in 8 full-on (v pripravljenosti)!”
***
Eva (medtem ko čakamo v vrsti za hitri test): “A pa ne bi dale vidve vsaj ruzakov dol?”
Sanja: “Če me pa glih nič ne boli.”
***
Sanja (Mariši med testiranjem): “Samo malo možgane nazaj potegni, pa bo.”
***
Punci se v Španiji zelo sprostita, sedita na tleh, včasih za šalo mijavkata, ne obremenjujeta se z okolico …
Sanja: “Kaj je nam camino naredil?!”
***
Sanja (gleda moje selfije zraven kamna 0,000 v Finisteri): “Na eni sliki izgledaš tako, kot da se boš poročila z njim.”
Camino del Norte: 4. del Read More »
09 / Camino del Norte 4. del / Ribadeo - Santiago de Compostela - Finisterre
