Camino Portugués: centralna pot
/kdaj: 26. 9.–9. 10. 2022
/kje: Camino Portugués centralna pot: Porto–Santiago de Compostela
/koliko: 240 km, 12 dnevnih etap
/kdo: Tatjana Blaži, Marinka Kenk Tomazin, Erna Mokorel, Darja Roblek, Eva Remškar
SREČA JE, DA JE PRED MANO POT
Camino pred caminom
“Vrh gore je bel kažipot očem
in jasen dan žari od vsepovsod
in sreča je, da je pred mano pot
in to, da vem, da slast je v tem, da grem.”
(Janez Menart: Vzpon)
–
Pot se zaseje počasi. Porodi jo kakšna odločna prijava, zaradi katere načrti sploh vzniknejo. Potem so tu takšne odločitve, ki še zorijo. Zakuhajo se dvomi in preizkušnje tik pred zdajci, pišejo se vprašaji in klicaji, tudi kak pomišljaj. Dogajajo se “naključna” srečanja, ki netijo iskrice v očeh. Ko mi je denimo Jožica v lepo rumeno beležko zapisovala znani Menartov verz, še ni vedela, da bo tudi njo zamajala skušnjava …
Snovanje ekipe je živ organizem. Na nedolžne hodeče duše camino meče svoje lovke pred svojim obstojem in jih bo tudi še, ko pade zastor zadnje etape. Pretkano si izbira svoje … obdarovance.
V mislih se potrepljam po ramenu že, ko z nahrbtnikom zakoračim skozi domača vrata. Odločitev za camino je že prvo opravljeno delo. Pomaga razmakniti obveznosti za teden ali dva in sprostiti dragoceni čas.
Potem so tu še priprave … Rezervacija prenočišč, ki jo hoja v skupini skoraj zahteva, je zajeten zalogaj in vsaka sprememba ga malce zamaje. A sem ponosna na to, da se prilagajam toku brez notranjih dram. Kot voda, ki steče okoli kamna. Camino že ve, kdo ima na njem domovinsko pravico, in bo poskrbel za pravi sestav.
Pet parov pohodniških čevljev se tako z obronkov Kriškega polja prestavlja k Atlantiku. Želijo si, da strumno premagajo vse razdalje in redno dovajajo hormone sreče svojim lastnicam.
Jaz pa se jim pridružujem z željami, zapisanimi v svoj pisani zvezčič. Z njimi naslavljam vse moči, ki nam na poti lahko stojijo ob strani. Mogočne so.
Sreča je, da je pred nami pot.
Naj jasen dan žari od vsepovsod.
PRISMUKNJEN JE TA SVET
Camino Português Central | dan 1 | Tržič – Porto
Ponedeljek je dan, ko se dolgo sanjano začenja in je pravo spanje sila kratko.
Ponedeljek je dan, ko se na nahrbtniku z bogato kilometrino znajde čisto svež listič s petimi mačkami.
Ponedeljek je dan, ko se v Parizu dogodi deževno nebo in sončni natakarji.
Ponedeljek je dan, ko se vsak trenutek med transferji izkoristi za pogled pod veke.
Ponedeljek je dan, ko 5žensk.com začenja pisati svojo romarsko zgodbo.
Ponedeljek je dan, ko parfumi na policah letaliških trgovin opisujejo, kakšna bo pot: naša, strastna in po njej bomo absolutno močnejše.
Ponedeljek je dan, ko nakup vozovnice za metro petim razmeroma izobraženim glavam vzame pol ure časa.
Ponedeljek je dan, ki obdari z zlatimi zadnjimi žarki sonca na pročeljukatedrale v Portu.
Ponedeljek je dan, ki uči zasledovanje rumenih puščic, ko te že izginjajo v mraku.
Predvsem pa je ponedeljek dan, ko se med strumnim maširanjem v smeri prvega alberga – že v temi! – izve, da so rezervirane postelje pravkar oddali drugim romarjem. Ampak na voljo so pa še šotori! …!?!?
–
Po celodnevnem potovanju, ko hlad že v jesenski maniri lega na ulice mesta, se šotor ne zdi mikavna rešitev. Začnem si zamišljati pet utrujenih organizmov z vsem tekstilom iz nahrbtnikov navlečenim nase, kako stoično sprejemajo okoliščine pod platneno streho … S hospitalerosom se po telefonu na koncu že šaliva, da je to vendarle višji nivo nočitve kot gola zemlja pod mostom. A moji ekipi ni do taborjenja. Med uživanjem pice- in piva-to-go na enem od pločnikov preleti ponudbo postelj v bližini. Tistih postelj, ki so z mislijo na večje udobje postlane za nas.
Ponedeljek je dan, ko pojem hvalnico Bookingu. Komaj 800 merov stran od naših osulih alberških sanj nam ta fant modrega videza in široke razgledanosti najde sobico s pogradi iz OSB plošč. V paketu z njo nas doleti še zajtrk in sveže brisače.
Ponedeljek je dan, ko vzdušje v ekipi vztraja na višini in so zapleti sprejeti s humorjem.
–
Ponedeljek bo šel, slednje pa naj prosim ostane. Ne zapleti, ampak humor. Ta pomembna sestavina vsake dobre romarske bande je obet bogatih dni.
S konceptom rezervacij bova pa še rekla kakšno. Brezpogojnega zaupanja mu še ne gre pripisati in tule bo pot naložila nekaj dela. Naj se nas šotorska romantika tokrat izogne in naj naša telesca dobijo prvovrstno oskrbo v hišah, kjer je vse prav.
–
Moj imenitno zasnovan načrt o postopnem stopnjevanju etap je torej utrpel prvo poškodbo. Hkrati pa je pokazal, da nikogar v skupini nenadna sprememba ne vrže iz tira. Osnove surrenderja so osvojene in to je pomembno dejstvo!
Bolj ko smo ujeti v pričakovanja, bolj smo namreč ranljivi.
Naloga camina je, da nas izmakne iz te pasti. Jaz pa mu pri tem samo prijazno pomagam.
–
“Zato naprej, čeprav precej
prismuknjen je ta svet.”
(Anja Štefan, Jelka Reichman)
“I’M SORRY, HOW OLD ARE YOU?”
Camino Portugués Central | dan 2 | Porto-Vairão
Stran pa namo metal, rečemo na Tržiškem. Zajtrk, ki nam prvo jutro pripada v našem hostlu Republica, se začne šele ob osmih. Takorekoč prisili nas v lagodno jutro.
Spet se mi izneveri nekaj zadev iz mojega camino-zakonika. Hoje ne bomo mogle začeti s kratko etapo, ki jo srčno priporočam. Na nogah imam skoraj nove čevlje, ki jih srčno ne priporočam. In s seboj sem vzela napačno steklenico za vodo – ne tiste, na katero lahko priklopim cevko. Torej se bo treba za pitje stegovati v nahrbtnik. Sami grehi.
“Tudi če si pošten, se počasi nabere,” je citat ene od mojih soromark, ki mi privablja nasmešek na obraz vsakič, ko se spomnim nanj. Mogoče se pa danes učimo življenja izven okvirjev, kjer se pravila pišejo sproti, iz trenutka v trenutek?
S hojo začnemo dva kilometra od središča mesta in se napotimo proti severu.
Z usklajevanjem ni težav, celo okrepčila na naših mizah med postanki so enakih barv in okusov. Všeč mi je tudi, da je frekvenca lulanja v ekipi podobna moji. Potem se sama sebi ne zdim tak invalid, ker potrebujem pogosto odvajanje. Pripišem nam celo nekaj zaslug za človeštvo, saj smo romarske dame skupaj porodile v svet 17 otrok, v povprečju 3,4 na osebo. To dejstvo je verjetno pripomoglo k frekvenci. Vse s številko 3 ali več se zato po dolgem mestnem odseku silno razveselimo koruze ob poti. Vrst je dovolj, da vsaka poišče svoj delček intime.
Hoja je prvi pravi romarski dan daljša, kot je etapa nameravala biti. Telesa pet kilometrov pred koncem pravijo: dost mam. Sebi in drugim govorim, da gre za investicijo v lepšo prihodnost. Matranje na začetku proizvede krepke ude, ki po nekaj dneh omogočijo uživanje.
Ekipa se ustavi ob igrišču, polnem klopc, od katerih žal niti ena ni v senci. Vseeno složno odvržemo nahrbtnike. Sanja mi po telefonu pripoveduje o “trauma-bondingu”, ki osmo in deveto šolsko uro povezuje kranjske gimnazijce. “If you don’t laugh, you’ll cry,” pravi.
Medtem si punce raztegujemo hrbte, noge in stopala. Naslednji travmatični kilometri so povezovalni tudi v našem primeru. Dialogi se počasi redčijo in v ciljni ravnini napravijo prostor spoštljivi tišini. Vsaka na svoj način poskušamo zamotiti možgane, da ne mislijo na odvečno razdaljo, ko deset minut pred albergom Erna odločno zavije na vrt bistroja. Vse smo ji hvaležne za to pogumno gesto in navdušeno sedemo h kozarcu hladnega piva. If we don’t laugh …
Filip je prijazen – in dosleden! – upravitelj samostanskega alberga. Ne dovoli, da vstopamo v čevljih ali da odlagamo nahrbtnike na stole in postelje. To pa vsakomur pojasni na spoštljiv in potrpežljiv način. Nestrpnosti je že davno pomahal v slovo, tako je videti. Meni se zdi tudi šarmanten. Šepetaje vpraša vsako od nas, koliko je stara in se zraven opraviči. Številko zapiše v okence. Ne moti me, da pri vsaki uporabi enako formulo šarma. Tudi če jo ponovi dvajsetkrat na dan, zame je nova.
Ne vem, ali je Filip enako uvideven tudi do moških romarjev. Mojim trpežnim sopotnicam razdeli prve romarske listine in jih razdeviči s prvim žigom. Listine mislim.
Razkaže nam tisto, kar ima ponuditi. To so asketske postelje brez rjuh, celo brez tistih papirnatih, in prhe z enim gumbom. Ampak iz njih kasneje priteče ravno prav vroča voda, da sproža vzdihe ugodja, in dobimo celo svojo sobo. Oboje pa moji možgani z lahkoto povežejo z razkošjem!
Moji romarski grehi torej, kot kaže, dneva niso pretirano obtežili. Steklenica z vodo je našla svoje mesto na naramnici nahrbtnika na prsih, da je pri roki. Čevlji me udobno nosijo po svetu. Etape pa se bodo tudi vsak čas začele krčiti in bodo za naša fit telesca mala malica.
Navsezadnje pa tudi ni slabo vedeti, da smo z najdaljšo že opravile. Mogoče je pa vendarle spet vse prav?
HIŠA BREZ NAPAKE
Camino Portugués Central | dan 3 | Vairão-Pedra Furada
Drugi dan naše hoje ponudi nekaj več naravnega okolja in manj betonskega mesta, še vedno pa se morajo naša stopala sprijazniti s precejšno količino granitnih kock. Upamo na boljše čase.
Lepo pa za romarski živelj skrbi nekdo, ki je na svojo hišico vgradil ploščico z napisom Aqui Vive Un Peregrino. Tu živi romar. Zraven ta dobra duša polaga prigrizke za pohodnike. Tokrat je bila na voljo vrečka s figami. Slastni sadež grizljam po poti in mi je žal, da sem vzela samo enega.
Med hojo opravim nekaj službenega dela. Dobim klic iz Romunije, če bi oblikovala spletno stran za indijskega avtorja in aktivista. Delovati v prid najnižje indijske kaste bi bilo plemenito, ampak ali se je moj delovnik v stanju razmakniti še za ta projekt?
Razmišljam, da sem srečka, ker me delo najde samo. Že poldrugo desetletje me lastno podjetje spodobno preživlja in to ni kar tako. Veliko vsega dobrega se je moralo zložiti vanj, da privablja tako imenitne osebe, kot so moji naročniki. Da omogoča pretoke znanja, kreativnosti in konec koncev tudi denarja v vseh smereh. Hvaležno se poklonim temu dejstvu, ko hodimo mimo cerkve blizu Arcosa, oblečene v ploščice.
Pritegne nas romarska postojanka ob poti, ki ponuja slastni Cilli con carne in še marsikaj drugega po ugodni ceni. Podležemo lakoti in poleg omizja mladincev formiramo omizje zrelih dam. Prazni želodci in dobra volja so naš skupni imenovalec.
Kilometer ali dva po malici se moramo hočeš nočeš ukvarjati s pelerinami. Ko sežem po svoji, najdem odpet žepek nahrbtnika in ugotovim, da je moj credencial ostal v wc-ju gostilne. S seboj sem ga vzela za žigosanje in odložila med opravkom. Zdaj revež čemi na stenskem držalu za wc papir, prav vidim ga, in gre proti neslavnemu koncu. Kolikšna je verjetnost, da ga kdo prinese za menoj, se sprašujem. Nazaj ne grem, na svoje štampiljke nisem bolestno navezana, čeprav je Filip pritisnil čedno, čez dva okenca!
Ob poti naberem svojo prvo pohodno palico. Je daleč od popolnosti, ampak do naslednje boljše bo služila namenu. Dohitim Erico, Nemko, ki živi v Švici, in Carinno iz Kanade. Erico krasijo imenitne zložljive palice, za katere vztrajno želi, da jih nekaj časa testiram. Carinno pa odlikujejo čudovita pisana majica, sivi lasje, urejeni v mladostno pričesko, in sončna osebnost, ki sije v svet skozi njene pogoste nasmehe.
Po polurni skupni hoji, ki je zame nekoliko prepočasna – moje punce so namreč že daleč spredaj – fotografiram palice in se poslovim. Nikoli ne veš, mogoče se kdaj poslužim zložljive pohodniške pomoči in te palice so res fine.
Ob koncu etape me pričaka alberg, ki nas vse sezuje. Pričakovale smo osnovno oskrbo in minimalni standard za 8€. Dobile pa smo pravkar odprt objekt brez napake: z udobnimi posteljami, prostornimi prhami, z brezplačnim pralnim in sušilnim strojem, s travico kot iz kataloga, čedno zasaditvijo in donativo konceptom.
Privoščimo si pralno orgijo. Vse, kar se je dotaknilo naših kož, zbašemo v 8kg boben pralnega stroja in veselo pritisnemo play. Darja sicer kasneje ugotovi, da bi za športni program morale napolniti le pol bobna. Ampak kaj pa boben ve.
Medtem ko se oblačilca iz petih nahrbtnikov obračajo v milnati tekočinici brez našega truda, utrujena druščina posedi ob avtomatu za pijače in prigrizke. In sedi. In sedi. Ponovno se povežemo v skupni nesreči ob debati, kam izginjajo nogavice iz pralnega stroja. To je misterija, ki vsako perico spravlja ob pamet. Vsaka se loti te zadrege na svoj kreativen način. Pri nas je denimo Sanja nekoč izdelala hišico iz kartona za “orphan socks”, štumfe sirote. Vedno je bila polna prebivalcev.
Večer prinese še eno luštno dogodivščino. Naša Darja praznuje. O tem smo na kratko spregovorili pri zajtrku, kjer smo si delili mizo z Erico in je beseda nanesla na starost. Ko vstopimo v restavracijo, v kateri si zamišljamo naš krepko prisluženi romarski obrok, so vse mize zasedene. Prva nas zagleda Erica, začne peti Happy Birthday in vsi ji pritegnejo. Gre za nekakšen čaroben moment, kjer vsa romarska druščina diha povezano, četudi z mnogimi prej še sploh nismo spregovorili. Gazda gostilnice, ki ga pozabim vprašati za ime, Darjo prijazno porajta. Izroči ji malega petelina, portugalsko maskoto, in se važno postavi pred objektiv s svojo gostjo.
Trčimo s kozarčki, v katerih se je tokrat znašel portovec, in večer se zaključi prav svečano.
Potem pa se začnejo težave.
TA VRAŽJI TRETJI DAN
Camino Portugués Central | dan 4 | Pedra Furada – Aborim
Takšne dneve bi bilo najbolje takoj pozabiti. Na nek način. Po drugi strani krepijo voljo in utrjujejo značaj.
Ko po Darjini rojstnodnevni večerji ležem k počitku, me spremlja glavobol. To je pri meni silno redko. Vzamem lekadol in proti jutru še enega. Odhod na mojo srečo zamaknemo na 10. uro, ker dežuje, kasneje pa je napoved lepša.
Na zajtrku se pojavim z energijo kojota iz risanke o Bugs Bunnyju, preko katerega je peljal valjar. Potrudim se z jajčno omleto, sveže stisnjenim pomarančnim sokom in kavo. Vsi trije izgledajo fantastično, jaz pa malo manj.
Med zajtrkom je res nebo spustilo zadnjo kapljico in lahko se veselimo hoje brez pelerin. Naš plan uspeva. Nihče pa žal ne bo mojih nog in prtljage premikal preko naslednjih 21 kilometrov, kot jih leži med nami in Aborimom. Nihče razen mene same. Što se mora, nije težko, pomislim in požrem cmok v grlu. Gremo torej na pot.
Na prvih kilometrih se ves čas oblačim in slačim. V jopi mi je prevroče, brez nje je premrzlo. Končno jopica pristane zavezana za vratom, s čimer sem pomirjena. Tako hodim skozi evkaliptusov gozd in skozi vasice ovešena kot kak romar, haha.
To ni tisti del camina, ki bo krasil naslovnico romarskega prospekta. Hoja je zame ta dan približno kot obisk pri zobozdravniku: ni ravno v užitek, veš pa, da je za nekaj dobro.
Varčujem z energijo, kjer je to mogoče. Skoraj ne fotografiram. Opazim samo puščice, ostalo mi je španska vas, čeprav je v tem trenutku še portugalska. Tudi če bi se sprehodila mimo sedmega čuda sveta ali bi se pred menoj znašel Denzel Washington, verjetno ne bi opazila.
Pot še vedno vsebuje veliko asfalta in granitnih kock. Večinoma hodim sama, s puncami pa se srečamo na kavah in drugih substancah, ki se nam pomagajo prebiti skozi dan.
Naletim na našo znanko Erico v mačji reševalni misiji. Malo drgetajoče mačje dete je našla pod klopjo avtobusnega postajališča. Zavila ga je v modro rumen šal in mu vrača voljo do življenja. Mogoče tudi on njej. Ime mu je Kaminjo, pravi in zdi se odločena, da je to njen novi romarski prijatelj. Huh, če vprašaš mene, Erica – kar zalogaj!
Medtem ko hodiva skupaj, naklepa, kako ubogo kepico pretihotapiti v alberg. Najine poti se ločita pred mesnico. Kaminjo, naj ti tekne!
Naslednji del poti si deliva z Meggie iz Dunaja. Nekoliko ji zavidam njen izum: iz biciklov svojih otrok je skonstruirala voziček, ki ji sluźi namesto nahrbtnika. V to so jo primorale težave s hrbtom in neizživeta želja po vandranju. Najprej je šla na testno vožnjo po avstrijski romarski poti, zdaj ko vidi, da zadeva deluje, pa se je znašla v sončni Portugalski.
Tretji dan je vedno kriza, zaključi najino druženje Meggie in potrdi mojo teorijo. Ampak zakaj se je moral mojemu tretjemu dnevu prisliniti še prehlad? Naslednjič bom tretji dan preskočila. Kot tisti dedek, ki pravi: če bi vedel, kako fino je imeti vnuke, bi jih imel najprej.
Vsako druženje na takšen dan vzame nekaj energije. Sicer pa ugotavljam, da mi je všeč, ker romarji so! Počutim se kot del družine, nečesa večjega. Cog in a big machine, bi rekla Sanja. Zobnik v velikem stroju.
V preizkušnjah se učim delovati kot del tega velikega kolesja, sprejemati (po)moč drugih kolesc in prispevati, kar v določenem trenutku zmorem sama.
Predaja je včasih velika zmaga.
Ko človek zaupa, da mu neka presežna moč vedno stoji ob strani, se začne malo šparati. Nauči se slišati, kaj mu ta moč pripoveduje, in videti, kaj mu ponuja.
Nisem pristaš prepričanja, da je treba v življenju trpeti. Na caminu pa vsakič znova ugotovim, da ravno celota doživetij predstavlja tisto pravo bogastvo, ki ga odnesem domov. V nahrbtniku imam občutke sreče in ekstaze ob vsakem doseženem cilju, prav tako pa tudi preseganje same sebe, ki razširi razpon mojih možnosti. Kot majhno vrečico poguma za pasom nosim stavek “če sem zmogla tisto, zmorem vse” in življenje postane manj strašno.
Zadnje kilometre me na poti spremlja Alenkin glas po telefonu. Dekle še ve ne, da me najin pomenek povleče preko 130 višincev, hvala ji!
V Aborim prispem v kar solidnem stanju. Je pa tretji dan nekakšen spomenik moji volji in vztrajnosti. Možno je, da je kilometre pred Aborimom nebo postavilo predme samo zaradi dramaturškega loka moje pripovedi, kdo ve. Da ne bi bila preveč dolgočasna.
Naše zatočišče je tokrat hišica, v kateri se po sobah razporedimo po dve in dve. Moja cimra je Belgijka Chloe, ki jo naša skupinica za ta večer nekoliko posvoji. Na večerji nas marljivo streže Gina, skromno in tiho dekle. Čez storitev ne moremo reči žal besede.
Zvečer se s Chloe zapleteva v kar dolg pogovor o caminu in o življenju, ki je tudi neke vrste camino. Povprašuje po mojih knjigah, prevod prve je že nared, in obljubim ji, da knjiga v angleščini nekega dne izide.
Sredi noči se zbudim drgetajoča in nič mi ni jasno. Ali Tatjanin magični prašek za ozdravitev, ki sem si ga vsula v vodo, deluje ali pa se pripravlja eno sr … Navlečem nase še eno plast oblačil in kar hitro zaspim nazaj.
JOHNNY IN DRUGI WALKERJI
Camino Portugués Central | dan 5 | Aborim – Ponte de Lima
Zjutraj se zbudim kot nova.
Oranžni prašek iz Tatjanine torbice ima čudežni učinek ali pa se me je dotaknila paličica dobre vile.
Samopostrežni zajtrk v hiši brez lastnikove prisotnosti je naslednja zanimiva izkušnja, ki pa dejansko deluje. Ožemamo pomaranče, sendvičiramo, kuhamo kave in čaje, preizkušamo marmelado iz buč hokaido. Podprte na vseh vogalih se torej odpravimo na pot.
S Tatjano zavzeto rešujeva svet, ko se nenadoma tlesknem po čelu: “Steklenica za vodo! Ostala je v hiši!” Tatjana pa takoj za menoj: “Moj polnilec za telefon tudi!”
A Casa de Santiago je oddaljena že preveč korakov. Steklenica in polnilec sta pravkar prevzela portugalsko državljanstvo in bosta na vekov veke ostala v Aborimu. Ali pa se bosta sprehodila naprej v prtljagi naslednjih stanovalcev.
Ponovno se izkaže Ernina silno uporabna logika: česar nimaš, ne rabiš. Ta poved mi že leze pod kožo. Tako sijajno “surrenderska” je.
Naši koraki končno dočakajo potke, ki sproščeno vijugajo skozi vasice med vinogradi in na katere se od strani vsipljejo cvetoče veje. Pozdravljajo nas kozji repki in bradice ter lulajoči poniji. V ozadju se vrti petelinja zvočna kulisa.
Nebo brez oblačka skrbi za popolno klimo, kajti v zraku je slutnja jeseni in zrak je prijetno svež. Vremenski obeti so tudi za naprej prelepi. Če te torej v Sloveniji še vztrajno zaliva mrzlo deževje, brž na spletko Ryanaira. Sončnih žarkov in svobodnih poti je tule na portugalski zemlji dovolj tudi zate.
Komaj kak kilometer za najinim skleroznim odkritjem, kaj vse je ostalo v hiši, naletim na vodnjak, namenjen prav romarjem. Začenja se mi svitati, zakaj sem pozabila steklenico. Mogoče je povsem dovolj, če napolnim kozarček s pokrovčkom, ki drži 2 dl, namesto da ves čas s seboj tovorim 12 dl vode?
Vodnjaki se nizajo ob poti vsaj v polkilometrskem intervalu, žeja dejansko ni opcija. “Bo sploh treba v shopping?” se sprašujem.
Končno med hojo prevladuje v meni tisti “caminski” občutek, zamešan iz prostosti, radostnega miru in vetra v laseh. Ob poti zagledam rumeno puščico, obrnjeno navzdol, v zemljo. Ali nek šaljivec namiguje, da je treba raziskati lastno podzemlje?
Do naše prve reševalne postaje, imenovane kavarna, pridemo kasneje, kot bi me želele. Zasedemo mizo zraven štirih Kanadčank, ki imajo zelo ostro oko. Med množico kavnih skodelic, prigrizkov in kozarcev za pivo, s katerimi je založena naša miza, zelo hitro opazijo plastično steklenico Johnnyja Walkerja. Flaška jih zabava, zraven pa se pohvalijo s tem, da zvečer pa tudia one srknejo šilce ali dva. Ko jim Johnnyja ponudimo, ga nastavljajo samo fotoaparatom. Razložim jim, da zadeva nima učinka, če steklenico le fotografiraš. Povem jim tudi, da smo Slovenke v prednosti, ker me njih razumemo, one pa nas ne. Punce imajo ob stolih naslonjene male nahrbtničke. Priznajo, da hodijo “supported camino” – prtljago jim vozijo. Seveda, zato pa gre z večernim šilcem! Me smo v njihovih očeh junakinje. Ne toliko zaradi Johnnyja kot zaradi velikih nahrbtnikov.
Dobrovoljne Kanadčanke se želijo naučiti reči thank you v našem jeziku, ampak še ne vedo, v kaj se spuščajo. Kombinacija glasov “hv” bi zahtevala samostojno uro učenja. Zadovoljimo se s približkom.
Mislim, da nas srečanje kar poveže.
Ko se v poznem popoldnevu znajdemo v mestu Ponte de Lima, se tudi name že vse lima. Casa dos Andorinhas ima za nas seksi sobe z rdečimi stenami, na katerih so konji v galopu, in z odejami v barvi slovenskih zastav.
Skoraj v galopu se tudi me zapodimo za picami, ki jih navdušeno pomlatimo za veliko okroglo mizo. Ko je naš dan že v zadnjih vzdihljajih in telesa položena vodoravno, pa Marinka ozvoči svoje misli: “Sem utrujena. Generalno gledano pa je v meni veliko sreče.”
Sreča v trenutku preskoči prostor med posteljami in se naseli tudi pod mojo odejo. Camino začenja vnašati svoje žlahtne sokove v naše celice.
RAZPRŠENO SAFR FURANJE
Camino Portugués Central | dan 6 | Ponte de Lima – Rubiães
Ponte de Lima je v sobotnem jutru živahno mravljišče. Kavarne se polnijo z domačini, turisti in romarji. Na reki Lima potekajo veslaška tekmovanja. Nad slavnim mostom Ponte Romana, polnim navijačev, letajo droni. Onkraj mostu ekipa v rumenih jopičih snema oddajo o caminu.
Dogaja pa se tudi nam, prebivalcem camina. Poleg mojega prehlada usodo ekipe krojijo tudi težave z mišicami, herpesi in vražja romarska nadloga – žulji. Sreča v nesreči je ta, da je med nami oseba s bolničarskimi geni, ki ji gredo mini operacije odlično od rok. Mene je pri delitvi te vrline stvarnik kratkomalo preskočil. Se je pa nemara odkupil kje drugje. “Človek ne živi samo od viskija, ampak od vsake besede izpod Evinega peresa,” so se me nekega jutra blago dotaknile Ernine besede. Mogoče ima moje življenje smisel tudi v nebolničarski obliki?
Ker ima vseh pet hodečih dam približno enako velikost noge, si lahko privoščimo kolobarjenje s čevlji in tevicami. Takšno sočutno solidarnost doživljam prvič. Vsaka težava preizkuša kompaktnost ekipe in krepi timski duh. Ob vsaki nevšečnosti zakroži veliko modrosti, idej, praškov, povojev in krem. Vse se deli, vse je naše.
Sobotna hoja nas prvič zares razprši. Osvojen je način premikanja po caminu in postelje so rezervirane, torej se lahko sprostimo. Škoda je le, da je pred nami največji vzpon odprave in da bo sprostitev morala biti silno aktivna.
Prvi del poti se pravzaprav precej svaljkam. Podležem vsem skušnjavam. Ustavim se v ribogojnici, ki je zanimiva romarska postojanka. Ob bazenih za ribe so nanizana šotorska platna, v njih verjetno romar lahko prenoči. V gostilnici so na voljo razne prehranske dobrote in prijazni Kanadčani, s katerimi se čas za mizo rad raztegne. Denise in Michael sta par, ki ima rad Evropo in ne mara Združenih držav od Trumpa naprej. Zato raje skočita čez Atlantik kot k sosedom.
Ko nadaljujem s hojo skozi romarska nebesa, sem okrepljena in napojena. Obdaja me nizko rožnato resje, visoke praproti, še višji borovci, korak vijuga po mehkih poteh, posutih z iglicami. Ustavim se še na kavi v gostilnici, ki me zvabi vase samo zato, ker je menda zadnja v tem dnevu. Vse je super, smola je le v tem, da so prijateljice že daleč spredaj. Na skupinskem chatu govorijo o slapovih in o “vrhu, ki je kar hard varianta”. Omenjajo “safr furanje”, zato zdaj vendarle stopim hitreje.
Marinka sporoča, da je izgubila nogavičke in naj jih prinesem, če jih najdem. Ves čas se oziram za pisanim vzorčkom, ki se ga spominjam, a z najdbo ni nič.
Tristo višincev moram oddelati na jutranjih sto podlage. Če nisi v olimpijski formi, je to lahko zalogaj. Verjamem pa, da nas narava ves čas hoje zdravi in regenerira. Z dvema dekletoma v modrih majicah se ves dan izmenično prehitevamo, med vzponom tudi spodbujamo. Imaš dovolj vode? Hrane? Si v redu? Ko bi onidve vedeli: imam celo dva deci piva v mojem plastičnem lončku s pokrovčkom! Kot mali odmerek motivacije lonček počaka v nahrbtniku do samega vrha. Nekako se je treba povleči čez težave oziroma nad nje.
Pot navzdol je ena sama ekstaza. Sonce riše vedno daljše sence, vročina v zraku popušča, v duši pa je sreče za izvoz. Gre za najvišjo obliko sožitja s seboj. Brez oprijemljivih materialnih dobrin, a hkrati z vsem, kar potrebujem.
Takšno stanje človeka zelo osvobodi. Občutki najvišjega ranga se znajdejo na dosegu roke.
Preroditveni dotik camina je ponovno oplazil mojo ramo in verjetno tudi rame deklet, ki so že zleknjenje v razkošju svojih malih alberških postelj. Malih, ampak po takšnem dnevu tako velikih. Kako zelo si želim, da zagledam ob vstopu v Alojamento Ninho srečne obraze!
Camino nikoli ne ostane prav dolgo dolžan. Če daješ, boš prejel. V valuti, ki jo pot izbere sama.
Za nami je res kraljevska etapa, a sem vseeno vesela, da bodo prihodnje poti bolj sploščene.
Alberg Ninho je hišica z dušo in zanimivo prostorsko zasnovo. Zapomnila si jo bom po veliki količini navdihujočih besedil, obešenih vsepovsod, in po majhni količini toaletnega papirja. Tu se torej več piše kot briše. Če vse ostalo deluje, se s takšno kombinacijo povsem spodobno preživi.
TRDNJAVA PRESENEČENJA
Camino Portugués Central | dan 7 | Rubiães – Tui
“Kaj pa pozabljam danes?” se vprašam, ko po zadnjem “petelinjem zajtrku” zapuščamo pisani svet alberga Ninho. Do zaključka dnevne redakcije ne ugotovim nobenega primankljaja, redki slučaj!
POT našega jutra se vije skozi manjše portugalske plitvice, ki hranijo poglede in duše. Tlakovana je s kamni organskih oblik, ne z geometričnim granitom, in predstavljam si, da tod vodi že stoletja.
Moj POT, po domače švic, pa tudi teče v POTokih, ki jih komaj sproti prestrezam. Obeta se topel dan in hvalim boga, da nam danes namenja le milostnih sto višincev. “I didn’t know I could produce so much sweat,” rečem mlademu paru, s katerim si delimo podobno usodo.
Romarjev je vse več, tudi kolesarskih, in včasih se je vredno ozreti po lastnikih koles. Med postankom za kavo si nabavim zalogo tetrapaških pijač. Kmalu bomo prestopile mejo s Španijo, kjer bodo cene odskočile od prijaznih portugalskih. Pa ravno navadile smo se uživati v teh majhnih številkah!
Všeč so mi ta neobvezna srečevanja v kavarnah, tudi med člani skupine. Posedimo skupaj, rečemo kakšno modro o dogajanju, ko pa nekdo začuti, da je čas, se svobodno odpravi naprej. Takšen koncept spodbuja prisluškovanje lastnim potrebam in sproti odvaja iz nahrbtnikov nestrpnost. Takšna ekipa lahko dolgo in srečno živi.
Tak koncept tudi naredi prostor lastnim mislim. Duhovna razsežnost camina je njegov znan atribut, najbolj pa je dostopen, če misli prosto vandrajo in se prepuščajo trenutkom.
Na poti se menjajo senčni džungelski tunelčki, ki si prislužijo najvišjo oceno, prijazni podeželski metri, posuti z iglicami, in ravno toliko asfalta, da ji tega ne zamerim. Potem pa me namigi mojih punc zvabijo v romarski paradiž. Alberg z bazenom in masažnimi storitvami nudi tudi odlične romarske menuje, rdeče pivo z okusom granatnega jabolka in panna coto z baileysom. Predjed predstavljajo klobasice s paradižnikovo marmelado. Za mizo se tako utaborimo za konkretno količino časa, le kdo bi jim lahko rekel ne?
Prihajajo tudi drugi znani obrazi: Denise in Michael pa Meggie z vozičkom. Meggie tokrat navduši s svojo pisano opravo. Dva dela prhutajoče rutice ima ovešena preko svoje dolge postave in to pokrije skoraj vse oblačilne potrebe. Zadeva je dejansko narejena iz dveh pravokotnikov in dveh šivov, ki blago držijo skupaj na notranji strani podlahti. Krilo je samo zavezano okrog bokov.
Ta “pisani nič” je zares dobra stvar. Zaščiti vse ključne dele pred soncem In praktično nima teže. Kot prosojna metuljeva krilca ga nosiš s seboj. Mogoče jih začnem izdelovati!
Meggie se pred objektiv mojega telefona postavi v ponosni manekenski pozi. Mogoče je tudi bila nekoč fotomodel, preden je začela rojevati otroke in predelovati njihova kolesa v vozičke.
V nadaljevanju ob poti v bogati ponudbi razmetanega gozda naberem palice 2.0. Debelejše so od prejšnjih, bolj gladke in dajejo več opore. Takšne se bodo ujele z mojimi udi, ki tudi postajajo iz dneva v dan bolj nosilni in komaj še opazijo, da se na njihovem delu šlepa deset kilogramov teže.
Na enem od stebrov zagledam ženitno ponudbo, a se ji po razmisleku ne odzovem. Oglas ni dovolj prepričljiv in manjka nekaj bistvenih podatkov, recimo telefonska številka. Face so ti romarji!
Popoldne pritisne vročina, da je joj. Hoja ni idealna, ker je ponovno stisnjena v siv beton. Čast temu delu poti rešuje edino to, da se bliža koncu.
V supermercado na vstopu v Valenço zavijem bolj ko ne samo zaradi klime. Ničesar zares ne potrebujem, le kak liter hladnega zraka.
V paviljonu mestnega parka naletim na prireditev, ki jo barvajo skupinice narodnih noš. Med počitkom na klopi prisluhnem mestnim veljakom, ki podeljujejo priznanja zaslužnim meščanom. Verjetno je tako, kajti razumem samo množico “obrigad”, kar je po portugalsko hvala. Valençani so morali biti v preteklem obdobju zelo pridni.
Potem pa me puščice povlečejo po dolgi ravni cesti navzgor in tam se zgodi! Ne samo da me preseneti mogočna trdnjava, ki se razprostira na vse strani … To vzdušje za obzidjem! Vse prekipeva od živahnega vrveža, zadnji nedeljski sončni žarki trge in ulice barvajo v pisan preplet nasmehov in sproščenosti. Mize pred lokali so polne, v zraku je vonj po pečenem kostanju, trgovine vabijo z mondenimi izložbami in odprtimi vrati. Za trenutke pozabim na rumene in sledim samo rdečim puščicam – puščicam svojega srca. Pustim se potegniti v to čarobnost, ki jo sestavljajo sami neznani ljudje in izdelki njihovih spretnih rok. Nabavim nekaj malenkosti, lahkih in majhnih, takšnih, ki romarju pritičejo. Predvsem pa pijem to vzdušje, ki me je našlo povsem nepripravljeno.
Potem pa me sredi največje gneče začnejo objemati kar ene punce. “Hello! Hello!” Ker so vmes zlezle iz rožnatih majic, jih ne prepoznam takoj … Kanadčanke! One danes spijo v Valençi in imajo ta party tik pred durmi. Navdušene so, obrazi jim kar žarijo. Še fotka ali dve in gremo spet vsak v svojo smer.
Včasih se mi res obrestuje, da se ne učim naprej. Življenje predme zaluča takšno darilo, da zaslepi pogled.
Po spustu s trdnjave me na drugi strani čaka še pot do Tui-a in prečkanje meje. To ni hud zalogaj, pravzaprav en most hoda. Potem pa me že pozdravi España, ki z veliko tablo odločno opozori nase. Oddelati je treba še zadnji klanček, ki ga zdaj noge že čutijo, do našega ljubkega Jacob’s Hostla.
Dolgolasi sinjebradec se pred vrati trudi vzpostaviti stik z upravitelji, a mu med pogovorom odmre telefon. Posodim mu svojega, pa žal izve, da je objekt zapolnjen in naj poskusi srečo v albergu San Martin. Poiščeva ga na Googlu in Sinjebradec odide. Mislim, da bi lahko izrazil za trohico več hvaležnosti.
Marinki izročim nogavičke, ki jih je v zameno za izgubljene izbrala moja rdeča puščica. Po zasluženi prhi pa se naša druščina odpravi v lajf, v lep poletni večer. Kako preprosto je iti v lajf, ko je človek romar: edina neprešvicana majica, nič make-up-a, šlape s štumfi, srce pa srečno do neba.
KARAVANING
Camino Portugués Central | dan 8 | Tui – O Porriño
Jacob’s Hostel ima poleg priročne lokacije in prijetnih sobic še eno lepo lastnost: kavarno v sosednji hiši. Naša ekipa v prvem jutru novega tedna začenja delovati tako, kot se meni zdi najbolje. Vsaka posluša svojo notranjo uro in se ravna po njej. Darja je že v ranem jutru v nizkem štartu za akcijo, Erna ji z manjšim zamikom sledi, od ostalih treh ima največ možnosti za bron Tatjana.
Seveda tu ne gre za nobeno tekmovanje. Gre za občutljivost za lastne potrebe, odzivanje nanje in komuniciranje brez zadržkov.
Darja in Erna torej opravita z zajtrkom takoj, ko je mogoče. Ostale tri zvezdice zaspanke se pridružimo kasneje, ampak dekle za pultom je bolj moje sorte in se še z našimi naročili ukvarja kot v počasnem posnetku. Sprašujemo se, če deluje tako tudi, ko je lokal nabito poln. Verjetno da. Ker edino takšen način lahko trajnostno ohrani njeno zdravje. Romarju pa ponudi priložnost, da na čas pogleda drugače.
Camino nas v novem tednu uči še ene nove veščine. Hoje v procesijah. Romarjev je toliko, da se kolona vije skoraj neprekinjeno. Dogajajo se mladinske skupine, ki si dajejo duška s petjem, in meni je to všeč precej bolj kot malodušno zrenje v tla ali v telefon.
Prvo galicijsko etapo si bom zapomnila tudi po silno razredčeni gostinski ponudbi. Ena kavarna se pojavi pred nami prekmalu in takrat še ne razumemo njene pomembnosti. Naslednje ni. Z Marinko tako po nekaj urah obsediva na cementnih kvadrih ob cesti, ki imajo nad seboj nekaj sence. Še dobro, da so naše etape načrtovane zmerno in se tudi brez “reševalnih postaj” preživi.
Mogoče bi se zgodba obrnila drugače, če ne bi zavili na “complementario”. To je daljši odsek, ki se od 2014 izogne največje galicijske industrijske cone. Mogoče pa tudi kave in piva, kdo ve.
Ne izogne se pa celjski romarski legendi, ki nas prepozna po slovenski govorici, ko se premika v nasprotni smeri – proti Fatimi. Gospa v osmem desetletju življenja zadnje čase preroma nekaj mesecev letno. Je nekoliko moje sorte – vsakič gre po novi poti. Prehodila je praktično že vse barvne nitke z mojega pirenejskega zemljevida in jo vljudno zaprosim za telefonsko. Pokaže nekakšne cevke za oskrbo žuljev, ki so znotraj obloženi z gelom. Takšne “makarone” vidim prvič, dobijo pa se v lekarnah v različnih debelinah, palčni in mezinčni. Sivolasa gospa ne želi, da izdam njeno ime in podobo, a oboje je lepo. Pravi, da obožuje preprostost, da je zanjo vsakodnevno hvaležna, in ob opisovanju svojih doživetij svetlo žari. Takšna je verjetno energija izpolnjenega človeka, razmišljam.
Po prihodu v O Porriño je s hrano še vedno križ. Smo namreč v Španiji in popoldne kuhinje ne delujejo. To logiko bo treba še osvojiti in posvojiti, da ne bodo ves čas zadrege.
Večerja vsekakor pade na plodna tla, kar pomeni v prazne želodce. Krožniki so obloženi zelo raznoliko in pritožb ni slišati. Celo zelene padronske papričice se znajdejo med jedmi in vsi poskušamo to specialiteto.
V velikem albergu Senda Sur je nagnetenih mnogo mnogo postelj.
A so pregrajene tako premišljeno, da množice ni videti. Z zaveso se vsak lastnik utrujenih nog lahko zagrne pred svetom v svojo malo sobico. In svoj dan zaziblje v sanje, kjer je mogoče prav vse.
ZNOSNA LAHKOST BIVANJA
Camino Portugués Central | dan 9 | O Porriño – Redondela
Trgovine v O Porriñu šele sramežljivo začenjajo kazati znake življenja, ko se sprehodimo mimo, a prebujajo se tako kot jaz zjutraj – zelo počasi in na ziher. Nobena še ni na voljo kupcem. Kljub dogovoru, da nekaj hrane nabavimo v mestu, punce brezskrbno maširajo mimo polodprtih roletk. Pa že ne rabimo, si verjetno misli Erna, ostale pa njeno lahkotnost gladko prekopiramo.
To ni težko, kajti v zraku je peresna lahkost prebujajočega se dne. Punce so podlegle skušnjavi – zgodi se tudi najboljšim – in zjutraj za 6€ oddale nahrbtnike prevozniku, da jih dostavi v Redondelo. Sem bila takoj za ta veličasten eksperiment tudi sama, zavedam pa se treh stvari: da odslej ne bomo mogle vzvišeno pogledovati na “turiste z malimi ruzački”, da je naš junaški status malce ogrožen in da obstaja nevarnost, da nas ta peresnost zasvoji. “Samo en dan, da si malo odpočijemo …” No. Bomo videli.
Nositi samo sebe je silno lepa stvar, pokažejo prvi kilometri. Ampak šele takrat, ko smo odvrgli mnogo notranjih nahrbtnikov. Na moja lica se namesti nasmeh od ušesa do ušesa in tam vztraja pretežni del dneva.
Na kâminu, caminskem kamnu ob poti, zalotim prvo dvomestno številko. Označuje našo oddaljenost od Compostele. Padla je pod stotico, v meni pa zbudila spomin na Neninih “99 Luftballons”, ki me danes nosijo kar malo nad tlemi proti Redondeli.
Sonce se že vse jutro z meglicami bojuje za prevlado nad tem lepim delčkom zemlje in to rivalstvo ustvarja čudovite prizore. Pri vodnjaku, kjer je zbrana četica romarjev, se sivolasi gospod z vzhodnoafriške obale zanima za moje poreklo. Opraviči se mi, ker ne zna slovensko, in jaz ga potolažim, da ni edini tod okrog s takšnim primanjkljajem.
Darja sporoča, da je v kraju Mos kavarna na lepem kraju. Dobre novice. Z rezervacijo stolov ne bo nič, ker ona že brzi naprej, nam je pa dala vero v prihodnost!
Ponovno me dohitijo rožnate Kanadčanke in se že od daleč derejo: “Slovenia! Slovenia!”. Vztrajajo, da se moramo vsakič fotografirati in vedno tudi naredimo “pinky promisse”, staknemo mezince, da se še srečamo. Tokrat jim tudi povem, da so one naše vzornice in da prvič hodimo brez težkega tovora. Izvem, da so moje oči in modra majica sijajen combo in že odžvrgolijo naprej.
Omenjena kavarna je res prava romarska oaza. Vrti lepo muziko iz časov moje mladosti. Tam se zgodi nekaj spontanega druženja, tudi z Anno, Leonne, Bobby in Holly – zdaj sem končno izvedela še imena kanadskih prijateljic. Tudi s Tatjano se predstaviva. “It’s a russian name,” o svojem imenu pove Tatjana. “I forgive you!” pohiti Bobby s komentarjem in se zvonko zasmeje.
Zraven kavarne je trgovina s spominki, za katero si vzamem čas, ko vsa moja četica že odkoraka naprej. Prostorček vsebuje tisoč in eno malenkost na temo camina. Sprehodim se silno počasi mimo razstavnih polic in stojal, s posvečeno pozornostjo za vsak mali detajl. Vmes iz zvočnikov prihajaja znana melodija Scorpionov: “I’m still loving youuuu …” Tega si ne morem razlagati z naključjem. Do camina še vedno gojim občutke tople naklonjenosti, čeprav hodim po njegovih poteh že dvanajstič.
Kupim nekaj majhnih predmetov, nekatere za darila, enega zase. Vsakega posebej prijazno dekle za pultom položi v mini vrečkico in opremi z nalepko. Komaj čakam, da jih izročim!
Darji medtem že dela družbo pršut z melono, zaliva pa ga z glažkom rujnega. To izvemo na našem virtualnem omizju. Ko ima ona kilometer do cilja, jih imam jaz še devet. Takle mamo. To je ta moja vandrovska duša, vsak dan hvaležna za zmerne etape. Lahko si dovolim vse sorte prekrške, pa naš načrt ni ogrožen.
Prav počasi zajemam zadnje klance in se veselim dričanja navzdol. “Trdno in nežno naseljena v sebi” se počutim. To je Marinkin izraz, ki ga je včeraj uporabila za neko gospo. Nič in nihče ne pritiska name, niti sama ne. Sedem pod razkošno krošnjo kostanja vrh lepega drevoreda in dopolnjujem zapiske prejšnjih dni. Mimohodu romarjev se tu ni moč izogniti in se mu niti ne želim. V obeh smereh se pretoči mnogo nasmehov in buen caminov. Vsi smo skupaj, eno v tem čudovitem dnevu, povezani s skupno potjo.
Ob vstopu v mesto mi pozornost pritegne jumbo plakat “Open up to life”. Ob mladeniču, ki sedi ob elektronski tablici, so nanizane besede: odličnost, učenje, prihodnost, skupaj, izobrazba, talent. Z lahkoto si namesto dečka v uniformi predstavljam motiv romarja.
Ne vem, če se človek lahko kje bolj odpre življenju kot na caminu. Če kje lahko pridobi več dragocenih učnih ur za svojo prihodnost. In če kje lahko svoje talente izlušči in izbrusi bolje kot v pisani hodeči množici iz vsega sveta.
V mestu si privoščim fajito – tortiljo z vsebino po izbiri, kavo in ledeni čaj, ki me ponesejo še dober kilometer do alberga. S puncami se zavihtimo na zeleni vlakec, ki nas zapelje na obalo Atlantika in nato še do središča mesta. V toplem večeru nam med vožnjo veliko ljudi maha v pozdrav in me mahamo nazaj. Erna steče do morja, druge nekaj kratkih minut uživamo v družbi peščene plaže in zahajajočega sonca. Po večerji v Casi Chano se peš vrnemo v našo A Dársena do Francés, v sobico z balkonom direktno nad rumeno puščico. Čez nekaj ur bomo ponovno stopile v reko romarjev, ki se vije pod njim.
Dan mi je torej predstavil nov romarski koncept – “supported camino”. Lahko ga je vzljubiti. Če bi človek vedno za 6 evrov lahko kupil takšno lahkost bivanja, bi bil pa svet še sploh čudovit.
POSLEDICE IZVIRNEGA GREHA
Camino Portugués Central | dan 10 | Redondela – Pontevedra
Naslednje jutro ponovno mika prevoz nahrbtnikov. Izvirni greh je storjen in skušnjava je na delu. A dan poprej so nam vse uredili v recepciji alberga, zdaj moramo same. V bistvu bi lahko uredil hospitalero Tito, ki nas je sprejel, ampak njegov prevoznik stane osem evrov po osebi, me smo pa vajene šestih evrov. Smo pa le Gorenjke: Erna pokliče uslužbenca družbe Joti Malas, ki je bil naš prvi kavalir, in se dogovori z njim, da bodo nahrbtniki pripravljeni ob osmih.
Pet do osmih zjutraj vsa peterica panično baše skupaj prtljago, ker bo gospod verjetno vsak hip pozvonil. Če bi vedele, da ga čez uro in pol še ne bo, bi se zelo upočasnile. Počasi pojemo zajtrk, spijemo kavo, šoferja od nikoder. Zato se dogovorimo s tistim od Tita, da – naj mu bo – pride za osem evrov. Denar mu pripravimo v vrečkico in položimo na nahrbtnike. Potem pogumno zapremo modra vrata prazne hiše in gremo. Nahrbtniki so v božjih rokah.
Sonce si ponovno utira pot skozi meglice. Ko se ustavimo v kavarni pred prečkanjem mostu, ugotovim, da pogrešam svojo malo denarnico z dobrimi dvajsetimi evri. Darja pa nekako pride do podatka, da so naši nahrbtniki odpeljani, odpeljal pa jih je tisti prvi prevoznik – tisti za šest evrov!
Danes smo dobrodelne, ne da bi to želele biti. Ali to potem še velja kot dobro delo? Denarnice puščamo neznancem in prevoznikom dajemo tretjino višji znesek od dogovora.
Dobim dve zanimivi sporočili. Oglasi se mi Janko, s katerim se dogovarjava že pol leta, da si nekega dne izmenjava knjigi. Janko je popotnik v različnih izvedbah in ima tudi svojo založbo. Tokrat se je s kolesom mudil na francoskem caminu, zdaj pa se spušča iz Santiaga proti Portu. Dogovoriva se, da se srečava zvečer v Pontevedri. Piše mi tudi Gabi, ki me je “zasledovala” na poti od Gibraltarja do Sevilje. Tudi zdaj mi je za petami, se pošali. Le da hodi obalni camino, ne centralnega. Ampak v Santiagu bomo isti dan!
Poti, ki se vije proti Pontevedri, ni kaj očitati. Rahlo vzpenjanje skozi gozdne tunelčke je lepo preživet čas. Nekaj kilometrov pred mestom pa se camino kot kačji jeziček razcepi na dvoje. Puncam svetujem levo – complementario – ker jo poznam in vem, da je lepa. Sama se odpravim po desni samo zato, ker jo hočem spoznati. Pričakovanja niso visoka in takšen je tudi izplen. Pot zares ni nič posebnega, cesta ko cesta. Niti enega prizora ni, ki bi me navdušil toliko, da bi vzela ven telefon.
Sem praktično edina romarka na tej prvotni poti, vse ostale je posrkala vase pot ob reki. Vsedem se na kamnito klop, da zapišem par stavkov. Čez čas ugotovim, da nasproti mene sedi pred hišo starejša ženica, ki mi ob odhodu pomaha z “buen camino”. Complementario ji je ukradel precej lajfa. Ob tej misli se mi kar malo orosi oko.
Za Špance, ki živijo ob caminu, romarji predstavljajo del vsakdana. Ne rečem, da so učinki samo blagodejni. Zagotovo pa gre za konstanten pretok energije, jezikov, kultur. Za pretok dobre volje in svobodne misli. To reko luči je mogoče izkoristiti na številne načine ali se samo pustiti obsijati.
Vesela sem, da sem šla po stari poti. Mogoče sem ženici polepšala dan.
V Hostlu GBC se tik pred menoj zgrne pred pult romarska skupina, ki šteje – reci in piši – petnajst članic. “Quince,” mi reče gospa pred menoj opravičujoče in zraven pokaže deset in še pet prstov. Moje sožalje, verjetno misli pri tem. Izmuznem se mimo vrste, ker mi punce že branijo posteljo. Se bom prijavila kasneje.
Z levitvijo v čista oblačila moram kar pohiteti, Janko je namreč že blizu. V gostilni Lola, ki mi jo pripročojo, do osmih ne strežejo hrane in prestaviva se v Domino’s Pizzo. Vzajemni predstavitvi se zgodita v nekoliko kaotičnem fast-forward slogu ob žvečenju piščančje in BBQ pice. Odpre se veliko skupnih tem, zapre se jih malo, še posnetek, dva, trije – in Janko s svojo lepo kapo že odbrzi naprej. Najti mora še posteljo zase nekje južno, ker je v Pontevedri ni. Janko, srečno! Pri postelji, poteh in knjigah!
Do množične romarske skupnosti, ki me je prehitela pri prijavnem pultu, ne gojim zamere. Razmišljam pa o njej, ko se razvname veseli večer na drugi strani tanke stene tik ob naših posteljah. Party je v polnem zamahu, moje oči pa bi spale. Zakaj delajo v albergih stene iz papirja?
Zjutraj se enak vrvež ponovi. Veliko besed hodi s temi romarkami, razmišljam, ko se krmežljavo odpravljam v nov dan.
MESTO KLOBUKOV
Camino Portugués Central | dan 11 | Pontevedra – Caldas de Reis
Na nahrbtnikih seveda preplačila transporta ne najdemo. Erna se odloči, da bo tistih deset evrov izterjala in jaz jo občudujem. Najlažje bo to naredila tako, da gospod kompenzira z novo vožnjo, me pa mu pustimo denar z odštetim zneskom.
Tako moramo hočeš nočeš še tretji dan naročiti prevoz. Da bo le pravici zadoščeno.
Načrtovanih 23 kilometrov se pod mojimi koraki tokrat pretoči bliskovito. S Tatjano med hojo rešiva takšen odmerek sveta, da kilometri ostajajo za nama kot mala šala. Polmaraton presekata le postanka v dveh kavarnah. Ena od njih bo ostala v spominu po trubadurju s saksofonom, ki mu do perfekcije manjka še nekaj vdihov in izdihov. Kljub temu z znanimi napevi ustvarja imenitno vzdušje. Navduši me tudi kreativna kulinarična ponudba: klobasica na palčki v ovalni glineni posodici, ki jo vrtiš nad ognjem. Vem, težko predstavljivo, poglej sliko.
Popoldanski odmerek hoje popestri dogajanje v domačih logih. Saj res, tudi ti obstajajo! Klic v sili vsebuje informacijo, da na recepciji kampa v Selcah ni ključa moje hiške in se najemnika ne moreta vseliti. Dobra novica je, da ključ hitro izsledimo. Slaba novica je, da se nahaja, ups, v torbici bivše najemnice v Ljubljani. Zahvaljujoč razumevanju in dobri volji vseh vpletenih, ključ začne kmalu potovati proti morju. Težave ne nosim dolgo s seboj. Srčna hvala vsem, ki ste hitro staknili svoje poti, in upam, da se je hišica že oddolžila za trud.
Ko prispem do prvih hiš Caldasa de Reis, noge vendarle opazijo, da so hodile. Sesedem se na stol za vogalom prve kavarne in še pol ure nadaljujem pogovor s Sanjo. Povem ji, da današnjega dneva sploh nisem živela, ampak je on živel mene. Tako samodejno je švignil mimo in – nikakor ni bil slab. Minil je brez ene same zapisane besede. Je bilo pa toliko več govorjenih!
Med pogovorom s hčero moje prijateljice že pomlatijo kosilo, pridružim se jim pri sladici, ki je zelo okusna: v steklenem lončku je naložena kava, vanilijev puding in stepena smetana. Njam!
V Albergu Celenis postanemo spet dišeče, mojega ne-kosila pa mi je zvečer malo žal. Najdemo namreč taverno z najbolj romantičnim ambientom – locirana je v osvetljenem bambusovem gozdičku, v katerem sveti celo luna, strežejo tudi sangrio … Oh, kako imeniten kraj! Ampak punce vztrajajo, da gremo nekam, kjer bo tudi hrana zame.
Še tretjič torej zakrožimo po starih ulicah Caldasa de Reis, mesta, ki naj bi bilo znano po toplicah. Ampak meni se bolj zdi, da gre za mesto klobukov. Nad našimi glavami tvorijo nekakšno klobučno opno ta pokrivala v različnih barvah in me spomnijo na verze, ki sta jih v moj spomin uspešno vsadili Bina Štampe Žmavc in Romana Krajnčan:
“Pokrijmo se s klobučki sreče,
pokukajmo v sanjske vreče,
razsejmo zlata zrna sonca,
da bo sončnih ur brez konca …”
V novem lokalu s tapasi dolgo čakam na svoj hamburger z avokadom in sangrije nimajo, oh. Imajo pa vrsto drugih pijač in jaz imam prijetno družbo. S tem se spodobno preživi. Še vedno pa malo žalujem za bambusom in luno.
Hostel je všečen in urejen, edine nadležne prebivalke so muhe, ki mi grenijo zadnje budne minutke. Tatjana obvlada mušje tehnike, le zakaj nisem šla v uk?!
ZAJTRK S PREMIERJEM
Camino Portugués Central | dan 12 | Caldas de Reis – Padrón
Predzadnji dan našo ekipo doleti posebna čast. Na zajtrku v lepi hotelski kavarni nam dodelijo mizo poleg slovenskega premierja, ki zatopljen v sveže novice spokojno sreba kavo. Verjetno gre za ene njegovih redkih prostih minutk, zato ga med jutranjim ritualom ne motimo.
Sicer pa se nahajamo že tako blizu Santiaga, da večino delovnika preživljamo v skoraj strnjeni romarski koloni. Pojavlja se vedno več “skavtskih skupin”. Tako pravimo vsem tistim, ki brzijo po poti v usklajenih romarskih stajlingih, v brendiranih majicah, nekateri celo dokolenkah. Verjetno takšno poenotenje pripomore k timskemu duhu in deluje povezovalno. Kako pa gre s takšno uniformiranostjo, ko gredo stvari v pranje, nimam pojma. Mogoče imajo vsako cunjico označeno, kot so jih imeli naši otroci na vrtčevskih taborih?
Po gozdni aveniji nas nese vedno bolj samodejno. Obdajajo jo debla, obrasla z mahom in bršljanom, kar name vedno delujejo mistično. Ob njih si zamišljam vile in škrate.
Med opazovanjem perila, ki visi z nahrbtnikov, ugibam o osebnosti lastnikov, med lovljenjem besed pa o njihovem poreklu. Kot kapljica v reki romarjev, ki se vije proti Padrónu, opazujem tudi te nahrbtnike. Več je malih kot velikih, torej se ljudje poslužujejo prevoznikov za svoj tovor.
Sprašujem se o svojem odnosu do teh konceptov.
Bistvo romanja pravzaprav ni v matranju. Bistvo je v času, ki si ga podarim, v premikanju in v bivanju v naravi. In v odmiku od vsakdanjega!
Dejstvo je, da je ne glede na koncept v pot treba vložiti delo, ta dela pa so različna in vsako ima svoje pluse in minuse.
Camino je v svoji najosnovnejši različici silno preprosta stvar in zato tudi tako lepa. Naložim stvari na hrbet kot polž svojo hišico in hodim od zore do mraka ali do utrujenosti ali do alberga, ki mi stoji na poti.
Rezervacija naloži nekaj dela in prinese nekaj varnosti – zjutraj vem, kje stoji moja naslednja postelja. Naročilo prevoza naloži nekaj dela in prinese nekaj udobja – hrbet mi je hvaležen za mali nahrbtniček.
Mora pa ego počepniti malce ob stran, če se moja prtljaga vozi s kombijem. Če je v namenu mojega camina trohica dokazovanja, potem je treba nahrbtnik nositi. Če je ni, imam izbiro.
O vsem tem razmišljam, ko stopicljam sama proti Padrónu. V času kosila nas poveže prijetna romarska postojanka, dvignjena nad pot in z bogato ponudbo hrane. Preizkušamo gazpacho in empanade in bučkino juho z naribanim sirom. Po pavzi z Erno pokličeva Matejko, skupno prijateljico, ki ima rojstni dan, in pošljeva žarek sonca v domovino. Drugi žarek pa potuje v smeri Gašperja, mojega kamnoseka. Caminski kamen je delo njegovih rok. Na Gašperja se spomnim pred mostom, ki povezuje Pontecesures s Padrónom – tam pristane romarska ladjica s Camina Spiritual in tam sva se z Gašperejem prvič srečala. Tudi njemu pošljem voščilo in dobim nazaj: “Hehe, to pa je naključje!!! Si tako planirala, a? Hvala in upam, da jo kdaj skupaj kam ucvremo! Te redno berem …”
Po pivu na drugi strani mostu nas čaka še nekaj vročih kilometrov, v Padrónu pa se razveselimo blagodejne sence pod drevoredom platan. Kakšne kvalitete ustvarja narava!
Héctor je zanimiv gospodič, ki upravlja z albergom Cruces de Iria. Natančen je, pedanten in ne špara besed. Vsakomur prijazno razloži vse podrobnosti. Poleg tega je alberg poln napisov z navodili, Héctor pa vsak dan natanko ob štirih popoldne naredi predavanje v španščini in angleščini – o kraju, zgodovini, literaturi, padronskih zelenih paprikah … Nalašč grem poslušat oboje, da preverim svoje razumevanje španščine. Če le ne bi Héctor tako hitel! Kaj hočemo, človek ima rad besede in jih želi čim več spraviti v časovno enoto.
V alberg pride za nami še skupina Portugalcev. Med njimi je Anabela, gospa srednjih let, ki vzbudi pozornost s svojo pričesko. Na caminu je nenavadno že to, če si urejen. Anabelo pa krasi še zanimiva asimetrična oblika las, ki ji neverjetno lepo pristoji. Opogumim se in ji izrazim naše občudovanje ter jo prosim, če jo smem fotografirati. Z vseh strani! Izkaže se, da govorim s frizerko in modelom za lasno kozmetiko. Anabela se počasi obrača pred menoj okrog svoje osi. Lahko bi posnela frizurni video, a se tega prepozno domislim. Tudi s fotkami bo šlo! Hkrati s prevajanjem nekoliko pomaga Anabelin stric Antonio, ki je tudi del njihove romarske klape. Pove mi, da moram nujno priti v Sintro in Estoril, kjer oni živijo. To so menda najlepši portugalski konci. Tam živijo najbogatejši, pravi Antonio, in oni že vedo.
Večerjamo tokrat brez napake. Pulperia Rial je edino mesto, ki streže hrano pred osmo zvečer, v prevodu pa pomeni Kraljevska hobotničarna. Uganil si, na naši mizi se znajdejo školjke, hobotnice, padronske zelene paprike in sangria. Vse od naštetega vredno greha!
V albergu tokrat bivamo v dveh sobah: Erna in Darja sta v zgornji manjši sobi, ostale tri pa v spodnji večji sobi skupaj s Portugalci. S Tatjano vedno spiva na zgornjih posteljah, tudi tokrat sva zleknjeni pod stropom ena nasproti druge. Ko prileti sporočilo iz zgornje sobe na skupinski messenger, obe v istem hipu bruhneva v smeh in to se zgodi nekajkrat. Pogovor gre o tem, da prevoznik za naslednji dan ni potrdil prevoza in bomo nemara morale nesti nahrbtnike. V pisno debato je vključen tisti emoji z odprtimi usti, ki se drži za lica. Ugibamo, če nam je pot namenila herojski zaključek za večji končni učinek, a v tistem trenutku potrditev prevoza že prileti. Herojstvo drugič! Tatjana še pošlje Darji in Erni “lahko noč tudi vama, ki sta danes za spremembo ‘ta zgornji’”.
Skupinski chat je lahko silno zabavna stvar in hvaležna sem portugalskim kolegom za stoično prenašanje naših salv smeha. Tudi iz njihovega kota prihaja vedno bolj sproščeno hihitanje. Tokrat ni nihče v prednosti: ne razumemo niti me njih, niti oni nas. Si pa vzajemno dovolimo in oproščamo, da večer prekinjajo nenadzorovane smejalne motnje in držanje za trebuhe. Verjetno je k takšnemu sožitju prispevala enaka količina zaužitih hobotnic, da o sangriji niti ne govorimo.
MODRE, MOČNE IN MOGOČNE
Camino Portugués Central | dan 13 | Padrón – Santiago de Compostela
Sanjin rojstni dan je. Ker je ona ravno na šolski ekskurziji, je s klicem ne motim, ampak le napišem. “Hvala, ker sem te lahko rodila.” Zraven pritaknem sličico, kjer avion s svojim dimom izpisuje Happy Birthday. Glavno delo je opravljeno, dekle se bo oglasilo, ko in če bo čas.
Potem pa že začutim, da se me loteva tista notranja zmehčanost, “sindrom zadnjega dne”. Bližanje cilju prinaša radost in hvaležnost, bližanje odhodu domov pa nekaj otožnosti. Med inventuro zadnjih dni se že zasajajo misli o projektih, ki na drugi strani popotniške svobode čakajo name.
Prevladuje pa Hvaležnost z velikim H. Zaradi tega mislim, da je Santiago de Compostela eno srečno mesto. Vsak dan vanj vstopajo stotine radostnih src, ki ga polnijo z zanosom in milino. Kdor zna gledati skozi energetsko prizmo, verjetno na ulicah Santiaga zaznava same rožnate meglice.
Z reko romarjev se tako zadnji dan z lahkoto zlijem. Edina težava te hoje v množici je odvajanje odpadnih voda. Mojih. Nekaj kilometrov je obljudeno ali zagrajeno vse, kar me obdaja. Potem se začnejo dogajati tudi gozdički in ni je zadrege, ki je gozd ne bi rešil. Narava že ve, kaj človek potrebuje, in še sploh, kaj rabi ženska.
Vse moje punce korakajo pred menoj in pred enim od lokalov, ki skrbijo za romarsko dobrobit, zagledam Tatjanino rdeče-rožnato majico. Razveselim se postanka s kavo v družbi dveh prijateljic. Darja je kot običajno krepko v vodstvu in v izvidniški funkciji, Marinka pa je rdečo majico spregledala in se ji nasmiha srebro. Na skupinskem chatu ugotovimo, da je odbrzela mimo. Nič hudega, to ima celo svojo dobro plat. Čez pičle tri kilometre, ko se ponovno sestanemo, smo spet upravičene do postanka. Kako fajn je, ko lahko same določamo svoja pravila!
Ob pivu delimo misli o tem, koliko ženske znamo poskrbeti zase in kako nas materinstvo v veliki meri odreže od lastnih potreb. Ugotavljamo, koliko smo že “velike” pri skrbi zase in koliko svobode si dovolimo zaužiti ob vseh obveznostih in vlogah – torej kako hranimo sebe, da lahko nahranimo druge. Treba je najti trajnostni model, sem mnenja. Takšen individualen, pisan vsaki na kožo. Darja gre denimo vsak teden v savno, ne glede na letni čas. Posrečeno darilo sebi.
V kavarni pozabim moji sijajni palici 2.0, nabrani v portugalskih gozdovih. Ampak spet je pot pametnejša od mene: camino se končuje in v mestu palic nimaš kam odložiti. Torej je naenkrat spet vse prav.
V nadaljevanju naše korake spet obdajajo ti čarobni bršljanasti gozdovi in igra svetlobe, ki množi odtenke zelene. Sončni žarki, ki prosevajo skozi listje, me spomnijo na to, da nam vreme spet odlično služi. Temperature se gibljejo v območju idealnih in dežne plašče smo vlekle iz ovojev le v enem samem rahlo oškropljenem dnevu.
Danes vsa ta svetloba, ki jo opazujem v okolici, žari tudi v meni. Zavedam se, da se mi blagoslovi bogato vsipajo na pot že cela dva tedna – v obliki vremena, hrane, pijače, vročih prh, udobnih postelj in mojih punc, od katerih je vsaka svoj dragulj. Messenger skupina živahno brbota in nas povezuje, ko ne hodimo vštric. Krasno služi namenu.
Ko se sedem kilometrov pred Santiagom štiri punce vsedemo h kosilu, je Darja že tik pred ciljem. Pošilja nam vznesena sporočila o občutkih, ki spremljajo njen finiš, in se zahvaljuje za naš doprinos. Tudi sicer vzdušje v našem timu postaja vedno bolj emocionalno. Sem in tja se zasveti solza v očesu in ni treba dosti, da sežemo po robčke.
V restavraciji, v kateri so po stenah izrisane vse glavne camino poti, se vrti Aznavourjeva She. Srce je odprto na stežaj in meni se vse One, ki mi sedijo nasproti, zdijo tako mogočne.
V tej zmehčani atmosferi Marinka prejme od svojih otrok sličico Medvedka Puja z besedilom:
“You are braver than you believe, stronger than you seem,
smarter than you think and
loved more than you’ll ever know.”
Privoščim ji tako iskreno in tako iz srca, da bolj ne bi mogla. V vsaki pa to sporočilo verjetno odzvanja po svoje. Odbija se tudi od ran in bolečin, ki jih še nosimo v sebi.
Zadnjih 7 km se razpršimo in hodimo vsaka v svoji tišini. Gre za moj predlog, nikakor ne ukaz.
Dovolim si želeti, morda celo noro hrepeneti po tem, da bi me hčere videle kot pogumno, močno in modro ter mi to tudi povedale. Dovolim si brisati solze ob tem čutenju. Dovolim si izraziti željo, da bi znala razumeti njihov razvoj in sprejeti njihovo časovnico. Dovolim si pogrešati ljubezen, ki stoji na zdravih temeljih. Dovolim si zamišljati zvezo dveh, v kateri je osebnostna rast skupni smisel in nikogar ne ogroža. Dovolim si biti človeška, ranljiva in ponižna v pogovoru z veliko silo, ki me jemlje v uk – z Življenjem.
Vse to si dovolim in vem, kako pomembno se je prepustiti tem občutkom. Ko jim dam veljavo, ko jih zares vidim in slišim, preraščajo v nekaj novega, svetlega.
Hkrati pa tako zelo vem, da se moram naučiti vse od naštetega najprej dati – sebi. Se spoprijateljiti s svojo jezo in sem in tja postaviti novo mejo. Si jemati čas zase, včasih več, včasih malo, ampak redno. Da sploh zaslišim, kje me manjka in kje dajem preveč.
Številke na caminskih kamnih se bližajo nuli, počasi pa usahne tudi potreba po robčkih. Zlilo se je, kar se je moralo, in že se veselim šampanjca. Darja ga je menda priskrbela in ga hladi v hladilniku alberga!
Pot postaja vedno bolj prazna romarjev, a vedno bolj polna zavedanja, da se bliža konec nečesa mogočnega. Ne vstopam prvič v Santiago, ampak moje srce je tudi tokrat zmehčano in sreča pomnožena s pet. Tako ponosna sem na svoje punce in tako vesela, da skupaj doživljamo ta dan.
Na recepciji alberga Seminario Menor stojim v vrsti skoraj uro. Ni mi preveč težko, pot nas nauči sprejemanja marsičesa. Punce so že v sobah, tokrat imamo vsaka svojo! Ko se še jaz znebim prahu in znoja, se dobimo na vrtu in zamašek odleti s penine. Lep ritual je to, ta dvig kozarcev, četudi je vsak kozarec drugačen in prav nič ugleden. Pospremijo ga mavrični macroni, prispevek Erne in Tatjane. Puncam pa razdelim še moja mala darilca: zapestnice z napisom “El camino es la meta”. Pot je cilj. Vsaka izžreba svojo vrečkico, svojo barvo, meni ostane rumena.
Odpravimo se do katedrale, kjer naredimo nekaj posnetkov. Za mizo taverne Red hell ni prav nič peklensko, strežejo odlične “patatas bravas” in “pimientos de Padrón” ter točijo dobro sangrio. Večkrat zaporedoma.
Potem pa se spustimo in ponovno povzpnemo do našega Seminario Menorja, ki se nahaja na zanimivem hribčku prav v središču mesta. Zavzamemo ležeče položaje v naših asketskih “meniških sobicah” ob sladkem zavedanju, da se trojica od nas šele ob devetih zjutraj odpravlja v nov dan. Imele ga bomo samo za uživanje, za svaljkanje po mestu, za počasnost. Zasluženo!
LA DOLCE VITA!
Camino Portugués Central | dan 14 | Santiago de Compostela
Nedelje se tri zvezdice zaspanke – Tatjana, Marinka in jaz – lotimo počasi. Nekaj po deveti odpešačimo proti katedrali in srečamo Darjo in Erno, ki se od tam
že vračata. Enotne smo si v tem, da bi si pomembno hišo tudi me ogledale, če le v to ne bo treba vložiti preveč truda in časa.
Vsekakor je to odlična nastavitev, ki nam bo kasneje v dnevu še večkrat prišla prav.
Dolgih vrst pred cerkvijo, ki sem jih bila vedno vajena, ob našem prihodu ni. Menda bo mogoče vstopiti čez 20 minut, ko bo konec maše. Eno najpomembnejših svetišč našega časa je vredno tega vložka. Sprehodimo se skozi veliko romarsko ikono, prvič se znajdem v njej, čeprav je bila že večkrat moj spoštovan pohodniški cilj. Wikipedia pravi, da “stolnica svetega Jakoba velja za eno največjih krščanskih romarskih središč na svetu, saj je znana kot mesto, kjer je pokopan apostol sveti Jakob. Zaradi tega ima cerkev tudi status bazilike. Je ena izmed treh cerkva na svetu, ki so bile zgrajene na mestu groba katerega izmed Jezusovih apostolov – drugi dve sta Bazilika sv. Petra, Vatikan in Stolnica dv. Tomaža, Chennai, Indija.”
Moj pogled se dotakne Botafumeira, kadilnice, ki se mi zdi manjša od pričakovanj. Naj se sprehodim še čez nekaj podatkov Wikipedie: “Botafumeiro je ustvaril zlatar José Losada leta 1851. V Santiagu de Compostela je največja kadilnica na svetu, tehta 80 kilogramov in meri 1,60 metra v višino.”
Okej, mogoče pa spet ni tako majhna?!
“Običajno je na ogled v knjižnici stolnice, vendar je med določenimi pomembnimi verskimi prazniki pritrjena na škripčev mehanizem, napolnjen s 40 kilogrami oglja in kadila. V jubilejnih letih (vsakič, ko dan svetega Jakoba pade na nedeljo) se Botafumeiro uporablja tudi pri vseh mašah romarjev. Osem tiraboleirov z rdečimi oblekami potegne vrvi in ga z nihanjem pripelje skoraj do stropa transepta, doseže hitrost 80 kilometrov na uro in razprši debele oblake kadila.”
Ta ritual še čaka, da ga nekoč ugledam. Verjetno bi si ga zaslužili tudi moji romarski zvezd(n)ici Sanja in Mariša. V njuni knjižnici želja je menda botafumeiro na častnem tretjem mestu, takoj za vaflji in knjigarnami.
Po tem ogledu svetega prostora je pa za zajtrk že skrajni čas. Zavijemo v prvo kavarno, ki nam pride na pot. Prosta je ena okrogla miza, stisnjena v kot, ob njej pa je točilni pult z goro umazane posode, naložene v tri nadstropja. Prostor je poln ljudi, tudi nestrpnih.
Pripomnim, da smo vredne boljšega, in pomignem k izhodu. Naša druga izbira je diametralno nasprotje prve kavarne. Café Casino nas sprejme s takšnim prostorskim razkošjem, zračnostjo in vzdušjem bogatega meščanskega obilja, da se moramo najprej v svojih glavah prepričati, da kot romarke smemo vstopiti. Ko za okroglo mizico skromnejšega premera želimo naročiti zajtrk, nas strežaj po imenu Jesus prijazno opozori, da bo prostora premalo. Pospremi nas do mize, ki zmore sprejeti tri kraljevske zajtrke. Vsak od njih vsebuje: pomarančni sok, mali sadni jogurt, dve jajci na oko, nekaj tankih rezin pršuta, kruh, pecivo, oreščke z rozinami in kavo po izbiri.
Jesus je verjetno vajen sijaja v očeh gostov, ko postavlja prednje to pojedino na leseni deski.
V mislih se prestavim v junij 1873, ko se je Café Casino prvič predstavil Compostelcem in hitro postal zbirališče boržujev in aristokratov. Bogate lesene rezbarije so delo istih rok kot del okrasja katedrale, Maximino Magariños jih je rezljal, kavarna pa je v svojem dolgem in častitljivem življenju gostila številne umetniške dogodke: koncerte, mjuzikle, razstave, predstavitve knjig in celo dogodke z galicijskimi plesi.
Vse to seveda preberem kasneje, že v udobnem objemu domače postelje. Kakor tudi mnenja številnih romarjev, da je Café Casino njihov najljubši kraj za končno “cavo”, špansko penino. Spremlja pa me že med samim zajtrkovanjem to veličastje prostora, ki je razvajal sto let pred mojim nastankom in isto dela še danes.
Camino, hvala, ker v meni utrjuješ občutek, da sem vredna zajtrka za dvanajst evrov. “Cava” pa drugič!
Po Zajtrku z velikim Z se za dve uri razkropimo po trgovinicah. Santiago de Compostela ne pozna nedelje in ni se težko znebiti zadnjih evrov iz malih romarskih denarnic. Nadomestim mojo izgubljeno drobižnico in še eno prejmem v dar. Oh te moje punce! Ob koncu časa za shopping, tik pred dogovorjenim gin tonikom, pa prejmem ponižno Snežanino prošnjo, če ji lahko nabavim nekaj malenkosti. Ko bi se skorajžila dve uri prej, bi šlo lažje. Ampak vsekakor, Snežka, I’ll do my best!
Na pijači se zbere kompleten tim camino mačk s kartončka, ki še vedno binglja na mojem nahrbtniku. Od nekod se pojavi še naša Chloe, ki z veseljem prisede, in draga Corinne s svojim žlahtnim nasmehom. Izmenjava si maile, zaželiva srečno pot in se vmes nekajkrat objameva. Kanadsko sonce!
Potem nabavim še darilca za Sanjo v “Peregrina a Compostela” trgovinici – majico in skodelico z decentno črtno grafiko – ter silikonske zapestnice po naročilu. Le našitkov za nahrbtnik ne najdem nikjer.
Punce se medtem odločijo, da bi morda le stopile do romarskega urada po tisto spričevalo, “compostelo”. Spet: če ne bo treba vložiti preveč truda in časa. Tudi tu ni pred vrati tistih običajnih kolon in čez nekaj minut Darja in Erna že zmagoslavno mahata z listinami. No, potem gremo pa ponje še me tri!
Spotoma skočim v enega od lokalov na wc. Neznano dekle, ki je v vrsti pred menoj, pride iz stranišča in mi zaupa, da notri ni papirja. To diskretno pove tudi uslužbencu, ki ravno malica pri eni od miz. “Papel per el baño de la chica!!!” na ves glas zavpije fant čez cel lokal. Papir za dekliško kopalnico!!! Midve umreva od smeha. Papir pride.
Medtem ko vpisujemo svoje podatke v obrazce, za katere je dobro znati nekaj španščine, si Darja in Erna že prilastita mizo za pet na vrtu bližnje gostilne. To je lep dosežek, kajti za mize se v Composteli bije trd boj. Naša pa spet dobljena brez napora! Ko vstopimo še tri ponosne lastnice listin, ugotovimo, da bi gostilnica lahko precej bolj korajžno na izvesek zapisala svoj “Jardin”. Vrt je urejen tako prikupno, da se nam smeje do ušes. Pozdravita nas gosta pri sosednji mizi – v slovenščini! Streže pa nam Daniel, italijanski romar, ki ga je ljubezen zadržala v Composteli.
Vino bianco in vino tinto polnita kozarce. S Tatjaninega telefona se zasliši Mlakarjeva En glaž vina mi dej in vse pritegnemo zraven te mile melodije, ki odpira srčno čakro, kadarkoli jo doseže. Nadaljujemo z bolj hudomušnim godom Franca Frančeškina in Daniel se zelo verjetno križa tam zadaj za pultom.
Na njegovo in našo srečo hobotnice in paella kmalu zaposlijo naše brbončice, da muzika obmolkne. Na koncu pa se znajdejo na mizi še čokoladne lava-torte, moja najljubša sladica s tekočo sredico, in skutine torte, eno si razdeliva s Tatjano. No, čisto na koncu pa se zgodijo še mini kozarčki španskega “portovca”, kdo bi se jih branil?
“Dolce Vita!” sredi žlahtnih užitkov vzklikne Erna in vse vemo, da je res.
Že vse dni na poti se učimo tudi uživanja in danes imamo zaključni izpit.
Po večerji se punce napotijo v alberg, jaz pa tečem častni krog po trgovinah – v lovu za Snežaninim našitkom. Ko že skoraj obupam, v eni zadnjih štacunc zagledam našitek s številko 779, z razdaljo Camina Francés. Aleluja! “Pa ga imava!” pošljem Snežki in prav kmalu izvem, da “mi tega pa res nikoli ne bo mogla povrniti” in da “uf kar ne more verjeti …”
“O Bog, hvala tebi, da si bil v obliki Eve!” pa je ena najbolj kreativnih zahval, kar sem jih prejela doslej
Napišem še Gabi, moji zasledovalki, če je v mestu, a ne dobim odgovora. Mogoče še dobro, kajti vremenska napoved za čez dvajset minut napoveduje 90-odstotno možnost dežja. Nič ne bo torej z večernim zrenjem v katedralo in v vesele romarje. S hitrim mimohodom jim pomaham v slovo.
Zadnje metre pred albergom nebo že spušča name majhne enote vode. Ker so zelo razredčene, mu oprostim. In se navznoter nasmiham napisu, ki sem ga pravkar videla v izložbi:
“I only drink wine in two occasions: when I’m in love and when I’m not.”
Še dobro, da se je danes zgodila ena od teh dveh možnosti. Pet punc, ponovno zaljubljenih v življenje, je z odliko opravilo test iz uživanja. Na sumu pa imam prehojeno tristotico, da je imela nekaj pri tem.
–
La Dolce Vita ~ the sweet life is not just the pleasure of the senses, but a mindset of taking each moment of the day and savoring it. Life is a celebration in every way and meant to live slowly with mindfulness. / La Dolce Vita ~ sladko življenje ni le užitek čutov, ampak miselnost, da si vzamemo vsak trenutek dneva in ga uživamo. Življenje je praznovanje v vseh pogledih in je namenjeno počasni čuječnosti.
NAZAJ V PRIHODNOST
Camino Portugués Central | dan 15 | Santiago de Compostela – Valencia – Trst – Tržič
Potovalni dan, ki nas bo vrnil na domačo zemljo, nas vrže pokonci že ob štirih zjutraj. To zame ni lahka žrtev. Nimam Sanjine nenavadne nastavitve: vstane z veseljem kadarkoli, če je le vzrok za čudno uro – letališče. Ta gen je morala prejeti po očetu.
Petnajst do pete je vsa peterica postrojena pred vrati Seminario Menorja. Taksist je na svojem mestu pred dogovorjenim časom, vožnja je prijetna in strošek ne ošibi preveč naših denarnic. Hoditi v petero ima svoje finančne benefite, odražajo pa se tudi v obliki udobja. Meni sami se ne bi utrnilo, da pokličem taksi ali dam prepeljati prtljago, primaknila pa sem hitro svoj piskrček k idejam za razvajanje. Naj na tem mestu izrečem velik hvala Erni za glavnino komuniciranja s španskimi šoferji. To ni vedno preprost opravek.
Prvo letalo nas dostavi v Valencijo, kjer imamo na voljo pol dneva za novo dnevno kvoto korakov. Sprehodimo se po nekdanji strugi reke Turie, ki je danes preurejena v park – blagodejno zeleno žilo mesta. Pustimo se zapeljati petdesetim odtenkom bele arhitekta Calatrave, ki je z Mestom umetnosti in znanosti (Ciudad de las Artes y las Ciencias) Valenciji podaril pravo futuristično pravljico. Imenitno se ji poda kozarec mrzlega piva. Plovila, ki jih bomo bržkone srečevale v prihodnosti ob naših obalah, pred nami drsijo po prostranih vodnih površinah. Nato se napotimo še proti plažam. Hoja traja dlje, kot bi me želele, in potop v sredozemsko modrino žal odpade. Celo pri naročanju kosila moramo izbirati jedi glede na čas priprave, da letalo ne bo odletelo brez nas. Paella potrebuje celih 35 minut … Drugič! Osebje se zelo potrudi razumeti našo časovno občutljivo situacijo. Krožnike prinaša in odnaša tako hitro, da se moramo včasih boriti za zadnje grižljaje. Ampak v seštevku se zadeva obnese, časa res ni na pretek.
Ko se bliža čas plačila, Erna položi na mizo dvajset evrov: “Sem jih našla na cesti in ker smo doslej delile vse, naj se tudi tole razdeli med vseh pet.” Ganljiva gesta vsaki od nas zniža račun za nekaj evrov. Opomni me, da se je denar iz moje izgubljene drobižnice zelo hitro na svoj ustvarjalni način vrnil k meni. Zato bi bilo žalovanje povsem brezpredmetno. Prepričana sem, da je vsebina moje rožnate denarnice z belimi pikami nekomu prijazno polepšala dan.
Na letališče se še ne znamo teleportirati, čeprav bi to možnost z veseljem izbrale. Kar nekaj hitrih korakov in stisnjenih minut v metroju je potrebnih, da se natanko dve uri pred letom znajdemo na letališču.
Drugo letalo nas odloži v Trstu, to je že takorekoč doma. Med prvimi se spustim po stopnicah na tržaško zemljo, potem pa zunaj čakam … in čakam … in čakam … Nobene od prijateljic dolgo ni ven in moje možganske vijuge, ki so ravno prej malce oddremale, proizvedejo vprašanje: Kaj pa, če sem vso to pustolovščino le sanjala? In one sploh ne obstajajo?
Nasmehnem se tej domislici, ko se začnejo iz množice luščiti znani obrisi. Blažijeva transportna enota nas pričaka pred vrati letališča in udobno dostavi vsako od romark do domačih vrat. Spet romarski nadstandard, nikakor ne samoumeven!
Lepo je spet srečati svoje ljudi, nekoga, ki mu je mar in h komur se vrneš, ko tvoja ladja potrebuje pristan. Nekoga, ki ti sredi noči ponudi polnjeno papriko ali jurčke z jajci, ko se utrujeno telo vrne domov. Lepo pa je tudi oditi stran od vsega znanega in ljubega, se odpreti tej čudoviti nevednosti in negotovosti, ki jo camino vedno nosi v svoji culici.
Doma naslednje jutro na mizo zložim stvari, ki sem jih prinesla s poti za svoje ljudi, in tudi, kar je bilo podarjeno meni. Počutim se silno bogato. Tudi zaradi vsega, kar sem med potjo prejemala v nematerialni obliki. Vsakič znova zaznam, kako camino zgnete mojo notranjost, kako jo mehča in predrugača, kako preprostejša postajam. Kako lažje sobivam, kako širše sprejemam, kako manj potrebujem. Pot odplakne nujo, zataknjenost za koncepte in za stvari in za ljudi. Odškrtne mi vratca v svet, ki se dogaja “tam zunaj” in je prav tako bogat kot moje znano okolje.
Na portugalskem centralnem caminu nisem niti enkrat uporabila svojega sporkyja, plastične “žvilce”, ki je romarski koncentrat jedilnega pribora. To pomeni, da me je pot oskrbovala sproti in redno z živežem, ki ga ni bilo potrebno nositi s seboj. Glede tega ji podeljujem pet zvezdic. “Vedno nosim samo vodo, nič hrane,” pa je med drugim povedala tudi slovenska romarska legenda, ki smo jo srečale kmalu po prečkanju portugalsko-španske meje. Ima torej oskrba z osnovnimi dobrinami več opraviti z zaupanjem kot z izbiro poti?
Hoditi brez odvečnih bremen in verjeti, da bo pot poskrbela zate, je najlepše.
Potem sredi Španije naletiš na Festival vampov, ko se ti ravno sanja o njih, ali ti je ponujena zarezana klobasica, ki jo vrtiš v glineni posodici nad lastnim ogenjcem. Bi si lahko sam zamislil kaj tako imenitnega?
Ko bom zares velika, bo moj nahrbtniček lahek kot peresce, v nov dan pa se bom vsakič podala s pogledom otroka, ki stoji pred vrati Disneylanda. Najprej bom to vestno zvadila na poti, potem pa bo takšen tudi vsak moj najbolj običajen vsakdan.
PREKO TRNJA DO ZVEZD
Camino po caminu
Dnevi, ki sledijo vrnitvi domov, so pri meni vedno nekoliko – počasni. “First you walk the camino, then camino walks you.” Ne vem, če sem puncam omenila ta pojav. Mene camino še nekaj časa “hodi” in mu to tudi dovolim. Ne zahtevam od sebe, da takoj začnem obratovati v peti prestavi, ampak si dovolim nekaj prostega teka. V tem času sem še na voljo čarobnim sinhronostim, ki jih na caminu začnem prepoznavati in ki moje dneve posuvajo z bleščicami.
Premaknila sem se v svojo malo hiško na obali in ob prostrani modrini delam nekaj inventure. Prevladuje zadovoljna misel, da smo ga dobro biksale, a tudi marljivo oddelale svoj šiht. Da so nam hrbti hvaležni, ker smo jih v drugi polovici malo šparale, a bi zmogle nositi nahrbtnike vse dni. Da naše različnosti niso uspele sejati nestrpnosti, ker smo dneve zajemale dovolj svobodno.
Ugotavljam, da me camino v skupini uči prisluhniti sebi, se izraziti in me opogumlja v tem, da svojo resnico in ritem tudi živim. Uči pa me tudi prejemati in deliti, poslušati, se učiti. Vsak član odprave deli v skupino modrost svojih let. V petnajstih skupnih dneh se nabere!
Poslušam poročilo Case Ivar, ki se na youtube redno oglaša z informacijami iz Santiaga. Ivar pravi, da je reka romarjev letos silovita in da te dni še vedno prihaja pred slavno katedralo 1800 do 2000 ljudi dnevno. Poleg tega pa ugotavlja, da ima mesto sredi oktobra “junijsko vreme”. Seveda, saj je bilo tako dogovorjeno, Ivar! Za vreme, ki blago streže mojim željam na poti, sem vedno ponižno hvaležna in se klanjam do tal sili, ki upravlja z oblaki. Tudi tokrat se ji.
Sedim torej na istem koščku obale kot pred mesecem in gledam isto modro neskončnost. A v sebi nisem enaka. V meni so vsi mehki bršljanasti gozdovi in vse trde granitne kocke. Vse postelje, ki so me objele, in vsi nasmehi, ki so me sprejeli. Vsa prijateljstva, ki so se gradila, in vse zadrege, ki so se rešile. V meni je najmanj dvanajst zmagoslavnih občutkov ob doseženem cilju in v meni je dih svobode, lahen in prostran, ki širi prsni koš.
V meni so tudi vsa sopihanja v hrib, vsi glavoboli in prehladi, vsi predolgi zadnji kilometri. Nekaj težav je ob vseh blagoslovih le treba premagati. Se prekobacati čeznje.
Per aspera ad astra. Trni so le redkim prihranjeni.
Verjamem pa, da zaradi njih zvezde compostelskega polja žarijo svetleje.
–
Compostela: campusstellae lat. = polje zvezd
Camino Portugués: centralna pot Read More »
12 / Camino Portugués centralna pot / Porto - Santiago de Compostela
