Slovenska Jakobova pot: dolenjska veja
/kdaj: 23. 9.–29. 9. 2023
/kje: Slovenska vas–Ljubljana
/koliko: 162 km, 3947 v. m., 7 dnevnih etap
/kdo: Dolores Jakop, Jožica Hajdarovič, Eva Remškar
DVE, TRI, ŠTIRI, TRI
Camino pred caminom
“I wonder, it’s frightening
Leaving now, is that the right thing?
I wonder, it scares me
But who the the hell am I if I don’t even try?”
(Mamma Mia: iz pesmi I Wonder (Departure))
–
Seme se je zasejalo v Selcah na Pentlji. “A si ti že šla dolenjsko vejo?” se Dolores nagne k meni in zastavi vprašanje skoraj na uho sredi razigranega omizja. Odkimam. “A greva?”
Tako malo je včasih potrebno, da zamisel pade v plodno zemljo.
Z Dolores poiščeva skupni imenovalec prostega časa in sredi junija že šibajo sporočila o etapah, kilometrih, prenočiščih. Pridruži se še ena duša, zdaj smo tri, čez čas pristopi še četrta. Tretja odstopi, nadomesti jo novo ime. Iz naših začetnic skujem besedo, ki kliče k akciji – AJDE – in tako poimenujem messenger skupino. Nekaj dni pred odhodom izgubimo še črko A in ostane nam tisto, kar piše na Doloresini registrski tablici: JED. Jožica, Eva in Dolores bomo šle in upam, da tudi kaj jedle.
Z Dolores še ne veva, v kaj se podajava. A da bo lahka, ne pričakuje nobena od naju. Jožica pa je dolenjsko vejo že prehodila v malo prirejeni različici. In – klobuk dol – vseeno rekla ja ponovitvi. Še dobro!
–
“I’m not a coward
Oh no, I’ll be strong
One chance in a lifetime
Yes, I will take it
It can’t go wrong”
(Mamma Mia: iz pesmi I Wonder (Departure))
NA LEPŠE!
Jakobova pot: dolenjska veja / dan 1 / Slovenska vas – Bušeča vas / 19 km / 522 višincev
Na dan odhoda napoved ni obetavna. Ampak me smo stare romarske mačke in se ne damo. Takoj ko Dolores oddela svoj sobotni šiht, se trojica ob ljubljanski obvoznici pretovori v en avto in Marijan nas prijazno dostavi do našega izhodišča ob hrvaški meji. Dež med vožnjo ne pojenja, prej obratno: kapljice so vedno gostejše.
Priznam, da me malo stiska, ko se iz varnega pločevinastega objema podajamo v hud naliv. Gre za trenutek, ko si rečeš “što se mora, nije težko” in poskušaš čim manj razmišljati. Prvo etapo smo si stisnile v ozke popoldanske okvirje in nimamo kaj čakati.
Lipa, ki gosti prvo štampiljko v Slovenski vasi, ne nudi nikakršnega zavetja. Pod gankom bližnje hiše si oprtamo pelerine, jaz pa si čez čevlje nataknem še gumijaste ovoje, ki sem jih zadnji trenutek vtaknila v žep nahrbtnika. Vem, da bo njihovo življenje kratkega veka, ampak mogoče bo tudi deževje, si prigovarjam optimistično.
Neustrašno se poženemo v hrib in pere nas kot pri norcih. Pri gospodu s kreativno urejenim vrtičkom pozvonimo in dobimo ključ cerkve, do katere smo namenjene. Ključ je takšnega kalibra, da zanj potrebuje človek skoraj orožni list. Zato je dobro, da tri pele(g)rinke do cerkvice v Ponikvah spremlja Marijan, ki bo nato ključ odnesel nazaj v dolino. Pri cerkvi pritisnemo v naše deviške knjižice prvi žig. Na nagrobnikih berem same prehranske priimke – Kuhar, Žrlič, Volk, Lončarič – a prisežem, da temu še ni kriva lakota. Haha, mogoče pa nam pot že kroji naša kratica JED?
Sama se tudi prvič preoblečem, kajti dež je ravno ponehal, juhej. Žal se moja poteza izkaže za strateško napako: deževje v istem popoldnevu poneha vsaj še petkrat, kar pomeni, da se je najmanj tolikokrat moralo tudi pričeti. Črna pelerina, ki me zvesto spremlja od prvih romarskih korakov, pa mi začenja sporočati, da se ji bliža zadnja ura. Kapljice pronicajo skoznjo kot skozi papirnat prtiček in popoldne preživim prepojena.
Sotrpinki mi v en glas razlagata, da “imata onidve na poti vedno dež”. Joj, kaj sem si nakopala?!
Moji “kondomi za čevlje” po dveh urah začnejo razpadati, očitno niso namenjeni tako dolgotrajnim aktom. Še dobro, da ni časa za smiljenje, ker nam noč diha za ovratnik. Devetnajst kilometrov prvega dne preživimo v barvah Ferrarija: mimo rumenih puščic brzita dve rdeči in ena črna postava brez pavze za počitek ali malico. Ob poti se na ograjah ponavlja napis “Pozor, bik na paši!”, takrat za rdečima pelerinama raje malo zaostanem. Po nekaj urah hoje – ko nam vendarle kar gre! – pa se mi zazdi, da smo nase vzele barve pikapolonice: morala v ekipi kotira visoko in o slabi volji ni sledu.
Celo pobočje, po katerem so debla razmetana kot mikado paličice, preplezamo brez pritožb. A čas vseeno beži in zadnje puščice preverjamo že s čelko. V hiško tik ob Klunovih toplicah pričmokamo, ko noč ravno zagrinja Zemljo.
Zatočišče s poetičnim imenom “Rustic House in a Beautiful Village” bi bilo všeč moji Sanji. Pričaka nas zatemnjeno in brez sledov življenja, ponuja pa polno nalog in izzivov. Ker je vsa moja oprava in vsebina nahrbtnika kot prepojena spužva, se tega Escape room-a ne razveselim pretirano. Najprej je treba ugotoviti, po katerem kanalu z nami komunicira lastnik, potem vnesti kodo v škatlico s ključem, ki se nahaja v temnem kotu, ima zelo majhne gumbe in ne deluje brezhibno. Ampak ključ se vendarle znajde v naših rokah in to je prva mala zmaga. Naslednja se zgodi ob pogledu na pralni in sušilni stroj ter še ena, ko jih uspemo spraviti v pogon. V sušilec stresem skoraj vse, kar nosim s seboj.
Usposobimo mali radiatorček, ki pa ima veliko srce: njegova toplina bo osušila vse naše čevlje. Po dveh nadstropjih razprostremo vso svojo trenutno imovino, se prerodimo pod vročo prho, potem pa je končno čas za slavje: večerjo, ki ne more, da ne bi teknila, in specialno borovničevo vino, ki nas je pričakalo na mizi. Pujsek in navodilo za plačilo sta tudi ob njem, le odpirača ni in ni. Ampak pravi romar se ne vda. Se pa tudi zelo hitro uči: na viber nam gospod Bojan v zglednem odzivnem času naloži lokacijo odpirača. Deset evrov je le deset evrov. In trije robustni kozarci za vodo, napolnjeni z malo količino plemenitega zvarka, rečejo čink.
Prvi dan dolenjske veje je za nami in lepo je vedeti, da nas pot zagotovo vodi – na lepše. Po takšni blatni in spužvasti etapi pravzaprav drugače ne more biti.
VELIKE VODENICE
Jakobova pot: dolenjska veja / dan 2 / Bušeča vas – Mihovo / 25 km / 721 višincev
Ob misli na našo sinočnjo klavrno podobo se zdi današnje jutro pravi čudež. Rustic House zapustimo posušene in dišeče od nog do glave! Spočite smo, nahranjene in tudi prva kava je že našla pot v naše želodčke.
Pomudimo se ob Klunovih toplicah, ki se nahajajo tik pod hišo, v kateri smo spale. V naši romantični predstavi je bilo predvideno kopanje v njih kot blagodejen zaključek prvega dne hoje. Pogovarjale smo se, ali se bomo vrgle v vodo v kopalkah, perilu ali kar v Evinem kostumu. Sanja mi je na to dilemo odgovorila v svojem stilu: “Jaz bi priporočila, da ste prizanesljive do ostalih. Uporabite karkoli!”
No, kot se izkaže, je bila skrb povsem brezpredmetna. Klunove toplice samevajo v turobnem stanju in bazen je prazen. Na nek način je to dobro: idila kopalne oaze bi nas zagotovo zvabila vase – s perilom ali brez – in dragoceni čas bi splaval po vodi, dobesedno.
Odpravimo se torej na pot dve rdeči kapici in volk. Dež še ni rekel zadnje in jaz se še vedno trudim s svojo nedelujočo pelerino. Tisto črno pelerino še imate, gospa …? Spodnja stran ni nič manj mokra od zgornje in sprašujem se o smislu nošenja tega artikla. Na rokah že kmalu čutim hlad, ker je voda napojila jopico. Ampak če se hodi, ni težave, ker so temperature še dokaj visoke.
“Preljubo veselje oj kje si doma” preberem na kapelici in si odgovorim v trenutku: na caminu! Še če si moker in ti v čevljih čmoka, gledaš na svet z vedrim obrazom. Ko je Jožica ob odhodu prijavila, da ima s seboj časopis za v čevlje, se je zdelo nekoliko čudaško. Zdaj se mi iz ure v uro zdi manj čudaško in bolj genialno. Upam, da bo nocoj nekaj papirja ostalo tudi zame!
Med hojo skozi Podbočje me očarajo mostovi in cvetoča korita, ki si z enotno podobo sledijo drug za drugim in zaljšajo glavno ulico. Pri starem mostu pa se nam zasvetijo oči ob treh punčkah na lesenih deščicah: sramežljivi podobi Dolores, Jožice in Eve. Oh, kako smo luštne!
Pot nas vodi do Kostanjevice, kjer se razveselimo odprte domačije Kmečki hram. Izvedem manjši striptiz in preoblečem vse razen spodnjic, prisežem. Če ocenjuješ mojo gesto kot veliko nespodobnost, naj v svoj zagovor povem, da smo v tem času v lokalu še same. Šilce domačega še nikoli ni prišlo na mizo ob bolj pravem času, čaj, kava, kruh in potica pa nam še dokončno povrnejo moči in tudi nekaj smisla za humor. “To men dela šnops, jaz drugač nisem tolk pametna,” je ena od izjav mojih soromark, ki jo je vredno zapisati.
K mozaiku veselega vzdušja prispeva svoj kamenček še Andreja, prav tako predana romarka, ki se v Kostanjevico pripelje iz Podbočja. Obdari nas z malimi puščicami, mene pa še s posebno dragocenostjo: s posojo svoje pelerine. Naj pada zdaj dež, skoraj zapojem in naredim krajši poslovilni govor svojemu volčjemu kostumu. Pelerina mi je vdano služila na trinajstih romanjih, zasluži si hvaležnost in častitljivo slovo.
Potem pa se zgodi še nekaj imenitnega, tako je to, ko ima sreča mlade: za svojim hrbtom zaslišim prasketanje … ognja! Zakuril ga je sin naše prijazne gostiteljice in ob odprtih plamenih se v nekaj minutah naši čevlji skoraj popolnoma posušijo! Življenje je spet podobno življenju, zavihtimo se še enkrat Andreji v objem in se veselo odpravimo na pot.
Vzpenjamo se skozi Podstrm ter Male in Velike Vodenice. Iz imen lahko sklepaš o naklonu ceste in o vremenu … So tule kdaj razmišljali o spremembi imen? Mokrote je še vedno na pretek, a zdaj imam vsaj delček svojega suhega ozemlja pod Andrejinim dežnim plaščem. Hvaležna!
Puščice proti Novemu Lurdu zgrešimo in se spuščamo v napačno dolino. Za to moramo plačati davek v obliki dodatnih višincev. Med sopihanjem navkreber naletimo na pisano druščino na dvorišču neke hiše. Še preden nam fantje uspejo pojasniti, kje je pot do Pleterja, eden od njih iz prtljažnika avtomobila povleče stekleničko z napisom “šnopc”, drugi pa iz hiše prinese domačega jegra in tri kozarce. “Torej nismo na napačni, ampak na pravi poti,” sklenemo, ko oddrobimo naprej. Dvojna doza okrepčil pa je nemara zaslužna za to, da table “območje tišine” ne zmoremo spoštovati.
Samostan je v nedeljo zaprt, zato nam iskanje žiga ne jemlje dragocenih minutk. Od Mihovega nas loči še silno malo razdalje, a je včasih kar dobro, da človek ne ve v štartu vse resnice: pot se na zadnjih metrih spusti v globel, dan že ugaša, podrta drevesa pa situacije ne olajšujejo. Rumene puščice med spustom še svetijo iz polteme, na drugi strani reke se izgubijo. Telefon mi umre v zadnjih vzdihljajih in za polnilno baterijo ni časa. Vzpenjamo se v apokaliptično strmino brez puščic, posuto s podrtimi debli, in noč nam diha za ovratnik. Plezamo čez drevesa, se plazimo pod njimi … nič lažjega z velikim nahrbtnikom. Tla so za nameček še mokra. Oh.
Naša Survivor epizoda se srečno konča na cesti skozi Mihovo, kamor olajšano prisopihamo. Poiščemo Poldeta, moža drage Mojce, ki čaka, da nas odpelje v svojo Celinko. Pred tem si nas fant malo privošči, a ko skužimo njegov humor, je vse lažje.
V Celinah je ponovno poskrbljeno za vse: za pranje naših cunjic in teles, za okrepčila, za prijeten romarski pomenek. Obara dobi oceno deset, Mojca preseneti celo s Santiago torto! Toliko bi si še imeli povedati, a Jožica, nekdanja učiteljica, vedno bolj odločno opozarja: zjutraj je treba zgodaj na pot.
Že ubogam! Spoštovanje do tridesetih kilometrov, ki smo jih v naslednjem dnevu položile predse, naredi svoje. Ugasnem luč in že drugi večer ni časa za pisanje. Bo še kaj ostalo v glavi in srcu, ko koraki priromajo na cilj?
TI SAM RIN NAPREJ
Jakobova pot: dolenjska veja / dan 3 / Mihovo – Vavta vas / 31 km / 562 višincev
“Da naju razsvetlim,” reče Jožica in ob 6.05 v najini sobi prižge luč. “Ko bi le bilo tako enostavno,” odgovorim krmežljavo in se skobacam iz postelje. Razumela sem namig.
Med pospravljanjem ropotije v nahrbtnik mi pogled ošine kupček knjig na polici. Le katera napoveduje današnjo usodo?
Tollejeva “The Power of Now” je preveč splošna. “The Art of Happiness” zveni kičasto, čeprav ima lahko s caminom mnogo skupnega. “F*cking History”, ta bi bila lahko sijajna prispodoba prvih dveh deževnih dni! Naslov “Poskrbi najprej za svojo rit” nosi pomembne poudarke, a ni čisto pravi za našo skupinico.
Potem pa ga zagledam: “Ti sam rin naprej” Bojane Ivanović. Ta bo pravi!
Čakanje na trenutek, ko bo sušilec izpljunil naše krpice, izkoristimo za srkanje kave. Mojca nam je lepo zapakirala sendviče, da jih pozobamo, ko bo čas. Tudi coffee-to-go je v naši prtljagi in to je pomemben detajl. Mojca, hvala.
Potem pa se že obuvamo, prihaja čas slovesa od drage gostiteljice. Sinoči smo pozabile na sušenje čevljev, kar me za trenutek razjezi. Obuvam namreč včerajšnji dež. Med kožo in čevelj namestim najdebelejše nogavice iz svoje raznolike zbirke – ki jo absolutno priporočam – in občutek na nogi je pravzaprav v redu. Na mokroto kmalu pozabim, pomaga pa tudi suho vreme. Končno!
Polde nas odpelje nazaj do Mihovega v dokaj ranem jutru in z Dolores sva hvaležni Jožici za njeno učiteljsko funkcijo: priganja, a dozira zmerno. Veva, da bi midve v najini običajni maniri dan zajeli bolj umetniško in ga končali … bog ve kje.
“Ste pa zgodnje!” nas pohvali delavec ob poti in za trenutek si zaželim, da bi bil gospod Hrvat. Ampak tudi kompliment v slovenskem jeziku dobro dene. Zavedamo se, kam daleč nas mora danes pripeljati pot in zastavimo lep tempo.
S pogledom oplazimo dvorec Prežek, ki je bil nekoč last Andreja Smoleta in je privabljal slovenske literate, med njimi tudi Franceta Prešerna in Janeza Trdino. Preberemo spominsko ploščo, a smo razočarane, ker govori samo o partizanski zgodovini. Sama pa razmišljam o nenavadnem oblikovalskem pristopu k obeležju in si ustvarjam stališče. Profesionalna deformacija pač. Glede črk pa ni dvoma: lepe!
Tik za dvorcem nas pozdravi pisana živalska druščina, nagnetena ob ogradi. Ovce, koze, konji, oslički, ni da ni. Tako kot oni za nas smo tudi me za njih atrakcija in popestritev dneva. Majhni kozlički se trkajo med sabo in postavljajo pred publiko. Oh ta mladina.
Pod Tolstim vrhom izgubimo puščice in z njimi tudi pol ure dragocenega časa. Ena od puščic je zarisana dvoumno, naslednja se pretkano skriva v grmovju … in me se okrog treh križišč vrtimo kot mačka okrog vrele kaše. Kaj hočemo, tudi to je camino.
Ko le uzremo tisto nagajivo rumenko, se poženemo po gozdni poti v hrib, ki se kar ne neha. Menjavamo se v vrstnem redu, kajti tista, ki je v vodstvu, vedno ometa pajčevine. Plemenita funkcija, a ne najbolj prijetna. Končno klanec nasledijo travniki, zaselki in tudi … dežne kapljice. Oh ne spet! Punci namestita pelerine, jaz sem bolj počasna in za spoznanje bolj optimistična. Zataknem si pelerino samo za pas, da bo pri roki, rosenje pa res kmalu poneha.
Včasih se splača biti počasen, problemi umrejo naravne smrti.
Naletimo na medvedko z mladičem. Saj vem, zastal ti je dih in to je bil tudi namen prejšnjega stavka. Kdor je hodil tod, bo vedel, da sta oba kosmatinca izrezljana iz debla. Kvalitetno. Fotografiranju se ni moč upreti.
Nato nas doleti odsek poti, ki je popolnoma zaraščen. Človek potrebuje nekaj detektivske žilice, dobro mero zdrave pameti in pogum za gazenje skozi koprive in trnje robid. Skupaj premoremo vse od naštetega, Dolores pa se prostovoljno javi za misijo nemogoče, dokler ne ugleda nove puščice.
Naš zajtrk se pa odmika in odmika. Po štirih urah hoje vseh naših šest oči opreza za primernim kotičkom za malico. Zagledamo leseno uto, kozolec … kaj pa vem, kaj točno je to … ima pa mizo in klopi in v tem trenutku je to povsem zadosti. Če bi sameval, bi si jih upale izposoditi. Ker pa ob njem brenči kosilnica, povprašamo gospoda, če smemo sesti. Seveda, seveda, mizo dobrodušni kosec pomakne na sredino in na stole namesti blazinice. Razkaže nam tudi notranjost s krušno pečjo in zares starimi pečnicami ter se odpravi nazaj kosit. Tega mu nikakor ne zamerimo, samo uživamo v preprostih dobrotah iz naših nahrbtnikov. In kava, mmmm …
Cerkev v Hrušici ima nenavadno ograjo iz betonskih … bom rekla oblik, da besedilo ne izpade vulgarno. Ob njej pritisnemo žige v naše knjižice.
V nadaljevanju poti srečamo kažipot za Križe in Dolores prijavi: “Ane, človek toliko hodi, nazadnje je pa doma!?”
Preseneti me dejstvo, da z mokrimi čevlji od obuvanja naprej nisem imela čisto nič težav. Nemara sem danes odvrgla še enega od strahov, ki jih tako vztrajno nosimo na plečih: strah pred mokrimi čevlji. Dobra naložba!
Očarajo nas lepi gozdovi, ki jih s polnimi želodčki že uspemo porajtati, še bolj pa srčki, ki v rumeni barvi sijejo z dreves. “Saj je bil že čas za pravljico,” si prigovarjam, ko se pomikamo skozi zračen lep gozd s preprogo iz mahu in praprotja.
Na ulice Novega mesta nas pospremi beseda poznavalke: gre za kraj, kjer je Jožica gulila srednješolske klopi. To je za naju z Dolores poseben privilegij. Deležni sva suverenega vodenja in nostalgičnih spominov, ki jim ne seže do kolen noben poklicni vodič. Očara me prenovljen Glavni trg z Mestno hišo in ob vodnjaku obnovim Kettejeve vrstice: Noč trudna molči, nezamudna beži … Prvo in zadnjo kitico še hrani moj spomin, pri drugih se malo zatika. Spijemo kavo pri Kralju Matjažu in na vratih ženskega wc-ja preberemo, da smo kraljice. Povzpnemo se do Kapiteljske cerkve, žigosamo knjižice in se po lepi razgledni poti ob obzidju spustimo do sprehajališča ob Krki.
Dohiti nas Metka, ki poučuje v šoli v Vavti vasi, in me smo namenjene ravno tja. Zapletemo se v pogovor o poti in šoli in učencih in po desetih minutah se počutimo tako povezane, kot bi se poznale tisoč let. Iz naše nove znanke sije takšen žar – ljubezen do poučevanja – da iskrica preskoči tudi v naša srca. Poslovimo se s solzami v očeh. Ne bi verjela, če ne bi doživela. Metka, hvala.
Pot ob Krki je res čudovita in verjamem, da je pravi blagoslov za Novomeščane. Ko nas puščice usmerijo vstran, smo vse razočarane. In tudi utrujene! Pogovor s Sanjo po telefonu me nekoliko zamoti, a si ne morem kaj, da ji ne bi spotoma malo potožila. “A si hotela to?” me otrok hitro spravi na prava pota in prave misli. Dejstvo je, da sem. Ko izberem camino, vedno izberem vse. Tudi zadnje kilometre.
Razveselimo se mostu, ki nas končno približa Vavti vasi. V pekarni se z Jožico založiva z malico za prihodnji dan, potem pa se naša telesa zadovoljno prepustijo vsem blagoslovom, ki jih nudi Picerija Nelli. Gre za tisti srečni trenutek, ki ga pozna vsak romar in ga skoraj ni mogoče opisati.
Za tem srečnim omizjem se nam v prijetnem pomenku pridruži še domorodka Andreja in punca ima res srečo. Po enajstih urah na poti so naša srca odprta na stežaj. Po eni sami malici, ki smo je bile deležne v dnevu, pa tudi požiralniki. Velika pica vsaki od nas treh pade v slepič, pomlatimo jih do zadnje drobtinice.
V apartmaju Ramar se poleg teles razkomoti tudi naša krama: nenadoma ima na voljo mnogo kvadratov. V udobno, čisto in prostorno sobico nas pospremi prijazna beseda, v spanec pa zadovoljne misli in nekaj treme pred novim dnem. Še s tem najtežjim opravimo, potem pa – party!
VEDNO SE VESELITE
Jakobova pot: dolenjska veja / dan 4 / Vavta vas – Gombišče / 31 km / 983 višincev
“Našla sem stavek,” je prva izjava Jožice, ko ob rani uri začnejo cingljati budilke. Ona lahko že tako zgodaj razmišlja? Lepo, pokimava obe z Dolores. Da že navsezgodaj najdeš stavek. Nimava še pojma, v kakšne namene stavek služi, samo privoščiva najdbo. Izkaže se, da ga bomo zapisale v knjigo Jakobove poti, ki pripada Ramarjevemu apartmaju.
Čutimo meča in še kakšno podrobnost na naših telescih, ki so včeraj dala veliko od sebe. Pravzaprav je zelo malo tistega, česar ne čutimo. Ampak to je klasična romarska jutranja tegoba, ki običajno hitro izzveni, ko se človek spravi v akcijo.
Jožica svoj stavek zlije v knjižico in doda naša cenjena imena. Uspe nam odhod pred sončnim vzhodom in z jutranjimi šihtarji, ki brzijo mimo nas, si delimo tesno cesto.
Pri cerkvi v Vavti vasi naberemo štampiljke in vzamemo s seboj misel, zapisano na transparentu: “Vedno se veselite, duha ne ugašajte.” Zmenjeno! Prvi sončni žarki posvetijo iz razpoke med cerkvijo in župniščem in dostavijo prvi razlog za veselje. Koliko duha nam bo ugasnil dolg vzpon na Frato, bomo pa še videle.
“Živela Straška gora,” piše na zidu hiše ob vznožju hriba, zraven je narisana cerkvica. Samo da ne bo Strašna, pomislim in začnem z intenzivnim dihanjem, ki ga priporoča Sanja. Cesta se že v štartu postavi pokonci in naklon kar dolgo ne pojenja. Ob poti preberem kažipot, ki spet da misliti: Velika prepadna 50 min. “Zakaj bi poti kdo dal ime Velika prepadna?” se sprašujem in Dolores pristavi: “Bova videli!”
Iz zapisanega veje nekaj strahospoštovanja. Vemo, da bo dan dolg, vsaj dvakrat strm, mogoče vroč in da so naše naslednje postelje daleč. Založene smo tudi s celodnevno kvoto hrane in pijače, kar nanese dodatne kilograme.
Pot do koče na Frati dejansko ni kratka, niti lahka. Je pa lepa. Vodi čez Brezovo reber, ki očara že s svojim imenom in tudi s podobo. Duha si ne pustimo ugasniti, čeprav vemo, da bo koča zaprta. Kajti imamo insajdersko informacijo, da je nekje v zidcu skrit priboljšek za utrujena telesa in odvezane duše. Ga bomo našle?
Detektivske izkaznice romar ne potrebuje, da pride do priboljška. Vseeno bom koordinate zamolčala, ker je luštno malo raziskovati. Potem je nagrada vredna več.
Med težko pričakovanim zajtrkom raztresemo po terasi vso svojo kramo in tudi okončine. Noge se osvobodijo čevljev in se raztegnejo do sosednjih stolov. Spet smo pri tisti kategoriji uživanja, ki je ne pozna vsak. Podložena mora biti z nekaj urami hoje, kakšnim konkretnim klancem in praznino v želodcu. Če je okrog trpina lepa narava, toliko bolje.
S Frate se spustimo “globoko dol”. Tako je verjetno razmišljal tisti, ki je nekoč dal ime trem vasicam: Globodol. Sprehodimo se skozi Srednjega, Zgornjega in Spodnjega, verjetno ne v tem zaporedju. Dolina je dolga kot ponedeljek, ampak meni mine hitro. To so kraji, kjer je Jožica pustila del svoje mladosti, in nam krajša čas z nostalgičnimi spominjanji.
Potem pa se že bliža tisti vražji Šmaver, o katerem hrani glasen spomin vsak romar, ki je hodil tod. Ne brez razloga! Cesta se vzpne pokonci kot kobra in do Svete Ane človek dušo spusti, če je zraven še opoldanska pripeka. Asfaltni klanec je brez kvadratnega centimetra senčice, le sem in tja je mogoče na kakšnem dvorišču zajeti sapo. In ko pogled zdrkne za ovinek, se klanec nadaljuje … Nov udarec. Poleg tega sem malokdo pride spočit, me nismo izjema. Tik pod vrhom utrgam ob cesti nekaj grozdnih kroglic, naj mi bo oproščeno, vrh kalvarije pri cerkvi pa se vse tri strumne borke osvobodimo nahrbtnikov in mirne vesti zgrudimo na travo.
Verjetno so domačini takšnih prizorov vajeni in se nihče pretirano ne vznemirja. Ampak za počitek ni veliko časa. Poleg tega najvišje točke še nismo dosegle, čaka nas še Vrhtrebnje.
Ker postelje ne bodo same prišle k nam, se ne obotavljamo preveč in tudi ne dovolimo, da bi nas mračne misli onesposobile. Kako je že pisalo: vedno se veselite. Leseno počivališče vrh hriba dosežemo v solidnem stanju in na klopi pomlatimo nekaj rogljičkov. Spet ni časa za pravo slavje, treba je naprej.
Med hojo sem in tja pomislim, če bi ustanovila Sekcijo počasnih romarjev. Nerada se čutim priganjano, pa čeprav s strani očeta Sonca. Srečujem vedno več ljudi, ki radi hodijo, ampak zmerno. Da prevladuje užitek in ne mučenje. Da je čas za postanke in za presenečenja, ki jih navrže dan. Mislim, da bi si s članarino kar opomogla.
Med spustom naletimo na obeležje, postavljeno v čast petnajstemu poldnevniku. Koordinata s spomenikom! Pa še to ni točka, ampak črta … Meni se zdi to malo smešno, fotografiram pa vseeno. V cerkvi pritisnemo žig v naše knjižice, potem pa se že veselimo ciljne ravnine. Malo prehitro, bi rekla.
Na točki, kjer bi morale izbrati med hojo po cesti in hojo po puščicah, nas doleti nekaj motenj. Mimoidoča gospa ima veliko povedati, moja Sanja v telefonu prav tako in ne uspemo speljati kolegija. Sonce je že nizko in Jožica jo mahne za puščicami, z Dolores ji zvesto slediva.
V gozdu nam začne podrto drevje mešati štrene. Puščic ni več, pot je neprehodna in nekako se moramo prebiti iz gozda na svetlo ter improvizirati nadaljevanje. Lezemo v breg, najprej pa gozdu, potem po travi, in improlige ob zatonu dneva ne bi izbrale. Zagledamo nekaj hiš vrh travnika in sklepamo, da bomo tam našle tudi cesto. Gazim za Jožico to travnato strmino v utrujenem ritmu, besede so že silno redke, ko se na balkonu ene od hiš pojavi postava in zakliče: “Pridete na enega ta kratkega?” Dolores, ki je nekaj metrov za nama, si klic razloži po svoje: “Pejte dol s trave!” Ko revo podučiva o pravilnem pomenu, dobimo vse tri pospešek, ki nas kar izstreli vrh travnika. Rezi in Darko dostavita odličen borovničevec in z njim v paketu tudi prijeten pomenek, hoja za tem je ponovno udobna.
Kako malo je včasih treba, da se morala vrne v ekipo! Res pa je tudi, da pot zdaj vodi navzdol, da smo na cesti in da se naša postojanka vendarle približuje. Na poti nekajkrat prijazno pokramljamo, tudi z gospo, ki nam pove o svojem nedavnem srečanju z medvedom. “Res je bil lep!” reče navdušeno in meni je to strašno všeč. Verjetno je tudi ona prebrala tisti napotek v Vavti vasi: Vedno se veselite.
Ko se razigrano spuščamo po pobočju, sosedje kličejo za nami, da so Vidmarjevi v drugi smeri. Našo prikupno leseno hišico dosežemo ob zadnjih vzdihljajih dneva. Ob njej zaznavamo temne silhuete konjskih postav, v njej pa zelo kmalu samo še vonj po odličnem ričetu, ki nas čaka na štedilniku.
Večer je popoln v svoji preprostosti – ko je človek utrujen, sit, umit in v dobri družbi. In niti sanja se nam ne, da bo jutro to popolnost odločno preseglo.
SREČNI OKLEPAJ
Jakobova pot: dolenjska veja / dan 5 / Gombišče – Višnja Gora / 24 km / 417 višincev
Če kdaj, sem na Gombišču Jožici hvaležna za zgodnje vstajanje. Med zajtrkom še ne povsem, a ko se prvič vrata naše hiške odprejo novemu dnevu, ne zdržimo za mizo niti sekunde.
Jaz ne vem, ali je punca vedela, kakšne zaklade nosi jutro. Mogoče se je učila naprej.
Odnese nas v milino vzhajajoče svetlobe, da pozabimo zapreti vrata in kar nekaj časa tudi usta. Naravnost pred nami, kjer se ravna cesta dotakne neba, stoji cerkvica. Od zadaj jo ožarja mlado sonce, pokrajino mehčajo jutranje meglice, okrog cerkve se pasejo konji. Gre za prizor osupljive lepote, ki se iz trenutka v trenutek spreminja in ima torej omejen rok trajanja. Zlijemo se s to čarovnijo, vmes lovimo kadre v telefonski ekran, a v bistvu vemo, da doživetja ni mogoče zares shraniti. Sonce se približa odprtini polkrožnega oboka v cerkveni silhueti in posveti naravnost skozenj – v našo hišico, naše postave in naša srca.
V nekakšni zamaknjenosti pospravimo zadnje stvari v nahrbtnike in ožarjene s čarobnim jutrom stopimo na pot.
Dan je dal od sebe že toliko, da je lahko do konca čisto navaden in pust, pa bo bilanca še vedno v plusu. Poleg jutranjega razsvetljenja v naših avrah sije tudi dejstvo, da so zdaj pred nami samo še krajše etape. Glavno tlako smo oddelale. Pri načrtovanju poti smo tokrat “pravilno” stopnjevanje dolžin malce potisnile vstran in izbrale obratno opcijo: najprej opravimo s težaškimi deli, potem pa party. No, za ogrevanje je tista prva devetnajstica že bila, ampak stisnjena v ozek okvir popoldneva je bila vseeno zalogaj.
Jožica zdaj lahko popusti svoj učiteljski prijem in se sprosti v razkošju časa. To ji silno privoščim, čeprav to morda pomeni, da bomo tudi zmernih 24 kilometrov raztegnile kot elastiko čez vse ure dneva. Pri nas vandrovcih nikoli ne veš.
Pod našimi koraki se menjavajo mehka gozdna tla in travne bilke, asfalt in makadam. Vijugamo pod avtocesto in rešujemo logične uganke na mestu, kjer je nekdo zasukal prometni znak. Sončnic je ob poti za dobro mero, sonca že malo čez. Civilizacije v Ivančni Gorici se zato precej razveselimo, še najbolj njenega gostinskega segmenta. Po osvežilni pijači in kavi smo spet kot nove, a že čez deset minut ponovno sedimo pri pekarni, da potolažimo še lakoto.
Na poti proti Stični nas pokliče Edenski vrt, da zakrožimo skozenj. Lepo urejen košček zemlje z lesenimi hišicami nas navduši – morda za spanje ob drugi priložnosti?
Ob vhodu v samostan samo nosove pomolimo skozi ograjo na dvorišče in že nas zaloti božji služabnik. Če imamo rezervacije, sprašuje. Ne, ne, samo žig bomo pritisnile.
Vzpnemo se na pobočje za samostanom proti Mali in Veliki Dobravi, kjer dobimo novo štampiljko. Spust pa nam pripravi paket presenečenja. Pot je zaraščena tako, da je komaj vidna, ji pa rating dvigajo puščice, ki so postavljene na gosto. Gazimo torej me po vegetaciji, ki grize v noge, stezica pa se vedno bolj strmo spušča v globel. Dobro so vidne sledi deroče vode po tej ozki soteski in verjetno je v zadnjih tednih precej spremenila izgled. Molimo, da se zadeva dobro izteče in da ne naletimo na neprehodne dele, zaradi katerih bi morale plezati nazaj v obratni smeri. To bi bil cel spektakel, tokrat v neželenem pomenu besede.
Soteskanje se po sreči izteče v idilično dolino, skozi katero žubori krotek potoček. Nizko sonce že riše podaljšane sence, na varnih ravnih tleh smo in naše postelje so blizu.
Pri zadnji hiši v naselju Jožica poskrbi za dialog, kjer se besede zabavno obračajo. “A je še daleč?” vpraša gospoda, ki z nekim orodjem ureja dvorišče. “Sem komaj začel!” odgovori možakar in še danes ne vem, ali je šlo za šalo ali ne. Pojasni nam, da Višnja Gora nima gostilne, tega ne slišimo rade. Lahko pa menda naročimo neke burgerje, ki se že začenjajo izrisovati v naši lačni domišljiji. “A boste kaj spile?” še pristavi domačin in Jožica pohiti z odgovorom: “Lepa hvala, vode imamo zadosti!” … preden z Dolores uspeva pokimati. Učiteljici si ne upava ugovarjati in tako odidemo dalje. Jih pa Jožica potem malo sliši.
Kaj pa, če gospod ni mislil vode?! Nikoli ne bomo vedele.
Cilju se bližamo ob avtocesti in se skozi podhod podamo v mesto, ki ima rado živali. V Višnji Gori se vse vrti okoli polžev, v našem bodočem bivališču pa okoli čebel.
Hiša Kranjske čebele uroči dušo arhitekta-romarja tako, da pot spelje skoznjo. Kolegu Andreju Milovanoviču vse čestitke za prilagoditev čebeljega satovja človeškim gabaritom! “Dvanajst sob sestavlja povezano strukturo velikanskega satja z lastnimi vhodi. Med njimi so skriti družabni kotički, kjer je živahno kot v čebelnjaku. Goste zjutraj čaka 360-stopinjski razgled na Višnjo Goro in okolico. V Hiši kranjske čebele se nahaja tudi stekleni panj z živimi čebelami, turistično informacijski center in kavarna,” berem na njihovi spletni strani, pretaknem pa vsak delček te lesene skulpture. Pod steklenim pokrovom se kopa v blagi svetlobi zahajajočega sonca, ko se vseljujemo vanjo.
Doloresina bojazen, da bomo “spale tam v fensi satnicah, prišle pa tja vse usrane”, se ne uresniči. Največje zaplate blata so odpadle z nas že daleč nazaj, saj nas zdaj med hojo prijazno boža toplo sonce. Vonj po prehojenih kilometrih pa nam bodo druge čebele do večernega prhanja tudi oprostile. Pravzaprav z nami prebiva v satovju samo še en trot, s katerim se le bežno srečamo, zato se v našem panju počutimo zelo svobodne.
Ob prijavi si v kavarni privoščimo napitek za regeneracijo. Dame za sosednjim omizjem imajo pred seboj dišečo pojedino in drznem jih zmotiti z vprašanjem, če je tu mogoče naročiti hrano. Pravijo, da ne. To so prinesle s seboj. Možno je pa naročiti burgerje, izvemo ponovno. Ta podjetnik ima v ljudskem glasu dober marketinški kanal.
Ne mine pet minut, ko se tudi na naši mizi znajde pladenj sličnih dobrot – paniranih piščancev in zelenjave – ter košarica kruha. Tako gre to, ko ti življenje bere želje iz oči. Vidno ganjene se z vprašujočim pogledom oziramo k našim sosedam. Gospa Judita pojasni, da je na njihovem srečanju udeležba okrnjena, hrane pa zadosti.
Prijetno kramljamo o romarskem življenju in puncam se zdimo zanimive. A kar s Hrvaške sem ste jo primahale? Nam se pa zdijo one predvsem dobrosrčne in mogoče se iz tega bežnega srečanja nekoč rodi moje predavanje o caminu na Polževem. Glede na moj običajen romarski tempo bi bila lokacija povsem ustrezna.
Tisti varuh, ki od tam zgoraj bdi nad nami, je postavil naš dan v oklepaj sreče. Pospremil nas je na pot s prizori nebeškega jutra in nas zvečer zmehčal z dobroto ljudskih src. Naše sanje je ovil v zapredek za oblikovalske sladokusce z vonjem po medu.
Če bi bila domišljava, bi skomignila z rameni: seveda, saj petemu dnevu že pritiče pravljica! Ker pa z vsakim prehojenim korakom v meni raste tudi ponižnost pred velikim mojstrom, ki orkestrira naše zgodbe, rečem samo: “Hvala, stvarstvo. Pa še kdaj.”
Z ENO NOGO V RAJU
Jakobova pot: dolenjska veja / dan 6 / Višnja Gora – Grosuplje / 12 km / 242 višincev
Iz Hiše Kranjske čebele poletimo v nov dan prezgodaj, da bi lahko pozobale še zajtrk, ki nam pripada. V kakšno družbo sem padla in kaj je storila mojim spalnim navadam?! Spustimo se po stopnicah v parter Višnje Gore, kjer si v baru Kepca privoščimo kavo in rogljičke. Pet dni smo potrebovale do skupnega spoznanja, da je to naš idealni štartni menu. Ponese nas čez prve ure hoje z ravno pravšnjo zalogo energije, ne obteži nas pa prekomerno.
Otožnost se plazi v naša srca, ker se pot bliža koncu. Kdo bi razumel romarje: komaj spomin na nedavne ubijalske klance za odtenek potihne, že se ponovno zaljubljamo v hojo in sploh ne bi šli domov.
Mimo polžje skulpture, v kateri ogledujemo svoje okrepljene romarske silhuete, se podamo na pot proti Dednemu Dolu. Pozdravijo nas kapelice posebne sorte in kažipot za Pot dveh slapov, ki je udeležencem lanske Pentlje po pentlji že poznana. Vreme je tokrat precej bolj prijazno in hoja ob žuborečem potočku pravo veselje.
Medtem ko vse tri sledimo klicu narave in se razpršimo med debla, naletim na odkritje. Romarke, pozor! Odkrijem nov mehanizem, kako vstajati iz počepa z oprtanim nahrbtnikom in utrujenimi nogami, ki je mega. Torej gre za meganizem: z rokama se primem za pete in odrinem v višino. Le kako, da nisem tega že prej natuhtala?
Z Dolores se sprašujeva, koliko dni bi rabili, da bi začeli vstajati ob šestih, če z nama ne bi bilo Jožice. Hvaležno se ji pokloniva. Jožico namreč ves čas po malem grize, da naju preveč priganja. Zdaj pa je deležna najine složne ugotovitve, da nama jo je sam bog poslal.
Naletimo na ranjeno kukavico, ki prhuta sredi poti, a ne more vzleteti. Ne domislimo se drugega, kako bi ji lahko pomagale, le umaknemo jo s poti. Če bi bili zraven Mariša in Sanja, bi ptičico verjetno posvojili in ji skonstruirali kakšen mobilni dom. Tudi takšne zgodbe nosimo v našem arhivu doživetij, vključno s švercanjem živali v alberge. Večina je prišla tudi iz njih.
Ko se bližamo Blečjemu vrhu, se Jožica sezuje in povzpne po travniku do ceste z bosimi nogami. Kar prede od ugodja, ko ji rosne kapljice hladijo stopala. Sledimo puščicam po lepi odmaknjeni hribovski cestici. Ko pridemo do Jakobove cerkve na Polici, pa tam zaman iščemo žig. Domačini nas napotijo v Kotiček sv. Jakoba, ki je zame prva najdba te vrste pri nas. Preprosta zidana sobica z mizo, dvema klopema in umivalnikom je razkošje, ki ga zagrabimo brez pomisleka.
Dve Vidmarjevi domači klobasi, ostanek prejšnjega zajtrka, se v obliki kolesc popeljeta po naših požiralnikih. Enotne smo si v oceni, da tako okusnih klobas pa že dolgo ne. Mogoče ima kaj pri tem števec višincev in prehojenih kilometrov, pa tudi časovni odmik od naših rogljičev v Kepci. Kakorkoli, klobasi tekneta in ko si ravno hočemo oprtati nahrbtnike, skozi vrata romarske sobice vstopijo trije široki nasmehi. Pripadajo Kristini, Silvi in Nežki, ki so nam danes za petami, očitno bodo pa kmalu tudi pred njimi. Romarke s Ptuja imajo na voljo manj dni in zato dolenjsko vejo preskakujejo s bolj urnimi koraki. Predstavimo se in med žlobudranjem vsevprek naredimo nekaj skupnih fotografij. Tako so pisane in tako vedre in živahne te Ptujske dame, da jih občudujem. Premerile so danes kar nekaj več kilometrov kot me in priti želijo do Ljubljane! Vem, da bodo zmogle, a njihov dan ne sme vsebovati svaljkanja, to je gotovo dejstvo. Nočemo jih preveč zadrževati, le skupaj še pozvonimo pri hiši, ki se zdi kot župnišče. Odpre nam dekle južnoameriških korenin, ki nam v angleščini pove, da bi žig moral biti v Kotičku. Ko ga poskušamo najti, pa ga ni in ni. Dogajanje na drugi strani planeta spremlja tudi južnoameriška mama, ki bo kmalu prišla v Slovenijo. Po telefonu seveda. Ne bo prišla po telefonu, ampak po telefonu spremlja. Thank you, bye, se poslovimo in Ptujčanke odbrzijo naprej. In približno tako ljubko kaotičen kot ta odstavek je tudi doživetje. Spet imam v mislih Sanjo: zelo bi ji bilo všeč.
Napotimo se navzdol v smeri Grosuplja. Pri kažipotu za Malo Staro vas in Veliko Staro vas razmišljam o teh nenavadnih imenih. Koliko odstotkov zapisov vsebuje vse pravilne velike in male začetnice in koliko ljudi se zaradi njih praska po čelu? Ali sta bili vasi že stari, ko so ju poimenovali, in kako sta se imenovali prej? Če nista bili stari, ko so ju poimenovali, zakaj sta dobili takšna imena? Ali pa sta imeni samo še en nabrit dodatek k našim kaotičnim zgodbam? Je mogoče tu Lindgrenova dobila zamisel za “malo mojo staro”, kakor Pika naslovi učiteljico? Ali mora Mala Stara vas za večno ostati manjša od Velike Stare vasi, sicer se zgodi razpad sistema?
Čisto preveč misli in vprašanj za eno romarsko glavo, se strinjam! Še dobro, da takoj za problematično tablo trčimo v znano postavo, ki mojim ugibanjem naredi konec. Irena je domorodka in nas prijazno prihaja pozdravit, me pa še ne vemo, da ima že natanko izdelan načrt našega popoldneva. Če je romar iz pravega testa, se takšnemu toku zna prepustiti. So nas poti že zadosti pregnetle?
V Vulkanizerstvu Kadunc zalotimo Kristino, Nežko in Silvo, ko srkajo zadnje požirke kave. Srečanje zdaj že sedmih pohodnic je ponovno treba ovekovečiti, nato pa jim spet pomahamo v slovo.
Irena nas preseneti s svojo prvo izbiro: ogledom hiške na Turistični kmetiji Muha, v kateri lahko gost prenočuje skupaj s čebelami. Če takšna kombinacija v tebi sproža mešane občutke, naj pojasnim: čebelice so skrbno zaprte v panje pod posteljami, imajo pa izhod na prosto, v naravo. Njihov doprinos tvojemu spancu je apiterapija – vdihavanje zraka iz čebeljih panjev, ki pozitivno vpliva na počutje vseh vrst. Hiška je edinstvena, lično urejena znotraj in zunaj, posrečena. Obdana je s čudovito naravo in kot nalašč stoji tik ob Jakobovi poti.
Druga grosupeljska znamenitnost, ki nam je namenjena, je Župnijska cerkev svetega Mihaela. Tudi ta se izkaže za odlično izbiro in ponovno si v mislih prikimam: predaja življenju je prava stvar in danes prihaja do mene v obliki Irene.
Mozaik patra Ivana Marka Rupnika tako veličastno obvladuje prostor, da ob vstopu v cerkev zastane moj korak in za trenutke tudi dih. Ne morem si kaj, da se umetnini ne bi približala na dotik in z blazinicami prstov pogladila nekaj kamenčkov. Prečiščena zasnova objekta deluje v prid veliki sliki in kasneje med drugim o njej preberem tole:
“Odrešenik je vstal od mrtvih, podal roko rešitve Adamu in Evi in ju tako potegnil iz kraljestva smrti. V mozaiku je smrt prikazana kot velikansko žrelo, ki hoče uničiti vse, kar je živo. … Eva se že oklepa Kristusa in zato je z eno nogo že v raju. Tudi Adama Kristus drži z močno roko in mu tako ponuja rešitev. Človek se mora te roke okleniti, če želi Božjo pomoč in rešitev iz stiske. … Boga stvarnika predstavlja roka na vrhu mozaika. To je roka, ki ustvarja. Iztegnjena dlan pomeni, da oče samo daje. Nič ne ohranja za sebe. To je dlan, ki nas usmerja v življenje. Ustvarila je človeka in ga z očetovsko ljubeznijo želi spremljati v sreči na Zemlji.”
Ta dlan ima verjetno prste zraven tudi, ko po ogledu cerkve pozvonimo pri župnišču. Želimo vprašati za žig in povedati zgodbo izgubljenje štampiljke na Polici, ki menda tudi sodi pod okrilje Župnije Grosuplje. Irena pove, da je župnika težko uloviti, saj ta župnik ni kar eden. Je Martin Golob, popularni obraz, ki ga življenje kliče na vse strani. Na naše zvonjenje ni odziva, pripelje pa ravno v tistem trenutku terenski avto z Martinom za volanom. Poklepetamo kratko, ampak sladko, gospodu se mudi na košnjo trave in skoraj nam že pomaha v slovo, ko poskusim: “Ravno dva podcasta sem poslušala z vami, smem prositi za en skupen posnetek?” Martin brez omahovanja pristopi k naši romarski četici, zagrabi moj telefon in še preden dojamem, poznavalsko pritisne tri selfije. Nato mu še Jožica izroči pozdrave prijateljice in drage duše iz Bohinja, ob čemer se Martinov nasmeh raztegne do ušes. Poslovimo se v prisrčnem vzdušju – namesto štampiljke v knjižico se bo spomin za dolgo vtisnil v naša srca.
Če preden se vkrcamo v Irenin avto, kosilnica že brenči.
Zdaj že kar nestrpno pričakujemo tretji del Ireninega triptiha. Punci gre res dobro danes. Pustimo se povabiti v kavarno, kjer strežejo Gozdne pravljice, ime lokala pa se mi je žal izmuznilo. Tudi tu podležemo Irenini sugestiji. Kdo bi se branil gozdnih pravljic, prosim lepo? Priznam, da se večkrat pustim podkupiti zapeljivim nazivom, sem le človek besed, a tokrat sledim preprostemu pravilu: prepusti se in zaupaj poznavalcem.
Naše Gozdne pravljice imajo kakopak srečen konec, pa tudi srečen začetek in vse vmes. Ko bom še kdaj v teh koncih, se moram spomniti nanje! Zdaj pa je že čas, da se podamo proti Stari pošti, kjer nas čaka prenočišče in – zadnja večerja.
Ključ od vrat nas pričaka v škatlici s šifro, ki je tule ne smem izdati, je pa preprosta, kot romarskim počasnim mislim pritiče. Razkomotimo se v svetlem ambientu in objamemo drago Ireno v slovo. Uspela nam je približati kotičke, ki jih same niti približno ne bi uspele raziskati, hvala iz srca!
Operemo telesa, glave in krpice, ki jih potrebujemo za edini preostali dan. Jožica poskrbi za sušenje, midve z Dolores pa obiščeva “najboljšega soseda”, ki je tokrat res sosed, kako praktično. Pri nakupu sva skromne, kot mi sicer nikoli ne uspe biti, kadar imam pred vrati avto. Ko pa je človek primoran nositi, trikrat premisli, preden položi stvar v voziček.
Večerja je preprosta: dve juhi iz vrečke, obogateni z nekaj teseninami in preostankom žemelj iz nahrbtnika. A za nas je obrok vseeno svečan in začnemo ga s penino. Skoraj pri koncu dolenjske veje smo in napisale smo lepo zgodbo!
Stara pošta dobro pokrije primarne človeške potrebe, wifi pa ne deluje in zaradi debelih sten tudi ostale telefonske funkcije delajo zelo okrnjeno. V našem primeru to ni tragično. Nujne klice opravimo zunaj, večer pa preživimo v prijetnem pomenku z izproženimi nogami.
Kot Eva z današnjega mozaika smo tudi me z eno nogo že v raju. Naj stvarnik še zadnji dan iztegne svojo dlan pod naše korake. Do danes mu je šlo prav dobro!
UVJEK SI MI BIO LEP
Jakobova pot: dolenjska veja / dan 7 / Grosuplje – Ljubljana / 20 km / 500 višincev
Zadnji dan naše dolenjske poti dobimo okrepitve. Iz Mirne Peči se pripelje Jožičina sestra Renata, ki bo drobila korake z nami tremi od Grosuplja do Ljubljane.
Lepo je spoznavati sestre ljudi, ki jih imaš rad. Z Dolores in Jožico smo se povezale v neverjetno harmoničen trio in že kujemo bodoče skupne načrte. Naše sobivanje ne prinaša nikakršnih izzivov razan klancev in tegob, ki jih nalaga pot sama. Poleg nahrbtnikov vse tri sproščeno nosimo svoje pluse in minuse ter si ne nalagamo bremena, da bi morale biti drugačne. To je velika reč. Sprašujem se, ali je spet camino naštimal eno popolno ekipco ali je vsaka od nas že dosegla imenitno stopnjo razvoja, ko je vse prav.
Po jutranjih rogljičkih in kavi – zdaj smo ta ritual že osvojile – se torej napoti naša četverica proti prestolnici. Skozi jutranje meglice nas koraki vodijo v smeri Hrastja in naprej proti Magdalenski gori. Okoliščinam tokrat nimamo kaj očitati. Napoved je obetavna, telesa so okrepljena in od končnega cilja nas loči le prijaznih dvajset gozdnih kilometrov.
Vzpon na Magdalensko goro tako stoično prenesemo ob spremljavi prvih sramežljivih sončnih žarkov, ki si utirajo pot skozi listje. Med potjo razmišljam, da ne vem, kako bo s pisanjem potopisa z domačega kavča. Se bo ohranilo zadosti substance? “Nič ne obljubim, da bom opisala pot,” rečem naglas, da se malo razbremenim. “Nič obljubljat, ti sam napiš!” izstreli Jožica. Kaj naj pol? Evo, pišem. Zabavne so te punce, še pa še.
Pri cerkvi na gori odtisnemo štampiljke in med tem opravilom se moj nahrbtnik zvrne z zidka, kamor sem ga optimistično postavila. Takoj se mi v mislih odvrti prizor iz filma The Way, kjer Martin Sheen junaško zabrede v valove, da reši svoje zaklade. Tik za petami mu je prizor iz filma Divja, ko se čevelj Cheryl Strayed odkotali v globino. Moja izkušnja je bolj milostna: zidec je visok komaj en meter in na drugi strani ni prepada. To se mi zdi tudi pošteno. Po 150 prehojenih kilometrih in nemalo višincih si fejst punce zaslužimo aperol v stari Ljubljani, ne pa drame.
Na poti do Gostilnice Orle smo motivirane s prehranskimi užitki, ki nas bojda čakajo tam. Tortilje, piščanci in burgerji se res izkažejo in po treh dneh zaužijemo prvi konkretni obrok. Pa naj še kdo reče, da romar ni trpežna vrsta! Gostilnica tudi preseže svojo pričakovano velikost. Ali je njeno ime nalašč tako majhno, da lažje preseže pričakovanja?
Čeprav hodimo že sedmi dan, še vedno prakticiramo invalidsko vstajanje izza mize. Ko po daljši hoji človek vstane, je videti nekoliko smešno. Okorno se premikamo do stranišča, ampak nazajgrede ponavadi že razvijemo spodobno hitrost. To pišem v spodbudo romarskim začetnikom, da ne bodo mislili, da je z njimi kaj narobe. Če je vstajanje izza mize cela j…, je vse super. Verjetno je za teboj lep romarski dan.
Malce preveč napokane se podamo čez Golovec, ki me s svojo vzdolžno razsežnostjo res navduši. Tudi s senco in z urejenostjo poti in kažipotov. Nekaj pa mu človek z omejeno prostornino mehurja zlahka zameri: pomanjkanje intime za opravljanje potreb. Tu tiči še prostor za izboljšave. Nasaditi več grmov?
Ko se po tednu prvinske povezanosti z naravo spuščamo v staro Ljubljano, jo oblizujejo zadnji žarki popoldanskega sonca. Ravno na meji med to prvinskostjo in grajeno strukturo me pokliče Sanja in govori kot navita. Poskušam dohajati moje romarke, ki se izgubljajo v množici, s težavo lovim Sanjine stavčne umotvore, okrog mene pa je vedno bolj živo in glasno. Življenje se je namenilo dati vse od sebe, in to vse naenkrat. Pri magistratu se predam in priznam hčeri, da je tole zame too much, preveč dražljajev. Se slišiva kmalu. Tudi druge punce se strinjajo: pravkar so doživele kulturni šok.
Mogoče bi morali na koncu Golovca za romarje namestiti opozorilno tablo in urediti aklimatizacijsko cono?
Travma nas vendarle ne zaznamuje preveč. Sredi Starega trga naredimo še selfi s tretjim medvedom – kako se je pa ta znašel tu? – in pohitimo zadnji štampiljki naproti.
Cilj je dosežen! Me pa po 162 kilometrih in 3947 višincih zdrave, vesele in prijazno povezane. Zdi se, da za vedno.
In nekoliko žejne.
Zasluženo oranžno tekočino si dovolimo postreči na nabrežju Ljubljanice. Za nas je trk kozarcev svečani trenutek, za natakarja pa verjetno navaden delovni dan, a pri ceremoniji uspešno sodeluje. Ko se Jožica začenja poslavljati, kličejo jo namreč obveznosti, se mladenič prav prisrčno upira: “Ne morete domov po enem aperolu. Petek je! Jaz bi to kar državljanstvo vzel …” Možno je, da je fant plačan od učinka, ampak mu gre dobro. Uporabil je prave besede in zadel pravi dan. Renata, Dolores in jaz se zbojimo za državljanstvo in naročimo še eno rundo.
Nato se poslovi še Renata in z Dolores se prestaviva nekaj metrov naprej za drugo mizo. V Loliti nadaljujeva praznovanje ob ledeni kavi. Prvi sva načeli to pot, zadnji ostali. Najin “a greva?” iz Selc je obrodil lep sad. In smo šle. In smo prišle! Uživava v doseženem in tudi v razkošju časa, ki ga imava na voljo. Zvečer naju čaka še dogodek v Dravljah in do takrat se lahko mirne duše svaljkava po Ljubljani. Ob kavi skujeva načrt, da jo bova v Dravlje mahnili kar peš. Če hodiva že cel teden, kaj pa je dodatna ura in osem minut?
Odločitvi nekoliko botruje tudi skrb, da ponovno padeva v kremplje tistemu natakarju … Tretjemu aperolu bi se težko izmuznile. Tako jo prav posrečeno mahneva čez Tromostovje in naprej po Čopovi, Gosposvetski, Celovški, Vodnikovi … Na krilih vznesenih občutkov in utrjenih bedrc letiva proti Župniji Dravlje in skoraj spregledava grozd znanih obrazov iz Logatca, ki nama po drugi strani prometne ulice prihaja naproti. Mateja, Marijan in Zdenko so namenjeni na isti kraj ob istem času kot midve. Jakopi letijo na kup – nekaj romarskega bo!
V cerkvenem stranišču se aktualni camino bejbi olepšava, kolikor pač okoliščine dopuščajo. To ni kaj preveč: oddaljen približek tuširanja in sveža majica. Potem pa na zadnji klopi cerkve prisluhneva zaključnim besedam duhovnika – Jakopa. Saj ti pravim, povsod so. Župnik Primož Jakop je bratranec Valerijinega Jurija in ta ista Valerija pravkar lepi na vrata rumeno puščico: predavanje o caminu bo tamle.
V dvoranici v sklopu cerkve se nabere lepa množica, med katero je pomešanih kar nekaj znanih obrazov, starih in manj starih romarskih mačkov. Končno bo tudi nama z Dolores uspelo ujeti Valerijine besede o hoji po slovenskih Jakobovih poteh. Jaz grem, pravi dekle in to si reče velikokrat. In gre. In tudi pride! Njeno navdušenje je nalezljivo, pripoved bogata s podatki in čustvi, iskrice v očeh poznane. Valerija je živa reklama za hojo, midve z Dolores pa živi maskoti z vso romarsko ropotijo ob sebi. Ob koncu smo poslušalci nagrajeni še s torto Santiago, bi bil zaključek naše poti lahko bolj simboličen?!
Naredimo še gasilski posnetek romarskega življa, ki se je ta večer znašel v Dravljah. Lepo je biti del te srčne skupnosti, ki ve, kaj je dobro. To vesta tudi Jasna in Bojan, zato me – ne prvič – odpeljeta na Gorenjsko do domače postelje. Kasneje jima napišem, da si zaslužita Red zaslug za podporo romarski promociji in pohodniške taksi storitve. Upam, da ga nekega dne tudi prejmeta.
–
Tri od štirih glavnih Jakobovih vej so torej pod streho, tudi najtežja dolenjska. Ni več daleč dan, ko bo Slovenija prekrižarjena. A vendar se bolj kot tiste končne točke veselim – še ene poti. In v sebi gladim novo pridobljen občutek zbližanja z dolenjskimi griči in dolinami. Ker tisto, kar prehodim, nekako zleze vame. Naseli se blizu srca.
“Uvjek si mi bio lep” je grafit, ki mi je na zadnji poti narisal nasmeh na ustnice. Ne vem, komu je bil namenjen, in niti ni pomembno. Jaz misel posvečam caminu. Uvjek si mi bio lep i neka tako i ostane. Hvala ti mnogo!
Slovenska Jakobova pot: dolenjska veja Read More »
14 / Jakobova pot dolenjska veja / Slovenska vas - Ljubljana
