Zapisi o caminu

Dete je rojeno!

Slonice nosijo male slončke pod srcem skoraj dve leti – dvaindvajset mesecev, če smo natančni. Podobno zajeten kos časa je potreboval tale moj zarodek od spočetja do prvega samostojnega vdiha.

Nastanek spletne trgovine je zanetila iskra zamisli, da bi del svoje oblikovalske žilice uresničila v obliki dizajnerskih kolekcij, torej “uporabnih izdelkov s konceptom”. Ta želja v meni utripa že desetletja, a doslej noben impulz ni premogel dovolj vsebinske substance, dovolj močnega zakaja, da bi povlekel čez začetniška spotikanja in strme klance nove dejavnosti.

Sedanji impulz to ključno sestavino ima, imenuje se camino. Poganja ga tolikšen zakaj, da so tudi kje, kdaj in kako nekega lepega dne našli svoje odgovore. Ni se hotel umakniti, ni želel presahniti. Ves čas dolge slonje nosečnosti je potrpežljivo stopal ob meni in čakal na svoje minutke. Ki so hočeš nočeš morale prerasti v ure, dneve in tedne, posvečene samo njemu. Brez tega ne bi bilo nič. Razmakniti so se morali redni projekti, na voljo so morale biti finance in bognedaj da bi me spotoma zadela kakšna ljubezenska zgodba. Vsi dobri nameni bi šli v tri krasne.

Danes se je torej podričnil skozi porodni kanal moj ljubi otroček, spletna stran CaminoShop.si. Moja camino platforma. Rumena barva tokrat ne pomeni, da ima bitje zlatenico, le čezinčez je razpotegnjena rumena puščica, slavni simbol camina.

Tekom ustvarjanja trgovine se je izkazalo, da so mi bolj kot “izdelki s konceptom” pravzaprav pomembni ostali sklopi. Da imajo moje knjige nekje spodoben spletni dom. Da so potopisi s ključnimi podatki o poteh dostopni na klik. Da imajo svojo spletno izložbo tudi predavanja in delavnice, ki bodo opogumljale in vabile na pot.

Navdušuje me tudi dejstvo, da lahko pomagam nekomu, ki ga camino kliče, tudi takrat, ko spim. Kajti zelo možno je, da se čas tvoje in moje noči ne prekrivata.

Stvarstvo je torej poskrbelo za vse, kar življenjski cikel poganja naprej. Zarodek je prejemal zadostno količino skrbne pozornosti in začel ljubezen vračati še pred uradnim rojstvom. S potopisi sem se ukvarjala na koncu in sem se morala petkrat sprehoditi čez fotografije vseh odprav. Zaradi tehničnih postopkov pač. Tiste slike, ki se še niso znašle v knjigah, sem sploh prvič razgrnila na velikem zaslonu računalnika, prej sem jih urejala samo s telefonom. Prizori osupljive lepote so bili na veliki površini prava puščica v srce in denimo ob Caminu dos Faros sem postajala kar omotična.

Poti so na veličasten način ponovno zlezle vame. Prepojile so me s svojimi čarobnimi substancami in občutki doživetih zgodb. Vedno bolj me je mehčalo spoznanje, kakšen kapital so ti spomini, fotografije, besedila in kakšno bogastvo nosim v sebi zaradi prehojenih poti. Zadeta od presežnega sem se hvaležno priklanjala soromarjem in lastnemu pogumu, zdravju, vzdržljivosti, včasih tudi nesmislom in burleskam. Vse to je camino.

Torej se je ljubezenska zgodba vseeno zgodila.

S fotkami nisem skoparila in kakšen spletni strateg bi se znal zmrdovati. Ne samo, da bi mi ozka selekcija razparala srce. Ob mislih na moje sopotnike se je porodila tudi želja, da se čez skupne dogodivščine sprehodijo še sami. Da še njih zadane kakšna puščica spominjanja. In da prizore prepoznajo romarji, ki so se čeznje sprehodili v nekem drugem času. 

Spletno trgovino sem zidala sama. Od začetnega pospeška in ob občasni dragoceni podpori Navdiha d.o.o. – Marko, hvala! Zato bodi pri ogledu prizanesljiv. Upoštevaj dejstvo, da je pred teboj delo WordPress-samoukinje z malo znanja in veliko volje. Verjetno ima stran še ogromno napak, če jih odkriješ, bom vesela sporočila. Sem se pa ob objavi držala načela: bolje narejeno kot popolno.

Pravkar je še zadnji, letošnji Camino del Sur našel pot na medmrežje, v zame značilnem nočnem miru. Moja camino-identiteta je našla svoj dom, kjer bo lahko široko koristna in globoko ustvarjalna. Ko tole pišem, je zame sveta noč, blažena noč. Nekaj je dopolnjeno, a vem, da se na drug način šele začenja …

Sloni so živali, ki marsikoga navdušujejo z mešanico miline in mogočnosti. V čast mi bo, če se oba atributa oprimeta tudi moje spletne camino dežele.

www.CaminoShop.si  Vabljeni k ogledu!

Dete je rojeno! Read More »

Zapisi o caminu

K sebi nazaj

“Akcija sproži reakcijo,” izusti namesto pozdrava, ko njegova visoka postava stopi skozi moja vrata. Tudi tokrat – kakor pred dvema letoma – z vrečko v rokah.

“Akcija” je verjetno moja novoletna pošiljka, hitim sklepati, oko pa že škili v rumeno vrečko iz papirja.

Zelo živ je še spomin na copate z napisoma E in VA. Po italijansko IN GRE. S to idejo me je sezul – ker pač jaz večkrat kam grem – in me hkrati obul v udobno domiselnost.

Zdaj se v mojih rokah ponovno znajde par, ki mu ni para. Na modri podlagi se bleščita rumeni puščici, ki vsakega polnokrvnega romarja zadaneta v srce. Barvno ujemanje z logotipom mojega CaminoShopa-v-nastajanju je tako izvrstno, kot bi se barve prelile na usnje direktno z ekrana. Celo očesi, občutljivi na nianse, ne najdeta odstopanja.

Puščici sta obrnjeni nazaj proti osebi, ki copatke nosi. Ne naključno.

“Kjerkoli po svetu korak ti blodi,
vedno nazaj k sebi naj pot te vodi.”
– Tone S.

To piše na lističu, vloženem v copato. Hitro postane jasno, da gre spet za zgodbo z repom in glavo. Z idejo in izvedbo. Z vsebino in obliko. S simbolno in uporabno vrednostjo.

Prejela sem silno udoben dom za noge, to potrdijo prvi koraki. Da gre za copate, izdelane ročno in skoraj večnega roka trajanja, izvem kasneje. Z Romanom, čigar roke so po Tonetovi zamisli ustvarile izdelek, kmalu rečeva besedo, dve, tri. Verjetno ne zadnjih.

In tako zgodba o copatih dobiva svoje očarljivo nadaljevanje, moj CaminoShop pa nov artikel.

Nekateri ljudje niso veliki le po postavi, pač pa tudi po dometu idej in razsežnosti srca. Tako razmišljam o Tonetu, ki zadnje mesece hodi svoj camino posebne sorte, ne prav daleč od domačega praga. Naj ga pot nagradi prav tako bogato kot mene moji koraki tam daleč vzdolž Atlantika. In ga nekega dne pripelje tja, kjer je toplo, udobno in domače. Prav kakor je mojim nožicam v njegovih obutvenih kreacijah.

Hvala, draga fanta. Zamisel in izvedba si zaslužita čisto petico. In moj poklon!

K sebi nazaj

K sebi nazaj Read More »

Zapisi o caminu

Večer brez napake

Večer brez napake 4

Pa se odprimo tej novi izkušnji, si rečem in pokimam Mateju Strgaršku, direktorju knjižnice v Zagorju. Da bom izpraševana brez vnaprej dogovorjenih vprašanj, me ne plaši preveč. Govorili bomo namreč o caminu.

“Bom trenirala surrender, predajo,“ vsa pogumna napišem Staši Lepej. Izpraševalki zaupam bolj kot lastni presoji. Prekaljena romarka je, pionirka v pisanju o hoji po caminu in srčna oseba. V čast mi je, da bova povezali najine bogate izkušnje v šopek navduševanja. Upam vsaj, da bo tako.

V dneh pred dogodkom me vsake toliko spreleti misel, če bi se morala kaj pripravljati. Vedno si sproščeno odgovorim z ne. O caminu lahko govorim, če me ob treh zjutraj potegneš iz sanj … Včasih smo rekli “ob polnoči v gatah” in to mi je danes res smešno.

Pred gostovanjem v Zagorju vendarle pobrskam po svojih kvadratkih, petih knjigah o caminu. Da malo osvežim teme, ki jih je vredno naglasiti. Tega sicer ne delam nikoli – ko gre knjiga v svet, je moje delo opravljeno. Tokrat pa  me vrstice potegnejo vase, da skoraj zamudim odhod, in znova se zavem, kako pomembna sporočila tičijo v njih. A da sem jaz to pisala, se čudim in si ne lastim vseh zaslug. Zdi se oddaljeno, čeprav v resnici ni. Mogoče sem bila samo zapisovalka misli, ki so se morale pretočiti na Zemljo v ta prostor in čas?

Z drago Matejko vzameva pot pod kolesa in v Zasavju pripeljeva v pravo mesto luči. Pri lučkah niso šparali, ugotoviva in upava, da bo enako razkošen kot svetlobni okras tudi obisk dogodka.

“Danes je v Zagorju pet prireditev hkrati,” takoj po pozdravu potoži Staša. Če bo skromna udeležba, naj ne bi jemala situacije preveč osebno, preberem med vrsticami. A skrb in negotovost prav kmalu odrinejo prve skupinice. Med njimi se razveselim tudi znanih obrazov: camino bejbe in fantini prihajajo od blizu in daleč. Vrste se hitro polnijo, dodatni stoli postavljajo in Knjižnica Mileta Klopčiča je ob udarcu na gong napolnjena do stene, ki v ozadju omejuje prostor.

Pogled na polno dvorano je že prvo darilo. In nikakor ne zadnje! S Stašo se v pogovoru dopolnjujeva tako naravno, da se zdi, kot bi kramljali ob tortici v kavarni. Le da so na najini mizici namesto tort rumene puščice, Stašini piškotki z romarskim karakterjem. Mikrofon se zdi zastrašujoč samo prve sekunde, potem pozabim nanj, za hrbtom pa se nama na platnu vrstijo sličice z mojih dvanajstih odprav.

Govoriva o dobrobiti camina na sto in en način in tudi o kaki nevšečnosti, ki ima vso pravico, da začini izkušnjo. Zariševa romarski dan skozi otroške oči in se dotakneva izzivov, ki jih romanju dodajo štiri tačke. Naklonjeno oglašujeva vandranje po tuji deželi, a kimava tudi hoji po domačih tleh. Ne nasprotujeva caminu brez nahrbtnika, kajti mučeništvo ni glavni “point tega showa”. Raziskujeva detajle hoje v ednini in pasti romanja v množini. Ob koncu z besedami oplaziva še abrahamsko Pentljo z njenimi ponovitvami in hišico v Selcah, obarvano v romarske barve.

Sproščeno druženje po zaključku natrosi novih daril pod mojo smrečico: stari romarski mački in mačke predstavijo svoje načrte, novejši Facebook prijatelji pa svoje obraze in naklonjena mnenja. Veselimo se skupnih imenovalcev in izmenjujemo kontakte. Knjigice romajo – kako se jim poda ta glagol – v roke bralcev.

Pogovor ne zamre niti zunaj. Pod svetlobnim displejem, ki nad vhodom v knjižnico oglašuje dogajanje, me nekdo opomni, da se na njem vrti tudi moje ime. “Niti ene fotografije nisem naredila nocoj!” se lopnem po čelu. Nato vsi prežimo na napise, ki se rolajo nad vrati, in napeto pričakujemo pravi trenutek … Yes!!! Uspe mi ujeti s telefonom vsaj ta luštni detajl, edini foto spomin lepega večera.

“Tole je bilo pa totalno narcistično!” se zgrozim naglas sama nad seboj in nekaj prisotnih osebkov bruhne v smeh. Pogovori ne zamrejo še naslednje pol ure, niti mraz jim ne pride do živega in Zagorje zapuščava z Matejko veselih misli.

Nekaj novih puščic se je zarisalo v prihodnje smele načrte in nekaj vprašajev je dobilo svoje pike … To je bil pravzaprav večer brez napake, ugotavljam, ko me moja Mokka dostavi na gorenjsko dvorišče. Hvaležnost Staši, Mateju in vsem dragim obiskovalcem se pne v nebo.

Naj rumene puščice tudi v prihodnje povezujejo, osvobajajo in osrečujejo. Naj pot, ki vabi, tudi privabi. Naj zmaga pogum!

Večer brez napake Read More »

Zapisi o caminu
Shopping Cart