KOMEDIJA ZMEŠNJAV
Camino dos Faros / dan 9 / Finistera-Santiago de Compostela-London-Ljubljana

Pred nama je potovalni dan, ki se začenja z lagodnim jutrom. Do 11.45, ko imava avtobus za Santiago, morava opraviti edinole z zajtrkom.

Med zadnjimi se tako skobacava iz alberga Oceanus, pomahava Diegu in se razkomotiva v prijazni svetli kavarni. Nisva še niti dobro postreženi, ko v isti prostor prisije široki Benov nasmeh. To je najin stari prijatelj, “Ben Camino”, gospod z oranžno čepico. Rezveselimo se drug drugega in Ben se namesti dve mizici desno od naju. Na nasprotno stran te zgornje kavarniške terase pa sede četrta romarska duša, Kanadčanka Clara. Sedimo nekako v trikotniku in najprej se vsak ukvarja s svojo hrano. Potem začneta čebljati Ben in Clara. Ker je tema camino, se pogovoru pridruživa še midve s Sanjo in Clara počasi razbere: “Aha, vi se že poznate?”

Gre za pogovor, katerega bi si želela imeti posnetega. Gre za navdušenje in navdih in odprta srca. Gre za soglasno hvalnico caminu, ki prihaja iz grl popolnih neznancev različnih generacij, narodnosti, kontinentov.

Ben uporabi izraz, ki bo verjetno ostal z menoj za vedno. Camino je “the best of humanity”, združuje najboljše od človeške izkušnje. Govori o tem, kako je njegov sin Sean v zadnji fazi bolezni doživljal nenavadne stvari, ker se takrat naš um umiri, utihne in nas lahko dosežejo drugi nivoji. Na caminu se zgodi nekaj podobnega. Gre za drugačno povezovanje, odprtost, solidarnost, skupno prehranjevanje. To, kar človeštvo potrebuje.

Clara ugotavlja, da nas camino nauči zaupati. Neznancem. Ljudem na splošno. Na poti se začnemo počutiti del nečesa večjega, mogočne sile življenja. Pove, da od prvih romarskih izkušenj naprej hoče vsem govoriti o caminu. Ob tem stavku Sanja poudarjeno prikimava in z obema kazalcema kaže name.

Ben govori o tem, da so v Španiji v preteklosti zapornike pošijali na camino. In da bi morali to izkušnjo pridobiti vsi politiki in predsedniki.

Pogovarjamo se o klasičnem turizmu, katerega romarji radi opuščamo. Američan me seznani z izrazom “ABC-potovanje”. ABC pomeni “another bloody cathedral”. Veliko več kot nabiranje znamenitosti v album dosežkov nam namreč pomeni upočasnitev, utišanje in doživljanje življenja v svoji prvinski preprostosti.

Ko se vrnem iz wc-ja, Sanja in Ben govorita o Benovem “prejšnjem življenju”, karieri častnika mornarice in inštruktorja letenja. Američan moji hčeri polaga na srce, da lahko doseže vse, kar si želi, če se za to odloči. Govori o tem, česa vse je sposoben človeški um, če se več ljudi poveže v enaki viziji. Pripoveduje o svojih dveh prijateljih astronavtih, ki sta nekoč sanjala o skoraj nemogočem, zdaj pa ju on hodi gledat, kako vzletata v vesolje. Mogočni trenutki!

Pomislim na karto, ki jo je Sanja potegnila v Mi Mansionu, sporočilo multiversa:

“Bodi realistična. Ustvari nemogoče.”
– Che Guevara

Hvaležna sem, da se nikomur pretirano ne mudi in si lahko vzamemo čas še za zadnjo Benovo zgodbo.

Petinsedemdesetletnik se razgovori o tem, da ga vedno bolj nagovarja zamisel, da bi imel alberg v Španiji. Ne kakršenkoli. Tak, v katerem bi ljudje po končani poti ostali tri, štiri dni in samo ponotranjali učinke poti, urejali vtise, prisluškovali svoji novi tišini. Poudarek bi bil na jogi, meditaciji, umiritvi. Poklicala ga je že ena od vasic v bližini Negreire, to je kraj med Santiagom in Finistero. Dogovoril se je z nepremičninskim agentom in si ogledal hišico, ki je naprodaj. Pred ogledom je zaprosil pokojnega sina, naj mu pošlje znamenje, če gre za pravo stvar. Med ogledom ga je v nogo ugriznil pes lastnikov hišice. Ne enkrat, dvakrat! Ob tem nam pokaže rani na obeh nogah, iz katerih je nedavno krvavel. Sicer ni bilo kaj res hudega, pravi. Lastnikom je bilo sila nerodno, on pa je iz dogodka razbral, da to ni prava stvar. To ni bilo znamenje za nakup.

Potem pa se mu med obiskom Muxíe zariše mavrica čez celo nebo. Sean je imel zelo rad mavrice, se spomni in posveti se mu, da je to tisto znamenje. Hišica mora stati v Muxíi!

In pod to mavrico sediva midve. Eva in Sanja iz Slovenije. Tista Eva, ki so ji bile v dušnem zapisu prebrane “šepetalnice”. Manica, ki zna z dušami, je med soulreadingom nekoč na poti moje duše zagledala “mesta ob poti, kjer romar ostane dva, tri dni in prejme večje darilo kot le kamenček – večji kos zavedanja.”

Vizija, ki mi je bila nekoč predana o moji prihodnji poti, zdaj prihaja iz ust donedavnega neznanca z oranžno čepico iz Severne Karoline. To, da sva se s Sanjo znašli pod Benovo mavrico tistega čarobnega jutra, da se po dveh dneh znajdemo v isti 30 kilometrov oddaljeni zajtrkovalnici in da nama Ben zadnje najine španske minute govori svojo zgodbo, se zdi nekoliko “out of this world”, mistično in nadrealistično.

Ko omenim to nenavadno povezavo, pohiti Sanja nekoliko užaljeno: “Zakaj pa ti tega nisi meni nikoli povedala?”

Clara pa doda še svoj kamenček v ta pisani mozaik usode in ponudi Benu: “Bom lahko prostovoljka v tem albergu, prosim?”

Jutro, od katerega sem pričakovala golo potovalno rutino, postaja zanimivo kot le kaj.

Zdaj se kazalci na uri že bližajo najinemu odhodu. Ben nam preda še kratko različico iz tečaja objemov – vsaj 30 sekund naj bi trajal objem, srce na srce, da se pretoči vse dobro v obe smeri. Tehniko dodobra povadimo in midve se posloviva.

Postaja, na kateri smo se prejšnjič z Marišo vkrcale v avtobus, je le minuto stran. Sanja gre direktno tja, jaz pa za nekaj minut zavijem še v trgovino z romarskimi spominki. Ko pridem do hčere, ima v rokah cvet – po domače mu rečem “škrnicelj”, za knjižni izraz ne vem. Podaril ji ga je skupaj z razglednicami za neko dobrodelno akcijo starejši gospod z dolgo sivo brado, ki stoji zraven nje. Hči me zaprosi za nekaj drobiža, ki mu ga strese v dlan. V tistem pride mimo Clara in vpraša, če že imava karte. Imava, suvereno pokimava. “Ampak avtobus ima postajo tamle gor, tu se samo kupijo karte,” naju razsvetli. Ura kaže minuto do odhoda. Poženeva se v tek, Clara nekaj metrov teče z nama in zraven razlaga, kje točno je postaja.

Hvaležna sem Sanji za njene dolge noge in izvrstno kondicijo. Upam, da vsaj ona ujame vozilo, potem bo počakalo tudi mene. Upehani prispeva do krožišča vrh klanca, kjer stoji zeleni Flixbus. Huh, to je šlo na tesno. Ker se potniki še vkrcavajo, prispe do avtobusa še Clara in za njo tudi Ben. “Bila si najin angel,” rečem Kanadčanki s hvaležnim pogledom. Izročiva ji rožo, tisto od sinjebradca. Zdaj je ganjena še Clara.

“Kakšne zgodbe piše camino!” si mislim, ko maham prijateljema z zgornjega nadstropja zelenega vozila. Poslavljamo se, kot bi se poznali tisoč let.

“To je bilo tako wholesome jutro! Najprej smo sedeli vsak za svojo mizo, potem smo pa kar lezli skupaj s svojimi stolčki …” je navdušena Sanja. In jaz sem navdušena nad njo. 

Na glavni postaji v Santiagu naju zamikajo hamburgerji. Pokimava si, da je itak čas za kosilo, in se razkomotiva na mehkih zunanjih garniturah z razgledom. Izkaže se, da se svetovljanski hamburgerji bolj cenijo od zaplankanih, cenik ima namreč zunanje in notranje cene. Pa naj bo, razlike niso pretirane. Sanja razmišlja, da je “najina prehranska prihodnost negotova” in se najeva več kot do sitosti. To se izkaže za modro odločitev.

Na informacijah prejmeva letak s shematskim tlorisom postajališča in voznim redom. Premakneva se na postajo, kjer ustavlja avtobus, ki vozi na letališče. A ob obljubljeni uri avtobusa ni. Okej, pač počakava naslednjega čez pol ure, to se bo časovno še izšlo. Sanja bere, jaz pišem, čas hitro mineva. Mimo naju pride dekle v oranžni majici z napisom “We run for a reason”, a takrat se mi še ne posveti. Žarnica zažari nad mojo glavo dve minuti pred naslednjim avtobusom: midve sva si narobe razložili tloris! Postaja je zasnovana tako, da če načrt zasučemo za 180 stopinj, dobimo skoraj identično sliko. Poševnice, ki označujejo postajališča avtobusov, so obrnjene enako, ovinki cest in celo pozicije postaj so kot preslikani preko središča. Stojiva torej na napačni strani – ob enakem cestnem ovinku, kjer je tudi postaja! Pičiva torej po diagonali na drugo stran in že drugič v dnevu “tečeva z razlogom”. Presneta preroška majica!

Najin drugi avtobus vidiva le še v zadek. Naslednji pripelje čez 22 minut, sporoča semafor na pravi postaji. Khm, zdaj bo že malo na tesno. 

V tistem trenutku prileti sporočilo Kiwi-ja, kjer sem kupavala vozovnice, da ima najin avion dobro uro zamude. Skomigneva z rameni in se pat-in-mat-ovsko nasmehneva. Life is good. Ko sediva v težko pričakovanem avtobusu, prejmem še en sms: dodatnih 35 minut zamude. Lagodno se prepustiva vožnji. Ob vstopu v letališko zgradbo jaz skočim na wc, Sanjo pa se zlekne na goseničasto klop po vzoru enega od potnikov. Na elektronski displeju najdeva najin let, ampak ob njem ni posebnih oznak, niti navedenega gate-a. To še pride, saj je itak zamuda, si rečeva. V Sanjinem podaljšku zaležem še jaz in zadremam za 20 minut, časa imava vendar na pretek. Potem se počasi premakneva skozi varnostno kontrolo in precej v detajle pregledava ponudbo nama ljubih trgovinc. Kupim mini darilca za starše, Milko bubbly za sladkanje in počasi se odpraviva proti gate-u. Tam nekaj časa sediva, potem začneva ugotavljati, da je vse čudno prazno. Sanja poklika telefon in zagledava skico najinega letala, ki je trenutno v zraku nad Francijo.

Ampak kako …!?!

Stopim do stevardese, ki me pošlje na check-in mesto družbe Vueling, najinega nesojenega prevoznika. Avion je pa šel, ja, potrdi.

Narediva celo pot do izhoda, ki je kar zapletena, če izstopaš iz terminala za odhode. Ponovno se znajdeva v avli najinega presnetega počitka in druga dama v uniformi nama pojasni sledeče pravilo: tudi če družbe Kayak in Kiwi pošiljajo obvestila o zamudah, bodi na letališču in sledi obvestilom na displejih.

Dobili sva 4 sporočila o zamudi! Kdo bi dvomil o njih?

Premakneva se do okenca Ryanair-a. Če bi uspeli priti na kak drug način v London pred jutrom, bi ujeli vsaj najin drug polet. Ura kaže devet zvečer. Na Ryanairu gospe klikajo po ekranih, najprej ni nič prosto, potem najdejo možnost na poletu ob 23.30, ki naju bo stala 350 evrov. Bova razmislili, se zahvaliva in sedeva na že poznane goseničaste klopi. Na telefonu preklikava vse, kar poznava, in v desetih minutah kupiva karti na istem avionu za 280 evrov.

Zadovoljni sva, da sva vsaj nekaj prihranili z lastno iznajdljivostjo. Sicer pa vsaka šola nekaj stane. Nehava se bičati za ta najin kiks, situacija je bila res absurdna.

Sanja me nauči iskati vozovnice na Google Flights, na katerega prisega. Google tu karte le poišče, potem jih kupiš direktno pri prevozniku. Glede na izkušnjo bo to kar koristno znanje.

Pred ponovno varnostno kontrolo – vse postopke morava namreč opraviti znova – pozabiva izprazniti steklenice, ki sva jih prej že napolnili za polet. Hvala bogu obe do polovice, ne do vrha. Pred tekočim trakom s pladnji simultano zlivava v grla 6 dl vode in precej nama je smešno. Druga možnost je samo še odvreči steklenico.

Polet mine normalno, nama pa londonska logistika naloži precej nočnega dela. Premakniti se morava s Stansteda na Luton, kar pomeni triurno potovanje. Ne pritožujeva se, ampak sva hvaležni, da obstajajo nočni prevozi. In da bova zelo verjetno ujeli drugi let.

Tu se najini potovalni zapleti bolj ko ne končajo, dragi bralec. Luton je ob štirih zjutraj kot mravljišče poln vrveža, zanj noč očitno ne obstaja. To je odlično, ker je na voljo tudi hrana. Mora pa tudi ta lokacija poskrbeti za kakšno burlesko. Na varnostni kontroli se nama ponovi isti film – obe prideva tja ponovno s pol-polno steklenico in spet goltava požirke pred trakom s pladnji. Tokrat zraven umirava od smeha.

Te časovne zanke so res od vraga!