/kdaj: 2. 2.–23. 2. 2020
/kje: Rota Vicentina: Cabo de Sao Vicente–Porto Covo
/koliko: 207 km, 9 dnevnih etap
/kdo: Tanja Kastelic, Blažka Kastelic, Andreja Kastelic, Sanja Remškar, Eva Remškar
CAMINO PRED CAMINOM
/ in obiskom hčerke Maše v angleškem Bathu /
Kjer so Eve, kjer so Sanje,
naj bo epsko potovanje,
naj bo sonce, naj bo sreča
in domislic polna vreča,
naj bo hoja imenitna,
hrana pa več kot užitna,
naj bo družba, kot se šika,
kužkov množica velika,
postelje nadvse udobne,
povezave novodobne,
naj korak bo lahek, prožen
in z lepotami obkrožen,
naj angleški čaj bo vroč,
portugalski svet sijoč.
–
PETEK SLAB ZAČETEK
/ Rota Vicentina, Portugalska / dan 1 /
Tokrat nama jo je zagodel on. Majhen, neugleden, a vpliven in na pomembnem položaju. Prekaljenima camino-bejbama si je drznil stopiti na pot. Ali bolje – na peto.
–
Vzemi Compeed obliže, dobim Sanjin sms tisti dan pred odhodom. Ja itak, vedno jih vzamem, pomislim. In v glavnem neodprte prinesem nazaj. Le zakaj mi to tokrat še posebej sporoča?
Komaj malo pred odhodom izvem, da je danes pridelala žulj. Zadnji hip, že med vrati, pograbim še Sanjine stare čevlje, kar se bo kasneje izkazalo za dobro zamisel. A vendar: moj otrok, ki je prehodil skoraj celo severno špansko obalo brez žulja, ga pridela na domačih tleh …!
Oh well.
Dobro je to, da s pohodom začneva šele čez štiri dni, dotlej bova na obisku pri Maši v angleškem Bathu. Naša študentka tam dela magisterij iz psihologije.
Sanja si ob petih zjutraj na klopcah letališča svaljka rezervne nogavice v kačice, kačice potem zvije v polžke. Ti živalski hibridi ji privzdignejo peto, da ne drgne ob čevlje. Naseljevali bodo njene čevlje vse dni Batha.
Na roke – ali morda na noge? – nama gre tudi vreme. Razen prvih sončnih uric je dokaj neprijazno in torej naklonjeno notranjim aktivnostim. Z Mašo in njenim Harryjem, ki se ne piše Potter, preživimo veliko zabavnih uric ob igranju namiznih iger. Čeprav brez diplome s Hogwartsa svet rešimo pred epidemijami (igra Pandemic), plemenit občutek je to. Beremo misli drug drugemu (Medium), zlagamo sušije (Sushi roll), se zabavamo z mačkami (Exploding kittens). Navduši me koncept board-game-cafejev, ki postajajo popularni med mladino. Kako drugačen čas kot buljenje v ekrane! Na mizo, za katero je potrebna rezervacija, prihajajo prigrizki, pijače in igre vseh vrst, prijazni uslužbenci tudi razložijo pravila. Tri ure minejo, kot bi mignil. Board games – connecting people.
V najini imenitni hotelski sobici, ki ima čisto vse razen okna, se učiva, kako je biti odrezan od naravnega dnevnega cikla. Nastaviti si morava budilko, ki naju opomni, da je dan. Po drugi strani ni tako boleče vstati ob treh zjutraj, ko je treba spet na letališče. Je enako kot vstati ob desetih.
Bath je lepo mesto. In antične terme so vredne ogleda. Prideva še kdaj, ko bo na vrsti Skyline Walk, pa Jane Austen Centre in moderne terme …
Najine nožice so se danes že dotaknile toplejše portugalske zemlje. Jakne romajo v nahrbtnike, stopala v papuče, how cool is that? Sanja se navdušeno požene na lov za umetniškimi fotkami, jaz pa si čez čas le izborim pravico do skupnega selfija na plaži, ki ji ni videti konca. Med četrtim poskusom mi val zalije noge do kolen – s pohodnimi čevlji in hlačami vred. Karma selfijev, komentira hči.
Oh well.
Iskrice
***
Sanja: “Mati, a si res vzela torto s sabo? Ne vem, kako naj ti narahlo povem, da si bunček.”
*
Sanja gre od doma na 173-kilometrski pohod – z žuljem. Na letališču jeva jajca in ona se spomni fore z neta: s kirurško natančnostjo loči mreno, ki je pod jajčno lupino, in jo da na žulj: “To je moja recentna pogruntavščina. To je to, it’s official. Jajc mam čez!”
*
Eva: “Kaj si želiš doživet?”
Sanja: “Tolk kužkov, da ne morš preštet.”
*
Na letališču sva tri ure pred letom, ampak proti gate-u tečeva v zadnjih 3 minutah. Oh midve.
Eva: “Sanja. Morava se popravit!”
Sanja: “Kaj? A se kaj ni izšlo?”
*
“O kako fletna kapsula”, je navdušena Sanja, ko vstopiva v hotelsko sobo v Bathu.
Eva: “Prav nič ji ne manjka, ker nima okna.”
Sanja: “Okno bi jo pokvarilo!”
*
Po noči potovanja, ko skoraj nisva spali, pristaneva torej v tej kapsuli. Sanja plane iz postelje in pogleda na telefon: “Ena lastnost okna je ta, da veš, kdaj je dan. In zdaj je dan! Spali sva 12 ur in pol!”
*
Tretji dan, ko je Maša na faksu, imava dan počitka. Ob 9.30 se sicer zbudiva, ampak ko vzamem v roke knjigo, takoj močno zaspim nazaj za še eno uro.
Eva: “Hvala za tolerantnost do mojega vedenja.”
Sanja: “Saj ga ni bilo.”
*
Po dežju pakiram svojo črno pelerino v žepek.
Sanja: “Me veseli, da si se odločila pospraviti svoja temna poglavja življenja.”
NA VOGALU EVROPE
/ Rota Vicentina, Portugalska / dan 2 /
Prvo noč na Portugalskem prespiva v Faro Beach Life Hostlu z gugalnimi mrežami na dvorišču in morjem pred in za hišo. Zvečer se nama v sobi pridružijo prijateljice iz Velike Štange: Andreja z dvema hčerama. Sanja je vesela ljudi z emšom blizu njenega, jaz pa Britanca Grahama, ki postane naš sobni trubadur. Človek je več kot desetletje pel in igral na ulicah Batha (!) in Pariza, postreže nam s svojimi zanimivimi zgodami in prigodami. Za lahko noč nam petim slovenskim rožam posveti pesem, ki jo najdeš v prilogi. Moji duši dene dobro.
Jutro zajamemo zgodaj. S pomočjo treh avtobusov, na katerih piše EVA, se premikamo vzdolž južne portugalske obale. EVA je tukajšnje prevozniško podjetje in počutim se počaščeno, ker je moje ime povsod, kamor se ozrem. Celo na vratih stranišča. Počutim se res dobrodošla.
Znajdemo se torej sredi dneva v vogalu Evrope: na rtu Sao Vicente. Rdeč svetilnik in trdnjava označujeta mesto, kjer so številni portugalski pomorščaki še zadnjič pomahali mami, preden so jo mahnili odkrivat okroglost Zemlje. Za Vasca ne vem, ali je mater da Gamo še kdaj objel, Ferdinanda pa je njegova čakala zaman. Magellan je življenje pustil na Filipinih, ga pa zato pomni zgodovina kot prvega obplutelja sveta, čeprav je njegovo delo moral zaključiti Juan Sebastian Elcano. Takšna slava ni majhna stvar, a vseeno mi je malo hudo zaradi mame.
No, me se po odličnih vafljih s cimetom in nutelo končno podamo na pot. Vaflje nam hočejo zaračunati dvakrat, ampak se ne damo. Najbrž gre za prvi test, če premoremo dovolj odločnosti in poguma za pot, ki nas čaka. Premoremo!
Nihče ni omenil, da odhajamo na safari, se v šali pritožuje Andreja. Pot je mivkasta in rastje ne presega višine naših kolen. A impresivni razgledi na valove, ki butajo ob odsekane skalne masive, potolažijo še tako zavedenega turista, pa ne bi romarja. Dobim tudi pomemben odgovor na vprašanje, zakaj vraga sem organizirala odpravo od spodaj navzgor, ko pa vsi opisujejo pot od Lizbone proti jugu. Pozimi bi nam sonce neprijazno tolklo v obraz, ob hoji proti severu pa ga imamo v hrbet, pojasni Sanja. Yes, sem vedela, da je vse prav!
Prvih 15 km se izteče v Vili do Bispo, kjer zadovoljno odvržemo nahrbtnike ob pogrnjeni mizi. Po večerji se odpravimo vsak v svoj spalni objekt. S Sanjo zvoniva na vratih najinega gostitelja, a nikjer ni žive duše. Mimo pride prijazna soseda in skuša pomagati, pripelje še mamo in skupaj rešujemo najino bivanjsko stisko. Soba je plačana, midve precej rabljeni, gospoda Rubensa pa od nikoder. Končno ga najini dobrotnici le prikličeta in pove nam kodo za vstop v hišo. Ko se čez četrt ure tudi osebno spoznamo, sem vesela, da ne nastopim neprijazno: izkaže se namreč, da nama je fant vstopno kodo poslal že po mailu, a je nisva videli.
Ko končno vstopiva v sobo, najprej opazim svečo in se spomnim, da tokrat nosim s sabo vžigalnik. Jaz pa ne bi teh tvojih pogrebnih ritualov, je odkritosrčna hči. Ampak ona ne ve, da bo med mojim tuširanjem vrglo ven vso elektriko v hiši. Da bova vsaka v svoji sobi obe mislili, da je luč na senzor, in jo bova hoteli prižgati z gibanjem. Ampak potem ne bo nič in bo lastnik iz spodnjega štuka skušal v polomljeni angleščini pojasniti ta kurčlus: “I plugged in a pot and the box went pok …” In jaz se bom pogovarjala z njim vrh stopnišča zavita le v brisačo in vse bo kot v burleski. Sveča bo prišla še kako prav in Sanja bo rekla, da “sva res zdej tle cave-men” in da bo “hilariozna nočka”. V vzdušju jamskega človeka bova namazali utrujena stopalca in hči si bo oddahnila, da “še dobro, da ima downloadane epizode”. Niti mrk wifija ji torej ne ogroža življenja.
In jaz bom vesela, da nama niti nenadejani zapleti ob koncu dolgega dne ne izbrišejo nasmehov z obraza. Life is good, tudi “cave-men spirit” ima svoj čar.
Iskrice
***
Graham: “Sorry … what’s your name again?”
Sanja: “Sanja.”
Graham: “Umm … I’ll call you LaSanja. You can call me Spaghetti.”
*
Graham: “Sanja, how old are you?”
Sanja: “Fourteen.”
Graham: “When I was your age, I was sixteen.”
*
Sanjo večkrat vprašam za razlago kake besede, je moj priročni prevajalnik.
Eva: “Kako bi ti prevedla “the Peace of Mind”?”
Sanja: “Ne bi.”
VERIŽICA IZ PLAŽ
/ Rota Vicentina, Portugalska / dan 3 /
Konec večera v Vili do Bispo s Sanjo dobiva nazaj luč, se pravi elektriko. Pridem v kopalnico, kjer prav tako kot v sobi zagledam svečo in takrat se mi – posveti. Zgodba s kratkim stikom, ko vse v hiši neha delovati, je najbrž zaigrana burka gospoda Rubensa, s katero špara – na račun gostov. Stikom se po tem pripetljaju seveda izogne, zjutraj ga ni nikjer. Itak sva že plačali, briga ga.
V zapiskih najdem njegov mail, ki mi ga je – kako neslučajno – predala njegova prijazna soseda, medtem ko smo ga skušali izslediti. Sanja mi sicer reče, naj “ne bom rit”, a jaz mu vseeno napišem sporočilo o svojem sumu. Če postane neko vedenje tako prozorno, ne morem biti več tiho. Ne bi bilo prav.
A svojo lekcijo dobim tudi jaz. Medtem ko se dopisujem in v mislih kregam z gospodičem, zaostanem za skupino in spregledam znak za odcep. Dodatni metri bodo šli v mišice, ampak sporočilo je nedvoumno: na caminu se ne splača biti jezen.
Ko odložim Rubensa s svojih ramen, pa se dan zares izkaže. Svetle misli dobijo svoj odsev v osupljivo lepih plažah, ki si sledijo druga za drugo. Prav ta, ki smo jo nespametnice hotele preskočiti, nas pokliče sama in zmaga ob zahtevni konkurenci. Poskrbi za trenutke, ki se z besedami ne dajo opisati.
Seveda je treba med plažo in plažo vsakič zlesti pošteno navkreber in nato spet navzdol, vse lepote so trdo prigarane. A ko se vrh zadnjega večjega vzpona zleknemo na lesene podeste sredi trave, je srce tako polno lepot, da se prelivajo čez rob. Romar nima nič in hkrati ima vse, si mislim. Blažkino zleknjeno telo z glavo na nahrbtniku je prizor, ki ne potrebuje podnapisov. Popoln je.
Če bi naš današnji dan doživel Suhodolčan starejši pred štirimi desetletji, v mladinski periodiki ne bi brali o košarkarju, ne o kolesarju. Prigode bi nosile naslov: Romar naj bo.
STO ODTENKOV MIVKE
/ Rota Vicentina, Portugalska / dan 4 /
Pred portugalskimi plažami je velikokrat tabla. Opozarja na primere, ko je plaža zalita z vodo, takrat naj bi pohodniki uporabili druge poti.
Teh tabel nismo jemale prav resno. Do danes.
Po 20 minutah jutranje hoje pridemo me do lesene brvi, ki vodi do lepega prizora. A po začetni očaranosti pride raz-očaranje: kjer bi morale po plaži nadaljevati pot, je sedaj voda. Kam pa zdaj? Andreja s hčerama pogumno zakorači v levo. Narediti bodo morale velik ovinek ob robu vode in še ni rečeno, da se bo na drugi strani kopno staknilo s kopnim. Zadeva je izven vidnega polja. S Sanjo se odločiva raziskovalno misijo v desno, kjer pa nama načrte lahko prekriža močvirje in neprehodne grape.
Jutro nas torej loči. Če ne prej, se srečamo zvečer v Arrifani, si pomahamo in zaželimo srečo.
S Sanjo kolovrativa po nemogočem – v upanju, da se prebijeva ponovno do poti in naših zeleno modrih oznak. Divje rastje brez poti in neprehodni bambusovi nasadi naju ne ustavijo, z močvirjem pa ni šale. Slej ko prej se morava obrniti proti vasi in iskati pot ob cesti. Oh ja. Saj jo najdeva, a občutek vrtenja na mestu na začetku 24 km poti ni fajn.
Veseli sva, ko spet uzreva modro zelene črtice, znak obmorskega dela Rote Vicentine. Nekaj časa naju spremljajo ob cesti, potem pa popeljejo skozi prelepo deželo borovcev. Gozd mogočnih in košatih iglavcev počasi prehaja v deželo nizkega rastja – brez sence in z mivkastimi potmi. Te nama bodo kar dale vetra. Naslednje tri ure se sicer zabavava ob obnovah Sanjinih distopičnih serij, ki jih obožuje, a korak se vsakič vgrezne v debelo preprogo iz mivke, kar je naporno in počasno.
Šele po štirih urah uspeva najti prostor, vreden najinega zajtrka. Ob portugalskem “aljaževem stolpu” se zato utaboriva za debelo uro. Hvalabogu je mivkasti del mimo, a čaka naju še 12 km …!
Včasih veva, da ne smeva gledati, kje sva, preračunavati … Včasih je treba samo hoditi.
V dnevu, ko sva sami, ogromno izvem o junakih Sanjinih serij in knjig. Med petimi izbirami pritisnem ena (“Če želite poslušati o seriji The 100, pritisnite ena. Če želite …”) Podučim se o nenavadnih pravilih na vesoljski formaciji The Ark, kamor se je v sili razmer preselil del človeštva. Spoznam junake in njihove zgodbe. Moje znanje se redno preverja, zabušavanja ni. Moram tudi priznati, da me zgodba kar pritegne. Predvsem pa ob njej nobena od naju ne razmišlja o utrujenem telesu.
In ko smo že pri telesu: moja Sanja je zame junakinja. Navkljub peti, ki še ni zaceljena, ob celodnevni hoji ne rabi spodbude. Celo na koncu dolgega dne, ko se teren iz nove nebeške plaže še enkrat strmo vzpne, mi jo popiha naprej. Vidim samo njen obris na ozadju modrega neba in nato le še rdečo piko v daljavi.
Železno voljo ima ta deklica in pustolovski duh v njej se ne pusti zapreti v škatlico majhnega sveta. Naj njeni koraki še mnogokrat smelo stopajo z mojimi vštric! Z njo se je celo izgubljati prijetno.
Iskrice
***
Sanja: “Veš, da sploh ne umiram od bolečin v nogah. No, saj tud če bi, ti ne bi povedala.”
*
Sanja opazuje ogromne borovce, ki rastejo nagnjeno, skoraj vzporedno z zemljo: “To mora biti res depresivno, živeti takole poležano. Veš, kako ga morajo “absi” bolet!”
*
Sanja: “Ti moraš odstraniti ‘A res?’ iz svojega slovarja. Kot da ti kaj pomaga!”
*
Med hojo po neskončni rdeči poti evkaliptusovega gozda si obe položiva svojo pohodno palico vodoravno za tilnikom. Čeznjo obesiva roke, kar je odličen stretching.
Sanja: “Lej najine sence. Ti si najbolj Jezus možen!”
LOV ZA IZGUBLJENIM ZAKLADOM
/ Rota Vicentina, Portugalska / dan 5 /
Noben dan brez zgodbe, pomislim danes, ko moj otrok na šestem kilometru opazi, da – nima telefona. Ali pišem, ker imam zgodbe, ali se zgodbe zgodijo zato, da pišem?
Mogoče odgovor ponudi Anthony de Mello:
Zakaj ptica poje? Ker ima pesem. Zakaj Eva piše? Ker ima zgodbo.
Jutro začnemo na easy, z zajtrkom v hostlu v Arrifani. Mesto slovi po surfarski sceni in pripadajoči markantni plaži, ki si jo gremo ogledat. Rota Vicentina večkrat ponudi dve opciji: obmorsko (Fishermen’s Trail) in celinsko (Historical Way). Danes smo izbrale milostnih 12 km celinske poti, zato se lahko svaljkamo po Arrifani brez preganjavice.
Okrog desete se lotimo poti, ki se idilično vije vrh gričkov, in potem … ta telefon. S Sanjo pregledava vse žepe, ki jih na nama ni malo. Telefona ni. Moji možgani se že sprehajajo nazaj do Arrifane in utrujeno sopihajo tretjič po isti poti, kar je še najbolj tragično. Sanje zaradi žulja ne bi pošiljala nazaj, čeprav je ona zakuhala godljo.
Otrok zaprosi za moj telefon in se loti opravka ‘find my iPhone’. Klika z neznansko naglico, kot da bi vsak dan izgubljala telefone in ji je to najbolj naravno delo. Jaz se nekaj časa delam, da sledim, potem se ne delam več. Na mojem telefonu se prikaže modra pika, kjer se nahaja Sanjin telefon. Hostel Arrifana! V tistem trenutku telefon zazvoni – kliče me Sanja … !? Oziroma Sonam, poševnooki receptor, ki nam je malo prej postregel zajtrk. “Your phone is safe, you can get it anytime here,” naju potolaži. A jaz že razmišljam naprej in – tik preden odloži – namesto sebi v mislih rečem v napravo: “I’m just not sure how to come back … We’re on our way to Odeceixe …” “Popoldne grem z avtobusom v Lizbono,” se v trenutku domisli Sonam. “Če me počakata na postaji v Odeceixu, vama lahko dostavim telefon.”
“To je bilo pa bolj enostavno, kot sem mislila,” se Sanja zadovoljno namuzne. Trenutek si zasluži, da kot Pat in Mat narediva tisto zadovoljno gesto s komolci: bravo midve. A se je žal ne spomniva.
Med hojo me kasneje prešine, da v Odeceixu ne bomo danes, ampak jutri. Pokličem: “Sorry, Sonam, v Aljezurju bomo danes …” “Saj tam pa jaz vstopam na avtobus, to bo še lažje.”
In tako ima Sanja ob 14.10 na avtobusni postaji v Aljezurju spet v rokah svojo elektronsko igračko, Sonam pa svežo jajčno pito v listnatem testu. “Govoriti je treba, govoriti, govoriti,” si ponavljam. Če mi ne bi skoraj ušlo v telefon, kako bomo …, bi bila rešitev mnogo bolj zapletena.
Zadovoljno se odpravimo v hostel, odvržemo nahrbtnike in švist v supermarket. Tam pa spet podležem tistemu … V voziček lačne otrokove oči nanosijo toliko dobrot, da so jim dvojne roke komaj kos. Skladovnice hrane, ki ni šla v mali nahrbtniček, tovoriva v rokah po ulicah Aljezurja. Kam bova z vso hrano, skrbi mene, Sanje nič. Oči se ji svetijo ob mislih na dobrote. “Za 28 evrov sva dobili hrane za najmanj dva dni, a ni to super?” je prepričana v dober nakup. “In zraven še neskončno srečo,” še doda.
Ob tem povzetku se moram pa tudi jaz strinjati, da sva naredili imenitno kupčijo.
Iskrice
***
V hostlu je precej mrzlo, ampak Sanjo tako vleče knjiga v Kindlu, da pozabi na vse …
Sanja: “Jaz rabim kovter! Zataknila sem se že štirikrat na poti do pokrivanja!”
VZHODNO OD RAJA
/ Rota Vicentina, Portugalska / dan 6 /
Zdaj bi se pa že prilegel kak dolgočasen dan, zavzdihnem sama vase, ko se sredi dneva in sredi hribov spet znajdem sredi dogodivščine.
Iz Aljezurja nas rdeče-bele oznake prav prijazno vodijo po lepi Historical Way, se pravi celinski opciji Rote Vicentine. Po zmernih devetnajstih kilometrih se bomo znašle v Odiceixu, nekakšnem vozlišču Rote Vicentine. Tako si vsaj domišljamo.
Pot je slikovita in razgibana, uživamo v bolj gozdnati pokrajini, kot smo je bile zadnje dni vajene. Precej se tudi dviga in spušča, ves čas valuje gor-dol, kar se mi zdi nekoliko čudno, ker sem ravno sinoči preverjala višinske profile in pričakovala večji del dneva položen spust. Ampak kaj bi si človek belil glavo, oznake so več kot jasne. Ko si po treh urah na lepi gozdni jasi oddahnemo in sežemo po sendvičih, vendarle preverim naš položaj.
Omojbog.
Nahajamo se povsem izven naše poti. Hodile smo proti vzhodu namesto proti severu in namesto na polovici etape smo od cilja oddaljene bolj kot na začetku! Poleg tega se pripravlja k dežju in v hribih smo …
Ampak kako?!
Izkaže se, da rdeče-bele črtice označujejo tudi Vio Algarviano. To je pot, ki vodi počez – od zahoda do vzhoda najjužnejše portugalske pokrajine Algarve. Z njo sem se seznanila ob prihodu v Faro in si zaželela, da jo nekoč preizkusim.
Oznake obeh poti v naravi so torej enake, le vsake toliko je na stebričku pod puščico dopisano ime poti v reliefnem zapisu. In obe poti gresta skozi Aljezur …
Zakaj smo bile zapeljane sem gor? Moja razlaga je, da pot hiti streči našim željam, kot se na Caminu pogosto dogaja. Meni ekspresno dostavlja Vio Algarviano, Andreji razgibane poti in lepe razglede, Sanji pa – ne boš verjel, dragi bralec – “tolk kužkov, da ne morš preštet.” Na enem od prvih napačnih ovinkov na poti navkreber se namreč znajdemo pred mogočnim pasjim direndajem. Psov v žičnatih kletkah je “nepreštevljivo” mnogo.
Sanja sicer pravi, da si želje ni zamišljala tako. Izrekla jo pač je in vesolje se je potrudilo po najboljših močeh. Mislim, da je prav, da mu rečemo hvala, čeprav je dan navrgel dodatnih šest kilometrov in nekaj sto višincev.
V seštevku izkušnja ni slaba. Po spustu v dolino nas čakajo zares lepi ravninski odseki in prave (!) rdeče-bele oznake. Postelje v Odeceixu pa so še bolj zaželjene in mehke, kot bi bile sicer.
Vsak dan šteje, pravi turistični slogan pokrajine Algarve. Današnji se je potrudil, da šteje še več. Naj mu bo, frajerju. Mislil je dobro.
Iskrice
***
Na vrhu strmega klanca naju čaka terenec, da prisopihava gor, šele potem se on spusti po klancu.
Sanja: “To je bil pa en ranger. Ne bi bil glih dober zgled, če bi pohodnike považal.”
*
Sanja: “A veš, da folk ‘fejstajma’ svojo televizijo, da lahko v banji igrice špila? Ampak predstavljaj si to: tv tebe gleda nazaj!”
*
Ko navlečem čezse in svoj nahrbtnik črno pelerino, si prislužim ‘kompliment’: “Kok si gorgeous. Kot … grbasti kit. Ista! To je ta vibe!”
*
Sanja: “Kako se moji lasje vedno dramatično posušijo.”
Eva: “Res si adventurozna.”
Sanja: “Kakšen lep način za opis klošarstva.”
*
Pred sabo na poti zagledava nekaj metrov mivke, po kateri je težje hoditi.
Sanja: “Ne pesek! Ne zdaj! Nikjer več ne moreš računat na eno dobro blatno potko …!”
*
Hodiva skozi nasade plutovcev, ki imajo v spodnjem delu obrezano lubje.
Sanja: “Lej jih. Spodaj brez!”
*
S: “Veš, kako jaz težko povem strnjeno zgodbo. Moje zgodbe imajo ful oklepajev, ki imajo notri manjše oklepaje.”
*
S si da palico počez za tilnik in obesi čez roke: “Jezusiram!”
PUSTOLOVŠČINA V SPODNJICAH
/ Rota Vicentina, Portugalska / dan 7 /
V Odeceixu se jutro ne začne po planu. Trgovina še ni odprta, čeprav bi morala biti, naše zaloge hrane pa so pri kraju. Zadnji trenutek vzamem par kosov kruha, ki jih tokrat izjemoma nudi kuhinja v hostlu. S Sanjo bova do nadaljnjega ob kruhu in vodi in ‘nesrečnih piškotih’. To so piškoti, ki jih je hči z nahrbtnikom pomotoma zbila s police, da so se raztresli, in sva jih morali kupiti.
Druga stvar, ki da misliti, je ta reka. Po nekaj kilometrih zgledno označene poti ugotovimo, da nemara hodimo po napačni – spodnji – strani reke. In da so zgledne oznake morda namenjene pohodnikom v smeri sever-jug, me gremo pa obratno: jug-sever. Trenutek resnice bo torej spet stik reke z morjem. Bo omogočen prehod malemu človečku ali bo moral nazaj do mesta in po drugi strani okrog? Dodatnih 8 kilometrov je to, in spet na začetku dneva!
Soočimo se z žalostno resnico, da mostu ni. A ponekod je reka precej ozka, morda tudi plitva …? Spustimo se do plaže in ocenjujemo razmere. Žrtvujemo Blažko, ki gre brez nahrbtnika pomerit globino vode. Zdi se, da bo šlo.
Obožujem to, reče Sanja in vidim jo: njen trenutek je popoln. Jaz bom tudi oboževala, ko bomo čez, si mislim sama za spoznanje manj pogumno. Hitro slečem hlačnice, preden nov val morja zalije strugo.
In tako se zgodi, da pet žensk v spodnjicah brede čez vodo, ki je nekaj med morjem in reko ter jim sega skoraj do gatk in nahrbtnikov.
Postanek zmagoslavja na drugem bregu je sladek in z Blažko se od veselja celi vrževa v vodo. Je nekje med mrzlo in ledeno, ampak hudo paše. Pravkar smo si prihranile 8 kilometrov hoda!
Nesrečni piškoti niso tako slabi – glede na to da so nesrečni, ugotovi Sanja. Mogoče so pravkar prestopili v kategorijo srečnih piškotov. Mogoče so vedeli, da bova brez zajtrka, in so se nama sami vrgli v nahrbtnik.
Od tu naprej bi pot lahko skrajšano označila kot Sanjine sanje. Najprej nas pozdravi šest igrivih kosmatih kepic, kužki so tokrat svobodni in trije so stari komaj dva meseca. Potem pa stopimo v čevlje Indiane Jonesa – tisti, ki še pomnimo njegov čas. Pot se vije skozi bambusovo džunglo, kilometer dolg tunel iz rumenocvetočih mimoz,
skače čez potočke in je ravno toliko blatna, da bo tudi Sanja zadovoljna. Nad pečinami z osupljivimi razgledi, kjer je bilo prej le nizko rastje, nas zdaj pozdravljajo mehki tunelčki iz vej, ki božajo. Neskončno jih je. Hodimo po poti, ki ves čas da opraviti in ni prostora za Sanjine distopijske serije. Po poti, ko visoko nad pečine nosi kapljice morja. Ki te skoraj odpihne, a ji tege ne zameriš. Ker je pravljična.
Če bi iskala kreativno in nepozabno darilo za hčer, bi ji današnji dan prevezala s pentljico.
Zambujeiro do Mar dosežemo prepihane in prežarčene, ampak srečne. Kako lepo je, ko je 18 km res dolgih 18 km.
Dan zaključimo v hostlu Hakuna Matata, kar pomeni “no worries”. Bo naše zatočišče lahko izpolnilo svojo obljubo?
Iskrice
***
Sanja po prečkanju reke: “Dobr, da smo zgrešle!”
*
Eva: “Zadaj imaš pajkice od blata. No, saj lahko potegneš gamaše čez.”
Sanja: “Alpa samo: embrace the dirt!”
DEŽELE PALČKA SMUKA
/ Rota Vicentina, Portugalska / dan 8 /
Povsem brez skrbi v Hakuni Matati ne gre. Sanji spet ponagaja žulj in odločim se, da se naslednjo etapo prepeljeva. Je ena daljših, sledita še dve zmerni, ki jih bova najbrž spodobno premagali skupaj s prijateljicami.
Poiščem vozni red avtobusov – iz Zambujeire do Almograveja pelje točno en avtobus na dan, in to ob osmih zjutraj. Petnajst minut pred njim sva že na postaji, mrzlo je. Bolj ko gremo proti severu, bolj postajajo jutra in večeri hladni. Da hostlov ne omenjam: nekateri so tako mrzli, da v to prelepo romarsko pustolovščino vnašajo delček grenkobe. Na posteljo včasih navlečem vse, kar spominja na odejo. A vroče vode v kopalnicah je povsod na pretek in to rešuje njihov ugled. Razen pri Rubensu. Tuširamo se neekološko dolgo, tako se najlažje preživi. Sopara v kopalnicah je “tako gosta, da bi jo lahko rezal”, se spomnim besed palčka Smuka.
Čakava torej midve zjutraj avtobus in ko ta le pripelje, voznik vpraša po kartah. Kupili naj bi jih v kavarni. Le kako nisva vedeli, da morava karto za bus kupiti v kavarni? Naj hitro stečeva, da bo morda počakal, pravi. Pošljem mu pogled pasjega mladiča, ki mu ne moreš odreči ničesar, in stečem. Prva kavarna zaprta. Druga odprta, a mi zmanjka 40 centov do polne cene. Dvestotaka ne more zmenjati. Neusmiljeno čaka na 40 centov. Sanja skoplje iz nahrbtnika njene prihranke. Tečeva. Avtobus čaka. Puppy-dog-face je deloval.
Ob pol devetih sva že v Almograve. Sanja pravi, da ne bo cel dan v hostlu, ker je to preveč depresivno. Odvleče me na plažo in za to nasilje sem ji kasneje hvaležna. Plaža je res manj depresivna od postelje. Utaboriva se vrh peščene sipine, kjer dolgo samevava. Končno pridejo na svoj račun knjige, ki jih tokrat tovoriva s sabo. Zmažem žemljo s sardinami kot največjo specialiteto in hči ugotovi, da “folk res podcenjuje kruh s putrom”.
Ko po petih urah prispejo prijateljice, sva midve že zraščeni s plažo in se kar ne moreva odlepiti od nje. Postala je najin ljub nomadski dom.
Nato pa sprehod po lepem lesenem pločniku do hostla. Spet spimo v zelo mrzli hiši. Kljub nafehtanemu radiatorju in deželi Palčka Smuka v kopalnicah spim v bundi. Še dobro, da se toplo sonce nekje nevidno že vzpenja na mojo stran neba in me ne bo pustilo na cedilu vse ure hoje. Obožujem jo, to zlato kroglo, v kombinaciji s trenutno geografsko širino mi prinaša najlepše pogoje za vandranje. Ko bi le bile takšne vse moje zime!
DOLGOČASNO JE KRASNO
/ Rota Vicentina, Portugalska / dan 9 /
Deveti dan raziskovanja portugalske obale je končno tak, po kakršne gremo, a smo jih redko deležni: kičasto dolgočasen. Po številnih “zgodbah” je takšno dolgočasje prava milost.
Udomačimo se na mivkastih poteh, noge so navajene ugrezanja in nosijo gamaše. Telesa so ojačana. Sonce toplo boža, vetrič blago hladi. Pokrajina je še vedno slikovita in dihjemajoča. Koža je že zagorela od sonca.
Vila Nova de Milfontes je le 15 kilometrov oddaljena od Almograveja. Hrana v njej je najbolša doslej, sobice so udobne, vsaka ima svoj vrt in svojo kopalnico. Šefica Anna je prijazno bitje. In najpomembneje: temperatura je nastavljiva s klima napravo!
Ko bom naslednjič pošiljala pismo mojim romarskim bogovom, bom zapisala samo: naj bo vse tako prav kot v Vila Nova de Milfontes.
Na mostu, ki vodi v mesto, nas pričaka zanimiv rdeč napis (glej sliko). Ni povsem jasno, ali gre za nas, ampak o nebesih ni dvoma.
Pred nami je le še dan hoje. Nekoliko bo zahtevnejši od današnjega, a se ga veselim.
Življenje je tako lepo.
Iskrice
***
Zjutraj zapuščamo hostel, ki je velik, star, dotrajan in mrzel. Hočem narediti posnetek hiše.
Sanja: “Kaj pa če ne slikaš tegale Auschwitza?”
/Naj v zagovor “Auschwitzu” povem, da je bil pa zajtrk bogat in wifi res kakovosten./
*
Sanja: “Pejva, mati vseh mater.”
*
Med hojo rada fotografiram, kar me seveda zaustavlja.
Sanja: “Drugič moram vzeti flexi, drugače te izgubim!”
ZABAVA Z ROLLING STONESI
/ Rota Vicentina, Portugalska / dan 10 /
Zadnji dan hoje začnemo zagnano in odločeno, da nam ‘najtežja etapa’ ne bo dala vetra. Takoj ko odpre svoja vrata, oropamo Spar in se založimo z živežem za dan divjine. Doslej je bilo naselbin med hojo res malo in nas je izučilo.
Ko se poslovimo od Vile Nove de Milfontes, se spet začne lepa razgledna pot ob morju. Ob njej se nizajo barviti rožnati nasadi, kot bi šlo za skrbno urejen vrt. Nato pokrajina postaja puščavniška kot na začetku naše avanture. Osvežilnih gozdičkov ni videti, sence tudi ne, mivke na poteh pa je veliko. In 20 km po mivki, kjer se vgrezne vsak korak, ni enako 20 km po utrjeni zemlji.
Hoja je vendarle lepa in spet pridejo na svoj račun Sanjini distopijski junaki. Zdaj jim že konkretno dogaja in zvečer mi bo na avtobusu za Lizbono predvajala prvo epizodo, da osebe iz moje domišljije dobijo obraze.
Za malice izbiramo mesta najvišje razgledne kakovosti. Hiš in mrzle pijače ne dočakamo pred osemnajstim kilometrom, kar je dolgo. Nas pa zato sredi dneva osveži – morje. Ko se mu sredi vročega saharskega dne približamo na nekaj metrov, Blažka izdahne: “V vodo bi se vrgla.”
V momentu se deset nog začne sezuvati in šest od njih tudi slačiti. Navdušeno se vržemo v valove, ki pa ne presenetijo samo s hladom, ampak tudi s silno močjo. Vajeno jadranske krotkosti me sedečo v vodi pograbi val in me odnese nekaj metrov natanko Sanji pred noge. Otrok skoraj umre od smeha: “Mater mi je naplavilo! Dej še! Dej še!” V splošnem je zadeva res zabavna, a meni ni do še. Moč atlantskih valov je tako silovita, da vsak od njih kotali s sabo kamne v velikosti grenivke – kot bi se igral s frnikolami – ko se umika nazaj v ocean. Če se med njimi znajde noga ali dve, mu ni mar.
Osvežitev kljub nekaj buškam ocenimo kot uspešno. Pomaga nam premagati zadnje kilometre, ki res postajajo že naporni. Izgubim Sanjo. Saharski hribčki zakrijejo njeno postavo in telefon ne vleče. Vadim se v zaupanju, ki še vsebuje možnost izboljšave. Čez kake pol ure me pričaka na klopi pod slamnato streho. Lakše se diše.
Zadnjih nekaj kilometrov gledamo v lepe bele hišice Porto Cova, našega cilja. Pričakajo nas urejene lesene potke in špalirji kot pri šolskem krosu. Hodim na začelju skupine in moje srce se polni s hvaležnostjo. Ne da bi kdajkoli dvomila v nas, a vendar je pred vsako odpravo v zraku nekaj neznank.
Bolj uspešno, kot bi si upala želeti, smo premagovale razdalje in imenitno smo sobivale. Ponosna sem na to četico vztrajnih, srčnih, močnih punc in hvaležna zanje. 180 kilometrov portugalskega peska, sonca in morja se bo še dolgo bleščalo v gladini našega spomina.
Iskrice
***
Eva: “Si vzela telefon?”
Sanja: “Ne. Saj ga bo una iz hostla prinesla za mano.”
/ beri dan 5 /
*
Gledava, če bi šli po vzporedni poti, ki izgleda manj mivkasta.
Sanja: “Sosedov pesek je vedno bolj plitev.”
*
Sanja bere nerodne angleške prevode na prehranskih izdelkih, ki so včasih zelo zanimivi: “‘Please excite this yogurt before drinking.’ Ha, verjetno bo bolj okusen, če bo navdušen!”
