“Na poteh camina ni nič znano, nič gotovo, nič predvidljivo in nič načrtovano. Tu ni nič prav in nič narobe. So samo trenutki, nanizani na ogrlico dneva. Vsak zase samosvoj, neponovljiv, porojen iz vsak hip novih okoliščin. V času, ko se moja življenjska skupnost korenito transformira, v svobodni razpuščenosti hoje po caminu najdem varnost, najdem dom. Tu smo vsi samo ljudje. Brez statusov in nazivov, brez poklicev in diplom, brez mask in identitet. Tu smo vsi nevedni šolarčki, skromni in hvaležni, vsi brezdomci, pokriti z odejo iz neba in zvezd. In takšni smo neke vrste družina.”
– iz knjige SAMO POJDI: camino za vsakogar
»Za camino sem prvič slišala nekje v prvih letih novega tisočletja. Zanimivo, sem si mislila, a ne zame, jaz ljubim hitrost, tempo, družbo. Ko sem se dobri dve leti spopadala z izgorelostjo in sem o počasnosti in samoti začela razmišljati drugače, mi je nekje začelo utripati srce tudi za to pot. Ampak, ej, ne govorim špansko ali portugalsko, ne vem, kako bi se obneslo, če bi ves čas hodila. Hodila sama. Ufff! In sedaj imam pred sabo Evin zapis. Ne le da me slog pisanja vleče z ene na drugo stran, ampak me zapis prepriča. Prepriča tako, da bi kar danes kupila letalsko karto in odšla na pot.«
- Saša Gerčar
»Evo poznam približno deset let. Redko se bereva, slišiva in še redkeje vidiva. Se pa čutiva. Eva govori moj jezik in piše moje misli. Capljam po njenih poteh, ki jih nesebično utira in mi kaže bližnjice do velikih spoznanj v obliki kratkih in jasnih zapisov. Berem počasi in z užitkom, da ni prekmalu konec. Prebrano me tako osvobaja. Posebno občudujem izjemni slog pisanja in humor, s katerim se loteva tudi najresnejših trenutkov. Eva je moja rumena puščica v svetu, kjer se nam ponuja tisoč poti, ena sama pa je naša.«
- Jasna Langerholc
»Mislil sem ti javiti, da ob ›ročni‹ selitvi brez selitvenega servisa nisem imel časa za pregled. Potem pa sem si rekel, da čisto malo preberem, kar si poslala. In sem pogoltnil Samo pojdi in Camino Portugués. Kar čutim iz svojega goltanja tvojih izkušenj, je krik ›Živim!‹. In ljudem želiš zaklicati ›Žívi!‹. Camino je očitno čarovnija, ki iz mestnega normalneža zgnete mladostnika, prisotnega, lačnega življenja in vriskajočega – kot Ronja pisateljice Astrid Lindgren. In ki trajno odpre srce – to pa je čarovnija, ki je danes redka.«
- Bojan Straže
»Samo pojdi – natanko to smo rabili mnogi. Osebna doživetja caminovcev nas nagovarjajo, sedaj ne bo nobenih izgovorov več. Meni osebno so vsi tvoji praktični nasveti zares uporabni in dobrodošli. In potem potopisi. Prevzemajo mene in še mnoge druge, kot se vidi že po odzivih na Facebooku. Tu žarijo tvoja osebnost, iskrenost, tvoje sposobnosti videnja in dojemanja – in kar najbolj izstopa in kar zna malokdo: tvoje izražanje, uporaba besedišča. Iz ›običajnega‹ dneva ustvariš biserčke izjemne lepote.«
- Marinka Kenk Tomazin
»Eva, res, ampak res si mojstrica nizanja besed ... v čudovite ogrlice! Če bi bile tvoje besede kamenčki, bi zaradi nekonkurenčnosti tudi Swarovski propadel! Kupim vsako besedo posebej in vsak stavek skupaj ... razen tega, da lahko človek po določenem času sklene nekakšen pakt ugodja s težkim ruzakom na hrbtu. 😉 Eva, čestitke in globok poklon! Mojstrsko napisano. Malo jih je, ki znajo tako čudovito ubesediti življenje. Bravo in srečno pot knjigam!«
- Katarina Bergant
»Draga Eva, res si mojstrica besede in takšen užitek te je brati! Najbolj všeč mi je bila tvoja osebna izkušnja romanja po caminu in pa prijetno presenečenje z navodili in seznamom, kako se na romanje pripraviti. Verjamem, da se bo zaradi tega več ljudi opogumilo za to dogodivščino. Bravo, Eva, res si navdih za vse nas in tvoje pisanje me je prav božalo te dni!«
- Tina Ananda
