/kdaj: 13. 8.–20. 8. 2019
/kje: Slovenska Jakobova pot: Ljubljana–Sv. Višarje
/koliko: 143 km, 7 dnevnih etap
/kdo: Sanja Remškar, Eva Remškar, Luna avstralska ovčarka in prijatelji na posameznih etapah (Nika Weiffenbach, Vili kokeršpanjel, Andreja Kastelic, Mateja Katona, Zala Katona, Darja Krapež)
Dear camino, here we go again.
camino pred caminom
Prosim te za senčne poti in sončne ljudi. Za potočke, v katere bomo namočile pasje in nemara tudi človeške tačke. Za lokacije prenočevanja, kjer bomo varne, dobrodošle in sproščene. Za močne hrbte, ki bodo nosili tudi šotor. Za jasne kažipote. Za pesem na ustih, svobodo v srcih in veter v laseh.
Prelepa Gorenjska, objemi nas z najboljšim, kar premoreš. Naj bo ta pot ena sama ljubezen.
–
NASMEHI VSEH DEŽEL, ZDRUŽITE SE
/ dan 1 / stara Ljubljana-Rožnik-Koseški bajer-Stanežiče /
“Natanko opoldne pod starim zvonikom,
bim, bam, bom, bim, bam, bom,
naj ura odbije, da dom poslovi se,
bim, bam, bom, bim, bam, bom, bom.”
–
Doslej nisem vedela.
- Da je Ljubljana po romarsko povsem drugačna od vseh drugih Ljubljan: z lahkoto grem mimo vseh trgovin.
- Da pes z nahrbtnikom sproža množico nasmehov med neznanci vseh celin: Luna se zdi večja atrakcija kot magistrat, Robbov vodnjak in ves Plečnikov talent okrog Tromostovja skupaj.
- Da nositi na hrbtu poleg vseh potrebščin tudi hišo ni šala: ubogi polži.
- Da je Cankar nekaj let živel in delal v današnji gostilni na Rožniku: kaj je lepšega kot jesti njoke in gobovo juho takorekoč iz Cankarjeve skodele.
- Da obstajajo deli Ljubljane, meni še neznani, a vredni počasnega koraka.
- Da znam preživeti noč v šotoru, tudi če mi med spanjem kosmato bitje v naključnih intervalih liže obraz.
Tako jo sredi neke srede mahnemo me tri osvojiti gorenjski camino. Mati, trinajstletna hči in mlada avstralska ovčarka – vsaka s svojim nahrbtnikom! – smo novoosnovan romarski tim. Pri Jakobovi cerkvi na ljubljanskem Gornjem trgu navesimo nase vse, kar bi utegnile potrebovati v prihodnjem tednu, naberemo prve štampiljke in zakoračimo čez staro Ljubljano proti Rožniku.
“Ta ruzak me bo ubil,” mi reče Sanja po prvem kilometru, pred nami jih leži pa še 142 … Dodatne 3,4 kile šotora ubijajo tudi mene, a si tega ne upam izreči naglas. Čez nekaj metrov pred Cankarjevim domom zagledamo plakat … ki ga najdeš med sličicami. Komentar ni potreben.
Preko Rožnika, Koseškega bajerja, primestnih polj in raztegnjenih gozdnih pobočij, ki jim kar ni kraja, prispemo do Stanežič. Srečamo volka brez Rdeče kapice in tema nam že pošteno diha za ovratnik … Tam na začetku ali koncu Ljubljane na vrtu prijateljev prvič taborimo.
Dovolj bo za ogrevanje. Več kot dovolj.
“Ko zaslišim ljubljanski zvon,
mi razbija srce močno.
Z doma grem, saj me čaka on,
da bi šla po skrivnost …”
Iskrice
***
Sanja (na poti skozi staro Ljubljano): “Jaz včasih sploh ne verjamem, da smo me resnične.”
*
Sanja: “Luna, ne morš se v vse potoke vržt!”
*
Sanja: “O koliko klopc …! To je zame tako kot Luno trenirati, da gre mimo ptičev.”
*
Eva: “A je sestrama to kaj čudno, da greš ti takole hodit?”
Sanja: “Saj je vsem. Še men!”
STEZICE, KI SO VČASIH BILE
/ dan 2 / Stanežiče-Sv. Katarina-Sv. Jakob-Osolnik-Škofja Loka /
Drugi dan na poti naši mali romarski ekipi daje vedeti, da tudi z višinci ne bo šale. Za 3.800 metrov se bodo morale vsega skupaj povzpeti noge in tačke ter tudi vsi nahrbtniki kakopak. Ustvarjavci Jakobove poti so namreč vzeli svoj projekt zelo dobesedno: cerkvice z Jakobovim imenom so posute po gorenjski krajini precej na gosto in do konca drugega dne se nam na pot postavijo štiri. Dve v nižinah in dve na hribih. Zakaj bi šla pot naravnost, če gre lahko gor in dol?
Pridno žigosamo naše romarske listine, Sanja je lastnoročno izdelala tudi knjižici za Pasji camino. Za Luno in Vilija, Luninega novega prijatelja. Vili je “star romarski maček” – če je tako mogoče reči psu. V tačkah ima že 1000 km španskega Camina del Norte. Z Niko nam bosta delala družbo na poti naslednjih nekaj dni.
Vesela je Sanja, ker je Vili izkušen terapevtski pes, kar njo zelo zanima. Vesela sem jaz, ker je Nika fajn punca. In vesela sta kužka, ki od prve skupne minute prijazno sobivata, občasno pa uprizarjata prave pasje vragolije.
Drugi dan mi odvzame težo šotora in spalke, ki ju pustim v Nikinem avtu, a kilometri se postavijo pokonci. Nič več ne ležijo pred mano, pač pa klečijo, sedijo in v zadnjem delu vstanejo.
Po sicer lepem vzponu na Sv. Katarino in Sv. Jakoba, kjer počivajo vsaj oči, dan prinese naslednji nauk: če zaideš konec zelo hribovskega dneva v strmem zaključnem delu, je to res grd … Zaid? Zahod? Puščic zmanjka, zemljevid na spletu pa kaže pot čez potok, kjer širok makadam vodi strmo v hrib. Negotovo in utrujeno se ga lotimo, a pot postaja vse ožja in vedno bolj zaraščena. Edino strmina vztraja. Žrtvujem se in rinem skozi goščavo, da bi našla kako prečnico, kajti očitno postaja, da pot ni prava. Nad mano se svetlika že rob hriba, poti pa nikjer. Sanja zakorači v drugo smer, tudi neuspešno.
Kaj hočemo, spustimo se nazaj do potoka in nadaljujemo ob njem, kmalu najdemo puščico. Pot je odtlej zgledno označena, a po pričakovanjih uro in pol grizemo kolena. Dvakrat naglas uporabim grdo besedo in Sanja me opomni na bonton. Saj res, le kaj si bodo mislile bukve, smreke, praproti in dva psa, edine žive priče moje kalvarije?
Glede na današnji praznik – Marijino vnebovzetje – bi me resno zaskrbelo, če bi bilo moje ime Marija … Tako pa predpostavljam, da bog verjetno ni hotel, da umrem med vzpenjanjem v zadnji hrib. Ko si ga zamislim, kako nas z navijaškimi rekviziti bodri ob poti in z zanosom piha v naše peruti, je breme takoj lažje in pobočje manj strmo. Mislim, da bi želel, da preživimo.
In tako se zgodi.
Nadaljevanje potopisa z gorenjske veje Jakobove poti si lahko prebereš v knjigi ČAKAJO NATE: camino – tovarna uvidov:
