/kdaj: 10. 7.–17. 7. 2020
/kje: Slovenska Jakobova pot, primorska veja: Ljubljana–Trst
/koliko: 126 km, 8 dnevnih etap
/kdo: Mariša Kos, Sanja Remškar, Eva Remškar, Luna avstralska ovčarka
IN BOMO ŠLE
četrtek / dan pred odhodom
Nekega jutra, ko se zdani, jo spet mahnemo na pot. Nahrbtniki se polnijo. Kupuje se oprema za šotorjenje. Lažja! Nekoliko se preverjajo poti. Ne preveč. Usklajuje se čas odhoda. Obupuje se zadnji večer, ker zmanjkuje časa za vse in ker se nabira preveč tovora.
Sanja mi nekaj pred polnočjo potoži, da ima v prtljagi dva kilograma pasjih briketov …! In jaz ji potožim nazaj, da še delam na službenih projektih in še nisem začela pakirati. Mariša ne potoži nič, se samo veseli. In to je tudi lepi skupni imenovalec naše skupinice: veselje, veselje.
Vse tri smo “all in” in komaj čakamo. Verjetno po pasje komaj čaka tudi Luna.
Spet mi pred odhodom pomežikne zobna pasta, to je že znan ritual: naj bo tole odprava čiste radosti, reče tokrat. To je dober plan, se strinjam. Naj bo pred nami teden suhega prijaznega vremena, žuborečih potočkov, ki rešujejo problem tuširanja in pranja, imenitnih gostišč s praznimi vtičnicami, ki hrepeneče čakajo na naše telefone, trgovin v ravno pravih razmikih in idiličnih jasic za naše šotorčke.
Naj bo pred nami teden, ko se Svoboda piše z veliko začetnico in se smeh mojih mladih sopotnic zvonko razlega preko širjav. Naj ne pozabimo na čudenje, na odprte oči in ušesa ter na srca, ki ljubijo življenje.
In jaz bom samo hodila. Jima kupovala hrano. Veliko hrane. Se veselila njunega zdravo zasluženega apetita, ki ceni vsak grižljaj.
Trst, prihajamo. Naj bo to odprava zdravih teles, poskočnih korakov, nasmejanih ljudi, srečnih psov in čarobnih naključij.
Naj bo Jakobova pot naš ljubi dom.
TRI PUNCE V ŠOTORU, DA O PSU NITI NE GOVORIMO
petek / dan 1
Hojo moraš res imeti rad, da vzameš v zakup tudi vse njene temne odtenke.
Primorska veja Jakobove poti se začenja podobno kot naš čisto prvi Camino del Norte: če smo preživele prvo spanje v Irunu v tisti garaži s 40 pogradi in pisoarjem ob umivalniku v istem prostoru, bomo preživele vse. Dejansko je bilo vse v nadaljevanju boljše. Mnogo boljše. Upam, da bo ta analogija držala tudi tukaj in sedaj.
Na pot nas izpred Jakobove cerkve v Ljubljani pospremita Tanja in Djuro, odkolesarita v isti smeri ob Ljubljanici, kot odhlačamo me. Dan na ulicah prestolnice je vroč in soparen, ampak me smo še dokaj frišne in gre. Sprehod skozi senčne drevorede Poti spominov in tovarištva je sploh prijetno doživetje in tu si romarke privoščimo prvo malico. Odhod od doma je za nas svojevrsten podvig in tule, na prvem postanku, se v mislih potrepljam po ramenih: na poti smo!
Med malico pokliče Anka, ki rešuje naše zadrege z romarskimi listinami: moji dve sta ostali doma, tretje za Marišo z društva niso poslali pravočasno. Z Anko se srečamo na bencinski črpalki, prinesla nam bo listine sosede Silve, ki jih ima slučajno na zalogi. Obe punci – s Silvo smo se srečale na Gorenjski veji – je v dobrodelstvo napeljala Marjetica. Vsem trem lepa hvala!
Ko vprašamo za pot do pumpe domačinko iz Murgel, ki ravno parkira, nas ročno naloži v avto in odpelje do tja. Gospo krasi lepo ime Vesna. Ko izstopim, da srečam Anko, se me takorekoč za las izogne predsednik Pahor, ki na biciklu pribrzi izza ovinka. Huh, this was close … si oddahnem. A po drugi strani … je vsaka stvar za nekaj dobra: če se ne bi izšlo, bi imela pa zgodbo.
O tem, da bi nas odpeljala nazaj v Murgle, Vesna noče nič slišati. Na vsak način nam želi prihraniti dva kilometra hoje po razbeljeni Ljubljani in nas odloži v bližini Jakobove poti na Dolgem mostu. Ker na caminu najbolje deluje prepuščanje, ne trmarimo in ubogljivo izstopimo na zaukazanem mestu. Takrat še ne vemo, kako si bomo ob koncu dneva hvaležne za to poslušnost.
Pot do Vnanjin in Notranjih goric se vije po vročini. Sence skoraj ni, potoki so presušeni, niti Luna ne pride do čofotajoče osvežitve. Potem se začnejo gozdički in z njimi mali zlodeji prvega dne – komarji. Tu so še nekako v znosnih količinah, a vročina pritiska kot nora in me smo že brez pijače.
Del poti poteka po trasi Pentlje, ki smo jo pred mesecem prehodile tri abrahamovke v imenitni raznoliki družbi. Milo se mi stori, ko uzrem hribček s cerkvico Sv. Ane … A še bolj bi se mi ob pogledu na lokal z mrzlo pijačo. Tega pa ni in ni.
Picerija Pr’ Pavlet v Notranjih Goricah postane naša obljubljena dežela. Do tja prispemo že precej zdelane. Edina prosta miza v senci z lahnim vetričem je kraj, ki ga ne bomo zlahka pozabile. Zadovoljno odvržemo nahrbtnike. S telefoni okupiramo vtičnice za šankom in se v malem umivalničku wc-ja takorekoč stuširamo.
Prvič v življenju naročim veliko pivo. Puncama se svetijo oči ob pogledu na ledeni čaj in razkošne količine ledu, ko pa pridejo na mizo še jedilniki, je očaranost na vrhuncu. “To so nebesa, Eva, to so nebesa … Mehiška hrana!” uide Mariši in vse tegobe zadnjih ur so pozabljene. “Manjka samo še kotiček z napisom ‘Prosimo tu šotorite’,” doda Sanja. Na mizi se znajdejo pica s tartufi, chilli con carne, taquitosi, seveda pa romarska miza ne more miniti brez lesenega drevesca, na katerem bingljajo ocvrti čebulni obročki. Idila je popolna.
Ko nam možgani spet začnejo delovati, se spomnimo na nabavo. Kupiti moramo hrano za jutri! Ura je pol osmih, nabližja trgovina je 15 min stran v smeri nazaj (!), ampak kaj hočemo. Mariša prevzame komando in smelo ter odgovorno stopi na pot. Nahrbtnike nam bo čuvala gostilnica, me pa gasa v trgovino. Sopiham za Marišo, ki kontrolirano drži tempo, Sanja je z Luno solidarno ob meni. Oropamo Tuš in se vržemo na robnik pred vrati, kjer izpaznimo veliko steklenico Gingerade (ingverjeve limonade) in pomarančnega soka. Še ves večer se kar ne morem odžejati, a če bi bilo vsaj to najhuje …
Na poti od picerije proti našemu prvemu taboru se že spušča noč in spremlja nas vedno bolj veličastna množica komarjev. Hodimo sredi roja letečih zlodejev, ki se nikjer ne neha. Panično se začnemo špricati z repelentom, kar nekoliko omili težavo, a še vedno ostaja ob nas in na nas bataljon neustrašnih prestradanih mušic.
Če se ustaviš, je po tebi.
Golazen ne izbira, kam sede, glavno da se pije. Sanja enega zajame v ušesu, kakšen uide po grlu. Majica ni ovira, hlače niso ovira, komarji pikajo skozi tekstil. Skoraj tečemo v lovu za jaso … Končno se pojavi, takšna dolga po naši meri. V rekordnem času na jasi zrasteta šotora – ki ju postavljamo prvič! – zmečemo vanju vse, kar imamo in se neprodušno zapremo v dva mehurčka sredi dežele pobesnelih komarjev. Sanja in Mariša z Luno vred v šotor za dve osebi, jaz v šotor za enega.
Ko prvič olajšano vdihnemo, ugotovimo, da sta šotora precej precej manjša, kot smo jih vajene. Lahek šotor ne more biti velik, to je žalostno dejstvo. Pogojno je mogoče sedeti le v delu pri glavi, ostalo je nižje. In naši gromozanski nahrbtniki zavzemajo pol volumna, dodatne četrt pa hrana za ves naslednji dan. Razvijemo ležalne podloge – ki jih s Sanjo napihujeva prvič! – in ugotovimo, da v večjem šotoru ni placa za dve podlogi vštric. Ob vsej prtljagi … Sama utrujeno omahnem. Po napihljivi vzglavnik, ko smo jih nabavile s takšnim veseljem, ne zmorem. Nahaja se v delu nahrbtnika pri mojih nogah in pot do tja se zdi prenaporna. Poslušam moji ljubi pogumni deklici v sosednjem mehurčku, kako se ne moreta zložiti v spanje, ker ni dovolj proste površine. Z njima je tudi Luna. Oh ja.
Zrak je zadušljiv, vroče je kot v preddverju pekla, me pa ne upamo niti nosu pomoliti na prosto. Ko na pol napihneni blazini že skoraj utonem v spanec, začne opozarjati mehur. Jeb … Očitno nisem edina v tej nesreči in prva se opogumi Mariša. Lulanje je v takšni morilski atmosferi herojsko dejanje. Dekle ugotovi, da si je nujno predhodno namazati zadnjo plat z repelentom, sicer je po tebi. Bataljon ne pozna milosti.
Sama torej kako uro zbiram korajžo, preden potegnem za šotorsko zadrgo. Pred tem se v polležečem položaju poslužim Marišinega recepta, kar spominja na najbolj komične prizore Mr. Beana. Končno se neustrašno poženem v noč – naj se zgodi, kar se mora – in prej ko v minuti sem nazaj v svojem malem zadušljivem brlogu.
Uspem nekoliko spati, a misel na zbujanje v deželi podivjanih komarjev ni baldrijan. Kako bo jutri??? Prosim nebo, naj očisti naše poti leteče srkajoče nadloge in prilagodi vreme v našo korist. Nebo, saj bi želelo, da prispemo v Trst, kajne?
Zjutraj se zbudimo v dan, ki z večerno srhljivko nima dosti skupnega. Sonce idilično vzhaja na začetku naše dolge jase in o komarjih ni sledu.
Ko omenim Sanji, da bi precej bolje spala, če bi vedela, da zjutraj ne bo komarjev, mi reče: “Jaz se nisem ukvarjala z bodočimi problemi. Sem imela že sprotnih zadosti.”
Iskrice
***
Tik preden se odpravimo od doma, se Sanja spravi brat navodila novih ležalnih podlog. “Piše, da morajo biti pred prvo uporabo vsaj 24 ur napihnjene,” ugotovi in me ošine z ‘oh midve’ pogledom. Oh well, skomigneva in nadaljujeva s pakiranjem. Kar bo, pač bo.
*
Sanja: “30 stopinj … To je še zmerom manj toplo kot jaz od znotraj. To je kul!”
*
Po dogodkih z Vesno, Anko in predsednikom stopamo po zadnjih vročih ljubljanskih ulicah.
Eva: “Lahko se zahvaljujemo za to, da mamo senco.”
Sanja: “In da mamo Vesno!”
*
Mariša išče prostor za wc, a ni nobenega zavetja. Ostane zadaj. Kmalu nekaj zavpije za nami in vse tri z Luno vred se obrnemo. Mariša ponovi: “Ne se obračat!” sem rekla.
“Jaz sem pa slišala ‘En me ugrablja’”, bruhne v smeh Sanja.
*
Sanja (po epizodi s komarji): “Mene srbi tko … pol mene.”
*
Sanja (po ne-spanju prve noči): “To bi moral snemat reality show: dva neznanca z velikimi ruzaki dat spat v takle mini šotor.”
NAJ PADA ZDAJ DEŽ
sobota / dan 2
Pripeka v soboto zastavi na polno zgodaj, ko še pospravljamo šotore. Že ob prvih korakih da vedeti, da tudi ta dan s potjo ne bo šale. Po jutranjem brezkomarnem navdušenju pa se izkaže, da tudi z letečo nadlogo še nismo opravile.
Ko koračimo čez Ljubljansko barje od Notranjih Goric proti Bevkam, je volja na preizkušnji že drugi dan. Sanja pravi, da bi bilo fino delati umetniške fotke, ampak ‘ona nima will-powerja’. Nekako jo razumem. Tudi jaz s polno pvc-vrečko dnevne hrane in pijač v roki ter običajno otovorjenim hrbtom ne uživam v življenju. Kjer je ob poti nekaj dreves, beri sence, so tudi roji komarjev. Kjer ni sence, puhti od vročine. Pojem počitka torej začasno brišemo iz slovarja: to stanje ne obstaja. Kje bomo pojedle naš zajtrk?
Poleg tega popoldne obeta padavine, celo nevihte. Kako jih bomo preživele v naših mini mehurčkih?
Punci, sicer trpežni in že kar prekaljeni romarki, objavita svoj sklep: dost mata. Tole ni podobno nobenemu veselju, je en sam safr in bi šle domov. Sanja razmišlja o premiku na gorenjsko vejo ali o prestavitvi termina. Razložim, zakaj meni prestavitev romanja v prostoru in času ni preprosta stvar. Spet je treba uskladiti proste termine, organizirati poslovne projekte, se odpraviti od doma … Hkrati poskušam potihem opomniti nebo na najin nočni dogovor: help help help help!
In takrat se mi prikaže Marija. Ob poti, kjer se vse zdi brezupno, zagledamo pravljični kraj. Jasa ob Ljubljanici ima pokošeno travico, obilo sence, lesen pomol, dostop do vode in celo liano za Tarzana. Pograbimo jo kot oazo sredi Sahare, odvržemo nahrbtnike in navalimo na zajtrk. Upanje vzplamti.
Vzamem telefon in prvič, odkar smo na poti, poiščem spletno stran Jakobove poti. Kliknem na prvo telefonsko in glas na drugi strani mi ponudi “zavetje najboljšega alberga, plačilo donativo, psi seveda dobrodošli, saj imajo oni tudi svojega …” Vse to na Vrhniki, kamor smo namenjene. Ne morem verjeti svojim ušesom, na glas ponavljam glavne atribute naše bodoče namestitve in vidim, da optimizem v ekipi narašča.
Nebo je spregovorilo. Lepo je tam zgoraj imeti sogovornika, ki te jemlje resno.
Marije se prikazujejo še vse popoldne. Ko pridemo žejne mimo bara v Blatni Brezovici, gospa Nada ravno postavlja ven stole: pravkar je odprla lokal. Ko se na Vrhniki – preko Cankarjevega Klanca in Cerkve svete trojice – približamo našemu zatočišču skoraj na dotik, se vsujejo z neba debele kaplje. Navdušene nad timingom vstopimo v stanovanjce, v katerem se takoj počutimo kot doma.
Iz nedavnega brezupa se je v kratkem času rodil popolnoma nov svet. Morala v ekipi je spet na zglednem nivoju.
Naj pada zdaj dež
komarjem v slovo,
naj izjoče se nebo …
Vse štiri bi veselo mahale z repom, če bi le lahko.
Nadaljevanje potopisa s primorske veje Jakobove poti, po katerem se svaljkamo Sanja, Mariša, Eva in štiri tačke, si lahko prebereš v knjigi TAČKE ROMAJO: na camino s štirinožcem:
