Pa se odprimo tej novi izkušnji, si rečem in pokimam Mateju Strgaršku, direktorju knjižnice v Zagorju. Da bom izpraševana brez vnaprej dogovorjenih vprašanj, me ne plaši preveč. Govorili bomo namreč o caminu.
“Bom trenirala surrender, predajo,“ vsa pogumna napišem Staši Lepej. Izpraševalki zaupam bolj kot lastni presoji. Prekaljena romarka je, pionirka v pisanju o hoji po caminu in srčna oseba. V čast mi je, da bova povezali najine bogate izkušnje v šopek navduševanja. Upam vsaj, da bo tako.
V dneh pred dogodkom me vsake toliko spreleti misel, če bi se morala kaj pripravljati. Vedno si sproščeno odgovorim z ne. O caminu lahko govorim, če me ob treh zjutraj potegneš iz sanj … Včasih smo rekli “ob polnoči v gatah” in to mi je danes res smešno.
Pred gostovanjem v Zagorju vendarle pobrskam po svojih kvadratkih, petih knjigah o caminu. Da malo osvežim teme, ki jih je vredno naglasiti. Tega sicer ne delam nikoli – ko gre knjiga v svet, je moje delo opravljeno. Tokrat pa me vrstice potegnejo vase, da skoraj zamudim odhod, in znova se zavem, kako pomembna sporočila tičijo v njih. A da sem jaz to pisala, se čudim in si ne lastim vseh zaslug. Zdi se oddaljeno, čeprav v resnici ni. Mogoče sem bila samo zapisovalka misli, ki so se morale pretočiti na Zemljo v ta prostor in čas?
Z drago Matejko vzameva pot pod kolesa in v Zasavju pripeljeva v pravo mesto luči. Pri lučkah niso šparali, ugotoviva in upava, da bo enako razkošen kot svetlobni okras tudi obisk dogodka.
“Danes je v Zagorju pet prireditev hkrati,” takoj po pozdravu potoži Staša. Če bo skromna udeležba, naj ne bi jemala situacije preveč osebno, preberem med vrsticami. A skrb in negotovost prav kmalu odrinejo prve skupinice. Med njimi se razveselim tudi znanih obrazov: camino bejbe in fantini prihajajo od blizu in daleč. Vrste se hitro polnijo, dodatni stoli postavljajo in Knjižnica Mileta Klopčiča je ob udarcu na gong napolnjena do stene, ki v ozadju omejuje prostor.
Pogled na polno dvorano je že prvo darilo. In nikakor ne zadnje! S Stašo se v pogovoru dopolnjujeva tako naravno, da se zdi, kot bi kramljali ob tortici v kavarni. Le da so na najini mizici namesto tort rumene puščice, Stašini piškotki z romarskim karakterjem. Mikrofon se zdi zastrašujoč samo prve sekunde, potem pozabim nanj, za hrbtom pa se nama na platnu vrstijo sličice z mojih dvanajstih odprav.
Govoriva o dobrobiti camina na sto in en način in tudi o kaki nevšečnosti, ki ima vso pravico, da začini izkušnjo. Zariševa romarski dan skozi otroške oči in se dotakneva izzivov, ki jih romanju dodajo štiri tačke. Naklonjeno oglašujeva vandranje po tuji deželi, a kimava tudi hoji po domačih tleh. Ne nasprotujeva caminu brez nahrbtnika, kajti mučeništvo ni glavni “point tega showa”. Raziskujeva detajle hoje v ednini in pasti romanja v množini. Ob koncu z besedami oplaziva še abrahamsko Pentljo z njenimi ponovitvami in hišico v Selcah, obarvano v romarske barve.
Sproščeno druženje po zaključku natrosi novih daril pod mojo smrečico: stari romarski mački in mačke predstavijo svoje načrte, novejši Facebook prijatelji pa svoje obraze in naklonjena mnenja. Veselimo se skupnih imenovalcev in izmenjujemo kontakte. Knjigice romajo – kako se jim poda ta glagol – v roke bralcev.
Pogovor ne zamre niti zunaj. Pod svetlobnim displejem, ki nad vhodom v knjižnico oglašuje dogajanje, me nekdo opomni, da se na njem vrti tudi moje ime. “Niti ene fotografije nisem naredila nocoj!” se lopnem po čelu. Nato vsi prežimo na napise, ki se rolajo nad vrati, in napeto pričakujemo pravi trenutek … Yes!!! Uspe mi ujeti s telefonom vsaj ta luštni detajl, edini foto spomin lepega večera.
“Tole je bilo pa totalno narcistično!” se zgrozim naglas sama nad seboj in nekaj prisotnih osebkov bruhne v smeh. Pogovori ne zamrejo še naslednje pol ure, niti mraz jim ne pride do živega in Zagorje zapuščava z Matejko veselih misli.
Nekaj novih puščic se je zarisalo v prihodnje smele načrte in nekaj vprašajev je dobilo svoje pike … To je bil pravzaprav večer brez napake, ugotavljam, ko me moja Mokka dostavi na gorenjsko dvorišče. Hvaležnost Staši, Mateju in vsem dragim obiskovalcem se pne v nebo.
Naj rumene puščice tudi v prihodnje povezujejo, osvobajajo in osrečujejo. Naj pot, ki vabi, tudi privabi. Naj zmaga pogum!
